Pojdi na vsebino

Knjižnica

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Police s knjigami v univerzitetni knjižnici Univerze v Torontu

Knjižnica je ustanova, ki pridobiva, obdeluje in hrani gradivo in ga daje na voljo uporabnikom. Knjižnično gradivo predstavljajo knjige, revije in ostale publikacije ter drugi nosilci informacij.

Ureditev knjižnic

[uredi | uredi kodo]

Večinoma se v sodobnih državah ravnajo po načelu da morajo biti knjige v knjižnicah dostopne vsakomur. Praktično pa to pomeni da mora to dostopnost vseeno nekdo plačati, saj ureditev, upravljanje knjižnice, osebje, knjižne zbirke, nove knjige, revije, dodatne usluge, ki jih nudijo knjižnice, stanejo kar veliko denarja. Javne knjižnice se običajno vzdržujejo s sredstvi iz državnega proračuna in proračuna lokalne skupnosti, tako se stroški vzdrževanja razdelijo na vso skupnost, zbirajo pa se iz davkov. Mestne knjižnice vodijo odbori, ki jih postavljajo lokalne oblasti, ti odločajo, kako se bodo uporabila sredstva, ki se zberejo v proračun lokalne skupnosti. Države imajo lahko tudi državne knjižnice tesno povezane z univerzitetnimi knjižnicami, so pa tudi take, ki to strogo ločujejo. Običajno ima administrativno kontrolo nad javnimi knjižnicami ministrstvo za šolstvo. Knjižnica je lahko uporabna šele, ko ima izdelan Vodič po vsebini, sestavljata ga vsaj dva kataloga, Stvarni katalog, kjer so zbrani podatki o knjigah in Avtorski katalog, kjer so zbrani podatki o avtorjih po abecednem redu ter podatki kje se fizično knjiga najde v knjižnici. Starejše knjižnice imajo v ta namen uveden Deweyev decimalni sistem, ki je leta 1876 vpeljal ameriški knjižničar Melvil Dewey. Danes je večina teh sistemov in podatkov že prenesenih v elektronsko obliko. Dandanes se knjižnice ne ukvarjajo samo s knjigami – pogosto imajo zbirke trakov, plošč, DVD-jev, reprodukcij slik, filmov, grafikonov, zemljevidov, mikrofilmov, v zadnjem času pa tudi igrač za otroke. Knjižnice razširjajo in izboljšujejo usluge ter se medsebojno povezujejo s pomočjo interneta. Obstajajo tudi strokovne (specialne) knjižnice, ki so specializirane za določeno stroko in zbirajo vso starejšo in sodobno literaturo o svojem področju dejavnosti. Največje slovenske knjižnice so Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani, Univerzitetna knjižnica Maribor, Osrednja humanistična knjižnica na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in Biblioteka SAZU, pa tudi druge specialne knjižnice, kot so Osrednja družboslovna knjižnica Jožeta Goričarja in Osrednja ekonomska knjižnica za področji družboslovja oz. ekonomije in Centralna tehniška knjižnica Univerze v Ljubljani za področje tehniških strok, Knjižnica Narodnega muzeja Slovenije, Knjižnica centra za teatrologijo in filmologijo na AGRFT ter Centralna medicinska knjižnica v Ljubljani. Posebnost so mdr. cerkvene knjižnice zgodovinskega pomena: Semeniška knjižnica in Frančiškanska knjižnica v Ljubljani, Kapucinska knjižnica v Škofji loki ter Samostanska knjižnica na Kostanjevici pri Gorici. Od splošnih lokalnih knjižnic je največja Mestna knjižnica Ljubljana, ki ima v svoji sestavi Knjižnico Otona Župančiča, kot tudi Slovansko knjižnico.

Razdelitev knjižnic

[uredi | uredi kodo]

Glede na dostopnost:

  • javne
  • del večje ustanove
  • zasebne

Glede na tip:

  • splošne
  • šolske
  • visokošolske
  • specialne (npr. strokovne)
  • nacionalne

Znamenite ali znane knjižnice

[uredi | uredi kodo]
  • Horžen, Vesna: Blizu ljudem Grosuplje, Združenje splošnih knjižnic, P&G Tiskarna Ribnica, 2019, (COBISS)

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]