Železniški muzej Slovenskih železnic

Železniški muzej Slovenskih železnic
Železniški muzej Slovenskih železnic
	Železniški muzej
	Lokacija znotraj Ljubljane
Ustanovitev	1996
Lokacija	Parmova 35; 1000 Ljubljana
Koordinate	46°3′45″N 14°30′12″E / 46.06250°N 14.50333°E
Tip	Železniški muzej
Dostop	Železniška postaja Ljubljana

Železniški muzej Slovenskih železnic v Ljubljani skrbi za ohranjanje zgodovine železnice v Sloveniji. Začel je nastajati v nekdanji kurilnici na postaji Ljubljana Šiška na Parmovi ulici 35 in se postopoma razvil v manjši, a izoblikovan in celovit muzej.

Železniški muzej je bil ustanovljen leta 1981 kot Odsek za muzejsko dejavnost Železniškega gospodarstva Ljubljana. Med njegovim nastajanjem je bila sprva na ogled le zbirka vozil v rotundi - polkrožni klonici za lokomotive - to je v osrednjem objektu nekdanje kurilnice, ki je razglašena za kulturni spomenik.

V muzejski zbirki je več kot šestdeset lokomotiv in več kot petdeset drugih vozil, prav tako pa se v zbirki nahaja še več tisoč muzealij iz drugih železniških področij.

Zgodovina

Zamisel o dokumentiranju zgodovine slovenskih železnic se je rodila v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je postajalo jasno, da se doba parnih lokomotiv bliža koncu. Če je bilo to pozno, je bilo to zato, ker je bila po drugi svetovni vojni sprejeta odločitev, da Beograd postane središče železniških muzejskih dejavnosti za vso Jugoslavijo, kar je kasneje privedlo do ustanovitve Železniškega muzeja Beograd.

Ko so se slovenski železničarji odločili za ustanovitev lastnega muzeja, so za njegovo lokacijo izbrali nekdanjo lopo za lokomotive v ljubljanski Šiški. V njenih nastajajočih letih so bila zgodovinska vozila začasno razstavljena le v »krožni hiši«, polkrožni lopi, ki je tvorila osrednji del remize. Ta lopa je bila sama uvrščena na seznam kulturne dediščine.

Leta 1996, v letu, ko smo obeležili 150. obletnico nastanka železnic v Sloveniji, je Muzej slovenskih železnic javnosti predstavil stalno razstavo svojih najpomembnejših železniških artefaktov. Ta je bila nastanjena v nekdanji železniški šoli na Kurilniški ulici, v bližini glavnega muzeja. Stavba pa je bila stara in v propadajočem stanju. Zaradi rušenja leta 2002 je morala biti razstava za ta čas zaprta za javnost.

Ponovno je bila odprta na novo pridobljeni lokaciji ob krožni hiši leta 2004. Kot prej razstava obiskovalcem predstavlja glavna področja železniške dejavnosti. S pomočjo zemljevidov in ilustracij lahko obiskovalci sledijo celotnemu razvoju železniškega omrežja v Sloveniji.

Komunikacije

Zvočni, vizualni in pisni komunikacijski sistemi so igrali ključno vlogo pri zagotavljanju varnega obratovanja vlakov med postajami. Novo izumljeni električni telegraf je bil na železnicah hitro uveden. Leta 1876 je bil dodan telefon. Kasneje je telegraf nadomestil teleprinter. Leta 1963 je bil na slovenskih železnicah uveden radiotelegraf, saj so bili njihovi operativni centri opremljeni s potrebnimi oddajniki in sprejemniki.

Potreba po natančnem merjenju časa se je pojavila šele z začetkom železnic, da bi se odzvali na povpraševanje po rednem in točnem prometu. Ure na stebrih vzdolž železniške proge so bile vsak dan opoldne uravnavane na signal, ki ga je oddajal telegraf. Na postajah je glavna ura, ki s pomočjo elektrike krmili ostale ure, tako da vse kažejo natanko isti čas.

Vozni park

Najpomembnejši element železnice je njen vozni park, zlasti lokomotive. Parne lokomotive, ki so omogočile razvoj železnic, so se prvič pojavile v zgodnjih letih 19. stoletja. Vladale so več kot 150 let. Ves ta čas so se nenehno razvijale in izboljševale. Obsežna muzejska zbirka vključuje več kot šestdeset lokomotiv in petdeset drugih vozil. Na ogled so le najpomembnejša.

Najstarejša lokomotiva je nekdanja Južna železnica št. 29.718, zgrajena leta 1861. Tesno družbo ji dela manjša št. 162-001. Zaradi ogromnega dimnika si je prislužila vzdevek »Kamniški kornet«. Sledi najimenitnejša lokomotiva, ekspresna lokomotiva št. 03-002, zasnovana leta 1910 posebej za progo Ljubljana–Trst. V bližini je mogočna št. 06-018 iz leta 1930, prav tako zasnovana posebej za proge v Sloveniji. Najmanjša od vseh je št. K3, majhen biser, zgrajen leta 1892 posebej za ozkotirno progo Poljčane–Slovenske Konjice.

Signalna in varnostna oprema

Signalna naprava in vsa z njo povezana varnostna oprema omogočata hitro in varno potovanje po železnici. Ščiti vlake med mirovanjem in med vožnjo. Zagotavlja, da so kretnice in signali pravilno nastavljeni za njihov prehod.

Okoli leta 1900 je bila uvedena elektromehanska signalna in varnostna oprema. Ima dva bistvena krmilnika. Prvi je okvir ročice na svojem dnu. V njem so nameščene ročice za spreminjanje položajev kretnic in signalov. Drugič, nad okvirjem ročice so indikatorske plošče. Te vsebujejo električne blokovne repetitorje, ki vzdržujejo komunikacijo z glavnim krmilnim okvirjem v pisarni načelnika postaje, iz katerega se oddajajo nalogi za vlake. Naprava načelnika postaje in signalistov je medsebojno povezana, da se prepreči morebitna napaka.

Pisarna načelnika postaje

Pisarna načelnika postaje je ključni del železniške postaje. To je kraj, kjer prometnik, »vodja« postaje, skrbi za to, da se izvaja vse, kar je potrebno za zagotovitev varnega in rednega obratovanja vlakov. S svojo signalno opremo prometnik posreduje navodila svojim bolj oddaljenim prometnikom o tem, kako naj se postavijo kretnice in signali. V preteklosti so bile povezave s sosednjimi postajami, potrebnimi za obratovanje vlakov, telegrafske. Sčasoma so mu v pomoč uvedli telefon in druge sodobne telekomunikacijske naprave. Poleg vsega tega je skrbel tudi za prodajo vozovnic.

Razvoj, gradnja in vzdrževanje

Razvoj slovenskega železniškega omrežja je prikazan s sedmimi zemljevidi, od katerih se vsak nanaša na določeno obdobje. O vsakem obdobju pričajo zgodovinski mejniki, na katerih so vgravirana posamezna železniška podjetja. V svojem času so označevali lastništvo zemljišča, kjer je bila proga položena.

Železniška vozila so značilno obratovala po posebnih tirih, znanih kot »trajna proga«. Takšne proge omogočajo, da se z nekaj truda prevažajo tovori, ki so večkrat težji od običajnih cest. Sčasoma so zahteve po vedno težjih vozilih in večji hitrosti zahtevale razvoj močnejših tirov. To je vključevalo spremembe v velikosti tirnic in načinih njihovega pritrditve ter v pragovih, kjer je les ponekod odstopil jeklu in na koncu betonu.

Ekipe, ki so vzdrževale progo, so uporabljale vrsto orodij in vozil. Majhni vozički, ki so bili uporabljeni za vzdrževanje proge in prevoz opreme in materiala, so smeli voziti po progi le po posebnem dogovoru.

Uniforme

Uniforme, »častna oblačila«, so bile uvedene že v zgodnjih dneh železnic, da bi se železniški uslužbenci lahko ločili od potnikov. Razlikovale so se od podjetja do podjetja. V Sloveniji so do leta 1952 označevale tudi čin zaposlenih. Do leta 1927 so višji uradniki ob posebnih priložnostih nosili svečane uniforme.

Železničarji so vedno imeli na voljo manjše kose opreme, ki so jih potrebovali za svoje delo. Ti se skozi leta niso bistveno spreminjali.

Vir

Železniški muzej

Glej tudi

Zunanje povezave

Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Železniški muzej Slovenskih železnic.

Ta članek o muzeju je škrbina. Pomagajte Wikipediji in ga razširite.