1225

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Stoletja: 12. stoletje - 13. stoletje - 14. stoletje
Desetletja: 1190.  1200.  1210.  - 1220. -  1230.  1240.  1250.
Leta: 1222 · 1223 · 1224 · 1225 · 1226 · 1227 · 1228
Področja: Književnost · Glasba · Politika · Šport · Znanost
Ljudje: Rojstva · Smrti
Ustanove: Ustanovitve · Ukinitve

1225 (MCCXXV) je bilo navadno leto, ki se je po julijanskem koledarju začelo na sredo.

Dogodki[uredi | uredi kodo]

Največji obseg vladavine danskega kralja Valdemarja II. (v rumenem).
  • julij - Od Mongolov poraženemu horezmijskemu šahu Džalal ad-Dinu se uspe ponovno uveljaviti v Azerbajdžanu. Od tam poskuša razširiti oblast v Gruzijo. 1226
  • 7. november - Grof Friderik Isenberški umori kölnskega nadškofa in bratranca Engelberta II. Berškega. Nadškof je zagrizeno branil interese Cerkve tudi proti lastnim sorodnikom. Na njegovem telesu so našteli najmanj 47 vbodnih ran. Njegov naslednik postane Henrik I. iz Müllenarka. 1226
  • Ogrski kralj Andrej II. izžene Križnike, ki se hočejo osamosvojiti, iz Transilvanije. Saksonski naseljenci ostanejo, ker priznajo njegovo fevdno gospostvo. 1226
  • Angleški kralj Henrik III., ki v tem letu postal polnoleten, revidira Veliko listino svoboščin.
  • Francoski kralj Ludvik VIII. obnovi albižansko križarsko vojno. Na koncilu v Bourgesu doseže izobčenje touluškega grofa Rajmonda VII.. 1226
  • V Holsteinu Nemci premagajo Dance. Danski kralj Valdemar II. v zameno za izpustitev pristane na vrnitev ozemelj Rimsko-nemškemu cesarstvu in na izplačilo visoke odškodnine. Ko je izpuščen, prelomi z obljubo in preko papeža doseže razveljavitev prisege ter se začne pripravljati na vojno, s katero bi si povrnil izgubljena ozemlja. 1227
  • Rimsko-nemški cesar Friderik II. privoli v papeževo zahtevo po ponovni organizaciji križarske odprave (→ šesta križarska vojna). Istega leta se Friderik II. na daljavo poroči z jeruzalemsko princeso Jolando Briennsko (v nadaljevanju Izabela II. Jeruzalemska) in se s to poroko okliče za jeruzalemskega kralja. Po kronanju v Akri se kraljica Izabela II. odpravi na Sicilijo, kjer je s Friderikom II. deležna ponovnega kronanja (še za sicilsko kraljico). 1227
  • Rekonkvista: almohadski guverner Kordobe sklene nepremišljeno zavezništvo s kastiljskim kraljem Ferdinandom III. proti rivalskemu almohadskemu guvernerju Sevilije. Po uspešnem vojnem pohodu se kordobski guverner oddolži Ferdinandu s tem, da mu preda nekatere strateške obmejne trdnjave. Ne dolgo zatem nesojenega guvernerja do smrti linčajo njegovi podložniki. Spopad samoorganizirane seviljske ljudske milice s portugalskimi vitezi, ki so prav tako izkoristili spore med Almohadi, se sprevrže v popoln pokol. 1227
  • Na Latinsko cesarstvo z azijske strani pritiska nikejsko cesarstvo pod vodstvom Ivana III. Dukasa Vataca. Potem ko je Latine potisnil do obale Bosporja in jim prepustil zgolj Nikomedejo z okolico, se Vatac izkrca na evropskem delu Latinskega cesarstva in zavzame Adrianopel.↓
  • → Vatacovo prenaglo srečo izkoristi epirski vladar Teodor Komnen Dukas, ki izžene nikejsko posadko in se sam polasti mesta. 1226
  • Konfederacija oguzijskih plemen Kayi se na begu pred Mongoli proti zahodu ustavi v vzhodni Anatoliji od jezeru Van. 1231
  • Mameluški delhijski sultan Iltutmiš po prikazu mongolske (pre)moči obrne svoje vojaške ambicije proti vzhodu v kraljevino Bihar, ki so jo zasedli prav tako mameluški Bengalci. Od teh izsili tributarno pokorščino, ki pa se ji le-ti nemudoma odpovedo, ko Iltutmiševa vojska zapusti Bihar. 1227
  • Umrlega abasidskega kalifa An-Nasirja, ki je iz Bagdada vladal spodnji Mezopotamiji do gorovja Zagros, nasledi sin As-Zahir. 1226
  • Džingiskan zahteva tribut od korejskega kralja Godžonga, kraljevina Goryeo. Godžong ukaže odposlanca na mestu usmrtiti. 1231

Rojstva[uredi | uredi kodo]

Smrti[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]