Evald Flisar

Evald Flisar
Slika:Evald Flisar.jpg
Rojstvo	13. februar 1945 Gerlinci
Poklic	pisatelj, pesnik, prevajalec, dramatik in urednik
Državljanstvo	SFRJ  Slovenija
Obdobje	1965 - do danes
Žanr	pesništvo, potopisi, romani, drame, eseji

Evald Flisar, slovenski pisatelj, pesnik, prevajalec, dramatik in urednik; * 13. februar 1945, Gerlinci.

Flisar je slovenski javnosti najbolj poznan kot avtor potopisov s svojih potovanj. Njegov Čarovnikov vajenec (1986) je eden najbolj branih sodobnih slovenskih romanov. Zadnji desetletji je uveljavljen kot uspešen dramatik. Za svoje drame je prejel nagrado Prešernovega sklada in Grumovo nagrado.

Flisar je vešč literarnega ustvarjanja tako v slovenščini kot v angleščini. Nekatera svoja dela je napisal v obeh jezikih. Prevaja tudi druge slovenske avtorje v angleščino in obratno. Njegova dela so prevedena v številne tuje jezike. Literarne nastope je imel po vsem svetu: v Londonu, Oslu, Kopenhagnu, Stockholmu, Helsinkih, Rio de Janeiru, Sao Paulu, San Salvadorju, Kuala Lumpurju, Kolkati, Mumbaju, Sydneyu, Adelaidi, Melbournu, Canberri, Frankfurtu, Pragi, Budimpešti, Lizboni, Atenah, Kairu, Aleksandriji, Kathmanduju, Džakarti in drugod. Prepotoval je več kot osemdeset držav.

Življenje

Osnovno šolo je obiskoval v rojstnem kraju in v sosednji Cankovi. Gimnazijo je dokončal v Murski Soboti, študiral pa je na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Smeri študija je spreminjal, najdlje (dve leti) pa je ostal na oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo.

Zgodnje ustvarjanje

Od leta 1965 je sodeloval pri različnih časopisih in literarnih revijah, med katerimi so Tribuna, 7D, Delo, Naši razgledi, Srce in oko, Dialogi, Problemi, Sodobnost in Svetla pot.

Leta 1966 se je po izidu svoje prve pesniške zbirke Symphonia poetica odločil za opustitev študija in za poklic svobodnega umetnika. Leta 1967 je v Murski Soboti prevedel Graditelje sveta Stefana Zweiga. Istega leta je napisal še pamflet Kristusov samomor in ga izdal v samozaložbi. Leta 1968 je izšel njegov prvi roman Mrgolenje prahu. V Ljubljani je leta 1969 nastal njegov drugi roman Umiranje v ogledalu. Istega leta se je odločil za odhod v tujino.

Odhod v tujino

Na Dunaju je napisal radijsko igro Sodniška zgradba, ki ji je žirija Radia Ljubljana podelila prvo nagrado. Od tam je odšel v London, ki je postal nekakšna baza, od koder se je odpravljal po svetu. V Londonu se je lotil študija dramaturgije, angleškega jezika in literature na kolidžu Chiswick Polytechnic, pisal je radijske igre in bil urednik Enciklopedije znanosti. Za angleško televizijo BBC je napisal dramo Upsetting of the Status Quo (Rušenje ravnotežja). Leta 1972 je v Mariboru izšla tragikomedija v desetih prizorih Kostanjeva krona, ki je dramatizacija romana Mrgolenje prahu.

Potovanja

Sledilo je potepanje po Avstraliji. Tam je hodil v šole angleškega jezika in pisanja ter dve leti vozil podzemni električni vlak v Sydneyu. Iz Avstralije se je odpravil v Azijo, ki ga je dodobra pretresla. Pot od Indonezije prek Tajske do uživalcev opija na Burmanski meji, čez Nepal pa vse do Indije je Flisar strnil v svoji prvi potopisni knjigi Tisoč in ena pot (1979). Po postanku v Londonu se je odpravil na pot po zahodni Afriki, ki jo je strnil v potopisu Južno od severa (1981). Najboljše zgodbe iz Avstralije, Azije in Afrike je pozneje združil v zbirki Popotnik v kraljestvu senc (1992), za katero je prejel nagrado Prešernovega sklada.

Najbolj priljubljena Flisarjeva destinacija je do danes ostala Indija, kamor se je odpravil večkrat. Leta 1984 je izšla zbirka sedmih zgodb Lov na lovca in druge zgodbe. Na podlagi njegovega vandranja po Ladakhu in okoliškem gorovju je nastal roman Čarovnikov vajenec, ki je najprej izhajal v odlomkih v tedniku 7D, v knjigi pa je izšel leta 1986. Leta 1987 je v Hollywoodu napisal filmski scenarij po romanu. V Indijo je postavljen tudi roman Potovanje predaleč (1998), po katerem je posnel dokumentarni film.

Usmeritev k dramatiki

Z izidom drame Nimfa umre (1989) se je začelo obdobje pisanja dram, natančneje tragikomedij, ki so uveljavljene tudi na tujih odrih. Ena najuspešnejših je Kaj pa Leonardo? (1992), za katero je prejel nagrado Prešernovega sklada in Grumovo nagrado.

Življenje v Ljubljani

Od leta 1990 živi pretežno v Ljubljani. Sedem let (1995-2002) je bil predsednik Društva slovenskih pisateljev. Od leta 1998 je glavni urednik revije Sodobnost.

Dela

Pesništvo

• Symphonia poetica (1966, pesniška zbirka)

Pripovedništvo

• Mrgolenje prahu (1968, roman)
• Umiranje v ogledalu (1969, roman)
• Tisoč in ena pot (1979, potopis)
• Južno od severa (1981, potopis)
• Lov na lovca (1984, zbirka zgodb)
• Čarovnikov vajenec (1986, roman)
• Noro življenje (1989, roman)
• Popotnik v kraljestvu senc (1992, potopis)
• Potovanje predaleč (1998, roman)
• Zgodbe s poti (2000, zbirka zgodb)
• Velika žival samote (2001, roman)
• Ljubezni tri in ena smrt (2002, roman)
• Čaj s kraljico (2004, roman)
• Mogoče nikoli (2007, roman)
• Opazovalec (2009, roman)

Dramatika

• Sodniška zgradba (1969, radijska igra)
• Vojaki ob koncu vojne (1970, radijska igra)
• Kostanjeva krona (1970)
• Ukradena hiša (1972, radijska igra)
• Nimfa umre (1989)
• Jutri bo lepše (1992)
• Kaj pa Leonardo? (1992)
• Naglavisvet (1993, radijska igra)
• Tristan in Izolda: igra o ljubezni in smrti (1994)
• Stric iz Amerike (1994)
• Iztrohnjeno srce (1995)
• Temna stran svetlobe (1995, radijska igra)
• Angleško poletje (1997, radijska igra)
• Sončne pege (1998)
• Padamo, padamo (1998)
• Poslednja nedolžnost (1999)
• Enajsti planet (2000)
• Nora Nora (2004)
• Akvarij (2007)

Književnost za otroke

• Pikpokec postane svetovni prvak (2007)
• Alica v nori deželi (2008)

Esejistika

• Na poti v nebesa sem se oglasil v peklu (2004)

Viri

• Evald Flisar na Portalu slovenskih pisateljev
• Jezik in slovstvo: Priprava in izvedba literarnega večera na srednji šoli
• Literatur im Kontext: Evald Flisar, Univerza na Dunaju
• Evald Flisar na gledališkem portalu Sigledal.org