Tomaž Akvinski

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Tomaž Akvinski
Zahodna filozofija
Srednjeveška filozofija/visoka sholastika
Saint thomas d aquin.jpg
Tomaž Akvinski
Ime Tomaž Akvinski
Datum rojstva okoli 1225
Kraj rojstva grad Roccasecca, blizu mesta Aquino, Lacij, Italija
Datum smrti 7. marec 1274
Kraj smrti Fossanuova, Lacij, Italija
Šola/tradicija sholastika, aristotelizem, tomizem
Glavna zanimanja metafizika (s teologijo), logika, epistemologija, etika, estetika, politična filozofija
Pomembne ideje petero poti

Tomaž Akvinski, redovnik, italijanski filozof, krščanski teolog in cerkveni učitelj OP, * 1225, verjetno Roccasecca, Neapeljsko kraljestvo (danes Italija), † 7. marec 1274, Fossanuova. Zavetnik dominikancev; katoliških visokih šol; teologov; študentov; knjigarnarjev; izdelovalcev svinčnikov; proti neurju.

Bil je eden pomembnejših filozofov in teologov srednjeveške Cerkve in najpomembnejši predstavnik sholastike. Njegovo delo obsega osemnajst knjig. V njih so komentarji k večini svetopisemskih knjig in k Sentencam Petra Lombarda, razprave o trinajstih Aristotelovih delih in veliko raznih disputov in pridig. Najpomembnejši njegovi deli sta Summa theologiae in Summa contra gentiles. Skupaj predstavljata enciklopedični povzetek krščanske misli. S svojimi znamenitimi »petimi potmi« je poskušal dokazati obstoj Boga z umskim sklepanjem, na podlagi tega, kar je moč spoznati v svetu. Razvil je enega od najbolj notranje trdnih miselnih sistemov, kar jih je kdaj bilo. Nekatere njegove trditve je leta 1277 obsodila pariška univerza, skupina učenjakov, med katerimi sta bila tudi Duns Scotus in William Ockham ga je kritizirala, da ne priznava, da sta si razum in razodetje često protislovna.

Tomaž Akvinski je od tridentinskega koncila odločujoča avtoriteta v bogoslovni znanosti in krščanski filozofiji. Za štirimi cerkvenimi očeti prvih krščanskih stoletij, je Tomaž prvi, ki ga je Cerkev pod papežem Pijem V. leta 1567 razglasila za cerkvenega učitelja. Status najpomembnejšega med katoliškimi filozofi je dobil leta 1879 z okrožnico Aeterni Patris papeža Leona XIII. Njegov god se od 1969 obhaja 28. januarja, na dan, ko so njegove posmrtne ostanke pokopali v Toulousu v Franciji.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Tomaž Akvinski je bil rojen v grofovski družini Aquino iz bližine Neaplja. Njegov oče Landulf je stanoval na gradu Roccasecca[1]. Bil je v službi cesarja Friderika II. in upravnik okoliške pokrajine Terra di Lavoro. V družini je bilo dvanajst otrok; šest sinov je imel Landulf s prvo ženo, rojeno grofico Chieti, drugih šest otrok je imel z drugo ženo Teodoro, ki je bila normanskega rodu. Tomaž je bil Teodorin prvorojenec in edini sin, druge so bile hčere.
Zvestoba v cesarski službi je prišla pri Landulfu že v letih 1227-1230 v nasprotje z njegovo vdanostjo Cerkvi in papežu. Novi papež Gregor IX. (1227-1241) je izobčil cesarja Friderika II. Štavfovca in cesarske čete so se večkrat spopadle s papeškimi. Landulfa so klicali v Rim, da bi se zagovarjal, ker so njegovi kmetje napadli nekega cistercijanskega meniha, vendar se ni odzval. Utrdil je svoj grad in ženo z otroki poslal na varno v Neapelj k sorodnikom. Ko sta se cesar in papež 1230 pobotala, se je družina spet zbrala v Roccasecci.

Ko je bil Tomaž star pet let, so ga starši poslali v benediktinski samostan Monte Cassino. Zaradi novih spopadov med papežem in cesarjem je bil samostan Monte Cassino v nevarnosti, da se mu približajo vojaške čete. Opat je svetoval očetu Landulfu, naj Tomaža odpelje v varnejši Neapelj, kjer bo študiral filozofijo na tamkajšnji univerzi. V primerjavi s pariško univerzo, ki je bila odprta vsem narodom, je bila univerza v Neaplju namenjena predvsem potrebam sicilske države, ki so jo Štavfovci podedovali po Normanih. Poučevali so tudi Aristotelovo filozofijo, ki v Parizu še ni bila dovoljena kot študijski predmet.[2]
V času študija v Neaplju se je 14-letni Tomaž seznanil z dominikanskim redom in leta 1244 vstopil vanj. S to odločitvijo je razjezil svoje starše in ti so ga skušali na vse načine odvrniti od nje, med drugim so mu obljubljali, da mu bodo kupili mesto neapeljskega nadškofa. Da bi Tomaža zaščitili pred zalezovanjem njegove družine, ga je predstojnik reda že istega leta poslal v Pariz. Na poti so Tomaža napadli njegovi bratje in ga odvedli v očetovo trdnjavo Monte San Giovanni. Po 15 mesecih zapora so Tomaža redovni bratje osvobodili in dominikanski vrhovni predstojnik ga je osebno spremljal v Pariz, kjer je postal učenec Alberta Velikega.

Albert Veliki je potrdil in poglobil Tomaževo zanimanje za Aristotela. Tomaž je študiral pri Albertu Velikem najprej v Parizu, nato v Kölnu. Na njegovo pobudo je Tomaž v letih od 1248 do 1252 izoblikoval trden nazor o razmerju med filozofijo in teoogijo. Leta 1252 se je spet vrnil v Pariz, kjer je kot bakalaver[3] (baccalaureus) in pozneje kot magister poučeval svetopisemske vede. Na višku svojega znanstvenega delovanja si je prizadeval, da bi popačeno averoistično podobo aristotelovega nauka nadomestil s pravimi nazori tega grškega misleca in vnesel njegov nauk, kolikor ustreza naravnemu razumu, kot stalni del v krščansko filozofijo.

Tomaž je umrl na poti na lyonski koncil 7. marca 1274 v cistercijanskem samostanu Fossanuova, star komaj 48 let. Učenje sv. Tomaža so po njegovi smrti v Parizu in Oxfordu še naprej napadali in nekaj njegovih stavkov tudi obsodili. Ko se je poleglo nasprotovanje Tomaževemu nauku, je papež Janez XXII. leta 1318 ukazal zbrati podatke o njegovih krepostih in čudežih. 18. julija 1323 so ga razglasili za svetnika. Nato so njegovi nasprotniki preklicali vse obsodbe.

Upodabljajo ga navadno v belem dominikanskem habitu in črnem plašču. Na prsih ima podobo sonca ali svetle zvezde, v rokah knjigo in pero, včasih tudi monštranco ali ciborij. Njegovo modrost zaznamujejo z golobom, drugi z Jezusom na križu, ki ga Tomaž moli in se ob njem navdihuje. Včasih upodabljajo tudi prizor, ko sv. Tomaža angela opasujeta s pasom čistosti.


Viri in literatura[uredi | uredi kodo]

  • Holzer, Josef. Zgodovina Cerkve v stotih slikah. Ljubljana: Družina, 1995.
  • Kalčič, Uroš. Zgodovina krščanstva. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1992.
  • Krušič, Marjan. Srednji vek. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1985.
  • Schauber, Vera. Svetniki in godovni zavetniki. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1995.
  • Smolik, Marijan. Leto svetnikov. Celje: Mohorjeva družba, 1999.


Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]




  1. ^ Roccasecca pomeni Suha skala
  2. ^ Šele od leta 1255 so smeli študenti v Parizu prosto preučevati Aristotela; kdor je prej bral poganskega Aristotela, je bil osumljen, da ni pravoveren.
  3. ^ kandidat za profesuro