Protipapež Benedikt XIV. (Jean Carrier)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
 Benedikt XIV. (Jean Carrier) 
Izvoljen1430
Zatrta škofija1437 (končal papeštvo)
PredhodnikMartin V. (kot papež)
protipapež Benedikt XIV. (Bernard Garnier)
NasprotnikMartin V. (rimska veja)
Klemen VIII.(aragonska veja)
Redovi
Povzdignjen v kardinala22. maj 1423
(Benedikt XIII.
Položaj38. protipapež
Osebni podatki
RojstvoJean Carrier
cca. 1370
Rouergue
Smrt1437
Foix
NarodnostFrancoz
Predhodni položajkardinal-duhovnik pri S. Stefano al Monte Celio
Geslo
Drugi papeži z imenom Benedikt

Benedikt XIV., rojen kot Jean Carrier, protipapež katoliške Cerkve (avinjonska oziroma aragonska veja); * okrog 1370 okolica Rodeza Rouergue (Aragonsko kraljestvo, danes: Južna Francija). † okrog 1437 trdnjava Foix (Aragonsko kraljestvo, danes: Francija).

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Nadaljevanje razkola po Benediktovi smrti[uredi | uredi kodo]

V času zahodnega razkola, ko sta v Cerkvi vladala dva in celo trije papeži, je (proti)papež Benedikt XIII. trmasto nasprotoval odstavitvi najprej pižanskega in nato še konstanškega koncila. Zabarikadiral se je v trdnjavo Peñíscola blizu Valencije v takratni Aragoniji. Sam cesarSigismund ga je v Perpignanu zaman skušal pregovoriti k odstopu. On je sebe smatral za edinega zakonitega papeža, ker ga je za kardinala imenoval Gregor XI. še pred začetkom razkola. Vsi drugi kardinali iz tega obdobja so že pomrli; imenovane med razkolom je imel vse skupaj za nezakonite. Odstopil ni niti tedaj, ko ga je 26. julija 1417 odstavil konstanški koncil.
Benedikt je razglašal, da je njegova utrdba kot »Noetova barka prave Cerkve«. Tam je tudi umrl pozabljen od sveta.
Tik pred smrtjo je še imenoval štiri kardinale, ki naj bi volili njegovega naslednika in nadaljevali razkol in sicer so bili naslednji:

  1. Jean Carrier, arhidiakon v Rodezu in kaplan grofa Jeana IV. d'Armagnac z naslovom S. Stefano a Monte Celio.
  2. Julián Lobera y Valtierra, Aumônier; pisar apostolskih pisem ter apostolski administrator škofije Tarazona, škof škofije Ostia e Velletri.
  3. Ximeno Dahe, avditor apostolske kurije z naslovom S. Lorenzo in Lucina.
  4. Domingo de Bonnefoi, O.Carth - prior samostana Montealegre v Tiani pri Barceloni z naslovom S. Pietro in Vincoli.

[1] [2] [3]

(Samo-)imenovani protipapež[uredi | uredi kodo]

Toda tudi med njimi je prišlo do razkola: trije so se zbrali na konklave 10. junija 1423 ter izvolili Gil Sánchez Muñoz-a, ki si je nadel ime Klemen VIII. (1423-1429).

Četrti, Jean Carrier – pa je bil ravno tedaj kot Benediktov odposlanec na poti. Ko se je vrnil, je užaljen oporekal izvolitvi in sam izvolil na gradu Peñíscola duhovnika Bernarda Garniera – zakristana pri stolnici v Rodezu –, ki si je privzel ime Benedikt XIV. (1424-1430) - in je tako postal protipapežev protipapež. Njegova vloga je bila ljudem tako neznana, da je pravzaprav še naprej opravljal delo zakristana v Rodezu, grofija Rodez, blizu Toulousa.
Drugi pa menijo, da se je skrival in da so mu sledili še protipapeži Benedikt XV., Benedikt XVI. in Benedikt XVII. Glede tega ni zgodovinskih podatkov; zato jih imenujemo domišljijski papeži. [4]

Po njegovi smrti pa je postal novi naslednik protipapeža Benedikta XIII. sam Jean Carrier, - ki je volil samega sebe. Ker je zanesljivo Garnier imenoval enega kardinala, in sicer je to bil Jean Farald, ko je bil prisiljen zapustiti Benedikta in je mogel torej on voliti samega Carriera; enako z imenom Benedikt XIV., oziroma Benedikt XIV. (1430-1437). Z njegovo smrtjo pa je bil zahodni razkol dokončno presežen, čeprav mu je sledil še Feliks. [5] [6] [7] [8] [9]

Smrt in spomin[uredi | uredi kodo]

grad Foix

Carriera je dal ujeti in zapreti Klemen VIII. in je končal svoje dneve v zaporu na gradu Foix. Tam je umrl 1437, po nekaterih že 1433. [10] Skrivnostni protipapež v dveh osebah Benedikt XIV. tudi danes buri domišljijo. Nekateri torej mislijo, da so kardinali zvesti njemu izvolili vrsto nepomembnih in nevplivnih protipapežev med 1437 in 1470. V zvezi s tem je napisal scenarij 1995 na osnovi novele l'Anneau du pêcheur francoski pisatelj Jean Raspail.[11]

To bi bilo mogoče pri domnevi, po kateri naj bi Bernard Garnier pred svojo smrtjo 1429 imenoval štiri kardinale, ki naj bi v konklavu 1430 izvolili Jeana Carrierja. Tudi sam Carrier je baje imenoval šest kardinalov, ki so:

  1. Pierre Trahinier, kardinal Betlehema
  2. Bernard, kardinal Hebrona
  3. Pierre Tifane, kardinal Tiberiade
  4. Jean, kardinal Gibeleta
  5. X, kardinal Jona
  6. Jacques, kardinal Cezareje

Avinjonska veja protipapežev pa bi – če vštejemo tudi takoimenovane domišljijske papeže, (glede katerih pa ni zgodovinskih podatkov) izgledala takole:

  1. Klemen VII. – Robert grof Ženevski (1378-1394)
  2. Benedikt XIII. – Pedro Martinez de Luna y Gotor (1394-1417)
  3. Klemen VIII. - Gil Sanchez de Muñoz (1423-1429)
  4. Benedikt XIV. (Jean Carrier 1430-1437)
  5. Benedikt XV. - Pierre Tifane (1437-1470)
  6. Benedikt XVI. - Jean Langlade (1470-1499)

Pri taki razvrstitvi bi sem smeli prištevati tudi protipapeževega protipapeža, ki je bil:

[12].

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Niz člankov
Krščanstvo
Krščanstvo

Osebnosti
Jezus Kristus
Devica Marija
Apostoli
Cerkveni očetje
Svetniki
Papeži

Zgodovina
Ekumenski koncili
Velika shizma
Katolištvo
Pravoslavje
Protestantizem

Osnove
Sveta Trojica
Cerkev
Sveto pismo
Zakramenti

Molitve
Oče naš
Zdrava Marija
Veroizpoved
Rožni venec

Nadaljnje branje[uredi | uredi kodo]

(v slovenščini)
  • M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
(v nemščini)
  • F. X. Seppelt –K. Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
(v angleščini)
  • Louis Salembier: The Great Schism of the West. Keegan Paul, Trench, Trübner & Co., London 1907.
  • Michael J. Walsh (1998). Lives of the popes: Illustrated biographies of every Pope from St Peter to the present. Barnes & Noble Books, New York. ISBN 0760708029. 
  • De Cormenin, Louis Marie; Gihon, James L., A Complete History of the Popes of Rome, from Saint Peter, the First Bishop to Pius the Ninth (1857)
  • Horace K. Mann: The Lives of the Popes in the Middle Ages, Vol 9 (1925).
  • Brusher, Rev. Joseph Stanislaus (1980) [1959 Van Nostrand]. "The Great Schism". Popes through the Ages (3rd izd.). Neff-Kane. ISBN 978-0-89141-110-9. 
  • John-Peter Pham: Heirs of the Fisherman: Behind the Scenes of Papal Death and Succession. Oxford University Press, New York 2004.
(v italijanščini)
  • F. Gligora, B. Catanzaro, E. Coccia: I papi della Chiesa da San Pietro a Francesco. Armando Editore, Roma 2013.
(v francoščini)
  • Louis Maimbourg: Histoire du Grand Schisme d’Occident. Marbre-Cramoisy, Paris 1686.
  • Noël Valois: La France et le grand schisme d'Occident. 4 deli. Picard et fils, Paris 1896-1902)
(v španščini)
  • P. O'Callagham: Terminación del Cisma de Occidente y concilio provincial de Tortosa. Tortosa 1911.
  • S. Puig y Puig: Pedro de Luna, ultimo papa de Aviñón 1388-1430. Barcelona 1920.
(v madžarščini)
  • F. Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. "Clement VIII antipape". Histoire…. Pridobljeno dne 15. avgust 2015. 
  2. "Antipape Clément VIII". KTO du Vatican. Pridobljeno dne 15. avgust 2015. 
  3. "Clemente VIII, antipapa. Enciclopedia Italiana di Carlo Capasso". Treccani.it. 1931. Pridobljeno dne 6. avgust 2015. 
  4. "Benedict (XIV) antipope, original name Bernard Garnier". universalium.academic. Pridobljeno dne 17. avgust 2015. 
  5. "Jean-Paul Coudeyrette: Clement VII (antipape)". Compilhistoire. 16. julij 2015. Pridobljeno dne 21. julij 2015. 
  6. F. Chobot. A pápák története. str. 296s. 
  7. Pham, John-Peter. Heirs to the Fisherman: Behind the Scenes of Papal Death and Succession. Oxford: Oxford University Press, 2004. 331-332.
  8. "Storie di papi e antipapi (3) - Il primo Benedetto XIV di Carmello Currò". Associazione Culturale Italia Medievale. 2003-2013. Pridobljeno dne 17. avgust 2015. 
  9. "Benedict (XIV)antipope. Also known as Bernard Garnier". Encyclopædia Britannica. Pridobljeno dne 19. avgust 2015. 
  10. L. Salembier. The Great Schism of the West. str. 357. 
  11. L'Anneau du pêcheur, Paris : Albin Michel, 1994. 403 p. ISBN 2-226-07590-9
  12. Salvador Miranda, Consistoires de Benoît XIII, note 2, University Park, Miami, FL 33199, 2009.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

(v francoščini)
(v italijanščini)
(v angleščini)


Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Beneditk XIV. (avinjonska veja)
Protipapež
1430–1437 (avinjonska veja)
Naslednik: 
Feliks V.