Revolucija dostojanstva

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Revolucija dostojanstva
Majdanska revolucija
Del Evromajdana
SState flag of Ukraine carried by a protester to the heart of developing clashes in Kyiv, Ukraine. Events of February 18, 2014.jpg
Protestniki, ki se borijo proti vladnim silam na Majdanu Nezaležnosti (Trg svobode) v Kijevu 18. februarja 2014.
Datum18.–23. februar 2014[1][2](50000000000000000000 let in 70005000000000000005 dni)
Lokacija
Marijnskji park in Institutska ulica, Majdan Nezaležnosti, Kijev, Ukrajina

50°27′0″N 30°31′27″E / 50.45000°N 30.52417°E / 50.45000; 30.52417
Cilji
Metode
PoslediceEvromajdan/Opozicijska zmaga
Udeleženci v civilnem konfliktu
Evromajdanski protestniki

Ukrajina Ukrajinska vlada

Ki jih je podpirala:
 Rusija (domnevno)
Glavne osebe
Število
Kijev:
Po vsej Ukrajini:

Organi kazenskega pregona v Kijevu:

  • 4.000 pripadnikov Berkuta
  • 1.000 notranjih policistov
  • 3.000–4.000 tituškijev[14]

Provladne in anti EU demonstracije:

  • 20.000–60.000 (Kijev)
  • 40.000 (Harkov)[15]
  • 15.000 (Doneck)[16]
  • 10.000 (Simferopol)[17]
  • 2.500 pro-ruskih demonstrantovlaw en (Sevastopol)[18]
Žrtve in izgube

Revolucija dostojanstva (ukrajinsko Революція гідності), znana tudi kot Majdanska revolucija,[2] je potekala v Ukrajini februarja 2014[2][1] ob koncu protestov Evromajdan,[1] ko so smrtonosni spopadi med protestniki in varnostnimi silami v ukrajinski prestolnici Kijev dosegli vrhunec z odstavitvijo izvoljenega predsednika Viktorja Janukoviča in s strmoglavljenjem ukrajinske vlade.[1][2]

Novembra 2013 je izbruhnil val obsežnih protestov (t. i. Evromajdan) kot odziv na nenadno odločitev predsednika Janukoviča, da ne bo podpisal sporazuma o političnem združevanju in prosti trgovini z Evropsko unijo (EU) ter se bo raje odločil za tesnejše vezi z Rusijo in Evrazijsko ekonomsko unijo. Februarja istega leta je Verhovna Rada (ukrajinski parlament) z veliko večino potrdila dokončno sklenitev sporazuma z EU.[25] Rusija je pritiskala na Ukrajino, naj ga zavrne.[26] Protesti so se nadaljevali več mesecev, njihov obseg pa se je širil, saj so pozivali k odstopu Janukoviča in Azarove vlade.[27] Protestniki so nasprotovali po njihovem mnenju razširjeni vladni korupciji in zlorabi oblasti, vplivu oligarhov, policijski brutalnosti in kršenju človekovih pravic v Ukrajini.[28][29] Represivni zakoni proti protestom so še povečali jezo.[28] Na Trgu neodvisnosti v središču Kijeva je med 'Majdansko vstajo' nastal velik zabarikadiran protestni tabor.

Januarja in februarja 2014 je v spopadih med protestniki in specialno policijo Berkut v Kijevu umrlo 108 protestnikov in 13 policistov,[19] številni drugi pa so bili ranjeni. Prvi protestniki so bili ubiti v hudih spopadih s policijo na Hruševski ulici med 19. in 22. januarjem. Protestniki so nato zasedli vladne stavbe po vsej državi. Najhujši spopadi so potekali od 18. do 20. februarja, ko je v Ukrajini prišlo do najhujšega nasilja od ponovne osamosvojitve.[30] Na tisoče protestnikov se je pod vodstvom aktivistov s ščiti in čeladami podalo proti parlamentu, policijski ostrostrelci pa so jih obstreljevali.[19] 21. februarja je bil podpisan sporazum med predsednikom Janukovičem in voditelji parlamentarne opozicije, ki je zahteval oblikovanje začasne vlade enotnosti, ustavne reforme in predčasne volitve.[31] Naslednji dan se je policija umaknila iz središča Kijeva, ki so ga dejansko nadzorovali protestniki. Janukovič je pobegnil iz mesta in nato iz države.[32] Tega dne je ukrajinski parlament s 328 glasovi za in 0 proti (od 450 poslancev) izglasoval odstavitev Janukoviča s položaja.[33][34][35][31]

Janukovič je dejal, da je bilo glasovanje nezakonito in morda izsiljeno, ter zaprosil Rusijo za pomoč.[36] Rusija je menila, da je bilo strmoglavljenje Janukoviča nezakonit državni udar, in ni priznala začasne vlade. V vzhodni in južni Ukrajini, kjer je Janukovič na predsedniških volitvah leta 2010 prejel veliko podporo, so potekali obsežni protesti za in proti revoluciji. Ti protesti so se stopnjevali, kar je privedlo do ruskega vojaškega posredovanja,[37][38] priključitve Krima Rusiji ter ustanovitve samooklicanih separatističnih držav Doneck in Lugansk. To je sprožilo vojno v Donbasu.

Začasna vlada, ki jo je vodil Arsenij Jacenjuk, je podpisala pridružitveni sporazum z EU in razpustila Berkut. Petro Porošenko je postal predsednik po zmagi na predsedniških volitvah leta 2014 (54,7 % glasov v prvem krogu). Nova vlada je obnovila spremembe ukrajinske ustave iz leta 2004, ki so bile leta 2010 sporno razveljavljene kot neustavne,[39] in začela obsežno čistko javnih uslužbencev, povezanih s strmoglavljenim režimom.[40][41][42] V državi je potekala tudi vsesplošna dekomunizacija.

Začetek[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Evromajdan.
Glej tudi: Odnosi med Ukrajino in Evropsko unijo

Zaporedne ukrajinske vlade v 2000-ih letih so si prizadevale za tesnejše odnose z Evropsko unijo (EU).[43][44] Vlada predsednika Viktorja Janukoviča se je od leta 2012 pogajala o pridružitvenem sporazumu z Evropsko unijo.[45] Takšen celovit trgovinski sporazum z EU bi vplival na trgovinske sporazume Ukrajine z Rusijo, ki je bila takrat največja trgovinska partnerica Ukrajine.[46] Janukovič je menil, da je zaplete mogoče odpraviti, in dejal, da namerava skleniti sporazum,[47] vendar ga je še naprej odlašal.[48] To je bilo razumljeno kot poskus odstopa od podpisa sporazuma, kar je povzročilo val protestov, ki so postali znani kot gibanje »Evromajdan«.[49]

Protesti so izbruhnili novembra 2013, ko Janukovič na srečanju vzhodnega partnerstva v Vilni v Litvi ni hotel podpisati pridružitvenega sporazuma z EU in se je raje odločil za tesnejše vezi z Rusijo. Predsednik vlade Mikola Azarov je zaprosil za 20 milijard evrov posojil in pomoči.[50] EU je bila pripravljena ponuditi 610 milijonov evrov posojil,[51] Rusija pa 15 milijard dolarjev[51] in nižje cene plina.[51] Poleg tega je EU zahtevala velike spremembe ukrajinskih predpisov in zakonov, Rusija pa ne.[50] Rusija je izvajala tudi gospodarski pritisk na Ukrajino in začela propagandno kampanjo proti sporazumu z EU.[52]

Janukovič je bil na zahodu Ukrajine zelo nepriljubljen, vendar je imel nekaj podpore na vzhodu, kjer je njegova materinščina ruščina veliko bolj razširjena, in na jugu. Sprva so bili shodi mirni, januarja 2014 pa so postali nasilni, potem ko je parlament, v katerem so prevladovali Janukovičevi privrženci, sprejel zakone za zatrtje protestov. Evropska unija in Združene države Amerike so Janukoviča pozvale, naj se pogaja o mirnem koncu konflikta, in napovedale, da bodo uvedle sankcije proti vladnim uradnikom, če bo ugotovljeno, da so odgovorni za nasilje.[53]

Protestniki proevropskega Evromajdana v Kijevu, december 2013.

Pred februarsko revolucijo je bil s protestniki sklenjen sporazum o amnestiji, po katerem proti njim v zameno za zapustitev zasedenih stavb ne bodo vložene kazenske obtožbe.[54] Demonstranti so izpraznili vse zasedene stavbe regionalne državne uprave, aktivisti v Kijevu pa so zapustili Hruševsko ulico; 16. februarja je bila pod vladni nadzor vrnjena tudi kijevska mestna hiša.[54] Vsi, ki so bili pred tem zaprti zaradi sodelovanja na protestih, naj bi bili izpuščeni po 17. februarju.[54]

Janukovič je 14. februarja dejal: »Želim povedati, da sem bil in sem spodbujen, da uporabim različne metode in načine, kako rešiti situacijo, vendar želim povedati, da ne želim biti v vojni. Ne želim, da se odločitve sprejemajo na tako radikalen način.« Vse politike je pozval, naj se vzdržijo radikalizma in razumejo, da »obstaja meja, ki se je ne sme prestopiti, in ta meja je zakon«.[55]

Pregled[uredi | uredi kodo]

Glej tudi: Zasedba stavb regionalne državne uprave na protestih Evromajdan leta 2014
Pregled zasedbe središča Kijeva s strani protestnikov v začetku februarja 2014

Protesti, ki so se začeli v noči na 21. november 2013 z javnimi protesti na Majdanu Nezaležnosti (Trgu neodvisnosti) v Kijevu, so še vedno potekali sredi februarja 2014.[56][57] Proteste je sprožila odločitev ukrajinske vlade, da prekine podpis pridružitvenega sporazuma z Evropsko unijo (EU).[56][57]

Obdobje relativnega miru med protivladnimi demonstracijami v Kijevu se je nenadoma končalo 18. februarja 2014, ko je prišlo do spopadov med protestniki in policijo. V naslednjih dneh je bilo ubitih najmanj 82 ljudi, od tega 13 policistov, več kot 1.100 ljudi pa je bilo ranjenih.[58][59]

18. februarja se je približno 20.000 protestnikov Euromajdana odpravilo do Verhovne Rade (ukrajinski parlament), da bi podprli vrnitev ustave Ukrajine v obliko iz leta 2004, ki jo je ukrajinsko ustavno sodišče razveljavilo kmalu po izvolitvi Janukoviča za predsednika leta 2010. Policija jim je zaprla pot. Spopad se je sprevrgel v nasilje; BBC je po navedbah dopisnikov poročal, da je vsaka stran obtoževala drugo.[60] Policija je streljala z gumijastimi naboji in pozneje z ostrim strelivom (vključno z avtomatskim orožjem in ostrostrelskimi puškami), uporabljala pa je tudi solzivec in šok granate, da bi pregnala na tisoče demonstrantov. Protestniki so se bojevali s surovim orožjem (kot so veliki kamni in palice), strelnim orožjem in improviziranim eksplozivom (koktajli Molotova)[61] ter vdrli na sedež proruske Stranke regij. Policisti so vdrli v glavni protestni tabor na Majdanu Nezaležnosti in zasedli del trga.[60] Zgradba sindikatov, ki je bila sedež Evromajdana, je bila požgana. Politični komentatorji so menili, da je Ukrajina na robu državljanske vojne.[62] Nekatera območja, vključno z Lvovsko oblastjo, so se razglasila za politično neodvisna od centralne vlade.[63]

Aktivisti Evromajdana so 18. februarja zasedli stavbe regionalne državne uprave (RDU) v več oblastih.[64]

Oblasti so 19. februarja v Kijevu uvedle policijske kontrolne točke, omejitve javnega prevoza in zaprtje šol, kar so mediji označili kot de facto izredno stanje.[65]

Uradi regionalnih vlad, ki so jih 3. marca 2014 zasedli protestniki Evromajdana.

Minister za notranje zadeve Vitalij Zaharčenko je 20. februarja sporočil, da je podpisal odlok, ki dovoljuje uporabo ostrega streliva proti protestnikom.[66] V središču Kijeva je prišlo do najhujšega nasilja doslej, število smrtnih žrtev v 48 urah spopadov pa je naraslo na najmanj 77.[67] Predsednik ukrajinskega parlamenta (ki je v drugih državah enakovreden položaju predsednika parlamenta) Volodimir Ribak je naslednji dan sporočil, da je podpisal parlamentarni odlok, v katerem je obsodil uporabo sile in pozval vse institucije (ministrstvo za notranje zadeve, kabinet ministrov itd. ), naj takoj prenehajo z vsemi vojaškimi akcijami proti protestnikom.[68] Parlament je Zaharčenka suspendiral s položaja.

Predsednik Janukovič je 21. februarja podpisal kompromisni dogovor z voditelji opozicije. Obljubil je ustavne spremembe, s katerimi bi parlamentu povrnili nekatere pristojnosti, in pozval k predčasnim volitvam, ki naj bi bile izvedene do decembra.

Kljub dogovoru je v središču Kijeva še naprej protestiralo na tisoče ljudi, ki so v celoti prevzeli nadzor nad vladnim okrožjem: poslopjem parlamenta, predsednikovimi upravnimi prostori, vlado in notranjim ministrstvom.[69][70] 21. februarja je bil v parlamentu vložen predlog zakona o odstavitvi Janukoviča.[71] Istega dne je Janukovič odpotoval v Harkov.[72]

22. februarja naj bi protestniki nadzorovali Kijev, Janukovič pa naj bi iz prestolnice pobegnil v vzhodno Ukrajino.[73][74] Parlament je z glasovi 328–0 podprl odstavitev Janukoviča s položaja in za 25. maj razpisal nove predsedniške volitve.[75]

Parlament je 23. februarja za začasnega predsednika imenoval svojega predsednika Oleksandra Turčinova.[76] Nova vlada je 24. februarja izdala nalog za prijetje Janukoviča.[77] V naslednjih dneh so ruski nacionalistični politiki in aktivisti organizirali zborovanja na Krimu in pozivali Rusijo, naj pomaga braniti regijo pred napredovanjem »fašistov« iz preostale Ukrajine.[78]

Posledice in nova vlada[uredi | uredi kodo]

Glej tudi: Prva Jatsenjukova vlada in Druga Azarova vlada#Padec

Julija Timošenko je bila 22. februarja izpuščena iz zapora in je na Trgu neodvisnosti nagovorila več kot 100.000 ljudi.[79] Istega dne je parlament za vršilca dolžnosti notranjega ministra imenoval Arsena Avakova.[80] Zakonodajalci so z glasovanjem o nezaupnici odstavili tudi Viktorja Pšonko z mesta generalnega državnega tožilca Ukrajine.[81]

23. februarja, drugi dan državnega žalovanja, je parlament glasoval za odpravo zakona o jezikovni politiki, ki je ruskemu, romunskemu in madžarskemu jeziku na nekaterih območjih podelil uradni status regionalnega jezika.[3][82] Vendar je vršilec dolžnosti predsednika na ta ukrep pozneje vložil veto in dejal, da zakona ne bo podpisal, dokler ne bo pripravljena nova zakonodaja za zaščito manjšinskih jezikov.[83] Istega dne je parlament razrešil zunanjega ministra Leonida Kožara, ministrico za zdravje Raiso Bogatirovo in ministra za izobraževanje Dmitra Tabačnika ter nacionaliziral Janukovičevo zasebno posestvo Mežihirja.[3][84] Izdani so bili nalogi za nekdanjega ministra za prihodke Oleksandra Klimenka in nekdanjega generalnega državnega tožilca Pšonko.[3] Parlament je sprejel tudi spremembe, s katerimi je ponovno pridobil pristojnost imenovanja in razrešitve sodnikov, ki je prej pripadala vrhovnemu sodnemu svetu.[85]

Kijevska podzemna železnica je 24. februarja ponovno začela v celoti obratovati, vključno s ponovnim odprtjem postaje Majdan Nezaležnosti.[86]

24. februarja je parlament razrešil ministrico za socialno politiko Natalijo Korolevsko in ministra za kulturo Leonida Novohatka;[87] prav tako je razrešil Igorja Sorkina kot guvernerja Narodne banke Ukrajine in ga nadomestil s Stepanom Kubivom.[88][89] Istega dne je bil za vodjo ukrajinske varnostne službe imenovan Valentin Nalivajčenko, potem ko je bil s položaja razrešen Oleksandr Jakimenko.[90] Vodja frakcije Stranke regij Oleksandr Jefremov je medtem izjavil, da stranka prehaja v opozicijo.[91] V zadnjih dneh je frakcijo zapustilo sedeminsedemdeset njenih poslancev.[91]

V torek, 25. februarja, je vršilec dolžnosti predsednika Turčinov pozval k oblikovanju vlade narodne enotnosti do četrtka.[92] (Dva dni prej je zahteval, da se takšna vlada oblikuje do torka.[93]) Anatolij Kinah in 32 drugih poslancev, večinoma nekdanjih članov Stranke regij, so 25. aprila ustanovili frakcijo za gospodarski razvoj.[94][95]

26. februarja je Turčinov prevzel dolžnosti vrhovnega poveljnika ukrajinskih oboroženih sil.[96][97]

27. februarja 2014 je bila oblikovana prva Jacenjukova vlada pod vodstvom Arsenija Jacenjuka.[98] Kabinet je bil oblikovan kot koalicija strank Batkivščina, UDAR in Svoboda ter parlamentarnih frakcij Gospodarski razvoj in Suverena evropska Ukrajina ter drugih neodvisnih poslancev.[99]

Pravni razvoj[uredi | uredi kodo]

Parlament je 24. februarja sklenil izpustiti vse politične zapornike, vključno z očetom in sinom v kazenskem postopku Pavličenko,[100] in prekinil mandat petim sodnikom Ustavnega sodišča Ukrajine, imenovanim iz kvote parlamenta, ker so kršili prisego.[101] Zakonodajalci so iz istega razloga predlagali tudi razrešitev dveh sodnikov, ki ju je imenoval predsednik Ukrajine, in pozvali Svet sodnikov Ukrajine, naj v treh dneh skliče izredni kongres, na katerem bi obravnavali razrešitev petih sodnikov ustavnega sodišča, ki jih je imenoval svet. V isti resoluciji je parlament naložil generalnemu državnemu tožilcu Ukrajine, naj začne kazenski postopek proti vsem sodnikom, ki so po mnenju ljudskih poslancev Ukrajine krivi, da so 30. septembra 2010 sprejeli sklep Ustavnega sodišča Ukrajine (št. 20-rp/2010) o postopku uvedbe ustavnih sprememb. Sodniki ustavnega sodišča so 27. februarja evropskim in mednarodnim organizacijam ter institucijam za človekove pravice poslali pismo, v katerem so se spraševali o ustavnosti parlamentarne resolucije.[102]

Janukovič je bil 27. februarja obtožen, da je iz državnega proračuna ukradel 70 milijard dolarjev.[103]

Ukrajinska varnostna služba je aretirala nekdanjega vodjo svoje protiobveščevalne službe Volodimirja Bika.[104] Nekdanji predsednik vlade Mikola Azarov je bil 3. julija 2014 uvrščen na seznam mednarodno iskanih oseb zaradi domnevne zlorabe oblasti.[105]

Tiskovna konferenca Janukoviča in ruski odziv[uredi | uredi kodo]

Janukovič se je 28. februarja udeležil tiskovne konference na jugu Rusije in odgovarjal na vprašanja večinoma ruskih novinarjev. Dejal je, da so predčasne predsedniške volitve, predvidene za konec maja, nezakonite in da se jih »ne bo udeležil«. Dejal je tudi, da bi sporazum z dne 21. februarja sicer lahko umiril razmere, vendar opozicija ni pristala nanj.[106]

Rusija je menila, da je bilo strmoglavljenje Janukoviča nezakonit državni udar (in »vojaški prevzem oblasti«), in ni priznala začasne vlade.[107][108]

Ruski parlament je 1. marca odobril zahtevo predsednika Vladimirja Putina za napotitev ruske vojske v Ukrajino.[109]

24. marca 2014 je Putin v zvezi z ukrajinskimi predsedniškimi volitvami leta 2014 izjavil: »Spoštovali bomo izbiro ukrajinskega ljudstva in sodelovali z oblastmi, oblikovanimi na podlagi teh volitev.«[108]

Cenzura[uredi | uredi kodo]

11. marca 2014 je ukrajinski nacionalni svet za televizijsko in radijsko oddajanje vsem kabelskim operaterjem naročil, naj prenehajo oddajati številne ruske kanale, vključno z mednarodnimi različicami glavnih državnih postaj—Rossiya 1, Channel One in NTV—ter Rossiya 24.[110]

Lustracija[uredi | uredi kodo]

Ehor Sobolev je bil 26. februarja imenovan za vodjo odbora za lustracijo v novi Jacenjukovi vladi.[111] Mesec dni pozneje, 14. avgusta 2014, je parlament sprejel predlog zakona, ki je določil »postopke za izvajanje preverjanja vladnih uradnikov in oseb, predlaganih za vladne položaje, da bi se odločilo, ali izpolnjujejo določena merila za zasedbo ustreznega položaja«.[112][113]

Zakon o lustraciji, ki je iz vlade izključil večino uradnikov, ki so delali v vladi Janukoviča, je prizadel do milijon ljudi.[114] Volodimir Javorskij iz skupine za zaščito človekovih pravic v Harkovu je to označil za »nerazumno« in »resno, sistematično kršitev človekovih pravic«—med drugim tudi zato, ker bi to pomenilo, da bi preveč ljudi izgubilo službo, vključno z uradniki, ki jih ni mogoče zlahka nadomestiti.[115]

Razpustitev Berkuta[uredi | uredi kodo]

25. februarja je vršilec dolžnosti notranjega ministra Avakov podpisal odlok o razpustitvi Berkuta.[116] Marca je Rusija sporočila, da bo krimska enota Berkut ohranila svoje ime, saj bo vključena v rusko notranje ministrstvo.[117]

Protesti proti novi vladi[uredi | uredi kodo]

Po besedah Cathy Young so na protestih proti revoluciji Antimajdan ulični plakati, internetne objave in celo govori na shodih napadali novo vlado kot »judovsko kliko«, ki želi izkoristiti Ukrajince za zaščito interesov bogatih Judov, revolucijo pa so prikazovali kot »sionistični udar«.[118]

Južna in vzhodna Ukrajina[uredi | uredi kodo]

Proruski protestniki v Donecku, 1. marec 2014.
Pohod proruskih aktivistov na ulicah Odese, 30. marec 2014.

Proruska organizacija Ukrajinska fronta je 22. februarja organizirala srečanje s predstavniki iz južne in vzhodne Ukrajine.[119] Organizator dogodka Andrij Klujev je povedal, da namerava skupina razpravljati o federalizaciji države v polavtonomne regije.[120] Po sporazumu z opozicijo in ukrepih, ki jih je sprejel parlament, je Janukovič iz Kijeva odletel v Harkov, da bi se udeležil kongresa Ukrajinske fronte; po navedbah virov so se v Harkovu v pričakovanju dogodka zbrale sile Berkuta.[121][122][123] Kot je poročal Jurij Lucenko, je SBU 22. februarja po polnoči sprožila kazenski postopek proti guvernerju Harkova Mihailu Dobkinu in županu Hennadiju Kernesu zaradi zagovarjanja separatizma.[124]

Na kongresu južnih in vzhodnih regij v Harkovu 22. februarja so poslanci sprejeli resolucijo, v kateri so izjavili, da so pripravljeni prevzeti odgovornost za zaščito ustavnega reda na svojem ozemlju. Dejali so, da so nedavni dogodki v Kijevu ohromili osrednjo vlado in destabilizirali državo.[125] Podpisali so tudi izjavo, v kateri so zavrnili pristojnost parlamenta.[126] Notranje ministrstvo je sporočilo, da sta nato guverner Dobkin in župan Kernes pobegnila v Rusijo.[127]

23. februarja je parlament sprejel predlog zakona o razveljavitvi zakona o manjšinskih jezikih. Če bi zakon podpisal predsednik, bi ukinil ruski jezik kot manjšinski jezik v Ukrajini, čeprav v regijah, kot je Krim, živi rusko govoreča večina.[128] The Christian Science Monitor je poročal, da je predlog zakona »samo razjezil rusko govoreče regije, ki so v njem videle še en dokaz, da so protivladni protesti v Kijevu, ki so strmoglavili Janukovičevo vlado, želeli uveljaviti nacionalistično agendo.«[129] Vršilec dolžnosti predsednika Turčinov je 28. februarja vložil veto na zakon.[130]

23. februarja so v Harkovu izbruhnili spopadi med več tisoč enako velikimi provladnimi in protivladnimi shodi, županu Kernesu pa so preprečili vstop v stavbo mestnega sveta.[131] Proruski protestniki so stražili kip Vladimirja Lenina v središču mesta,[132] vendar je namestnik vodje regionalne državne uprave napovedal, da bo mesto 25. februarja kip ne glede na to odstranilo.[133]

24. februarja je vršilec dolžnosti notranjega ministra Avakov sporočil, da je bil uveden kazenski postopek proti Jevhenu Žilinu, vodji protievromajdanovske organizacije Oplot iz Harkova.[134]

1. marca je več tisoč ljudi v Harkovu, Donecku, Simferopolu, Odesi, Lugansku, Melitopolu, Jevpatoriji, Kerču in Mariupolu protestiralo proti novi vladi.[135][136][137] Javnomnenjske raziskave aprila so pokazale, da večina prebivalcev vzhodnih regij Ukrajine meni, da so vse ravni vlade nelegitimne. Polovica vprašanih je menila, da je predsednik Turčinov »nezakonito zasedel svoj položaj«. Približno polovica jih je imela enako mnenje o osrednji vladi pod vodstvom predsednika vlade Jacenjuka.[138] Toda skoraj 70 % vprašanih pa se je strinjalo, da Janukovič tudi ni bil zakoniti predsednik države.[139]

Krim[uredi | uredi kodo]

Po ukrajinski revoluciji se je na rusko usmerjenem Krimskem polotoku začela odcepitvena kriza. Janukovič je 1. marca 2014 pisno zaprosil ruskega predsednika Putina, naj pošlje vojaške sile »za vzpostavitev legitimnosti, miru, javnega reda in miru, stabilnosti in obrambe ukrajinskega ljudstva«.[140] Istega dne je Putin zaprosil za dovoljenje ruskega parlamenta za napotitev vojakov v Ukrajino v odziv na krizo in ga tudi prejel.[109] Ruska vojska je bila mobilizirana na celotnem Krimu in jugovzhodu Ukrajine. Do 2. marca so ruske enote popolnoma nadzorovale Krim.[141][142][143]

Uničenje sovjetskih spomenikov[uredi | uredi kodo]

V mestu Brodi na zahodu Ukrajine so porušili spomenik ruskega feldmaršala Mihaila Kutuzova.[144] Za večino uničenja je bila kriva militantna skupina Desni sektor.[145] Poleg tega so iz zahodnega ukrajinskega mesta Strij odstranili kip v čast sovjetskim vojakom.[146][147] V začetku decembra 2013 so neznani aktivisti z rdečo in črno barvo (podobno zastavi nacionalistične Ukrajinske uporniške vojske) delno pobarvali kip v čast delavcem tovarne Arsenal v Kijevu, ki so umrli leta 1918.[148] 28. februarja sta bila vandalizirana in z nacionalističnimi slogani popisana spomenik, posvečen sovjetskim vojakom, ki so se borili v drugi svetovni vojni, in spomenik, posvečen sovjetskim vojakom, ki so se borili v Afganistanu, oba v mestu Dnipropetrovsk.[149] Rusko zunanje ministrstvo je na svojem računu na Twitterju v angleškem jeziku napade na spomenike, zgrajene v Rusiji in Sovjetski zvezi, označilo za »rusofobični vandalizem« in »ogorčenje« ter zahtevalo, da se to ustavi.[150]

Ekonomija[uredi | uredi kodo]

Maja 2014 je Mednarodni denarni sklad izplačal 3,2 milijarde USD za stabilizacijo Ukrajine. Evropska unija je od Ukrajine zahtevala, da ji MDS zagotovi ta sveženj pomoči, da bi lahko dobila približno 1,6 milijarde evrov, obljubljenih v okviru nedavno podpisanega pridružitvenega sporazuma med Ukrajino in EU.[151]

Šport[uredi | uredi kodo]

19. februarja 2014 je UEFA sporočila, da se je zaradi nemirov v Kijevu odločila spremeniti prizorišče tekme 32. kroga Evropske lige UEFA 2013/14 med Dinamom Kijev in Valencio z Olimpijskega stadiona v Kijevu na stadion GSP v Nikoziji na Cipru.[152][153][154]

Dinamo Kijev in drugi klubi, ki so nastopili v 32. krogu, so se pred tekmo z minuto molka poklonili žrtvam v Kijevu, športniki pa so igrali z žalnimi trakovi.[155][156][157]

25. februarja so bile preložene naslednje tekme ukrajinske košarkarske superlige 2013/14.[158][159] 26. februarja je bil zaradi razmer v državi prekinjen drugi del ukrajinske premier lige 2013/14.[160]

3. marca je bila načrtovana prijateljska nogometna tekma med Združenimi državami Amerike in Ukrajino v Harkovu prestavljena v Nikozijo zaradi varnostnih pomislekov glede morebitne nestabilnosti v Harkovski oblasti.[161]

Tri domače tekme HC Donbass v končnici lige KHL so bile prestavljene iz doneške dvorane Družba Arena v dvorano Slovnaft Arena v Bratislavi na Slovaškem.[162] Potem ko je ekipa odigrala sedmo tekmo prvega kroga proti Dinamu Riga ter tretjo in četrto tekmo drugega kroga proti Levu Praha v slovaški prestolnici Bratislavi, se je vrnila v Doneck na šesto tekmo serije proti Levu.

Javno mnenje[uredi | uredi kodo]

Raziskava Mednarodnega sociološkega inštituta v Kijevu iz decembra 2016 je pokazala, da je 34 odstotkov vprašanih v Ukrajini menilo, da je bila sprememba oblasti »nezakonit oborožen državni udar«, 56 odstotkov pa, da je šlo za »ljudsko revolucijo«.[163]

Podpis pridružitvenega sporazuma med Evropsko unijo in Ukrajino[uredi | uredi kodo]

Prva Jacenjukova vlada je 21. marca 2014 podpisala pridružitveni sporazum med Evropsko unijo in Ukrajino,[164][165] po predsedniških volitvah maja 2014 pa naj bi bil podpisan tudi DCFTA.[166][167]

Samomori nekdanjih uradnikov[uredi | uredi kodo]

Po Evromajdanu je osem nekdanjih uradnikov, povezanih z Janukovičevo Stranko regij, storilo samomor.[168] Ko se je Newsweek poleti 2015 obrnil na generalno državno tožilstvo v zvezi s temi smrtmi, je to sprva odgovorilo, da so vse informacije o njih državna skrivnost.[168] Tožilstvo je pozneje sporočilo, da štiri smrti preiskujejo kot umore; osumljenec je bil obtožen umora tudi v petem primeru, ko je umrl tožilec Sergej Melničuk.[168]

Zunanja vpletenost[uredi | uredi kodo]

Vpletenost Rusije[uredi | uredi kodo]

17. december 2013 Ukrajinsko-ruski akcijski načrt
Glej tudi: Rusko-ukrajinski odnosi

Glavno vlogo pri protestih je imelo prepričanje, da si Janukovič prizadeva vzpostaviti tesnejše vezi z Rusijo. Janukovič je od Rusije sprejel denarno pomoč—2 milijardi dolarjev od 15 milijard dolarjev—, kar so mnogi razumeli kot znak, da si bo prizadeval za tesne vezi s Putinom.[169] Ruski uradniki so pritiskali na ukrajinsko upravo, naj odločno ukrepa za zatrtje protestov, policijski napad na protestnike Evromajdana pa je bil ukazan nekaj ur po nakazilu 2 milijard dolarjev iz Rusije.[170][171] Več vladnih ministrov iz vse Evrope je za zaostrovanje nasilja obtožilo Rusijo.[172]

Upokojeni polkovnik ruske glavne obveščevalne službe (GRU) Aleksander Musienko je 20. februarja[173] v intervjuju dejal, da je konflikt mogoče rešiti le s silo in da je Ukrajina dokazala, da ne more obstajati kot neodvisna in suverena država.[173][174] Iz vladnih dokumentov, ki jih je objavil nekdanji namestnik ukrajinskega notranjega ministra Henadij Moskal, je razvidno, da so ruski uradniki delovali kot svetovalci v operacijah proti protestnikom. Operaciji s kodnima imenoma »Val« in »Bumerang« sta vključevali uporabo ostrostrelcev za razpršitev množic in zavzetje sedeža protestnikov v Domu sindikatov. Preden je nekaj policistov prebegnilo, so načrti predvidevali napotitev 22.000 pripadnikov združenih varnostnih enot v Kijev.[175] Iz dokumentov je razvidno, da je nekdanji prvi namestnik ruske GRU bival v hotelu v Kijevu, da je imel pomembno vlogo pri pripravah in da ga je plačevala ukrajinska varnostna služba.[176] Po poročanju Reutersa pristnosti dokumentov ni bilo mogoče potrditi.[177] Notranji minister Arsen Avakov je dejal, da je konflikt izzvala »neukrajinska« tretja oseba in da poteka preiskava.[178]

Janukovič je 21. februarja, po neuspešnem zatrtju, v katerem je umrlo kar 100 ljudi, nekoliko popustil. Ruski premier Dimitrij Medvedjev je v odzivu dejal, da se mora Janukovič nehati obnašati kot »podloga za vrata« in da bodo nadaljnji obroki posojila zadržani. Ruski politični svetovalec Sergej Markov je dejal: »Rusija bo storila vse, kar je zakonsko dovoljeno, da bi preprečila prihod [opozicije] na oblast.«[179] Rusko zunanje ministrstvo je 24. februarja objavilo izjavo, v kateri je Ukrajince pozvalo, naj »zatrejo skrajneže, ki si prizadevajo priti na oblast«,[180] Medvedjev pa ukrajinske začasne vlade ni priznal kot legitimne.[181]

Novi ukrajinski notranji minister, glavni tožilec in vodja varnostne službe so na tiskovni konferenci 3. aprila 2014 v zatrtje protestnikov vpletli več kot 30 agentov ruske zvezne varnostne službe (FSB), ki naj bi poleg načrtovanja sodelovali tudi pri dostavi velike količine eksploziva na letališče v bližini Kijeva. Valentin Nalivajčenko, začasni vodja ukrajinske varnostne službe (SBU), je dejal, da so bili agenti ves čas protestov Evromajdan nameščeni v Kijevu, da so imeli med bivanjem v kompleksu SBU na voljo »državne telekomunikacije« in da so bili redno v stiku z ukrajinskimi varnostnimi uradniki. »Imamo utemeljene razloge za domnevo, da so prav te skupine, ki so se nahajale na poligonu SBU, sodelovale pri načrtovanju in izvajanju dejavnosti te tako imenovane protiteroristične operacije,« je dejal Nalivajčenko. Preiskovalci so ugotovili, da je vodja Janukovičeve SBU Oleksandr Jakimenko, ki je pozneje pobegnil iz države, prejemal poročila agentov FSB, ki so bili nameščeni v Ukrajini, in da se je Jakimenko z njimi večkrat sestal. FSB je te trditve zavrnila kot »neutemeljene obtožbe«, sicer pa jih ni želela komentirati.[182]

Vpletenost ZDA[uredi | uredi kodo]

Decembra 2013 je republikanski senator John McCain v družbi demokratskega senatorja Chrisa Murphyja obiskal Jacenjuka in Tjahniboka ter pozneje nagovoril množico ljudi:

Ukrajina bo izboljšala Evropo in Evropa bo izboljšala Ukrajino, mi pa smo tu, da podpremo vašo pravico, suvereno pravico Ukrajine, da svobodno in neodvisno odloča o svoji usodi. Usoda, ki jo iščete, leži v Evropi, mi pa si prizadevamo za mirno tranzicijo, ki bi ustavila nasilje in ukrajinskemu ljudstvu dala tisto, česar žal ni imelo ob različnih revolucijah, ki so se zgodile– pravo družbo. To je revolucija ljudstva– bila je mirna, razen ko jo je vlada skušala zatreti, a od takrat tega ni več poizkusila. Hvalim njihovo sposobnost in željo, da mirno demonstrirajo za spremembe, ki si jih po mojem mnenju zaslužijo. Ti ljudje ljubijo Združene države Amerike, ljubijo svobodo – in mislim, da tega ne morete razumeti drugače kot našo tradicionalno podporo ljudem, ki si želijo svobodne in demokratične družbe.[183]

V posnetem telefonskem pogovoru, ki je prišel v javnost 4. februarja, sta pomočnica državnega sekretarja Victoria Nuland in veleposlanik ZDA v Ukrajini Geoffrey Pyatt razpravljala o svojih željah glede prehoda Ukrajine v začasno vlado in zlasti o vlogah, ki naj bi jih imeli vidni opozicijski voditelji:

Nuland: »Mislim, da Klič (Kličko) ne bi smel vstopiti v vlado. Mislim, da to ni potrebno in da to ni dobra zamisel.«

Pyatt: »Naj ostane zunaj in naredi svojo politično domačo nalogo in podobno.«

Nuland: »Mislim, da je Jats (Jatsenjuk) tisti, ki ima ekonomske izkušnje in izkušnje z vodenjem. Mislim, da bo Klič, ki bo delal za Jatsenjuka, na tej ravni, da to ne bo delovalo. Želimo si, da bi prišel nekdo, ki je mednarodna osebnost, in pomagal pri vodenju tega projekta.«[184]

Vrsta policistov v Kijevu 12. februarja.

V istem pogovoru je bila Nulandova posneta tudi z besedami: »Jebeš EU,« s katerimi je zaničevalno omenila počasna evropska prizadevanja za reševanje politične paralize in grozeče fiskalne krize v Ukrajini.[185][186]




Opombe[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 1,2 1,3 Everything you need to know about the Ukraine crisis, Vox (3 September 2014) Ukraine's 2014 revolution to Trump's push for a Ukrainian probe of Biden: A timeline, ABC News (1 October 2019) The February revolution, The Economist (27 February 2014) Ukraine: Everything you need to know about how we got here, CNN (3 February 2017)
  2. 2,0 2,1 2,2 2,3 Ukraine profile - Timeline, BBC News
  3. 3,0 3,1 3,2 3,3 "Ukraine: Speaker Oleksandr Turchynov named interim president". BBC News. 23 February 2014.
  4. "Makhnitsky: Some 50 people to be charged with organizing killings of Ukrainians". Kyiv Post. 24 February 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1 March 2014. Pridobljeno dne 24 February 2014.
  5. "Ukraine crisis: Lenin statues toppled in protest". BBC News. 22 February 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2 June 2014. Pridobljeno dne 19 May 2014.
  6. К сегодняшнему расстрелу митингующих может иметь отношение подразделение 'Альфа' СБУ [By now in massacre of protesters may have relation unit "Alpha" SBU]. Zerkalo Nedeli (ruščina). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 20 February 2014. Pridobljeno dne 20 February 2014.
  7. "EuroMaidan ralles in Ukraine (20 Jan updates)". Kyiv Post. 21 January 2014.
  8. Whitmore, Brian (6 December 2013). "Putin's Growing Threat Next Door". The Atlantic.
  9. "EuroMaidan rallies in Ukraine – Dec. 16". Kyiv Post. 15 December 2013. Pridobljeno dne 15 December 2013.
  10. "The Council of Maidan Self-Defense Organizes 'United Revolutionary Army' throughout Ukraine". Euromaidan PR. 8 February 2014. Pridobljeno dne 3 March 2014.
  11. Євромайдан Львів встановив кількісний рекорд. Lviv Expres (ukrajinščina). 1 December 2013. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3 December 2013. Pridobljeno dne 1 December 2013.
  12. "EuroMaidan rallies in Ukraine (Jan. 23 live updates)". Kyiv Post. 23 January 2014. Pridobljeno dne 24 January 2014.
  13. Тернопільський Євромайдан зібрав більше 10 тисяч людей [Ternopil Eeuromaydan brought together more than 10 thousand people] (ukrajinščina). UA: TE. 8 December 2013. Pridobljeno dne 15 December 2013.
  14. Мариинском парке собралось около 3–4 тысяч 'титушек' – нардеп [Mariinskyi park were about 3–4 thousand "titushek" – People's Deputy]. UNIAN (ukrajinščina). 22 January 2014. Pridobljeno dne 23 January 2014.
  15. В Харькове провели масштабный провластный митинг. BBC (ruščina). 30 November 2013. Pridobljeno dne 30 November 2013.
  16. "На провластный митинг в Донецке привезли несколько десятков автобусов 'неравнодушных'". Gazeta.ua. 23 July 2013. Pridobljeno dne 4 December 2013.
  17. Наша задача: отстаивать национальные интересы, строить Европу в Крыму и в Украине – Павел Бурлаков [Our task: to defend national interests, to build Europe in the Crimea and in Ukraine – Paul Boatmen]. Новости Крыма [Crimean News] (ukrajinščina). UkraineInfo. 4 December 2013. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7 December 2013. Pridobljeno dne 4 December 2013.
  18. ЄвромадаЇ в Україні: Запоріжжя вражало кількістю, а в Одесі пам'ятник Дюку 'одягли' у прапор ЄС [YevromadaYi in Ukraine Zaporozhye striking number, and in Odessa Monument to Duke "dressed" in the EU flag] (ukrajinščina). UA: TSN. 24 November 2013. Pridobljeno dne 15 December 2013.
  19. 19,0 19,1 19,2 19,3 19,4 "Accountability for killings in Ukraine from January 2014 to May 2016" (PDF). Office of the United Nations High Commissioner for Human Rights. str. 9, 21–25.
  20. МОЗ: З початку сутичок померло 28 людей. Ukrayinska Pravda (ukrajinščina). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1 December 2008. Pridobljeno dne 20 February 2014.
  21. 21,0 21,1 Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici poimenovani kplivenight ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči).
  22. "В полоні МВС: затримано 77 активістів, в'язниця загрожує 40 з них". Ukrayinska Pravda. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 20 February 2014. Pridobljeno dne 20 February 2014.
  23. "Police held hostage by protesters in Kiev: interior ministry". Chicago Tribune. 19 February 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23 February 2014. Pridobljeno dne 23 February 2014.
  24. "Information about the victims of clashes in the center of Kyiv". Ministry of Healthcare. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 17 April 2014. Pridobljeno dne 16 April 2014.
  25. "Parliament passes statement on Ukraine's aspirations for European integration". Kyiv Post. 22 February 2013. A total of 315 of the 349 MPs registered in the sitting hall supported the document on Friday. The draft document reads that the Verkhovna Rada "within its powers, will ensure that the recommendations concerning the signing of the Association Agreement between Ukraine and the EU, which are stipulated in the resolutions of the European Parliament and the conclusions of the Council of the EU approved on December 10, 2012, at a meeting of the EU foreign ministers, will be fulfilled."
  26. Dinan, Desmond; Nugent, Neil (ur.). The European Union in Crisis. Palgrave Macmillan. str. 3, 274.
  27. Kiev protesters gather, EU and Putin joust, Reuters (12 December 2013)
  28. 28,0 28,1 Marples, David; Mills, Frederick, ur. (2015). Ukraine's Euromaidan: Analyses of a Civil Revolution. Ibidem Press. str. 9–14.
  29. Yanukovych Offers Opposition Leaders Key Posts, Radio Free Europe/Radio Liberty (25 January 2014)
  30. "Europe's new battlefield". The Economist. 22 February 2014. It is the worst violence Ukraine has known in its 22 years as an independent country
  31. 31,0 31,1 "Yanukovich impeached". Al Jazeera (angleščina). Pridobljeno dne 2022-03-01.
  32. Frizell, Sam (2014-02-22). "Ukraine Protestors Seize Kiev As President Flees". Time (angleščina). ISSN 0040-781X. Pridobljeno dne 2022-03-01.
  33. "Parliament votes 328-0 to impeach Yanukovych on Feb. 22; sets May 25 for new election; Tymoshenko free" (angleščina). 22 February 2014. Pridobljeno dne 18 July 2019.
  34. "Ukraine MPs vote to oust president" (angleščina). 22 February 2014. Pridobljeno dne 24 March 2019.
  35. "Ukraine's parliament votes to oust president; former prime minister is freed from prison". The Washington Post.
  36. Kramer, Andrew E. (24 January 2019). "Ukraine's Ex-President Is Convicted of Treason". The New York Times (angleščina). ISSN 0362-4331. Pridobljeno dne 24 March 2019.
  37. Sullivan, Tim (1 March 2014). "Russian troops take over Ukraine's Crimea region". Associated Press. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1 March 2014.
  38. Somini Sengupta (15 March 2014). "Russia Vetoes U.N. Resolution on Crimea". The New York Times. Pridobljeno dne 12 March 2015.
  39. Damien McElroy (23 February 2014). "Ukraine revolution: live – Ukraine's president has disappeared as world awakes to the aftermath of a revolution". The Daily Telegraph. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11 January 2022.
  40. Zabyelina, Yuliya (2017). "Lustration Beyond Decommunization: Responding to the Crimes of the Powerful in Post-Euromaidan Ukraine". State Crime Journal. 6 (1): 55–78. doi:10.13169/statecrime.6.1.0055. ISSN 2046-6056. JSTOR 10.13169/statecrime.6.1.0055.
  41. "Ukraine to launch 'full clean-out' of corrupt officials". Reuters (angleščina). 10 October 2014. Pridobljeno dne 21 May 2019.
  42. Mishina, Ekaterina (14 April 2015). "Risks of Delayed Lustrations". Institute of Modern Russia (angleščina). Pridobljeno dne 21 May 2019.
  43. "Frequently asked questions about Ukraine, the EU's Eastern Partnership and the EU-Ukraine Association Agreement" (PDF). European Union External Action. 24 April 2015. Pridobljeno dne 6 May 2015.
  44. Thompson, Mark (12 March 2014). "Soros: Ukraine needs EU Marshall Plan". CNN Money. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16 March 2014. Pridobljeno dne 24 March 2014.
  45. Coy, Peter; Matlack, Carol; Meyer, Henry (27 February 2014). "The New Great Game: Why Ukraine Matters to So Many Other Nations". Bloomberg BusinessWeek. Pridobljeno dne 23 March 2014.
  46. Workman, Daniel (24 April 2019). "Ukraine's Top Trading Partners". World's Top Exports (angleščina). Pridobljeno dne 3 July 2019.
  47. "EU to Ukraine: Reforms necessary for trade pact - Feb. 25, 2013". KyivPost. 25 February 2013. Pridobljeno dne 17 November 2019.
  48. Kramer, Andrew (15 December 2013). "EU suspends trade deal talks with Ukraine". The Boston Globe. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28 March 2014. Pridobljeno dne 27 March 2014.
  49. "Ukraine crisis: Timeline". BBC News. 13 November 2014.
  50. 50,0 50,1 "EU talking to IMF, World Bank, others about Ukraine assistance". Cnbc.com. 11 December 2013. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15 December 2013. Pridobljeno dne 12 March 2014.
  51. 51,0 51,1 51,2 "Ukraine leader seeks cash at Kremlin to fend off crisis". Cnbc.com. 17 December 2013. Pridobljeno dne 12 March 2014.
  52. Russia's shifting role in Ukraine crisis, aljazeera, 2 March 2014
  53. Vladmir Isachenkov and Maria Danilova (20 February 2014). "Roots and Consequence's of Ukraine's Violence". Associated Press. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 21 February 2014. Pridobljeno dne 20 February 2014.
  54. 54,0 54,1 54,2 "Law on amnesty of Ukrainian protesters to take effect on Feb 17". Interfax-Ukraine. 17 February 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 21 February 2014.
  55. "Yanukovych: I don't want to be at war, my goal is to restore stable development of country". Interfax-Ukraine. 15 February 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1 December 2008.
  56. 56,0 56,1 Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici poimenovani 18010123Ukraineprofile2 ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči).
  57. 57,0 57,1 Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici poimenovani 18088560voxUkraine2 ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči).
  58. Radia, Kirit (18 February 2014). "Ukraine Violence Leaves at Least 25 Dead". ABC News. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15 July 2018. Pridobljeno dne 1 March 2019.
  59. Dettmer, Jamie (30 March 2014). "Exclusive: Photographs Expose Russian-Trained Killers in Kiev". The Daily Beast. Pridobljeno dne 1 March 2019.
  60. 60,0 60,1 "Ukraine police storm main Kiev protest camp". BBC News. 18 February 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1 December 2008. Pridobljeno dne 18 February 2014.
  61. Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici poimenovani kplive ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči).
  62. Matthews, Owen (19 February 2014). "Ukraine: Heading for Civil War". Newsweek. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 20 February 2014. Pridobljeno dne 20 February 2014.
  63. Gianluca Mezzofiore (19 February 2014). "Ukraine Facing Civil War: Lviv Declares Independence from Yanukovich Rule". International Business Times. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1 December 2008. Pridobljeno dne 21 February 2014.
  64. "Ukraine protests 'spread' into Russia-influenced east". BBC News. 26 January 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27 January 2014.
  65. "The authorities de facto introduce a state of emergency". Ukrayinska Pravda. 18 February 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 20 February 2014.
  66. (ukrajinsko) Zakharchenko officially allowed firearms to the security forces, TSN(20 February 2014)
  67. Ukraine protests timeline, BBC, 23 February 2014
  68. Рыбак заявил, что подписал постановление ВР о прекращении огня (ruščina). UNIAN. 21 February 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 21 February 2014. Pridobljeno dne 21 February 2014.
  69. [tyzhden.ua]
  70. "Ukraine protests timeline". BBC News. 23 February 2014.
  71. "Офіційний портал Верховної Ради України". W1.c1.rada.gov.ua. Pridobljeno dne 12 March 2014.
  72. Ukraine Leader Was Defeated Even Before He Was Ousted, The New York Times (3 January 2015)
  73. "Ukraine protests: Vitali Klitschko is seeking immediate resignation of President Yanukocych – watch live". The Daily Telegraph. 22 February 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 20 February 2014. Pridobljeno dne 22 February 2014.
  74. Yuras Karmanau; Angela Charlton (22 February 2014). "Ukrainian protesters claim control over capital". Boston. Associated Press. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28 February 2014. Pridobljeno dne 22 February 2014.
  75. James Marson; Alan Cullison; Alexander Kolyandr (22 February 2014). "Parliament Ousts Ukraine President". The Wall Street Journal. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22 February 2014. Pridobljeno dne 22 February 2014.
  76. "Ukraine: Speaker Oleksandr Turchynov named interim president". BBC News. 23 February 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23 February 2014.
  77. "Ukraine issues arrest warrant for missing leader". Washington Post. Associated Press. 24 February 2014.
  78. Crimea: Next flashpoint in Ukraine's crisis?, BBC News (24 February 2014)
  79. Anastasia Vlasova. "Ukrainians celebrate EuroMaidan's triumph". Kyiv Post. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23 February 2014. Pridobljeno dne 23 February 2014.
  80. "Parliament appoints Avakov acting interior minister". Interfax-Ukraine. 22 February 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28 February 2014.
  81. "Ukrainian parliament expresses no-confidence to Viktor Pshonka". Trend News Agency. 22 February 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27 December 2014.
  82. "На Украине отменили закон о региональном статусе русского языка". Lenta.ru. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23 February 2014. Pridobljeno dne 23 February 2014.
  83. На отмену закона о региональных языках на Украине наложат вето [The abolition of the law on regional languages in Ukraine veto]. Lenta (ruščina). Russia. 1 March 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1 March 2014.
  84. "Ukrainian parliament dismisses foreign, health and education ministers, authorizes speaker to act as president". Interfax-Ukraine. 24 February 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28 February 2014.
  85. "Ukrainian parliament to appoint and dismiss judges". Interfax-Ukraine. 24 February 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28 February 2014.
  86. (ukrajinsko) Kyiv subway fully resumed, and in the street too, Ukrayinska Pravda (24 February 2014).
  87. "Верховная Рада продолжает увольнять людей Януковича". newdaynews.ru. 30 May 2005. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28 February 2014. Pridobljeno dne 12 March 2014.
  88. "Ukraine's parliament appoints new central bank chief". Reuters. 24 February 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28 February 2014.
  89. (ukrajinsko) MPs changed the head of the National Bank, Ukrayinska Pravda (24 February 2014)
  90. "Ukrainian parliament appoints Nalyvaichenko as security service chief". Interfax-Ukraine. 24 February 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28 February 2014.
  91. 91,0 91,1 "Party of Regions faction becomes opposition". Kyiv Post. Interfax-Ukraine. 24 February 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1 March 2014.
  92. "Government should be approved on Thursday – Turchynov". Interfax-Ukraine. 25 February 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1 March 2014.
  93. "Ukraine seeks agreement on national unity government by Tuesday". Reuters. 23 February 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1 March 2014.
  94. "Rada creates Group for Economic Development". Radio Ukraine. 25 February 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 30 May 2014.
  95. Депутатські фракції і групи VII скликання [Deputy fractions and Groups VII convocation] (ukrajinščina). Verkhovna Rada. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 20 September 2012.
  96. "Turchynov assumes duties of supreme commander-in-chief of Ukrainian Armed Forces". Interfax-Ukraine. 26 February 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15 April 2014.
  97. Predloga:Cite Ukrainian law
  98. Maidan nominates Yatseniuk for prime minister, Interfax-Ukraine (26 February 2014) Ukrainian parliament endorses new cabinet, Interfax-Ukraine (27 February 2014)
  99. 250 MPs sign up to join coalition - Turchynov, Interfax-Ukraine (27 February 2014)
  100. "Rada decides to release political prisoners, including Pavlychenko family". Interfax-Ukraine. 24 February 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28 February 2014.
  101. "Rada dismisses Constitutional Court judges appointed from its quota, proposes acting president and congress of judges dismiss the rest". Interfax-Ukraine. 24 February 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28 February 2014.
  102. "Address of judges of the Constitutional Court of Ukraine to European and international organisations and human rights institutions". Constitutional Court of Ukraine official web site. 27 February 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19 October 2014. Pridobljeno dne 20 March 2014.
  103. "Yatseniuk, confirmed as prime minister, accuses Yanukovych administration robbing Ukraine of $70 billion; 'treasury is empty'". Kyiv Post. 27 February 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27 February 2014.
  104. "SBU arrests deputy of ex-chief". UNIAN. 10 November 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11 November 2014.
  105. Fugitive Yanukovych clan promises to return to Ukraine to “change its political course”, Euromaidan Press (27 April 2018)
  106. Основные высказывания Виктора Януковича на пресс-конференции в Ростове-на-Дону [Basic statements of Viktor Yanukovych at a press conference in Rostov-on-Don] (ruščina). ITAR-TASS. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12 March 2014. Pridobljeno dne 12 March 2014.
  107. Putin on Ukraine crisis: 'It is an unconstitutional coup', BBC News (4 March 2014)
  108. 108,0 108,1 Ukraine defends vote despite unrest, Putin pledges 'respect', Reuters (24 March 2014)
  109. 109,0 109,1 "Putin to deploy Russian troops in Ukraine". BBC News. 1 March 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1 March 2014. Pridobljeno dne 1 March 2014.
  110. Ennis, Stephen (12 March 2014). "BBC News - Ukraine hits back at Russian TV onslaught". BBC News. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29 May 2014. Pridobljeno dne 19 May 2014.
  111. Oksana Grytsenko (27 February 2014). "Arseniy Yatseniuk nominated to lead new government as Ukraine prime minister". Kyiv Post. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27 February 2014.
  112. "Rada passes bill on government lustration in first reading". Interfax-Ukraine. 14 August 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14 August 2014.
  113. Bsai Yang (12 August 2014). "Ukraine OKs Malaysian experts' access to MH17 crash site". China Central Television. Xinhua News Agency. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13 August 2014. Pridobljeno dne 10 November 2014.
  114. "Ukraine could sack up to million officials with ties to Russian past". Yahoo News. 9 October 2014.
  115. "Volodymyr Yavorsky: Proposed lustration law has serious defects". Kyiv Post. 14 August 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14 August 2014.
  116. "Head of Ukrainian Interior Ministry signs order to dissolve "Berkut"". Voice of Russia. 25 February 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1 March 2014.
  117. Russian interior bodies created in Crimea and Sevastopol Arhivirano 7 April 2014 na Wayback Machine., ITAR-TASS (25 March 2014)
  118. Young, Cathy (21 May 2014). "Fascism Comes to Ukraine -- From Russia". Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 21 May 2014.
  119. "Общественный союз "Украинский фронт" 22 февраля проведет съезд депутатов юго-восточных областей страны". Kommersant.ru. 21 February 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22 February 2014. Pridobljeno dne 22 February 2014.
  120. "Клюев заставляет губернаторов ехать в Харьков на сьезд за федерализацию —Главком". Glavcom. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22 February 2014. Pridobljeno dne 22 February 2014.
  121. Zaks, Dmitry (20 April 2011). "Militants threaten to shatter fragile Ukraine truce – Yahoo News". Yahoo! News. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22 February 2014. Pridobljeno dne 22 February 2014.
  122. ? Как к Вам обращаться? (5 February 2014). Янукович с Клюевым и Рыбаком вылетели в Харьков [Yanukovych, along with Klyuev and Rybak flew to Kharkiv]. Gazeta.ua. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22 February 2014. Pridobljeno dne 22 February 2014.
  123. "Янукович прибыл в Харьков и может принять участие в съезде депутатов юго-восточных областей – источник". Interfax-Ukraine. 20 October 2012. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22 February 2014. Pridobljeno dne 22 February 2014.
  124. СБУ порушила кримінальні справи проти Добкіна і Кернеса – Луценко (ukrajinščina). Zik. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22 February 2014. Pridobljeno dne 22 February 2014.
  125. Депутаты на съезде в Харькове берут на себя полноту власти на Юго-востоке и в Крыму – резолюция (ruščina). Gazeta.ua. 22 February 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22 February 2014.
  126. "Clashes in Ukraine". Radio Free Europe/Radio Liberty. 22 February 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22 February 2014.
  127. "Kharkiv mayor, governor flee Ukraine across border with Russia – acting interior ministry's spokesperson". Interfax-Ukraine. 22 February 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22 February 2014.
  128. Traynor, Ian (24 February 2014). "Western nations scramble to contain fallout from Ukraine crisis". The Guardian. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23 February 2014.
  129. Ayres, Sabra (28 February 2014). "Is it too late for Kiev to woo Russian-speaking Ukraine?". CSM. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28 February 2014.
  130. "Ukraine's parliament-appointed acting president says language law to stay effective". ITAR-TASS. 1 March 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12 August 2014.
  131. Mark Mackinnon (23 February 2014). "Globe in Ukraine: Upheaval widens fractures between east and west". The Globe and Mail. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16 March 2014. Pridobljeno dne 24 February 2014.
  132. "Ukraine conflict: 'Raw anger' in divided Kharkiv". BBC News. 23 February 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25 February 2014. Pridobljeno dne 24 February 2014.
  133. "Пам'ятник Леніну у Харкові демонтують у вівторок | УКРІНФОРМ". Ukrinform.ua. 21 August 2013. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2 March 2014. Pridobljeno dne 24 February 2014.
  134. "Oplot leader faces criminal charges". Interfax-Ukraine. 24 February 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28 February 2014.
  135. "В Донецке пророссийские активисты штурмовали обладминистрацию". Zerkalo Nedeli. 7 March 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7 March 2014. Pridobljeno dne 12 March 2014.
  136. Елена Захаренкова. На площади Свободы – митинг "патриотичных харьковчан". Objectiv.tv (ruščina). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5 March 2014. Pridobljeno dne 12 March 2014.
  137. Andrew Roth (3 March 2014). "From Russia, 'Tourists' Stir the Protests". The New York Times. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4 March 2014.
  138. "Why Ukraine is dialing back its military offensive in anarchic east (+video)". 29 April 2014. Pridobljeno dne 30 April 2014.
  139. Babiak, Mat (19 April 2014). "Southeast Statistics". Kyiv International Institute of Sociology; Ukrainian Policy. Kyiv. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5 March 2014. Pridobljeno dne 20 April 2014.
  140. "Ousted Ukrainian President Asked For Russian Troops, Envoy Says". NBC News. Reuters. 3 March 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22 March 2014. Pridobljeno dne 21 March 2014.
  141. Radyuhin, Vladimir (1 March 2014). "Russian Parliament approves use of army in Ukraine". The Hindu. Chennai, India. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5 July 2014.
  142. Walker, Shaun (4 March 2014). "Russian takeover of Crimea will not descend into war, says Vladimir Putin". The Guardian. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4 March 2014. Pridobljeno dne 4 March 2014.
  143. Yoon, Sangwon; Krasnolutska, Daryna; Choursina, Kateryna (4 March 2014). "Russia Stays in Ukraine as Putin Channels Yanukovych Request". Bloomberg News. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5 March 2014. Pridobljeno dne 5 March 2014.
  144. "Ukraine: Russia Angry as Another Soviet Hero Statue Toppled". International Business Times. 25 February 2014.
  145. "Right-wing opposition pulls down monument to Lenin in Ukraine's Zhitomir". ITAR-TASS. 21 February 2014. Pridobljeno dne 25 February 2014.Predloga:Dubious-inline
  146. Во Львовской области демонтировали памятник советскому солдату (фото) [In the Lviv region the monument to Soviet soldier got dismantled (Photo)]. segodnya.ua (ruščina). 23 February 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1 March 2014. Pridobljeno dne 22 April 2014.
  147. Демонтували пам'ятник "Солдату" (фото, відео) [Soviet soldier monument got dismantled (Photo, video)]. Stryi.com.ua (ukrajinščina). 15 May 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27 March 2014. Pridobljeno dne 19 May 2014.
  148. "В Киеве "евромайданщики" осквернили братскую могилу рабочих "Арсенала" (фото) | Новости Одессы". Dumskaya.net. 9 December 2013. Pridobljeno dne 19 May 2014.
  149. В Днепропетровске осквернили памятники Славы, афганцам и генералу Пушкину [In Dnipropetrovsk desecrated monuments of Glory, Afghans and General Pushkin]. Komsomolskaya Pravda. 28 February 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6 May 2014. Pridobljeno dne 19 May 2014.
  150. "Another Russophobic vandalism act took place in Lvov Region: monument to Russian army commander Kutuzov was pulled down. Stop this outrage". Twitter. 25 February 2014. Pridobljeno dne 25 February 2014.
  151. "Ukraine agrees to 50% gas price hike amid IMF talks". BBC News. 26 March 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27 March 2014. Pridobljeno dne 26 March 2014.
  152. "Dynamo to play Valencia in Cyprus". UEFA. 19 February 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27 February 2014.
  153. "Soccer-Dynamo Kiev game against Valencia moved to Cyprus". Yahoo!. Reuters. 19 February 2014. Pridobljeno dne 19 February 2014.
  154. "Officially. Match "Dynamo" – "Valencia" will be held in Cyprus". Ukrayinska Pravda. Champion. 19 February 2014.
  155. "Dnipro, Spurs honor Ukraine protests victims". Boston Herald. 20 February 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 20 February 2014.
  156. "Viktoria vs Shakhtar: full house, player kit, respect". FC Shakhtar Donetsk. 20 February 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 20 February 2014.
  157. "Europa League: Valencia claim 2–0 win over Dynamo Kyiv in Cyprus". Sky Sports. 20 February 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 20 February 2014.
  158. "Частину матчів Чемпіонату України "Суперліга" перенесено". Superleague.ua. 25 February 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18 October 2014. Pridobljeno dne 12 March 2014.
  159. "The basketball championship of Ukraine suspended". Rupaper.com. 25 February 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3 March 2014. Pridobljeno dne 12 March 2014.
  160. "Початок весняної частини змагань перенесено". Fpl.ua. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10 March 2014. Pridobljeno dne 12 March 2014.
  161. Nate Scott, USA TODAY Sports (3 March 2014). "USA-Ukraine soccer friendly moved to Cyprus". USA Today. Pridobljeno dne 23 October 2014.
  162. Донбасс прибыл в Братиславу ["Donbass" arrived to Bratislava]. HCDonbass.com (ruščina). 16 March 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 30 March 2014. Pridobljeno dne 29 March 2014.
  163. "В Украине растет дезориентация граждан: социологический опрос". 13 February 2017.
  164. "Agreement details". Council of the European Union. Pridobljeno dne 2014-03-27."Agreement details". Council of the European Union. Pridobljeno dne 2014-07-04.
  165. "eeas.europa.eu: "Signatures of the political provisions of the Association Agreement" 21 Mar 2014" (PDF).
  166. "Ukraine to sign political aspects of EU pact on Friday". Reuters. 2014-03-17. Pridobljeno dne 2014-03-19.
  167. Croft, Adrian (21 March 2014). "European Union signs landmark association agreement with Ukraine". Reuters.
  168. 168,0 168,1 168,2 Tucker, Maxim (8 April 2015). "Mystery of Ukraine's Richest Man and a Series of Unlikely Suicides". Newsweek. Pridobljeno dne 11 April 2015.
  169. Fisher, Max (18 February 2014). "The three big reasons that protests reignited in Ukraine". The Washington Post. Pridobljeno dne 18 February 2014.
  170. "Ukraine protests: 14 dead in worst day of violence". Australian Broadcasting Corporation. 19 February 2014. Pridobljeno dne 18 February 2014. They moved in hours after Moscow gave Ukraine $2 billion in aid which it had been holding back to demand decisive action to crush the protests.
  171. MacKinnon, Mark (22 February 2014). "How Putin's Sochi dream was shattered by Ukraine's nightmare". The Globe and Mail. the Kremlin unsubtly pushing Mr. Yanukovych to use force to clear the fortified tent city on Independence Square [...] shortly before the fighting began, Moscow announced it would pay the next $2-billion tranche.
  172. Matt Clinch. "EU moves toward Ukraine sanctions amid bloodshed". CNBC. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1 December 2008. Pridobljeno dne 20 February 2014.
  173. 173,0 173,1 Massacre in Kiev: the truth in power?. Pravda.ru (original source). 20 February 2014
  174. Massacre in Kiev: the truth in power? na YouTubu. Pravda.ru. 20 February 2014
  175. "Ukraine averted greater bloodbath, Moskal alleges". Kyiv Post. 24 February 2014.
  176. "Arrest warrants issued for Yanukovych, other former Ukraine officials on suspicion of mass murder". Kyiv Post. 24 February 2014.
  177. "Yanukovich planned harsh clampdown on protesters: Ukraine deputy". Reuters. Pridobljeno dne 23 October 2014.
  178. "У кривавому побоїщі в Києві брала участь неукраїнська третя сила – Аваков". Ukrayinska Pravda. 4 March 2014. Pridobljeno dne 12 March 2014.
  179. Mark Mackinnon. "Analysis: Russia blaming West for Ukraine upheaval". The Globe and Mail. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22 February 2014. Pridobljeno dne 22 February 2014.
  180. "Moscow urges crackdown in Ukraine on 'extremists' in government". Kyiv Post. 24 February 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 24 February 2014. Pridobljeno dne 24 February 2014.
  181. "Medvedev: Ukrainian authorities' legitimacy in doubt". Kyiv Post. 24 February 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 24 February 2014. Pridobljeno dne 24 February 2014.
  182. Olearchyk, Roman (3 April 2014). "Ukraine implicates Russian agents in deadly protester crackdown". Financial Times.
  183. "John McCain tells Ukraine protesters: We are here to support your just cause" The Guardian, 14 Dec. 2013
  184. "Amid US-Russia tussle over Ukraine, a leaked tape of Victoria Nuland" Christian Science Monitor, 6 Feb. 2014
  185. Gearan, Anne. In recording of U.S. diplomat, blunt talk on Ukraine, The Washington Post, 6 February 2014.
  186. "Ukraine crisis: Transcript of leaked Nuland-Pyatt call". BBC News. 7 February 2014.