Protipapež Benedikt XIV. (Bernard Garnier)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
 Benedikt XIV. 
Izvoljen 12. november 1425
Zatrta škofija 1430 (končal papeštvo)
Predhodnik Benedikt XIII.
Nasprotnik Martin V. (rimska veja)
Klemen VIII.(aragonska veja)
Redovi
Položaj 37. protipapež
Osebni podatki
Rojstvo Bernard Garnier  *
okrog 1370
Rodez (?) Aragonsko kraljestvo
(danes: Južna Francija)  *
Smrt okrog 1430
Rodez (?)
Narodnost Francoz
Predhodni položaj duhovnik
Geslo
Drugi papeži z imenom Benedikt


Benedikt XIV., tudi Benedikt XIV. (Bernard Garnier) rojen kot Bernard Garnier protipapež katoliške Cerkve (avinjonska oziroma aragonska veja); * okrog 1370 Rodez (?) (Aragonsko kraljestvo, danes: Južna Francija); † okrog 1430 verjetno Rodez (Aragonsko kraljestvo, danes Francija).

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Nadaljevanje razkola po Benediktovi smrti[uredi | uredi kodo]

V času zahodnega razkola, ko sta v Cerkvi vladala dva in celo trije papeži, je (proti)papež Benedikt XIII. trmasto nasprotoval odstavitvi najprej Pižanskega in nato še Konstanškega koncila. Zabarikadiral se je v trdnjavo Peñíscola blizu Valencije v takratni Aragoniji. Sam kralj Sigismund ga je v Perpignanu zaman skušal pregovoriti k odstopu. On je sebe smatral za edinega zakonitega papeža, ker ga je za kardinala imenoval Gregor XI. še pred začetkom razkola. Vsi drugi kardinali iz tega obdobja so že pomrli; imenovane med razkolom je imel vse skupaj za nezakonite. Odstopil ni niti tedaj, ko ga je 26. julija 1417 odstavil Konstanški koncil.
Benedikt je razglašal, da je njegova utrdba kot »Noetova barka prave Cerkve«. Tam je tudi umrl pozabljen od sveta.
Tik pred smrtjo je še imenoval štiri kardinale, ki naj bi volili njegovega naslednika in nadaljevali razkol in sicer so bili naslednji:

  1. Jean Carrier, arhidiakon v Rodezu in kaplan grofa Jeana IV. d'Armagnac z naslovom S. Stefano a Monte Celio.
  2. Julián Lobera y Valtierra, Aumônier; pisar apostolskih pisem ter apostolski administrator škofije Tarazona, škof škofije Ostia e Velletri.
  3. Ximeno Dahe, avditor apostolske kurije z naslovom S. Lorenzo in Lucina.
  4. Domingo de Bonnefoi, O.Carth - prior samostana Montealegre v Tiani pri Barceloni z naslovom S. Pietro in Vincoli.

[1] [2] [3]

Protipapežev protipapež[uredi | uredi kodo]

Toda tudi med njimi je prišlo do razkola: trije so se zbrali na konklave 10. junija 1423 ter izvolili Gil Sánchez Muñoz-a, ki si je nadel ime Klemen VIII. (1423-1429).

Četrti, Jean Carrier – pa je bil ravno tedaj kot Benediktov odposlanec na poti. Ko se je vrnil, je oporekal izvolitvi in sam izvolil na gradu Peñíscola duhovnika Bernarda Garniera – zakristana pri stolnici v Rodezu –, ki si je privzel ime Benedikt XIV. (1424-1430) - in je tako postal protipapežev protipapež. Njegova vloga je bila ljudem tako neznana, da je pravzaprav še naprej opravljal delo zakristana v Rodezu, grofija Rodez, blizu Toulousa.
Drugi pa menijo, da se je skrival in da so mu sledili še protipapeži Benedikt XV., Benedikt XVI. in Benedikt XVII. Glede tega ni zgodovinskih podatkov; zato jih imenujemo kar domišljijski papeži. [4]

Po njegovi smrti pa je postal novi naslednik protipapeža Benedikta XIII. sam Jean Carrier, - ki je volil samega sebe; enako z imenom Benedikt XIV., oziroma Benedikt XIV. (1430-1437). Z njegovo smrtjo pa je bil zahodni razkol dokončno presežen, čeprav mu je sledil še Feliks. [5] [6] [7]

Skriti papež[uredi | uredi kodo]

Jean Carrier je torej izvolil samostojno novega papeža, svojega papeža. V 15. stoletju je bil stolni arhidiakon najpomembnejša osebnost takoj za škofom, ki mu je bil prvi svetovalec in vsestranski pomočnik. V tistem času je imel Rodez v posesti armanjaški grof, a 1443 ga je zasedla Francija. Bolj izbiro kot imenovanje je bilo treba držati v tajnosti. Edini volivec ni izdal nobenega odloka, ni bilo obračanja ljudstvu – Carrier sam mu je nadel papeško krono tiaro na glavo. Gotovo je le, da je januarja 1427 razkol že natpočil. Ta isti kardinal Carrier poroča armagnaškemu grofu Janezu IV. novico omenjajoč, da je papež skrit, ker bi utegnil Klemen VIII. zapreti. 1427 je ta grof poročal sveti Ivani Orleanski, da je le Carrier vedel za mesto, na katerem se je nahajal ta papež. Zato so ga imenovali tudi skriti papež. Klemen se je pokazal sumničav in maščevalen, kar je do neke mere razumljivo, saj je bival na negotovem ozemlju in je imel vedno manj pristašev.
Ni verjetno, da bi Garnier odklonil papeško imenovanje. Možno pa je, da je ohranjal imenovanje skrivaj od javnosti, kar bi se lahko spremenilo glede na spremenjene politične razmere. Carrier je upal, da bo po stoletni vojni Francija zopet postala narod, ki bo podpiral avinjonske, ne pa zoprne aragonske papeže.
Zanesljivo pa je, da je Garnier imenoval enega kardinala, in sicer je to bil Jean Farald, ki je bil prisiljen zapustiti Benedikta in voliti samega Carriera. Zdi se pa, da se Garnier - v nasprotju s svojim naslednikom - sploh ni skrival, ampak je še naprej mirno opravljal svojo običajno službo – skrito je ostajalo le njegovo imenovanje. Ko je Rodez prišel pod francosko kraljestvo, je Garnier zanikal, da bi se bil sploh kdaj upiral rimskim papežem ali da bi imel kaj s papeškim imenovanjem. Carrier je tedaj menil, da se je zmotil v imenovanju Garniera za protipapeža – zato je imenoval samega sebe. Ker je imenovanje njegovega predhodnika bilo skrivno, je vzel zase isto ime: tudi on se je imenoval Benedikt XIV., vendar je tokratno (samo)imenovanje prodrlo v javnost. [8] [9]

Smrt in spomin[uredi | uredi kodo]

Večina zgodovinarjev meni, da je Bernard umrl – morda v Rodezu - 1430. Drugi omenjajo letnico 1433, nekateri celo 1437.

Po njegovi smrti je ostalo nekaj protipapeževih privržencev, ki so se umaknili v skoraj nedostopno divjino na nekem polotoku v votlini med rekama Viauri in Jaouli. Vodil jih je kovač Jean Tanier s svojo družino in on je zagovarjal protipapeža do svoje smrti. Njegova otroka Petra (Pierre) in Ivanko (Jeanne) so obsodili zaradi herezije. Ivanka je pripadnost ločini zanikala, in so ji kazen spremenili v dosmrtno ječo; Petra pa so zaradi vztrajanja obsodili na smrt in zažgali v mestu Rodezu 27. maja 1467. [10]

Ocena[uredi | uredi kodo]

Bernarda Garniera je skrivaj izvolil za papeža Jean Carrier, ki je bil zvest Benediktu XIII., v oporekanje proti povišanju Klemena VIII. na papeški sedež. Njegova izvolitev je bila očitno nezakonita; je pa zadnji izraz odpora zoper dokončno poravnavo zahodnega razkola. [11]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Niz člankov
Krščanstvo
Krščanstvo

Osebnosti
Jezus Kristus
Devica Marija
Apostoli
Cerkveni očetje
Svetniki
Papeži

Zgodovina
Ekumenski koncili
Velika shizma
Katolištvo
Pravoslavje
Protestantizem

Osnove
Sveta Trojica
Cerkev
Sveto pismo
Zakramenti

Molitve
Oče naš
Zdrava Marija
Veroizpoved
Rožni venec

Nadaljnje branje[uredi | uredi kodo]

(v slovenščini)
  • M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
(v nemščini)
  • F. X. Seppelt –K. Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
(v angleščini)
  • Michael J. Walsh, Lives of the popes: Illustrated biographies of every Pope from St Peter to the present. Barnes & Noble Books, New York 1998. ISBN 0760708029
  • De Cormenin, Louis Marie; Gihon, James L., A Complete History of the Popes of Rome, from Saint Peter, the First Bishop to Pius the Ninth (1857)
  • Horace K. Mann: The Lives of the Popes in the Middle Ages, Vol 9 (1925).
  • Brusher, Rev. Joseph Stanislaus (1980) [1959 Van Nostrand]. "The Great Schism". Popes through the Ages (3rd izd.). Neff-Kane. ISBN 978-0-89141-110-9. 
  • John-Peter Pham: Heirs of the Fisherman: Behind the Scenes of Papal Death and Succession. Oxford University Press, New York 2004.
(v italijanščini)
  • F. Gligora, B. Catanzaro, E. Coccia: I papi della Chiesa da San Pietro a Francesco. Armando Editore, Roma 2013.
(v francoščini)
  • Louis Maimbourg: Histoire du Grand Schisme d’Occident. Marbre-Cramoisy, Paris 1686.
  • Noël Valois: La France et le grand schisme d'Occident. 4 deli. Picard et fils, Paris 1896-1902)
(v španščini)
  • P. O'Callagham: Terminación del Cisma de Occidente y concilio provincial de Tortosa. Tortosa 1911.
  • S. Puig y Puig: Pedro de Luna, ultimo papa de Aviñón 1388-1430. Barcelona 1920.
(v madžarščini)
  • F. Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "Clement VIII antipape". Histoire…. Pridobljeno dne 15. avgust 2015. 
  2. ^ "Antipape Clément VIII". KTO du Vatican. Pridobljeno dne 15. avgust 2015. 
  3. ^ "Clemente VIII, antipapa. Enciclopedia Italiana di Carlo Capasso". Treccani.it. 1931. Pridobljeno dne 6. avgust 2015. 
  4. ^ "Benedict (XIV) antipope, original name Bernard Garnier". universalium.academic. Pridobljeno dne 17. avgust 2015. 
  5. ^ "Jean-Paul Coudeyrette: Clement VII (antipape)". Compilhistoire. 16. julij 2015. Pridobljeno dne 21. julij 2015. 
  6. ^ F. Chobot. A pápák története. str. 296s. 
  7. ^ Pham, John-Peter. Heirs to the Fisherman: Behind the Scenes of Papal Death and Succession. Oxford: Oxford University Press, 2004. 331-332.
  8. ^ "Storie di papi e antipapi (3) - Il primo Benedetto XIV di Carmello Currò". Associazione Culturale Italia Medievale. 2003-2013. Pridobljeno dne 17. avgust 2015. 
  9. ^ "Benedict (XIV)antipope. Also known as Bernard Garnier". Encyclopædia Britannica. Pridobljeno dne 19. avgust 2015. 
  10. ^ "La longue marche des Papes du Viaur". J.-P.C. 31. december 2009. Pridobljeno dne 18. avgust 2015. 
  11. ^ "Benedétto XIV (antipapa)". Sapere.it. Pridobljeno dne 17. avgust 2015. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

(v francoščini)
(v italijanščini)
(v angleščini)
Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Beneditk XIII. (avinjonska veja)
Protipapež
1425–1430 (aragonska veja)
Naslednik: 
Benedikt XIV.