Slovenske železnice

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Mreža železniških prog v Sloveniji

Slovenske železnice, d. o. o. (krajše le Slovenske železnice; kratica ) so slovensko podjetje, ki je ponudnik železniških storitev in uslug v državi. Od 10. junija 1992 so SŽ članica Mednarodne železniške zveze (UIC).

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Zgodovina železnic na Slovenskem se začne v obdobju Avstrijskega cesarstva oziroma poznejše Avstro-Ogrske monarhije, ki je vse do razpada leta 1918 vključevala celotno ozemlje današnje Republike Slovenije. Prvi vlak je na slovensko zapeljal že leta 1846, le enajst let pozneje, leta 1857, pa je bila dokončana povezava med Dunajem in Jadranskim morjem, tako imenovana Južna železnica. Železnice so zaradi zemljepisne lege Slovenije od takrat most med severom in jugom ter vzhodom in zahodom.

Leta 1929 nastane Kraljevina Jugoslavija in zato se tudi železnice poimenujejo Jugoslovanske državne železnice (JDŽ). Leta 1941 JDŽ prenehajo obstajati, razdelijo jih na DRB, FS in MAV, v NDH nastanejo Hrvaške državne železnice (HDŽ), v Srbiji pa (ponovno) Srbske državne železnice (SDŽ).

6. novembra 1960 pridejo v Slovenijo prve štiri garniture tirnih avtobusov, ki jih po osamosvojitvi odstopimo Hrvaškim železnicam.

Tako se leta 1962 začne elektrifikacija proge PostojnaLjubljana in za njo že drugih, kot so PostojnaKoper, LjubljanaJesenice, LjubljanaMaribor ter Zidani MostDobova in tako je leta 1977 dokončana še zadnja elektrificirana proga dotlej, MariborŠpilje.

Po dokončnem razpadu Jugoslovanskih železnic se tiste na Slovenskem poimenujejo kot Slovenske železnice (SŽ).

Leta 1994 italijanski elektromotornik ETR 460 z nagibnim mehanizmom, pravilno imenovan Pendolino, na promocijski vožnji 17. septembra med Račami in Hočami doseže absolutni hitrostni rekord na slovenskih progah - 208,2 kilometra na uro. Leta 2000 SŽ nabavijo tri tovrstne garniture.

Julija leta 2002 SŽ prejmejo še zadnjo od tridesetih naročenih elektromotornih garnitur serije, imenovanih Siemens Desiro. Od prevzema naprej vozijo v sklopu lokalnih potniških (LP) in regionalnih vlakov (RG) na vseh elektrificiranih progah v Sloveniji. Uporablja se jih tudi kot nadomestne garniture ob izpadu serije SŽ 310/316 Pendolino.

Aprila 2016 je bila dokončana elektrifikacija proge Pragersko–Hodoš.

Statistika o železniškem omrežju Slovenskih železnic[uredi | uredi kodo]

Vozni park in omrežje[uredi | uredi kodo]

Del omrežja železnic je elektrificiran (po njem vozijo elektromotorni vlaki), večji del pa je neelektrificiran (po njem vozijo različni tipi dizelskih vlek). Skupna dolžina železniških prog je 1208[2] km, od tega je elektrificiranega 609,7 km[3]. V Sloveniji so tri vrste elektrificiranih prog. Največji del je elektrificiran z enosmerno napetostjo 3 kV, med Dobovo in državno mejo s Hrvaško ter med Hodošem in državno mejo z Madžarsko je izmenična napetost 25 kV 50 Hz, med Jesenicami in državno mejo z Avstrijo pa 15 kV 16,7 Hz.

Najhitrejši vlak v Sloveniji je elektromotorna garnitura Pendolino serije SŽ 310/316, ki vozi pod oznako InterCity Slovenija (ICS) med Ljubljano in Mariborom ter Ljubljano in Koprom. Najvišja hitrost, ki jo lahko dosega, znaša 160 km/h (drugače zmore hitrosti do 200 km/h), in sicer jo doseže na relaciji PragerskoMaribor in GrobelnoŠtore.[4] Druga najnovejša pridobitev za potniški promet so potniški vlaki Siemens Desiro serije 312/317.[5] V uporabi je še vedno tudi serija 311/315 (gomulka), ki Slovenskim železnicam služi že od leta 1975. Desiro dosega maksimalno hitrost 140 km/h, gomulka pa 110 km/h.

Večina dizelskih garnitur je proizvodnje Fiat, letnik 1973 (serija 813/814), in "kanarčki" serije 713/715 letnika 19831986.[6] Lokomotive, ki vozijo po slovenskih tirih, so dizelske (Regan) ali pa tudi najnovejše Siemensove večsistemke, znane pod imenom Helga oziroma pod v Sloveniji uveljavljenem imenom Živa. Povprečna starost lokomotiv je približno 20 let.

Viri in napotki[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]