Babenberžani

Babenberžani
Država	Mejna grofija Avstrija Vojvodina Avstrija Štajerska (vojvodina) Vojvodina Bavarska
Ustanovljeno	ok. 962
Ustanovitelj	Leopold I.
Zadnji vladar	Friderik II.
Nazivi	grof, mejni grof, vojvoda
Razpad	1246

Rodbinsko drevo Babenberžanov iz 1489–1492, danes v samostanu Klosterneuburg

Mejni grof Leopold III. Sveti, deželni zavetnik Spodnje Avstrije; podoba iz rodbinskega drevesa

Babenberžani so bili ena od najvplivnejših dinastij nemškega cesarstva (Vojvodina Bavarska) v visokem srednjem veku. Iz nje so izvirali vojvode Avstrije in Štajerske, vrsta škofov (v Freisingu, Passauu in Salzburgu) ter eden največjih zgodovinopiscev tedanjega časa Oton Freisinški. Poleg Habsburžanov so bili najpomembnejša plemiška rodbina, ki je v srednjem veku vladala velikemu delu slovenskega ozemlja.

Njihova sorodstvena zveza z Babenberžani, ki so v frankovskih časih imeli posesti okrog Bamberga, je nejasna. Kot mejni grofje (976–1156) so skrbeli za varnost vzhodne meje nemškega kraljestva. Mejo kraljestva so uveljavili na črti rek Morava-Litva (Leitha). Od leta 1156 so bili nekaj časa bavarski vojvode, leta 1180 pa so postali gospodarji vojvodine Avstrije. Z dedovanjem po štajerskih Otokarjih so leta 1192 pridobili tudi oblast nad vojvodino Štajersko. Pod tremi odličnimi babenberškimi vladarji, Leopoldom III., Leopoldom V. in Leopoldom VI., so avstrijske dežele doživele svoj prvi razcvet. Z ženitvijo vojvode Friderika II. z Agnezo Andeško-Meransko so Babenberžani pridobili posesti tudi na Kranjskem. Po Friderikovi smrti (v bitki proti Ogrom ob reki Litvi) so leta 1246 ostali brez moškega potomca.

Poreklo in izvor imena

Zgodovinarjem porekla Babenberžanov doslej ni uspelo razvozlati. Domneva, da so rodovno povezani s starimi grofi iz Bamberga (ki so bili leta 906 v spopadu s Konradini za oblast v Frankovski poraženi) je dala njihovi dinastiji ime. Domnevajo tudi, da so povezani z bavarsko vojvodsko dinastijo Liutpoldincev, potomcev Liutpoda Bavarskega. A dokazov ni.

Za prvega v babenberškem rodovniku, Luitpolda ali Leopolda I., grofa v Donaugauu, ki mu je leta 976 cesar Oton II. podelil v fevd bavarsko Vzhodno marko, je znano, da je bil poročen z vnukinjo cesarja Otona I., Richezo, ki je bila hči vojvode Konrada Rdečega iz rodbine Salijcev, ki je padel v bitki na Leškem polju (955). Nasledil ga je njun sin Henrik I., njega pa sin Adalbert, pri čemer pa je genealoška postavitev Adalberta nezanesljiva (nekateri ga imajo za Henrikovega brata). Freisinški škof in zgodovinar Oton, sam iz rodu Babenberžanov , in drugi avstrijski srednjeveški avtorji postavljajo na začetek babenberškega rodovnika Adalbeta.

Mejni grofje v bavarski Vzhodni marki

Babenberžani so kot mejni grofje bavarske Vzhodne marke, za katero se je kmalu uveljavilo ime Avstrija, imeli nalogo varovanja in širjenja vzhodne meje cesarstva.

Sin Leopolda I., Henrik I. (vladal 994–1018), se je uspešno bojeval proti vojaško močnemu poljskemu vojvodi Boleslavu Hrabremu, ki je nekaj časa zasedal Moravsko in od tam ogrožal marko. V njegovem času je marka segala že preko Dunajskega gozda.

Tudi dolgo vladanje njegovega naslednika Adalberta (1018–1055), ki so ga kasnejši zgodovinarji poimenovali »zmagovitega«, je zaznamovalo bojevanje proti sosednjim Moravcem in Ogrom. Pri tem je mejo potisnil do črte Morava-Litva (Leitha). Kljub temu se zdi, da odnos med Babenberžani in salijskimi kralji, ki so vodili politiko podpiranja manjših vazalov proti velikim, ni bil ravno prijateljski.

Leta 1030 je cesar Konrad II. poslal svojega mladega sina Henrika z vojsko proti ogrskemu kraljestvu Štefana I. Henrik je prodrl do reke Rabe, potem pa se je zaradi pomanjkljive oskrbe (morda po krivdi Babenberžanov ?) moral umakniti do Dunaja, kjer so ga Ogri obkolili; primoran je bil, vdati se. Posledica je bila začasna izguba dela ozemelj ob meji (med rekama Fischa in Litva).

Trinajst let kasneje je Henrik, tedaj že kralj Henrik III., posegel v spor za ogrski prestol med svojim varovancem Petrom in ogrskim narodnim kandidatom Samuelom Abo. Adalbert in njegov sin Luitpold sta se v bojih izkazala, tudi ozemlje med Fischo in Litvo so spet dobili nazaj. Luitpold je dobil v fevd na novo ustanovljeno »Novo marko«. A že naslednje leto, ob Luitpodovi prezgodnji smrti leta 1043, je bila marka podeljena nekemu grofu Siegfridu, ki ni bil iz rodu Babenberžanov.

Adalberta je nasledil sin Ernest (1055–1075). Tedaj je upravljanje Nove marke spet prešlo na Babenberžane. Ernestovo bojevanje z Ogri ni bilo vedno uspešno. S pojavom Štefanove države in ustanovitvijo samostojne nadškofije Esztergom je bilo širjenje nemškega krajestva proti vzhodu zaustavljeno.

Ernesta je nasledil sin Leopold II. (1075–1095). Ravno tedaj se je začel spor med rimsko-nemškim kraljem Henrikom IV. in novim papežem Gregorjem VII., investiturni boj. Leopold II., sprva kraljev pristaš, je dal zatočišče passavskemu škofu Altmannu, ki ga je Henrik IV. s silo pregnal iz njegove škofije in se navdušil za gregorijansko reformo. Ko je kralj leta 1079 z vojsko vdrl v Avstrijo, se mu je Leopold podredil, a se je leta 1081, ko je bil Henrik IV. v Italiji, javno izrekel za protikralja, luksemburškega grofa Hermana Salmskega. Kralj se je odzval tako, da mu je odvzel fevd in marko podelil češkemu vojvodi Vratislavu. Ta je vdrl v Avstrijo in pri Mailbergu premagal Leopoldovo vojsko (1082). Leopold je začasno izgubil pas ozemlja na južnem Moravskem (severno od reke Thaya), uspel pa je obdržati položaj mejnega grofa (kralj je tedaj imel polno drugih problemov). Odtlej ni več aktivno posegal v papeško-cesarski spor, ostal pa je pristaš cerkvenega reformacijskega gibanja in reformiral nekaj samostanov (St. Florian, Kremsmünster, Melk, St. Pölten, Göttweig).

Naslednik, sin Leopold III. (1095–1136) se je poklonil cesarju Henriku IV., ko se je ta drugič vrnil iz Italije (1099). Zbližal se je tudi s češkim knezom Bretislavom II., ki je postal njegov svak . Skupaj sta podprla cesarja, ko se mu je leta 1004 uprl sin Henrik. Ko pa se je med državnimi knezi izoblikovalo mnenje, da je za nadaljevanje spora s papežem (tedaj že tretjim, Pashalom) kriva cesarjeva osebnost, je Leopold III. podprl cesarjevega sina. Z njim, tedaj že nemškim kraljem Henrikom V., je sodeloval na pohodu proti ogrskemu kralju Kolomanu (1108).

Leopold III. se je po smrti starega cesarja poročil (1106) z njegovo hčerko in sestro novega kralja, Agnezo, vdovo po švabskem vojvodi Frideriku I. Ta poroka je močno povečala ugled Babenberžanov, po sredstvih, s katerimi je grof odtlej razpolagal, pa lahko domnevamo, da je nevesta prinesla tudi veliko doto iz kraljevega imetja. Leopold III. je ustanovil samostan Klosterneuburg z veliko grofovsko rezidenco (pfalco) v njegovi soseščini, prvi avstrijski cistercijanski samostan Heiligenkreuz in z obsežnimi zemljišči obdaroval rodbinski samostan Melk. Kakor je bil naklonjen duhovščini, pa je znal izrivati interese velikih plemiških družin in je proti koncu vladanja dobil pod svojo oblast tudi Dunaj.

Obdobje Leopolda III. je bilo dokaj mirno. Njegovo modro vladanje v mejni grofiji ga je ob smrti Henrika V. (1125) uvrstilo celo med kandidate za novega nemškega kralja, a je kandidaturo odklonil in se naprej posvečal Avstriji. Bil je priljubljen med ljudmi, že kmalu po smrti je dobil vzdevek »pobožni« in bil leta 1485 proglašen za svetnika. Od 1663 velja za zaščitnika Spodnje Avstrije.

Vojvode na Bavarskem

Leopold III. je za naslednika izbral svojega tretjega sina Leopolda IV. (1136–1141). Ob nenadni smrti bavarskega vojvode Henrika Ponosnega (1139) iz rodu Welfov, mu je njegov polbrat, nemški kralj Konrad III., ki je želel Welfe oslabiti, podelil v fevd vojvodino Bavarsko. Bavarski knezi so Leopolda hitro sprejeli, zlasti cerkveni, med katerimi je bil tudi Leopoldov brat, freisinški škof Oton. Vendar Welfi niso mirovali. Brat Henrika Ponosnega, Welf VI., je spomladi 1140 Leopolda IV. z vojsko pregnal iz Bavarske. Kralj je koncem leta sicer zavzel Welfov grad Weinsberg blizu Heilbronna, ni pa dosegel njegove podreditve. Oktobra 1141 pa je Leopold IV. nenadoma umrl.

Nasledil ga je starejši brat Henrik II. Jasomirgott (1141–1177). Po sklenitvi miru med Welfi in kraljem (1142) je tudi on postal vojvoda Bavarske. Njegov poskus, da bi nasprotje med tekmujočima rodbinama poravnal s poroko z Gertrudo (Jero), vdovo Henrika Ponosnega, se ni posrečil, ker je Jera kmalu za tem umrla. Tudi v vojaških spopadih s sosedi Henrik ni bil uspešen. Posegel je v ogrske notranje prepire za prestol in bil pri tem ob reki Litvi močno poražen. Tudi v fajdah s cerkvenima knezoma Salzburga in Regensburga ni bil uspešen. Skupaj z bratom, freisinškim škofom Otonom, se je udeležil druge križarske vojne, ki se je končala z vsesplošnim neuspehom. Kljub temu je bila njegova udeležba na pohodu za rodbino Babenberžanov velik uspeh, saj se je na povratku v Solunu poročil z nečakinjo bizantinskega cesarja Manuela I., Teodoro Komneno. Teodora je prinesla na babenberški dvor in tudi v širše kroge dragocene elemente bizantinske kulture in Babenberžanom močno povečala ugled.

Avstrijski vojvode

Naslednik Konrada III., nemški kralj Friderik I. Barbarossa, je sklenil končati spor z Welfi; leta 1156 je vojvodino Bavarsko vrnil svojemu bratrancu Henriku Levu. Henriku II. se je oddolžil tako, da je njegovo mejno grofijo povzdignil v vojvodino Avstrijo in nanjo z listino privilegium minus vezal vrsto posebnih pravic; listina med drugim vojvodi in njegovi ženi zagotavlja dedno nasledstvo po sinu ali hčeri, če pa potomcev ne bi bilo, lahko sama izbereta naslednika (ius affectandi). Henrik II. je prestavil svojo rezidenco iz Klosterneuburga na Dunaj. Na Dunaju je ustanovil škotski samostan, kamor je povabil irsko-škotske menihe iz regensburškega Jakobovega samostana.

Henrika II. je nasledil sin Leopold V. (1177–1194). To je bil čas, ko sta papež Aleksander III. in cesar Friderik I. Barbarossa v Benetkah končala svoj spor in mir je prinesel mirnejše čase tudi območjem severno od Alp. Na Češkem, kjer so bili Babenberžani vpleteni v nasledstvene spore s Přemyslidi, se je uveljavil njihov varovanec vojvoda Bedřich (1179), tako da je Leopold V. lahko uredil tudi mejna vprašanja s severno sosedo.

Leopold V. je leta 1180 sodeloval v zboru knezov, ki so Henriku Levu odvzeli vojvodini Bavarsko in Saško. V vojvodini Bavarski, iz katere je cesar kot samostojno vojvodino izločil Štajersko, so Welfom sledili Wittelsbachi, Avstrija pa je ob tej priložnosti dobila na zahodu pas ozemlja, ki ga je že nekaj časa zahtevala.

Kmalu se je Babenberžanom pokazala možnost izrednega povečanje obsega njihove oblasti. Vojvoda Štajerske, Otokar, je bil neozdravljivo bolan in ni mogel upati na potomce. Da bi deželi prihranil nasledstvene spore, je (s pristankom cesarja) v Georgenbergu pri Ennsu z Leopoldom V. sklenil pogodbo (1186), po kateri je po Otokarjevi smrti (1192) vojvodina Štajerska pripadla Babenberžanom.

Leopold V. se je pridružil križarjem v zadnjemu delu tretje križarske vojne. Spomladi 1191 je kot vodja nemških čet sodeloval pri zavzetju Akka. Ko pa je angleški kralj Rihard I. Levjesrčni odstranil njegovo zastavo iz stolpa zavzete trdnjave, je demonstrativno odpotoval domov. Ko se je kasneje kralj Rihard inkognito vračal domov skozi Avstrijo, so ga v dunajskem predmestju razpoznali. Leopold V. ga je izročil novemu cesarju Henriku VI. in zanj zahteval ogromno odkupnino, ki jo je tudi dobil. Uporabil jo je za nove gradnje v mestih in utrdbah ter za financiranje dunajske kovnice, kjer so začeli kovati znameniti dunajski pfenig. Dal je zgraditi cesto iz Dunaja proti Štajerski in v njeno zaščito na ogrski meji zgraditi Dunajsko Novo mesto. Vojvoda si je z dejanjem nakopal papeževo izobčenje, katerega je bil rešen šele na smrtni postelji, skupaj z zahtevo, da se Rihardova odkupnina vrne.

V nasprotju z določilom georgenberške pogodbe je Leopold V. (s pristankom cesarja Henrika VI.) z oporoko vojvodini spet ločil: vojvodino Avstrijo je zapustil starejšemu sinu Frideriku I. (1194-98), visoko izobraženemu knezu, vojvodino Štajersko pa mlajšemu sinu Leopoldu. Friderik odkupnine ni mogel vrniti. Da bi Babenberžanom povrnil čast, se je priključil križarskemu pohodu, ki ga je leta 1197 organiziral cesar Henrik VI. (med tretjo in četrto križarsko vojno), a je na povratku iz Palestine v Akku zbolel in umrl.

Vrhunec babenberške vladavine

Po Friderikovi smrti je obema vojvodinama zavladal Leopold VI. (1194/98–1230). Njegovo vladanje velja za najsrečnejše in najuspešnejše babenberško obdobje, tudi po zaslugi njegovega modrega in preračunljivega vladanja. Vodil je miroljubno politiko. Vedno je sodeloval z vladajočim kraljem, ne glede na to, iz katerega tabora je prihajal, sprva s Štaufovcem Filipom Švabskim, nato z Welfom Otonom IV. in potem je kmalu podprl Štaufovca Friderika II. Dobro je shajal tudi s papeži in jim dal, kar so od njega pričakovali.

V svojih deželah je dosledno preganjal krivoverstvo. Že leta 1208 je papežu obljubil udeležbo na križarskem pohodu, a se je namesto tega jeseni 1212 najprej udeležil pohoda proti južnofrancoskim albižanom (kamor je prišel šele po sklenjenem miru) in španskim muslimanom (kjer se mu je zgodilo podobno). Leta 1217 je vendarle odplul proti Akku in se udeležil obleganja Damiette, a se je pred njenim zavzetjem vrnil domov. Ustanovil je cistercijanski samostan Lilienfeld (okrog 1206) in obnovil kartuzijo Jurklošter (1209). Podpiral je nemški viteški red in nove beraške rodove. Zaradi nasprotovanja Salzburga in Passaua pa mu ni uspelo uveljaviti deželne škofije s središčem na Dunaju.

Svoje dežele je gospodarsko povezal z gradnjo cest, ustanavljanjem trgov, podeljevanjem mestnih pravic. Z vpeljevanjem urbarjev je dobil boljši pregled nad dohodki. Zlasti je pospeševal donosno trgovino z Ogrsko. Dunaj se je v njegovem času razširil do obsega, ki ga je ohranil daleč v novi čas. Njegov dunajski dvor je bil center umetnosti in kulture.

Kot priznano spreten diplomat in pogajalec je bil prisoten pri mnogih poravnavah; tako je bil tudi leta 1230 v San Germanu med posredovalci miru med papežem Gregorjem IX. in cesarjem Friderikom II. Nekaj dni po podpisu sporazuma je umrl.

Zaton rodbine

Leopolda VI. je kot edini še živeči sin nasledil Friderik II. Bojeviti (1230–1246), kateremu pa je ob veliki osebni energiji in vojaški hrabrosti manjkala očetova razsodnost in umirjenost. Pa tudi državni uslužbenci, ministeriali in vitezi, ki so svoje službe dedovali že skozi več rodov, so se razvili v novo plemstvo, dovolj močno, da je sledilo svojim političnim ciljem. Kmalu po začetku vladanja novega vojvode je prišlo do zarote ministerialov, ki jo je Friderik zatrl in razrušil gradove upornikov (Aggstein, Drnstein, Weitra). Sledila je vrsta malo uspešnih spopadov s sosedi, Bavarci, Čehi, Madžari. Skrhal se je odnos s cesarjem Firderikom II. Prišlo je tako daleč, da so leta 1235 na dvornem zboru v Mainzu predstavniki mest, plemstva in duhovščine vložili proti njemu pritožbo in cesar mu je izrekel izključitev iz pravnega reda (Reichsacht). Vojvoda se je zatekel v močno utrjeni grad Starhemberg pri Dunajskem Novem mestu.

Ponoven izbruh sovražnosti med lombardsko zvezo in pristaši papeža je leta 1239 cesarja pritegnil posredovat v Italijo, kar je vojvodi omogočilo, da je hitro ponovno osvojil svoja ozemlja. Kot dobrega vojaka ga je cesar spet sprejel za zaveznika.

Z vzhoda so se Avstriji bližali Mongoli, ki so že opustošili ruske kneževine in zavzeli Poljsko in Ogrsko. Friderik Bojeviti je izkoristil stisko sosedov in je zavzel njihova obmejna območja, naseljena pretežno z nemškim prebivalstvom, ki pa jih po nenadnem umiku Mongolov ni mogel dolgo obdržati. Junija 1246 je padel v boju z Ogri ob reki Litvi. Rodbina Babenberžanov je tedaj ostala brez moškega naslednika

Ker je Privilegium minus dopuščal tudi dedovanje po ženski liniji, se je vnel boj za nasledstvo med ženskimi potomkami. O tem glej razdelek Bojevanje za dediščino Babenberžanov v članku Vojvodina Avstrija.

Rodbinsko drevo Babenberžanov

Liutpold (Leopold I.) († 994), mejni grof v bavarski Mejni marki. Žena: Richeza

Henrik I. († 1018), avstrijski mejni grof. Žena: Frowiza

Ernest († 1015), švabski vojvoda. Žena: Gizela (kasneje žena kralja Konrada II.)

Popon († 1047), nadškof v Trieru

Adalbert († 1055), mejni grof. Žena: Frowiza

Ernest († 1030), vojvoda

Herman († 1038), vojvoda

Liutpold († 1043), mejni grof Nove marke

Ernest († 1075), mejni grof. Žena: Adelajda iz Meissna

Leopold II. († 1095), mejni grof. Žena: Ita Formbach-Ratelnberg

Adalbert »iz Pernegga«?

Elizabeta. Mož: Otokar II. Štajerski

Gerberga. Mož: Borivoj Češki

Leopold III. († 1136), mejni grof. Žena: Agneza, hči cesarja Henrika IV.

Ida. Mož: Liutold iz Znojma

Evfemija. Mož: Konrad Pilštajnski

Zofija. Moža: 1. Henrik, koroški vojvoda 2. Sighard v. Schala Burghausen

Adalbert († 1138)

Henrik II Jasomirgott († 1177), mejni grof, bavarski, avstrijski vojvoda. Ženi: 1. Gertruda, vdova po Henriku Ponosnem 2. Teodora Komnena

Leopold IV. († 1141), mejni grof, bavarski vojvoda. Žena Marija Češka

Neža. Mož: Vladislav Šlezijski

Ernest († 1137)

Oton († 1158), freisinški škof

Konrad († 1168), passavski škof

Judita. Mož: Viljem Montferrat

Gertruda. Mož: Vladislav Češki

Neža. Moža: 1. ogrski kralj Štefan III. 2. koroški vojvoda Herman Spanheimski

Leopold V. († 1194), avstrijski, štajerski vojvoda. Žena: Helena, hči ogrskega kralja Geze II.

Henrik († 1223), »mödlinški« vojvoda. Žena: Richeza, hči Vladislava Češkega

Friderik I. († 1198), avstrijski vojvoda

Leopold VI. († 1230), avstrijski, štajerski vojvoda. Žena: Teodora, vnukinja bizantinskega cesarja Izaka Angela II.

Henrik († 1236), »mödlinški« vojvoda

Marjeta († 1266). Moža: 1. Henrik, sin cesarja Friderika II., nemški kralj († 1242) 2. Otokar II. Pšemisl (1261 se je od nje ločil)

Neža († 1226). Mož: saški vojvoda Albert I.

Leopold († 1216)

Henrik († 1228). Žena: Neža, hči turingijskega mejnega grofa Hermana I.

Friderik II. Bojeviti († 1246), avstrijski, štajerski vojvoda Ženi: 1. Zofija? Laskaris 2. Agneza Andrško-Meranska

Konstanca († 1234). Mož: meissenški mejni grof Henrik III.

Gertruda († 1241). Mož: turingijski mejni grof Henrik Raspe IV., nemški protikralj

Gertruda († 1288). Možje: 1. Vladislav Moravski († 1247) 2. badenski mejni grof Herman († 1250) 3. Roman iz Haliča

Friderik († 1268)

Neža († 1295). Moža: 1. koroški vojv. Ulrik III. Spanheimski († 1269) 2. grof Ulrik II. Vovbrški († 1308)

Babenberžani na slovenskem ozemlju

Ob izumrtju rodbine Otokarjev (1192) so Babenberžani podedovali štajersko vojvodstvo pa tudi njihove štajerske posesti (Radgona, Maribor, Slovenska Bistrica, Laško).

Smrt Henrika IV. Andeškega, leta 1228, jim je omogočila, da so posegli tudi preko Save na Kranjsko. Že naslednje leto se je vojvoda Friderik II. poročil z Agnezo, nečakinjo Henrika IV. Andeškega, kar mu je prineslo skoraj celotno andeško-višnjegorsko dediščino (Kamnik, Kranj, Mengeš, Višnjo goro in Mehovo z Belo krajino). To ogromno ozemlje (dominium Carniole) je vključno s freisinškim fevdom Gutenwerd in salzburškim fevdom Krško pomenilo skoraj pol Kranjske z Marko in Friderik je že od jeta 1232 izražal težnje po deželnoknežji oblasti z imenom »gospod Kranjske« (dominus Carniole). Zunaj njegove oblasti so ostajale posesti grofov Vovbrških (Lož) in zlasti koroških vojvod Spanheimov, v okrilje katerih so prestopali tudi pomembni plemiški rodovi (Turjaški, Svibenski, Mokronoški).

Babenberžanove pretenzije do deželnoknežje oblasti na Kranjskem se še jasneje kažejo v osnutku listine, ki sta jo leta 1245 na srečanju v Veroni sestavila cesar Friderik II. in avstrijski vojvoda Friderik II.; cesar naj bi vojvodini Avstrijo in Štajersko povzdignil v kraljevino znotraj cesarstva, vojvodo Friderika pa v kralja in mu hkrati dovolil, da »iz province Kranjske« naredi vojvodino. A po osnutku je načrt zastal.

S smrtjo vojvode Friderika II. in izumrtjem rodbine Babenberžanov (1246) se je tudi na Slovenskem začel boj za njihovo nasledstvo, v katerem so sprva prevladali Spanheimi.

Glej tudi

• Seznam avstrijskih vladarjev

Viri

• Štih, Peter; Simoniti, Vasko ; Vodopivec, Peter (2016). Slovenska zgodovina : od prazgodovinskih kultur do začetka 21. stoletja. Ljubljana: Modrijan. COBISS 284841984.
• Dolinar, France M.; in sod. (2011). Slovenski zgodovinski atlas [Kartografsko gradivo]. Ljubljana: Nova revija. COBISS 256791808.
• Zöllner, Erich (1990). Geschichte Österreichs : von den Anfängen bis zur Gegenwart. Wien, München: Verlag für Geschichte und Politik, R. Oldenbourg Verlag. COBISS 1209901.
• Enciklopedija Slovenije, zv. 1. Ljubljana: Mladinska knjiga. 1987–2002. str. 165–166. COBISS 17411.
• Dienst, Heide: Leopold VI.. Neue Deutsche Biographie 14 (1985), str. 283.