Ukrajinska ljudska republika

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Ukrajinska ljudska republika
Українська Народна Республіка
Ukrajinska Narodna Respublika
Avtonomija znotraj Ruske republike (1917–1918)
Suverena država (1918–1921)

1917–1921
 

Zastava Grb
Himna
Ще не вмерла Україна  (ukrajinščina)
Šče ne vmerla Ukrajina  (prečrkovanje)
Še je živa Ukrajina
Ozemeljske težnje Ukrajinske ljudske republike
Glavno mesto Kijev
Jeziki ukrajinščina
jidiš
Religija
Vlada Parlamentarna republika
Predsednik
 -  1917–1918 Mihajlo Gruševski
 -  1918–1925 direktorij
Predsednik v izgnanstvu
 -  1926–1954 Andrij Livyckyj
 -  1954–1965 Stepan Vytvytskyi
 -  1965–1989 Mykola Livytskyi
 -  1989–1992 Mykola Plaviuk
Zakonodajno telo Ukrajinski centralni svet (do aprila 1918)
Zgodovinsko obdobje Prva svetovna vojna
 -  Ustanovitev republike 23. junij 1917
 -  Neodvisnost 25. januar 1918
 -  Brotfrieden 9. februar 1918
 -  Ukrajinska država 29. april 1918
 -  direktorij 13. november 1918
 -  Riški mir 18. marec 1921
Površina
 -  1897 477.021 km²
Prebivalstvo
 -  1897 (ocena) 23.430.407 
     Gostota 49,1 /km²)
Valuta karbovanec
hrivnija

Ukrajinska ljudska republika (ukrajinsko Українська Народна Республіка; Ukrajinska Narodna Respublika; UNR) je bila prva ukrajinska nacionalna država. Ustanovljena je bila po dogodkih februarske revolucije leta 1917, in sicer iz ukrajinskih ozemelj, ki so do takrat spadala pod Ruski imperij.

Nastanek[uredi | uredi kodo]

Na začetku 20. stoletja je bila Ukrajina v carski Rusiji rusificirana. Veleposestniki so bili Rusi. V ruskih rokah so bili tudi javna uprava, sodstvo, vojska, železnica in pošta.

Po oktobrski revoluciji je Ukrajinski centralni svet (tudi: Ukrajinska centralna rada) s sklepom z dne 20. novembra 1917 slovesno naznanil ustanovitev Ukrajinske ljudske republike januarja 1918 kot dela federativne Ruske republike. Do njene ustanovitve je nato sledilo obdobje obsežne državne neodvisnosti Ukrajine pod upravo Centralnega sveta, čeprav ga takratna ruska začasna vlada ni priznavala.

Meščanski Centralni svet, ki mu je predsedoval Mihajlo Gruševski, je 25. januarja 1918 v Kijevu razglasil neodvisnost Ukrajine (Ukrajinske ljudske republike). 30. januarja 1918 je Vsevolod Golubovič postal predsednik vlade nove države.

29. aprila 1918 je bila z državnim udarom vzpostavljena Ukrajinska država (Hetmanat) pod vodstvom Pavla Skoropadskija. Po koncu Hetmanata je bila 14. decembra 1918 ponovno vzpostalvjena Ukrajinska ljudska republika.

Politika[uredi | uredi kodo]

Poštna znamka UNR (1918)

9. februarja 1918 je Ukrajinska ljudska republika v Brest-Litovsku sklenila s Centralnimi silami ločeni mir (Brotfrieden). Ker so ruske boljševiške sile iz Rusije in severovzhodne Ukrajine pregnale Rado iz Kijeva, je ta poklicala na pomoč Centralne sile. 18. februarja je nato s svojimi enotami v Ukrajino vkorakalo Nemško cesarstvo, 28. februarja pa še Avstro-Ogrska. Do konca aprila so osvojili celotno Ukrajino, v začetku maja pa še Krim in ozemlja vzhodno od Rostova na Donu. Ker so Centralne sile prejele manj pošiljk hrane kot je bilo obljubljeno v Brest-Litovsku in so bile zato nezadovoljne s politiko Centralne rade, so 29. aprila 1918 podprle državni udar bivšega carskega generala Pavla Skoropadskija in ga priznale kot hetmana. Skoropadskij je obnovil bivšo carsko upravo, revidiral številne politične odločitve Centralne rade in vodil desno usmerjeno, zelo nacionalistično politiko. To je bilo poudarjeno tudi s preimenovanjem države v Ukrajinsko državo. Simon Petljura je v njegovi vladi postal vojni minister. S pomočjo upravnega aparata ter ob podpori nemške in avstro-ogrske zasedbene vojske je lahko Skoropadskij prvič v zgodovini vzpostavil ukrajinsko državo od Dona do Buga.

Meščanska Ukrajinska ljudska republika je bila od začetka naprej v boju za oblast s prosovjetsko vlado v Harkovu, ki se je oblikovala decembra 1917.

Zunanja politika[uredi | uredi kodo]

Na začetku so obstajali federativni stiki z Rusijo. Ko je januarja 1918 v Kijevu izbruhnila boljševistična vstaja, so se ti stiki občutno ohladili; politični spopadi so nato eskalirali v ukrajinsko-sovjetsko vojno. Temu primerno je Ukrajinska ljudska republika v poljsko-sovjetski vojni stopila na stran Poljske.

Ukrajinsko ljudsko republiko so de iure priznali Latvija, Litva, Estonija, Demokratična republika Gruzija, Azerbajdžanska demokratična republika, Nemško cesarstvo, Bolgarija, Osmansko cesarstvo, Kraljevina Romunija, Čehoslovaška, Sveti sedež in kočno tudi Sovjetska Rusija. Avstro-Ogrska jo je priznala le de facto; de facto priznanje pa so ji jamčili tudi Švica, Danska, Švedska in Iran.

Konec države[uredi | uredi kodo]

Józef Piłsudski, Simon Petljura ter poljski in ukrajinski častniki 1920

Po odhodu avstro-ogrskih in večine nemških enot se Hetmanat ni mogel več držati; nasledil ga je direktorij Ukrajinske ljudske republike. V teku ruske državljanske vojne so boljševiki zasedli Kijev. 14. januarja 1919 je sledila razglasitev Ukrajinske SSR, ki se je pozneje združila z Zahodnoukrajinsko ljudsko republiko.

Država je prenehala obstajati februarja 1920, ko je celotno Ukrajino zasedla Rdeča armada. Toda vojska Ukrajinske ljudske republike se je v poljsko-sovjetski vojni še naprej borila na strani Poljske. Po podpisu riškega miru je bila usoda Ukrajinske ljudske republike dokončno zapečatena. Ukrajinske vojake na Poljskem so internirali; v skladu z riškim mirom je ozemlje Zahodnoukrajinske ljudske republike pripadlo Poljski.

Do leta 1992 je v Münchnu obstajala vlada v izgnanstvu Ukrajinske ljudske republike. 22. avgusta 1992 je zadnji predsednik ukrajinske vlade v izgnanstvu Mykola Plaviuk predal insignije Ukrajinske ljudske republike novemu, demokratično izvoljenemu predsedniku Ukrajine Leonidu Kravčuku. Istočasno je priznal leta 1991 ustanovljeno Ukrajino kot legalno naslednico Ukrajinske ljudske republike.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Stefan Talmon, Recognition of governments in international law : with particular reference to governments in exile, Oxford, 1998. (COBISS)
  • Volodymyr Kubijovyč (ur.), Ukraine : a concise encyclopaedia. Vol. 1, Toronto, 1963. (COBISS)
  • Paul Robert Magocsi, A history of Ukraine, Toronto, 1996. (COBISS)
  • Orest Subtelny, Ukraine : a history, Toronto, 2000. (COBISS)
  • Wolfram Dornik, Stefan Karner (ur.), Die Besatzung der Ukraine 1918. Historischer Kontext – Forschungsstand – wirtschaftliche und soziale Folgen., Verein zur Förderung der Forschung von Folgen nach Konflikten und Kriegen, Graz/ Wien 2008, ISBN 978-3-901661-25-9. (Veröffentlichungen des Ludwig Boltzmann-Institutes für Kriegsfolgen-Forschung, Graz – Wien – Klagenfurt, Bd. 11)