Orvieto

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Orvieto
Občina (comune)
Città di Orvieto
Piazza della Repubblica

Grb
Orvieto se nahaja v državi Italija
Orvieto
Geografski položaj v Italiji
Koordinati: 42°43′N 12°06′E / 42.717°N 12.1°E / 42.717; 12.1Koordinati: 42°43′N 12°06′E / 42.717°N 12.1°E / 42.717; 12.1
Država Zastava Italije Italija
Dežela Umbrija
Pokrajina Terni (TR)
Upravljanje
 • Župan Toni Còncina
Površina
 • Skupno 281 km2
Nadmorska višina 325 m
Prebivalstvo (31 maj 2008)
 • Skupno 21.043
 • Gostota 75 preb./km2
Demonim Orvietani
Časovni pas CET (UTC+1)
 • Poletje (DST) CEST (UTC+2)
Poštna številka 05018
Klicna koda 0763
Zaščitnik Sveti Jožef
Dan March 19
Spletna stran Uradna spletna stran

Orvieto je mesto in občina v pokrajini Terni v jugozahodni Umbriji v Italiji. Leži na ravnem vrhu visokega hriba iz vulkanskega tufa. Razgled z mesta je med najbolj veličasnimi, saj se dviga nad skoraj vertikalnimi stenami iz tufa, ki so zaključene z obzidjem, zgrajenem iz istega kamna.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Etruščansko obdobje[uredi | uredi kodo]

Starodavno mesto (Urbs Vetus v latinščini) je bilo naseljeno že etruščanskih časih. Orvieto je bil zagotovo velik center etruščanske civilizacije. V arheološkem muzeju (Museo Claudio Faina e Museo Civico) hranijo nekaj etruščanskih artefaktov, ki so bili najdeni v neposredni soseščini. Zanimiv je napis na grobnici v Orvietu oziroma nekropoli Cannicella, ki kaže na zapletenost etničnih odnosov v antični Italiji in kako so bili ti odnosi lahko dobri: mi aviles katacinas »Jaz sem iz Avile Katacina«, z etruščansko - latinskim imenom (Aulus) in družinskim imenom, najbrž keltskega izvora (Catacos).

Rimsko in post rimsko obdobje[uredi | uredi kodo]

Orvieto je padel pod Rim v tretjem stoletju pred našim štetjem. Po propadu rimskega imperija je obramba mesta dobila nov pomen. V mesto je bil prenesen škofijski sedež iz Bolsene. V mestu se je bilo izmenjavala oblast Ostrogotov in Langobardov, preden je v desetem stoletju postal samostojna občina, v katerem so konzuli urejali zadeve v skladu s fevdalno prisego zvestobe škofu. Odnos Orvieta do papeža je bil slab. V desetem stoletju je papež Benedikt VII obiskal mesto Orvieto z nečakom, Filippom Albericijem, ki se je kasneje v mestu ustalil in v letu 1016 postal konzul mestne države.

Srednji vek[uredi | uredi kodo]

Orvieto, ki stoji na hribu iz neprepustne kamnine in nadzoruje ceste med Firencami in Rimom, je bilo v srednjem veku veliko mesto. Ob koncu 13. stoletja v mestu živelo kakšnih 30.000 prebivalcev.[1] Njegove občinske institucije so priznale papeževo oblast od leta 1157 dalje. Od leta 1201 Orvieto upravlja načelnik, ki je bil pogosto tudi neškof, vendar je deloval usklajeno z vojaškim guvernerjem. V 13. stoletju je bilo mesto razdeljeno, njegovo bogastvo pa se je pogosto znašlo v konfliktu s papežem, tudi pod sodno prepovedjo. Papež Urban IV. je ostal v Orvietu med letoma 1262-1264.

Pomembne družine povezane z zgodovino Orvieta so: Monaldeschi, Filippeschi, Alberici in Gualterio, od katerih so le Alberici in Gualterio preživeli do današnjih dni.

V srednjem veku je bilo mesto eno najpomembnejših kulturnih središč, saj se je na tedanji univerzi učil Tomaž Akvinski. Majhna univerza (zdaj del univerze v Perugii), je imela svoj izvor v studium generale, ki jo je v letu 1736 financiral papež Gregor XI. Leta 1265 je papež Akvinskega pozval k Rim, da bi služil kot papeški teolog novoizvoljenemu papežu Klementu IV., in kot regent v Santa Sabina studium provinciale, predhodnici Papeške univerze svetega Tomaža Akvinskega, Angelicum.

Papeška pravilo[uredi | uredi kodo]

Ozemlje Orvieta je bilo dolgo pod nadzorom papeža, preden je bilo uradno dodano k papeški državi. Ostalo je papeška posest do leta 1860, ko je bilo vključeno v enotno Italijo.

Glavne znamenitosti[uredi | uredi kodo]

Duomo (katedrala)[uredi | uredi kodo]

Glavna fasada Duoma v Orvietu

15. novembra 1290, je papež Nikolaj IV. položil temeljni kamen za sedanjo stavbo in jo namenil Marijinemu vnebovzetju, prazniku, kateremu je mesto z dolgo zgodovino posebej predano. Cerkev je črtasta iz belega lehnjaka in zeleno - črnega bazalta, podobno kot katedrala v Sieni in druge osrednje italijanske katedrale tistega časa.

Načrtovanje pogosto pripisujejo Arnolfu di Cambio, vendar danes prevladuje mnenje, da je mojster zidar neznan menih imenovan Fra' Bevignate iz Perugie. Prvi pisni dokument o graditeljih je iz leta 1308, ko je rekonstrukcijo prevzel Lorenzo Maitani. V naslednjem desetletju so oblasti pozvale arhitekta in kiparja Lorenzo Maitanija iz Siene da nadaljuje z gradnjo in oblikuje fasado. Razširil je kor in zasnoval prečno ladjo z dvema kapelama (okoli leta 1308-1330). Prostori so bili zaključeni dolgo po njegovi smrti. Delo sta nadaljevala Andrea Pisano (1347-1348) in Andrea si Cione (1358-1359). V kasnejših letih so pri izgradnji in krašenju sodelovali še: Antonio Federigni (1451-1455), Michele Sanmisheli da Verona (1514-1521), Simone Mosca (1549-1551), Francesco Mosca (1552-1558), Raffaello da Montelupo (1555-1566) in kiparja iz Orvieta Ipolito Scalza (1567-1617) in Francesco Scalza (1619).

Gotska fasada, ki je bila končana v začetku 17. stoletja, je še posebej presenetljiva, saj vključuje nekaj izjemnih skulptur Lorenza Maitanija (14. stoletje). Vsi dekorativni elementi so vključeni me štiri velikanske stebre, ki se v štirih stopnjah dvigajo pod nebo. Na fasadi so spodaj izjemni bas reliefi iz 13.-14. stoletja, nad njimi bronaste skulpture evangelistov iz 14. stoletja, iz istega časa je tudi okno v obliki rozete okoli katerega so nanizani kipi apostolov, na fasadi pa so tudi sijajni mozaiki, ki predstavljajo življenje Kristusa in Marije in so bili izdelani med 14. in 19. stoletjem. Bakrena vrata so delo Emilia Greca (1964-1970).

V notranjosti katedrale, ki je prav tako črtasta kot fasada, je v kapeli San Brizio mojstrska freska Fra Angelica in Luca Signorellija, Poslednja sodba (1449-1451). Na levi strani te kapele so grobnica družine Gualterio. Sicer je katedrala triladijska, ladje delijo masivni stebri povezani z lokovi. Notranjost je sicer mešanica gotskega in renesančnega sloga.

Papeška rezidenca[uredi | uredi kodo]

Vodnjak Pozzo di S. Patrizio

Od 11. stoletja dalje so večja italijanska mesta gostila papeža in njegovo spremstvo in jim nudila domovanja. Zunaj Rima sta imela papeške palače le Orvieto in Viterbo. Papež Hadrijan IV. (1154-1159) je bil prvi papež, ki je preživljal veliko časa v Orvietu. Njegov naslednik, papež Inocenc III. (1198-1216), ki je bil velik nasprotnik herezije, je sprejeli ukrepe za izkoreninjenje le-te v mestu. Leta 1227 je papež Gregor IX. ustanovil dominikanski studium generale, šolo teologije, ki je bila ena prvih v Evropi. Papež Urban IV. (1261-1264), Francoz, ki je bil kronan v cerkvi v Viterbu, je večino svojega papeževanja preživel v Orvieto in zapustil tudi pomembno zapuščino v mestu. Leta 1263 je začel graditi papeško palačo, prvič zunaj Rima in posvetil novo cerkev v Orvietu. Papež Nikolaj IV. (1288-1292) se je odločil v Orvietu ustanoviti sedež kurije v etih 1291-1292.

Njegov naslednik papež Bonifacij VIII. (1294-1303) je nadaljeval delo predhodnika v Orvietu. Zgradil je tretjo in zadnjo papeško palačo, Palazzo Soliano. Podaril je tudi kipe samega sebe za glavna mestna vrata, in si s tem prislužil nekaj kritik od svojih številnih sovražnikov. Benedikt XI. (1288-1305) je bil zadnji papež, ki je živel v Italiji pred prehom v Avignon. V letih od Nikolaja IV. do Benedikta XI. je Orvieto gostil papeže pogosteje kot Rim. Papež Nikolaj V. (1447-1455) je tudi dal podporo v mesto. V dopisu z dne 1449, je dal denar za obnovo škofovske palače in dovolil Fra Angelicu da poslika kapelo San Brizio v katedrali.

V času zasedbe Rima leta 1527 s strani Svetega rimskega cesarja Karla V., se je papež Klemen VII. zatekel v Orvieto. Zaradi bojazni, da bi se v primeru obleganja Karlovih čet, izkazalo da mesto nima dovolj vode, je bila naročena gradnja spektakularnega vodnjaka imenovanega (Pozzo di S. Patrizio). To italijansko ime, ki se zgleduje po srednjeveški legendi, je bilo uporabljeno za označevanje nekaj zelo globokega. Gradnjo je načrtoval arhitekt - inženir Antonio da Sangallo mlajši. Osrednja odprtina je bila obkrožena z rampo v obliki dvojne vijačnice. Ta rampa je služila za enosmeren promet, tako da bi mule obremenjene z vedri lahko neovirano prenašale tovor. Na zidu je napis: QUOD NATURA MUNIMENTO INVIDERAT INDUSTRIA ADIECIT (»Kolikor je bila narava skopa, smo nadoknadili s trudom«).

Nekatere druge pomembne zgradbe v mestu so še:

  • Palazzo del Capitano del Popolo - najprej v 13. stoletju pritlična loža namenjena sestankom in sodniku; leta 1313 so jo razširili in dodali zvonik, leta 1472 pa še večjo dvorano. Od leta 1596 v palači domuje Studium.
  • Trdnjava Albornoz (Fortezza dell'Albornoz) - cerkvi naj bi zagotavljala varnost.
  • Cerkev San Giovenale, zgrajena leta 1004, je najstarejša cerkev v Orvietu. Vsebuje številne freske iz 13. stoletja.
  • Cerkev San Domenico, ena od prvih dominikanskih cerkva.

V Orvietu so tudi etruščanske ruševine in ostanki obzidja, izpred več kot 2000 let. Ob vznožju hriba, obdana z breskvami in jablanami ter vinogradi, ležijo etruščanska grobišča v Crocefisso di Tufo, ki skupaj tvorijo pravokotno ulično mrežo.

Pobratena mesta[uredi | uredi kodo]

Orvieto je pobrateno s:

Viri in sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ G. Pardi, Il catasto d'Orvieto dell'anno 1292 (Perugia 1896) noted in D. P. Waley, "Pope Boniface VIII and the Commune of Orvieto" Transactions of the Royal Historical Society, Fourth Series, 32 (1950:121-139) p. 121 note 2.
  • The Gold Guides Umbria, str. 69-78 ISBN 978-88-8029-165-7
  • Le meraviglie del Duomo di Orvieto (angl.), brošura

Zuanaje povezave[uredi | uredi kodo]