Palestina

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Satelitski posnetek regije. Trenutne državne meje so označene s sivo barvo

Palestina je deloma priznana država na Bližnjem vzhodu.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Palestina je bila oznaka za južni del dežele Kanaan. V 2. tisočletju pr. n. št. so se tja iz sosednjih puščavskih območij priselili semitski Hebrejci. Ljudstvo Hebrejcev so sestavljali izraelski in judovski rodovi. Izraelski so se naselili na severu, judovski pa na jugu. O priseljevanju Hebrejcev govori tudi Sveto pismo.

Zaradi suše in lakote se je del hebrejskega prebivalstva v 17. stoletju pr. n. št. preselil v Egipt z vdorom Hiksov. Iz Egipta jih je Mojzes v 13. stoletju pr. n. št. pripeljal nazaj v obljubljeno deželo, Palestino. Ljudstvu je dal tudi prve zakone, Deset božjih zapovedi ali Dekalog. Pisane so bile pod vplivom Hamurabijevega zakonika, bile pa so osnova Mojzesove zakonodaje. Tako so se Hebrejci ponovno naselili v deželi, ki jim jo je obljubil bog Jahve, s katerim sta zavezo sklenila Abraham in Mojzes.

Jerusalem Dome of the rock BW 14.JPG
Mill (British Mandate for Palestine currency, 1927).jpg
Stamp palestine 10 mils.jpg
British Mandate Palestinian passport.jpg

Doba sodnikov[uredi | uredi kodo]

Po prihodu iz Egipta so Hebrejci še živeli v rodovno-plemenski družbi. Izrael, zveza dvanajstih združenih plemen, je temeljila na monoteistični veri v boga Jahveja. V nevarnosti so jih vodili sodniki, zmage pa so pripisovali božji pomoči. Sodniki so razsojali tudi o sporih med ljudmi. Znani sodniki so bili: Samson, Debora in Samuel.

Kraljestvo Izrael[uredi | uredi kodo]

Zaradi Filistejcev, ki so ogrožali Izrael, so izvolili prvega kralja Savla. Njegovi boji s Filistejci niso bili uspešni in v eni izmed bitk je padel tudi sam. Nasledil ga je kralj David (1012-964 pr. n. št.), ki je uspel poraziti Filistejce in zavzel mesto Jeruzalem, ki ga je razglasil za svojo prestolnico. Kralj David je tako ustanovitelj enotnega kraljestva Izrael, ker je podredil tudi vse izraelske in judovske rodove. Kraljestvo je doživelo največji razcvet v času vladanja njegovega sina Salomona (964-926 pr. n. št.). V Jeruzalemu je zgradil več palač, na griču Sionu pa tempelj, posvečen bogu Jahveju. Pospeševal je predelavo brona, v Rdečem morju pa je zgradil trgovsko mornarico. Velike dobičke mu je prinašala trgovina. Slovel je po svojem bogastvu in modrosti.

Razpad kraljestva[uredi | uredi kodo]

Po Salomonovi smrti je kraljestvo razpadlo na kraljestvo Juda na jugu z glavnim mestom Jeruzalemom in na kraljestvo Izrael na severu z glavnim mestom Samarijo. Kraljestvo Izrael so leta 722 pr. n. št. osvojili Asirci, kraljestvo Juda pa 587 pr. n. št. Babilonci z Nebukadnezarjem II. na čelu. Oboji so prebivalce odpeljali v suženjstvo, iz katerega jih je rešil perzijski kralj Kir.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]