Protipapež Inocenc III.

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
 Inocenc III. 
Protipapež Inocenc III.
Pričetek papeževanja 29. september 1179
Konec papeževanja januar 1180
Predhodnik Kalist III.
Naslednik Nikolaj V.
Nasprotnik Aleksander III.
Redovi
Položaj 32. protipapež
Osebni podatki
Rojstvo Lando di Sezze (ali: Lanzo di Secca)
okrog 1110
Sezze (Lacij, Papeška država
Sveto rimsko cesarstvo)  *
Smrt 1. oktober 1183(1183-10-01)
Opatija Cava (Cava de' Tirreni, Papeška država, Sveto rimsko cesarstvo)  *
Narodnost Langobard
Geslo
Drugi papeži z imenom Inocenc

Protipapež Inocenc III., rojen kot Lando di Sezze (ali: Lanzo di Secca) italijansko Lanzo di Secca; latinsko Landus Sitinus ; slovensko: Lando Seški), protipapež katoliške Cerkve; * okrog 1010 (Sezze, Lacij Papeška država, Sveto rimsko cesarstvo); † okrog 1183 Opatija Cava (Cava de' Tirreni, Papeška država, Sveto rimsko cesarstvo).

Protipapeži Aleksandra III.[uredi | uredi kodo]

Prvi protipapež Viktor IV.[uredi | uredi kodo]

Po smrti Hadrijana IV. je 22 kardinalov izvolila 7. septembra za papeža kardinala duhovnika pri svetem Marku in papeškega kanclerja Rolanda Bandinelli-ja, ki si je privzel ime Aleksander III. Istega dne pa je cesarska stranka v Rimu izvolila svojega papeža, ki ga je podpiral predvsem Friderik Barbarossa. Sedem kardinalov-duhovnikov je izvolilo kardinala pri Sv. Ceciliji, Ottaviana di Monticello, z imenom Viktor IV. [1] [2] Protipapež Viktor IV. je umrl nenadne smrti 20. aprila 1164 v Lucci (Toskana, Sveto rimsko cesarstvo).

Drugi protipapež Pashal III.[uredi | uredi kodo]

To je bila najlepša prilika za spravo z zakonitim papežem, ki ji je bil tokrat naklonjen tudi Friderik. Toda njegov zli duh Rajnold Daselski, je v imenu njegove stranke takoj postavil naslednika v osebi cremskega škofa Gvida. Pri posvetitvi se niso držali zakonite oblike in običajev. [3] Pashal III. je umrl osamljen 20. septembra 1168 v Rimu, v trdnjavi pri svetem Petru [4].

Tretji protipapež Kalist III.[uredi | uredi kodo]

Proti Aleksandru III. so kljubovalni kardinali izvolili 20. novembra 1168 za protipapeža opata Janeza Strumđkega. Ko mu je 1178 cesar Friderik odrekel svojo podporo, se je Kalist III. podvrgel papežu Aleksandru III.. [5] Protipapež Kalist III. je umrl pred 19. oktobrom v Beneventu.[6].

Četrti protipapež Inocenc III.[uredi | uredi kodo]

V benediktinski opatiji Cavi je preživel Inocenc III. v miru zadnja leta svojega nemirnega življenja.

Za Kalistom III. je cesarju naklonjena stranka izvolila protipapeža Inocenca III..
Lanzo di Sezza (oziroma Lando di Sezze) se je rodil v plemeniti družini langobardskega porekla okrog 1010 v kraju Sezze (Lacij, Papeška država). Za kardinala-diakona pri Sant'Angelo in Pescheria ga je imenoval Viktor IV.. [7]
Krajevni viri ne pomagajo ravno natančno določiti, kateri rodovini je pripadal »Landus Setinus«. Zanesljivo je sestavljal skupino podpornikov protipapeža Viktorja IV., ki ga je spremljala v Pavijo, kjer je cesar Friderik I. sklical zbor v podporo svojemu kandidatu. Lando je morda takrat že bil potrjen kot kardinal-diakon di S. Angelo. V taki službi je namreč podpisal privilegije Viktorja IV. za cerkve Marienthal (Halberstadt), Deutz pri Kölnu in za Erlebalda, opata "Stabulensi". Pozneje ga najdemo skupaj s protipapežem v Cremoni in Parmi vse do njegove smrti 20. aprila 1164.
V Luki (Lucca) se je Lando 22. aprila 1164 skupaj z drugimi kardinali Viktorja IV. in kölnskim nadškofom Rajnoldom Daselskim udeležil volitev Gvdida Kremskega (Pashala III.). Dejavno se je udeleževal v kuriji tega protipapeža in ga spremljal v raznih krajih njegovega bivanja: najprej v Viterbu in potem v Rimu pri Sv. Petru. To lahko spremljamo iz nekaterih pisem Pashala III. Lando je bil navzoč tudi pri volitvah naslednjega protipapeža Kalista III. v Rimu septembra 1168 in je opravljal službo tudi pri njem. Kot kardinal-diakon pri Svetem Angelu je podpisal nov privilegij za opata Erlebalda 15. aprila 1172, nakar ni več njegovih podpisov v tej službi. [8]

Protipapež[uredi | uredi kodo]

Za protipapeža ga je izbrala cesarska stranka gvelvov 29. septembra 1179, čeprav ga cesar po sklenjenem sporazumu s papežem ni ravno podpiral.
Njegov glavni zaščitnik je bil brat protipapeža Oktavijana. Ta grof je dal Landu močno utrjen grad, ki ga je imel v Palombari; z njega je protipapež ustrahoval okolico. Papež Aleksander III. je s podeljevanjem nadarbin njegove pristaše pridobil, da so ga zapustili. Kardinal Hugo pa je v nekaj mesecih prišel v posest trdnjave s podkupovanjem njenih braniteljev in tako so protipapeža Inocenca III. ujeli v Palombara Sabina v gradu Castello Savelli Torlonia.
Ubogega Landa so skupaj z njegovimi glavnimi privrženci zaprli dosmrtno v samostan La Cava. [9]

Smrt[uredi | uredi kodo]

Papež ga je dal nato pregnati v Opatijo Cava v kraju Cava de' Tirreni blizu Salerna v Kampaniji (Abbazia territoriale della Santissima Trinità di Cava de' Tirreni) januarja 1180.
Tam je po nekaj letih - okrog 1183 - tudi umrl. [10]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Nadaljnje branje[uredi | uredi kodo]

  • M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
  • F. Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.
  • A. Franzen: Pregled povijesti Crkve, Kršćanska sadašnjost – Glas koncila, Zagreb 1970. (po: Kleine Kirchengeschichte, Herder-Bücherei Bd. 237/238. Freiburg i. B. 1968 (2. izdaja).
  • F. X. Seppelt –K. Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
  • De Cormenin, Louis Marie; Gihon, James L., A Complete History of the Popes of Rome, from Saint Peter, the First Bishop to Pius the Ninth (1857)
  • Philippe Levillain: The Papacy: An Encyclopedia, Vol II: Gaius-Proxies, Routledge 2002.
  • Horace K. Mann: The Lives of the Popes in the Middle Ages, Vol 9 (1925).
  • F. Gligora, B. Catanzaro, E. Coccia: I papi della Chiesa da San Pietro a Francesco. Armando Editore, Roma 2013.
  • Juan M. Laboa: La storia dei papi tra il regno di Dio e le passioni terrene. Jaca Book, Milano 2007. (Historia de los Papas. Entre el reino de Dios y las pasiones terrenales. Iz španščine prevedli: A. Tombolini, E. Villa, A. Serralunga).
  • John N.D. Kelly: Gran Dizionario Illustrato dei Papi. Casale Monferrato (AL) 1989, Edizioni Piemme.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ F. Gligora, B. Catanzaro, E. Coccia. I papi della Chiesa da San Pietro a Francesco. str. 144. 
  2. ^ F. Chobot. A pápák története. str. 233.234. 
  3. ^ F. Chobot. A pápák története. str. 234. 
  4. ^ John N.D. Kelly. Gran Dizionario Illustrato dei Papi. str. 463. 
  5. ^ M. Benedik. Papeži od Petra do Janeza Pavla II. str. 152. 
  6. ^ Ambrogio Piazzoni: Historia wyboru papieży, Wyd. M Kraków 2003, str. 171
  7. ^ John N. D. Kelly. Gran Dizionario Illustrato dei Papi. str. 466. 
  8. ^ "Maria Teresa Caciorgna: Innocenzo III, antipapapa". Enciclopedia dei Papi (2000), Treccani.it. Pridobljeno dne 2014-08-14. 
  9. ^ "Pope Alexander III, chapter IV: The last years of Aleksander III". Cristoraul.com. Pridobljeno dne 2014-08-12. 
  10. ^ [1]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Kalist III.
Protipapež
1179–80
Naslednik: 
Nikolaj V.