Evromajdan

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Evromajdan
Majdanska vstaja
V smeri urinega kazalca od zgoraj levo: velika zastava EU na Majdanu 27. novembra 2013; opozicijska aktivistka in priljubljena pevka Ruslana nagovarja množice na Majdanu 29. novembra 2013; shod Za EU na Majdanu, Evromajdan na Evropskem trgu 1. decembra; podstavek porušenega Leninovega kipa; množice usmerjajo cev na milico; drevo, okrašeno z zastavami in plakati
Datum21. november 2013 – 23. februar 2014 (94 dni)
Lokacija
Ukrajina, v glavnem v Kijevu (posebej na Majdanu Nezaležnosti)
Vzroki
Glavni vzroki:
    • odločitev vlade, da ne podpiše pridružitvenega sporazuma med Ukrajino in Evropsko unijo[1]
Drugi dejavniki:
    • ruska zunanja politika[2] in grožnja ruskih trgovinskih sankcij[3]
    • korupcija vlade[4]
    • policijska brutalnost[5]
    • vse bolj avtoritarno predsedovanje Viktorja Janukoviča[6]
Cilji
  • podpis pridružitvenega sporazuma EU in sporazuma o prosti trgovini[1]
  • razrešitev predsednika Viktorja Janukoviča[7]
  • predčasne volitve[8]
  • ponovno sprejetje sprememb ustave Ukrajine iz leta 2004.
  • mednarodne sankcije proti Janukoviču in članom vlade Azarova[9]
  • zavrnitev članstva v carinski uniji[10]
Metodedemonstracije, internetni aktivizem, državljanska nepokorščina, civilni odpor, hektivizem,[11] zasedba upravnih stavb[nb 1]
Posledice
Posledice
    • revolucija dostojanstva
    • po ruskem vojaškem posredovanju[13][14] (20. februarja) in ruski priključitvi Krima so se spremenile v demonstracije za "Združeno Ukrajino"
    • odstranitev Viktorja Janukoviča s položaja
    • ohladitev odnosov z Rusijo
    • začetek rusko-ukrajinske vojne
    • vrnitev ustave iz leta 2004
    • Oleksander Turčinov je postal vršilec dolžnosti predsednika
    • predčasne predsedniške volitve
    • izvajanje in poznejša razveljavitev zakonov, ki omejujejo državljanske svoboščine
    • nekdanja ukrajinska premierka in vodja opozicije Julija Timošenko izpuščena iz zapora.[15]
    • zavzetje lokalnih vladnih stavb[16]
    • prepoved Stranke regij s strani lokalnih oblasti pod nadzorom protivladnih aktivistov[17][nb 2]
    • odstop predsednika vlade Mikole Azarova[19] Predsednik Janukovič opoziciji ponudi položaj predsednika vlade Ukrajine[16]
    • pomilostitev pridržanih protestnikov v zameno za predajo vseh zasedenih stavb in ulic ("zakoni o talcih")
    [20][21][22][23][24][25][26]
    • nova ukrajinska vlada je nadaljevala priprave na podpis pridružitvene pogodbe z EU.[27]
Udeleženci v civilnem konfliktu
Glavne osebe
Arsenij Jacenjuk
Vitalij Kličko
Oleg Tjagnibok
Petro Porošenko
Jurij Lucenko
Oleksander Turčinov
Andrij Parubij
Andrij Sadovij
Ruslana[51][52]
Tetjana Čornovol
Dmitro Bulatov
Dmitro Jaroš
Refat Čubarov
Viktor Janukovič
Mikola Azarov
Sergij Arbuzov
Vitalij Zaharčenko
Oleksander Jefremov
Andrij Kljujev
Genadij Kernes
Mihajlo Dobkin
Viktor Pšonka
Olena Lukaš
Jurij Bojko
Leonid Kožara
Dmitro Tabačnik
Število

Kijev:
400.000–800.000 protestnikov[53]
12.000 "samoobrambnih stotnij"[54][55]

Po celi Ukrajini:
50.000 (Lvov)[56]
20.000 (Čerkasi)[57]
10.000+ (Ternopil)[58]

Organi kazenskega pregona v Kijevu:

  • 4.000 Berkut
  • 1.000 Notranjih enot

3.000–4.000 tituškov[59]
Demonstracije za vlado in proti EU:
20.000–60.000 (Kijev)
40.000 (Harkov)[60]
15.000 (Doneck)[61]
10.000 (Simferopol)[62]

2.500 proruskih (Sevastopol)[63]
Žrtve in izgube
  • Umrli: 108[64]
  • Poškodovani: 1.850–1.900 (poiskali medicinsko pomoč do 21. januarja 2014)[65]
    681 (hospitaliziranih do 30. januarja 2014)[66][67]
  • Pogrešani (najverjetneje ugrabljeni): 166–300[68][69] (do 30. marca 2014)
  • Aretirani: 234[70]
  • Zaprti: 140[70]
  • Umrli: 13[64][71]
  • Poškodovani: 200–300 (poiskali medicinsko pomoč do 21. januarja 2014)[72][73][74]

Evromajdan (ukrajinsko Євромайда́н, latinizirano: Jevromajdán, dob.'Evrotrg', IPA: [jeu̯romɐjˈdɑn][nb 6]) ali majdanska vstaja[78] je bil val demonstracij in državljanskih nemirov v Ukrajini, ki se je začel 21. novembra 2013 z velikimi protesti na Majdanu Nezaležnosti (Trgu neodvisnosti) v Kijevu. Proteste je sprožila nenadna odločitev ukrajinske vlade, da ne podpiše pridružitvenega sporazuma med Evropsko unijo in Ukrajino ter se raje odloči za tesnejše povezave z Rusijo in Evrazijsko ekonomsko unijo. Ukrajinski parlament je z večino glasov podprl sklenitev sporazuma z EU,[79] medtem ko je Rusija pritiskala na Ukrajino, naj ga zavrne.[80] Protesti so se postopoma razširili s pozivi k odstopu predsednika Viktorja Janukoviča in vlade Mikole Azarova.[81] Protestniki so nasprotovali po njihovem mnenju razširjeni vladni korupciji, vplivu oligarhov,[82] zlorabi oblasti in kršenju človekovih pravic v Ukrajini.[83] Organizacija Transparency International je Janukoviča označila za najboljši primer korupcije na svetu.[84] Nasilno razganjanje protestnikov 30. novembra je povzročilo še dodatno jezo.[5] Evromajdan je privedel do revolucije dostojanstva leta 2014.

Med vstajo je bil Trg neodvisnosti (Majdan) v Kijevu ogromen protestni tabor, ki ga je zasedalo na tisoče protestnikov, varovale pa so ga provizorične barikade. V njem so bile kuhinje, ambulante prve pomoči in radijske postaje ter odri za govore, predavanja, razprave in predstave.[85][86] Varovale so ga enote »samoobrambe Majdana«, sestavljene iz prostovoljcev v improviziranih uniformah in čeladah, ki so nosili ščite ter bili oboroženi s palicami, kamni in molotovkami. Protesti so potekali tudi v številnih drugih delih Ukrajine. V Kijevu je 1. decembra prišlo do spopadov s policijo, 11. decembra pa je policija napadla tabor. Sredi januarja so se protesti okrepili, saj je vlada sprejela drakonske zakone proti protestom. Od 19. do 22. januarja je prišlo do smrtonosnih spopadov na Ulici Mihajla Gruševskega. V številnih regijah Ukrajine so protestniki zasedli vladne stavbe. Vstaja je dosegla vrhunec 18. in 20. februarja, ko je v ostrih spopadih med aktivisti Majdana in policijo v Kijevu bilo ubitih skoraj 100 protestnikov in 13 policistov.[64]

Janukovič in voditelji parlamentarne opozicije so 21. februarja podpisali sporazum, ki je pozival k oblikovanju začasne vlade enotnosti, ustavnim reformam in predčasnim volitvam. Kmalu po sklenitvi sporazuma so Janukovič in drugi vladni ministri pobegnili iz države.[87] Parlament je nato odstavil Janukoviča s položaja[88] in imenoval začasno vlado.[89] Revoluciji dostojanstva sta kmalu sledila ruska priključitev Krima in proruski nemiri v vzhodni Ukrajini.

Pregled[uredi | uredi kodo]

Demonstracije so se začele v noči na 21. november 2013, ko so v prestolnici Kijev izbruhnili protesti, potem ko je ukrajinska vlada zavrnila osnutke zakonov, ki bi omogočili izpustitev zaprte opozicijske voditeljice Julije Timošenko, in prekinila priprave na podpis pridružitvenega sporazuma med Ukrajino in Evropsko unijo, z namenom, da bi si prizadevala za tesnejše gospodarske odnose z Rusijo.[90] 24. novembra 2013 so se začeli spopadi med protestniki in policijo. Protestniki so si prizadevali prebiti kordon. Policija je uporabila solzivec in pendreke. Protestniki so tudi uporabili solzivec in nekaj petard (po navedbah policije so jih prvi uporabili protestniki).[91] Po nekaj dneh demonstracij se je protestom pridružilo vedno več univerzitetnih študentov.[92] Evromajdan je bil označen kot dogodek z veliko politično simboliko za samo Evropsko unijo, zlasti kot »največje proevropsko zborovanje v zgodovini«.[93]

Proevropske demonstracije v Kijevu, 27. november 2013

Protesti so se nadaljevali kljub močni prisotnosti policije,[94][95] rednim temperaturam pod lediščem in snegu. Zaradi stopnjevanja nasilja vladnih sil v zgodnjih jutranjih urah 30. novembra so se protesti še povečali in po navedbah ruskega opozicijskega politika Borisa Nemcova je 1. in 8. decembra v Kijevu demonstriralo od 400 do 800 tisoč protestnikov.[53][96] V prejšnjih tednih se je organiziranih shodov udeležilo od 50.000 do 200.000 protestnikov.[97][98] Nasilni shodi so potekali od 1. decembra in od 19. januarja do 25. januarja kot odziv na policijsko brutalnost in vladno represijo.[99] Od 23. januarja so aktivisti Evromajdana v uporu zasedli več vladnih stavb zahodnoukrajinskih oblasti in regionalnih svetov.[16] V rusko govorečih mestih Zaporožje, Sumi in Dnipropetrovsk so protestniki prav tako poskušali zavzeti stavbe lokalnih oblasti, pri čemer so jih policisti in podporniki vlade močno ovirali.[16]

Po mnenju novinarke Lecie Bushak, objavljenem v reviji Newsweek 18. februarja 2014,

Evromajdan je prerasel v nekaj veliko večjega kot le jezno odzivanje na propadli dogovor z EU. Zdaj gre za odstavitev Janukoviča in njegove skorumpirane vlade, za odvrnitev Ukrajine od 200 let trajajočega, globoko prepletenega in bolečega odnosa z Rusijo ter za zavzemanje za osnovne človekove pravice do protestiranja, svobodnega govora in mišljenja ter mirnega delovanja brez grožnje s kaznijo.[100]

Prelomni trenutek se je zgodil konec februarja, ko je pobegnilo ali prebegnilo dovolj članov predsednikove stranke, da je ta izgubila večino v parlamentu, opozicija pa je ostala dovolj velika, da je lahko oblikovala potreben kvorum. To je parlamentu omogočilo sprejetje vrste zakonov, s katerimi so iz Kijeva umaknili policijo, preklicali akcije proti protestom, obnovili ustavo iz leta 2004, izpustili politične zapornike in odstavili predsednika Janukoviča s položaja. Janukovič je potem pobegnil v drugo največje ukrajinsko mesto Harkov in ni hotel priznati odločitev parlamenta, nato pa je pobegnil v Rusijo. Parlament je predčasne volitve določil za maj 2014.[101]

V začetku leta 2019 je ukrajinsko sodišče Janukoviča spoznalo za krivega veleizdaje. Janukovič je bil obtožen tudi, da je Vladimirja Putina prosil, naj pošlje ruske vojake v Ukrajino, potem ko je sam pobegnil iz države. Obtožbe so imele le malo praktičnega učinka na Janukoviča, ki živi v izgnanstvu v ruskem mestu Rostov, odkar je leta 2014 z oboroženim spremstvom pobegnil iz Ukrajine.[102]

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. Od 1. decembra 2013 so kijevsko mestno hišo zasedali evromajdanski protestniki, zaradi česar se je bil kijevski mestni svet prisiljen sestajati v upravni stavbi Solomjanskega rajona.[12]
  2. Za te prepovedi ni bilo pravne podlage, saj lahko v Ukrajini dejavnosti politične sile prepove le sodišče.[18]
  3. Po poročanju nekaterih se je del protestnikov udeležil protestov pod pritiskom nadrejenih[39]
  4. "Tituški" so bili provokatorji na protestih.[43]
  5. V začetku novembra 2012 je tedanji vodja Komunistične partije Petro Simonenko zatrdil, da njegova stranka v parlamentu, sestavljenem po volitvah 2012, ne bo sodelovala z drugimi strankami.[49] Ne glede na to pa je njena poslanska skupina ponavadi glasovala podobno kot skupina Stranke regij.[50]
  6. Izraz "Evromajdan" je bil najprej uporabljen kot ključnik na Twitterju.[75] Na prvi dan protestov je bil na Twitterju ustvarjen račun, imenovan Euromaidan,[76] ki je kmalu postal popularen v mednarodnih medijih.[77] Evro v imenu pomeni Evropo, majdan pa se nanaša na Majdan Nezaležnosti (Trg neodvisnosti), glavni trg v Kijevu, kjer je potekalo glavno dogajanje.[75]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 »EuroMaidan rallies in Ukraine – Nov. 21–23 coverage«. Kyiv Post. 25. november 2013.
  2. Snyder, Timothy (3. februar 2014). »Don't Let Putin Grab Ukraine«. The New York Times. Pridobljeno 5. februarja 2014. The current crisis in Ukraine began because of Russian foreign policy.
  3. Calamur, Krishnadev (19. februar 2014). »4 Things To Know About What's Happening in Ukraine«. Parallels (World Wide Web log). NPR. Pridobljeno 3. marca 2014.
  4. Spolsky, Danylo. »One minister's dark warning and the ray of hope«. Kyiv Post (editorial). Pridobljeno 27. novembra 2013.
  5. 5,0 5,1 »Ukrainian opposition uses polls to bolster cause«. Euronews. 13. december 2013. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. januarja 2014. Pridobljeno 13. decembra 2013.
  6. »Where did the downfall of Ukraine's President Viktor Yanukovych begin?«. Public Radio International. 24. februar 2014.
  7. »Ukrainian opposition calls for President Yanukovych's impeachment«. Kyiv Post. Interfax-Ukraine. 21. november 2013. Pridobljeno 27. novembra 2013.
  8. Herszenhorn, David M. (1. december 2013). »Thousands of Protesters in Ukraine Demand Leader's Resignation«. The New York Times. Pridobljeno 2. decembra 2013.
  9. Bonner, Brian (21. november 2013). »Two petition drives take aim at Yanukovych«. Kyiv Post. Pridobljeno 27. novembra 2013.
  10. »EuroMaidan passes an anti-Customs Union resolution«. Kyiv Post. Interfax-Ukraine. 15. december 2013. Pridobljeno 15. decembra 2013.
  11. Веб-сайт Кабміну теж уже не працює [Cabinet Website also no longer works]. Ukrajinska Pravda (v ukrajinščini). 11. november 2013. Pridobljeno 8. decembra 2013.
  12. »Hereha closes Kyiv City Council meeting on Tuesday«. Interfax-Ukraine. 24. december 2013.
  13. »Party of Regions, Communist Party banned in Ivano-Frankivsk and Ternopil regions«. Kyiv Post. 27. januar 2014. Pridobljeno 10. aprila 2014.
  14. »Activity of Regions Party, Communist Party, Yanukovych's portraits banned in Drohobych«. Kyiv Post. 21. februar 2014. Pridobljeno 10. aprila 2014.
  15. »Jailed Ukrainian opposition leader Yulia Tymoshenko has been freed from prison, says official from her political party«. CNN. 22. februar 2014.
  16. 16,0 16,1 16,2 16,3 Ukraine protests 'spread' into Russia-influenced east, BBC News (26 January 2014)
  17. Thousands mourn Ukraine protester amid unrest , Al Jazeera (26 January 2014)
  18. Dangerous Liasons, The Ukrainian Week (18 May 2015)
  19. »Ukraine's PM Azarov and government resign«. BBC. 28. januar 2014. Pridobljeno 28. januarja 2014.
  20. "Law on amnesty of Ukrainian protesters to take effect on Feb 17", Interfax-Ukraine (17 February 2014)
  21. »Ukraine lawmakers offer protester amnesty«. The Washington Post. 29. januar 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 30. januarja 2014.
  22. »Ukraine: Amnesty law fails to satisfy protesters«. Euronews. 30. januar 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26. septembra 2018. Pridobljeno 2. marca 2014.
  23. Halya Coynash (30. januar 2014). »Ruling majority takes hostages through new 'amnesty law'«. Kyiv Post. Pridobljeno 2. marca 2014.
  24. Ukraine parliament passes protest amnesty law. BBC. 29 January 2014
  25. »Ukraine leader's sick leave prompts guessing game«. South China Morning Post. Associated Press. 30. januar 2014.
  26. Ukraine president Viktor Yanukovych takes sick leave as amnesty, other moves fail to quell Kyiv protests. CBS news. 30 January 2014
  27. Cabinet resumed preparations for the association with the EU Arhivirano 12 March 2014 na Wayback Machine.. Ukrinform. 2 March 2014
  28. Novogrod, James (21. februar 2014). »Dozens of Ukrainian Police Defect, Vow to Protect Protesters«. NBC News. Pridobljeno 3. marca 2014.
  29. Nemtsova, Anna (13. december 2013). »Kiev's Military Guardian Angels«. The Daily Beast. Pridobljeno 16. decembra 2013.
  30. В'ячеслав Березовський: Євромайдани України стали потужним об'єднавчим чинником [Vyacheslav Berezovsky: Euromaydan Ukraine became a powerful unifying factor] (v ukrajinščini). UA: Cun. 2. december 2013. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. januarja 2014. Pridobljeno 3. decembra 2013.
  31. На Евромайдане в Киеве собрались десятки тысяч украинцев [Euromaydan in Kyiv gathered tens of thousands of Ukrainians] (v ruščini). Korrespondent.net. 24. november 2013. Pridobljeno 3. decembra 2013.
  32. Ivakhnenko, Vladimir (6. december 2013). Майдан готовит Януковичу вече [Square prepare Yanukovych Veche]. Svoboda (v ruščini). Pridobljeno 8. decembra 2013.
  33. Об'єднані ліві йдуть з Майдану Arhivirano 4 March 2016 na Wayback Machine. (18 March 2014)
  34. »Українські студенти підтримали Євромайдан. У Києві та регіонах – страйки« [Ukrainian students supported Yevromaydan. In Kyiv and regions – Strikes]. NEWSru. UA. 26. november 2013. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27. januarja 2016.
  35. »Mr Akhtem Chiygoz: "Crimean Tatars Leave Actively to Kyiv on Maidan Nezalezhnosti"«. 3. december 2013. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9. aprila 2022. Pridobljeno 28. marca 2022.
  36. »Danyluks group under fire for seizure of government buildings«. Kyiv Post.
  37. Під час штурму Банкової постраждали вже 15 правоохоронців [During the storm of Bankova already suffered 15 law enforcement officers]. TVi (v ukrajinščini). 1. december 2013. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 17. decembra 2014.
  38. Митинг в поддержку действий президента по защите национальных интересов Украины прошел в Харькове [Rally in support of the president's actions to protect the national interests of Ukraine took place in Kharkov] (v ruščini). Interfax-Ukraine. 30. november 2013. Pridobljeno 9. decembra 2013.
  39. Днепропетровских бюджетников заставляют ехать в Киев на 'Антимайдан' [Dnepropetrovsk state employees are forced to go to Kyiv to 'Antimaydan']. Dnepr (v ruščini). UA: Comments. 12. december 2013. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. decembra 2013. Pridobljeno 15. decembra 2013.
  40. Кожного привезеного на столичний "антимайдан" ошукали на 500 грн. Gazeta (v ruščini). 14. december 2013. Pridobljeno 15. decembra 2013.
  41. На Євроманда "тітушки" йдуть з металевими трубами [Titushky go to the Euro-mandai with steel pipes] (v ukrajinščini). Kyiv Comments. 29. november 2013. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. decembra 2013. Pridobljeno 29. novembra 2013.
  42. 'Анти-євромайдан' завершився. 'Тітушки' чекають відмашки 'стартувати' на Майдан? [Anti-Euromaidan ended. Titushky await sign to go onto the Maidan?]. Ukrajinska Pravda (v ukrajinščini). 29. november 2013. Pridobljeno 30. novembra 2013.
  43. »Tyagnibok Zaproponuvav rozformuvati Berkut« [Tiagnybok offered to disband 'Berkut']. Ukrainian National News. 2. december 2013. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. februarja 2015.
  44. Responsibility for burning private vehicles of protesters was taken by the Red Sector Arhivirano 1 May 2015 na Wayback Machine.. TVi. 1 February 2014
  45. »From Russia, 'Tourists' Stir the Protests«. The New York Times. 3. marec 2014.
  46. »Meet Moscow's New "Ukrainian Front" ǀ The XX Committee«. 20committee.com. 3. februar 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. februarja 2014. Pridobljeno 3. marca 2014.
  47. Luhansk administration is being guarded by Don Cossacks. 24tv. 26 January 2014
  48. »Друг Путина Хирург вывел байкеров на баррикады ǀ Украинская правда«. Pravda.com.ua. Pridobljeno 3. marca 2014.
  49. »Ukrainian communists not to join other political forces in new parliament, says Symonenko«. Interfax-Ukraine. 8. november 2012.
  50. »Result of parliamentary votes« (v ukrajinščini). Vrhovna rada.
  51. Musicians liven up EuroMaidan stage, Kyiv Post (29 November 2013)
  52. (ukrajinsko) Руслана Лижичко разом із однодумцями оголосила голодування на майдані Ruslana together with like-minded hunger strike on Maidan, TSN (25 November 2013)
  53. 53,0 53,1 Whitmore, Brian (6. december 2013). »Putin's Growing Threat Next Door«. The Atlantic.
  54. »EuroMaidan rallies in Ukraine – Dec. 16«. Kyiv Post. 15. december 2013. Pridobljeno 15. decembra 2013.
  55. »The Council of Maidan Self-Defense Organizes "United Revolutionary Army" throughout Ukraine ǀ Euromaidan PR«. Euromaidanpr.wordpress.com. 8. februar 2014. Pridobljeno 3. marca 2014.
  56. Євромайдан Львів встановив кількісний рекорд. Lviv Expres (v ukrajinščini). 1. december 2013. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. decembra 2013. Pridobljeno 1. decembra 2013.
  57. »EuroMaidan rallies in Ukraine (Jan. 23 live updates)«. Kyiv Post. 23. januar 2014. Pridobljeno 24. januarja 2014.
  58. Тернопільський Євромайдан зібрав більше 10 тисяч людей [Ternopil Eeuromaydan brought together more than 10 thousand people] (v ukrajinščini). UA: TE. 8. december 2013. Pridobljeno 15. decembra 2013.
  59. Мариинском парке собралось около 3–4 тысяч "титушек" – нардеп [Mariinsky park were about 3–4 thousand "titushek" – People's Deputy] (v ukrajinščini). UNIAN. 22. januar 2014. Pridobljeno 23. januarja 2014.
  60. В Харькове провели масштабный провластный митинг. BBC News (v ruščini). 30. november 2013. Pridobljeno 30. novembra 2013.
  61. »На провластный митинг в Донецке привезли несколько десятков автобусов "неравнодушных"«. Gazeta.ua. 23. julij 2013. Pridobljeno 4. decembra 2013.
  62. Наша задача: отстаивать национальные интересы, строить Европу в Крыму и в Украине – Павел Бурлаков [Our task: to defend national interests, to build Europe in the Crimea and in Ukraine – Paul Boatmen]. Новости Крыма [Crimean News] (v ukrajinščini). UkraineInfo. 4. december 2013. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. decembra 2013. Pridobljeno 4. decembra 2013.
  63. ЄвромадаЇ в Україні: Запоріжжя вражало кількістю, а в Одесі пам'ятник Дюку "одягли" у прапор ЄС [YevromadaYi in Ukraine Zaporozhye striking number, and in Odessa Monument to Duke "dressed" in the EU flag] (v ukrajinščini). UA: TSN. 24. november 2013. Pridobljeno 15. decembra 2013.
  64. 64,0 64,1 64,2 »Accountability for killings in Ukraine from January 2014 to May 2016« (PDF). Office of the United Nations High Commissioner for Human Rights. str. 9, 21–25.
  65. »On Grushevskogo for Šutka postradali 1400 chelovek oppozitsiya«. Liga. 400+(50–100)+1400
  66. »Some 700 protestors hospitalized in past two months«. Kyiv Post. 30. januar 2014.
  67. »BBC News – Ukraine: Speaker Oleksandr Turchynov named interim president«. BBC News. 23. februar 2014. Pridobljeno 3. marca 2014.
  68. »Around 780 people die during protests in Ukraine in reality, say volunteer doctors«. Interfax. 10. april 2014.
  69. »Около 150 активистов с Майдана остаются пропавшими без вести – Беркут, избиение, евромайдан, Революция в Украине (30.03.14 18:12) « Политика Украины « Новости ǀ Цензор.НЕТ«. Censor.net.ua. Pridobljeno 3. avgusta 2014.
  70. 70,0 70,1 Grytsenko, Oksana (31. januar 2014). »'On The Brink of Civil War'«. Kyiv Post.
  71. Список погибших в ходе акций протеста в Украине (январь-март 2014). Дополняется LB.ua, 15 March 2014
  72. »Clashes rage as 100,000 Ukrainians demand EU pact«. Yahoo!. 2. december 2013. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12. decembra 2013. Pridobljeno 24. januarja 2014.
  73. Міліція повідомила, що госпіталізовано 75 її бійців. Ukrajinska Pravda (v ukrajinščini). 2. december 2013. Pridobljeno 3. decembra 2013.
  74. »Medics were short on account of beat up police personnel (Медики недосчитались побитых демонстрантами милиционеров)«. Ukrajinska Pravda (v ruščini). 3. december 2013. Pridobljeno 3. decembra 2013.
  75. 75,0 75,1 »Ukraine's Euromaidan: What's in a name?«. The Washington Post. 2. december 2013. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12. decembra 2018. Pridobljeno 3. decembra 2013.
  76. »Євромайдан«. Twitter. 21. november 2013. Pridobljeno 10. decembra 2013.
  77. Chervonenko, Vitalii (25. november 2013). »Ukraine's EU options 'still open'«. BBC News. Pridobljeno 2. decembra 2013.
  78. Marples, David (1. julij 2020). »The Maidan Revolution in Ukraine«. E-International Relations.
  79. »Parliament passes statement on Ukraine's aspirations for European integration«. Kyiv Post. 22. februar 2013.
  80. Dinan, Desmond; Nugent, Neil (ur.). The European Union in Crisis. Palgrave Macmillan. str. 3, 274.
  81. Kiev protesters gather, EU and Putin joust, Reuters (12 December 2013)
  82. Marples, David; Mills, Frederick, ur. (2015). Ukraine's Euromaidan: Analyses of a Civil Revolution. Ibidem Press. str. 9–14.
  83. Yanukovych Offers Opposition Leaders Key Posts, Radio Free Europe/Radio Liberty (25 January 2014)
  84. »Transparency International names Yanukovych world's most corrupt«. Kyiv Post. 11. februar 2016.
  85. Wynnyckyj, Mychailo (2019). Ukraine's Maidan, Russia's War. Ibidem Press. str. 93–99.
  86. Anatomy of Maidan. Virtual tour of the protesters’ grounds". Euromaidan Press. 30 January 2014.
  87. Walker, Shaun; Salem, Harriet (22. februar 2014). »Ukraine: 'The dictatorship has fallen.' But what will take its place?«. The Observer (v britanski angleščini). ISSN 0029-7712. Pridobljeno 23. februarja 2019.
  88. Sindelar, Daisy (23. februar 2014). »Was Yanukovych's Ouster Constitutional?«. Radio Free Europe, Radio Liberty (Rferl.org). Pridobljeno 25. februarja 2014. [I]t is not clear that the hasty February 22 vote upholds constitutional guidelines, which call for a review of the case by Ukraine's Constitutional Court and a three-fourths majority vote by the Verkhovna Rada – i.e., 338 lawmakers.
  89. Boris N. Mamlyuk (6 July 2015). The Ukraine Crisis, Cold War II, and International Law. The German Law Journal. 
  90. »Ukraine drops EU plans and looks to Russia«. Al Jazeera. 21. november 2013. Pridobljeno 24. novembra 2013.
  91. Митинги и столкновения на майдане продолжаются [Protests and clashes continued in the Maidan] (v ruščini). МИР24 [MIR24]. 25. november 2013. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. decembra 2013. Pridobljeno 3. marca 2014.
  92. Students in Ukraine threaten indefinite national strike Arhivirano 2 December 2013 na Wayback Machine., Euronews (26 November 2013)
  93. »Ukraine Offers Europe Economic Growth and More«. The New York Times. 12. december 2013. Pridobljeno 21. januarja 2014.
  94. Live updates of the protests, Kyiv Post (27, 28 and 29 November 2013)
  95. Protests continue in Kiev ahead of Vilnius EU summit Arhivirano 2 December 2013 na Wayback Machine., Euronews (27 November 2013)
  96. »Ukraine's capital Kiev gripped by huge pro-EU demonstration«. BBC News. 8. december 2013. Pridobljeno 8. decembra 2013.
  97. Auyezov, Olzhas; Stubbs, Jack (22. december 2013). »Ukraine opposition urges more protests, forms political bloc«. Reuters. Pridobljeno 24. januarja 2014.
  98. Ukraine pro-Europe protesters hold first big rally of 2014, Reuters (12 January 2014)
  99. »No Looting or Anarchy in this Euromaidan Revolution«. Kyiv Post. Pridobljeno 24. januarja 2014.
  100. Bushak, Lecia (18. februar 2014). »Kiev's Minstrel of the Street Revolution«. Newsweek. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. marca 2014. Pridobljeno 19. decembra 2016.
  101. Fisher, Max (20. februar 2014). »Ukraine's parliament just threw President Yanukovych under the bus. That's great news«. The Washington Post. Pridobljeno 3. marca 2014.
  102. Roth, Andrew (25. januar 2019). »Ukraine's ex-president Viktor Yanukovych found guilty of treason«. The Guardian (v britanski angleščini). ISSN 0261-3077. Pridobljeno 23. februarja 2019.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Bibliografija[uredi | uredi kodo]

  • Bachmann, Klaus; Ljubašenko, Igor (2014). The Maidan Uprising, Separatism and Foreign Intervention: Ukraine's Complex Transition.