Nobelova nagrada za fiziologijo ali medicino

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Seznam dobitnikov Nobelove nagrade za fiziologijo ali medicino

Nobelove nagrade
za fizikoza kemijoza fiziologijo ali medicinoza književnostza mir
Nagrada v spomin na Alfreda Nobela: za ekonomijo


1900.   1901 1902 1903 1904 1905 1906 1907 1908 1909
1910. 1910 1911 1912 1913 1914 1915 1916 1917 1918 1919
1920. 1920 1921 1922 1923 1924 1925 1926 1927 1928 1929
1930. 1930 1931 1932 1933 1934 1935 1936 1937 1938 1939
1940. 1940 1941 1942 1943 1944 1945 1946 1947 1948 1949
1950. 1950 1951 1952 1953 1954 1955 1956 1957 1958 1959
1960. 1960 1961 1962 1963 1964 1965 1966 1967 1968 1969
1970. 1970 1971 1972 1973 1974 1975 1976 1977 1978 1979
1980. 1980 1981 1982 1983 1984 1985 1986 1987 1988 1989
1990. 1990 1991 1992 1993 1994 1995 1996 1997 1998 1999
2000. 2000 2001 2002 2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009
2010. 2010 2011 2012 2013        

 

1901[uredi | uredi kodo]

Emil Adolf von Behring

za serumsko zdravljenje davice

1902[uredi | uredi kodo]

Ronald Ross

za raziskave malarije

1903[uredi | uredi kodo]

Niels Ryberg Finsen

za zdravljenje kožne tuberkuloze s svetlobo

1904[uredi | uredi kodo]

Ivan Petrovič Pavlov

za raziskave fiziologije prebavnega sistema

1905[uredi | uredi kodo]

Robert Koch

za odkritje povzročitelja tuberkuloze

1906[uredi | uredi kodo]

Camillo Golgi, Santiago Ramón y Cajal

za raziskave živčnega sistema

1907[uredi | uredi kodo]

Charles Louis Alphonse Laveran

za raziskave patogenih praživali

1908[uredi | uredi kodo]

Ilja Iljič Mečnikov, Paul Ehrlich

za raziskave imunskega sistema

1909[uredi | uredi kodo]

Emil Theodor Kocher

za raziskave ščitnice

1910[uredi | uredi kodo]

Albrecht Kossel

za raziskave na področju celične biologije, predvsem beljakovin in nukleinskih kislin

1911[uredi | uredi kodo]

Allvar Gullstrand

za raziskave delovanja očesne leče

1912[uredi | uredi kodo]

Alexis Carrel

za raziskave spajanja krvnih žil in presajanja organov

1913[uredi | uredi kodo]

Charles Robert Richet

za odkritje anafilakse

1914[uredi | uredi kodo]

Robert Bárány

za raziskave preddvornega aparata srednjega ušesa

1919[uredi | uredi kodo]

Jules Bordet

za odkritje dopolnitev imunskega sistema

1920[uredi | uredi kodo]

Schack August Steenberg Krogh

za odkritje mehanizma motorične regulacije kapilar

1922[uredi | uredi kodo]

Archibald Vivian Hill, Otto Fritz Meyerhof

za raziskave mišic, posebej njihovega ustvarjanja toplote in povezave med porabo kisika ter presnovo mlečne kisline

1923[uredi | uredi kodo]

Frederick Grant Banting, John James Rickard Macleod

za odkritje inzulina

1924[uredi | uredi kodo]

Willem Einthoven

za odkritje mehanizma elektrokardiograma

1926[uredi | uredi kodo]

Johannes Andreas Grib Fibiger

za obrazložitev Spiroptera carcinoma in umetno sprožitev raka v živali.

1927[uredi | uredi kodo]

Julius Wagner-Jauregg

za zdravljenje paralize z okužbo z malarijo

1928[uredi | uredi kodo]

Charles Jules Henri Nicolle

za raziskave tifusa

1929[uredi | uredi kodo]

Christiaan Eijkman, sir Frederick Gowland Hopkins

za odkritje različnih vitaminov

1930[uredi | uredi kodo]

Karl Landsteiner

za odkritje človeških krvnih skupin

1931[uredi | uredi kodo]

Otto Heinrich Warburg

za raziskave citokromov pri celičnem dihanju

1932[uredi | uredi kodo]

sir Charles Scott Sherrington, Edgar Douglas Adrian

za raziskave nevronov, vključujoč dejstvo, da se močnejši dražljaji odražajo v večji frekvenci živčnih impulzov

1933[uredi | uredi kodo]

Thomas Hunt Morgan

za odkritje pomena kromosomov pri dednosti

1934[uredi | uredi kodo]

George Hoyt Whipple, George Richards Minot, William Parry Murphy

za odkritje jetrne terapije za slabokrvnost

1935[uredi | uredi kodo]

Hans Spemann

za odkritje organizacijskih centrov v zgodnjem razvoju organizmov

1936[uredi | uredi kodo]

sir Henry Hallett Dale, Otto Loewi

za raziskave prenosa živčnih impulzov prek nevrotransmiterjev

1937[uredi | uredi kodo]

Albert von Szent-Györgyi de Nagyrapolt

za opis vitamina C in odkritje, da se kisik pri celičnem dihanju združuje z vodikom

1938[uredi | uredi kodo]

Corneille Jean François Heymans

za obrazložitev, kako telo meri krvni tlak in vsebnost kisika v krvi in podatke prenaša v možgane

1939[uredi | uredi kodo]

Gerhard Domagk

za odkritje sulfonamida Prontosil, prvega zdravila proti bakterijskim okužbam

1943[uredi | uredi kodo]

Henrik Carl Peter Dam, Edward Adelbert Doisy

za odkritje vitamina K in njegove kemične zgradbe

1944[uredi | uredi kodo]

Joseph Erlanger, Herbert Spencer Gasser

za odkritje različnih oblik živčnih vlaken

1945[uredi | uredi kodo]

sir Alexander Fleming, Ernst Boris Chain, sir Howard Walter Florey

za odkritje penicilina in njegovih lastnosti pri zdravljenju nalezljivih bolezni

1946[uredi | uredi kodo]

Hermann Joseph Muller

za odkritje, da lahko rentgenski žarki povzročijo mutacije

1947[uredi | uredi kodo]

Carl Ferdinand Cori, Gerty Cori, Bernardo Alberto Houssay

za odkritje, kako se glikogen v telesu pretvarja v glukozo in učinke hipofiznega hormona na presnavljanje sladkorjev

1948[uredi | uredi kodo]

Paul Hermann Müller

za odkritje insekticida DDT

1949[uredi | uredi kodo]

Walter Rudolf Hess, Antonio Caetano De Abreu Freire Egas Moniz

Hess za zapis različnih funkcij srednjih možganov; Moniz za odkritje terapevtskega učinka lobotomije

1950[uredi | uredi kodo]

Edward Calvin Kendall, Tadeus Reichstein, Philip Showalter Hench

za odkritje hormonov nadledvične skorje ter njihove zgradbe in funkcije

1951[uredi | uredi kodo]

Max Theiler

za razvoj cepiva proti rumeni mrzlici

1952[uredi | uredi kodo]

Selman Abraham Waksman

za odkritje streptomicina, prvega antibiotika proti tuberkulozi

1953[uredi | uredi kodo]

Hans Adolf Krebs, Fritz Albert Lipmann

Krebs za odkritje ciklusa citronske kisline (Krebsovega cikla) pri celičnem dihanju; Lipman za odkritje in raziskave koencima A

1954[uredi | uredi kodo]

John Franklin Enders, Thomas Huckle Weller, Frederick Chapman Robbins

za prikaz gojenja virusov otroške paralize v epruveti

1955[uredi | uredi kodo]

Axel Hugo Theodor Theorell

za raziskave encimov, posebno oksidacijskih

1956[uredi | uredi kodo]

André Frédéric Cournand, Werner Forssmann, Dickinson W. Richards

za prikaz vstavitve katetra v srce in raziskovanje številnih srčnih bolezni

1957[uredi | uredi kodo]

Daniel Bovet

za odkritje sintetičnih zdravil, denimo antihistaminov, ki zaustavljajo delovanje bioloških aminov

1958[uredi | uredi kodo]

George Wells Beadle, Edward Lawrie Tatum, Joshua Lederberg

za prikaz, da geni usmerjajo samostojne korake v metabolizmu

1959[uredi | uredi kodo]

Severo Ochoa, Arthur Kornberg

za sintezo nukleinskih kislin RNK in DNK

1960[uredi | uredi kodo]

sir Frank Macfarlane Burnet, Peter Brian Medawar

za odkritje, da se imunski sistem zarodka nauči razlikovati med sabo in drugimi

1961[uredi | uredi kodo]

Georg von Békésy

za pojasnitev ušesnega polža

1962[uredi | uredi kodo]

Francis Harry Compton Crick, James Dewey Watson, Maurice Hugh Frederick Wilkins

za odkritje molekulske zgradbe DNK

1963[uredi | uredi kodo]

sir John Carew Eccles, Alan Lloyd Hodgkin, Andrew Fielding Huxley

za opis električnega prenosa impulzov po živcih

1964[uredi | uredi kodo]

Konrad Emil Bloch, Feodor Lynen

za raziskave holesterola in presnove maščobnih kislin

1965[uredi | uredi kodo]

François Jacob, André Lwoff, Jacques Monod

za odkritje obveščevalne RNK, ribosomov in genov, ki upravljajo izražanje drugih genov

1966[uredi | uredi kodo]

Peyton Rous, Charles Brenton Huggins

Rous za odkritje virusov, ki povzročajo tumorje; Huggins za odkritje zdravljenja raka na prostati s hormoni

1967[uredi | uredi kodo]

Ragnar Granit, Haldan Keffer Hartline, George Wald

za opis različnih tipov svetlobno občutljivih celic v očesu in kako svetloba vpliva nanje

1968[uredi | uredi kodo]

Robert W. Holley, Har Gobind Khorana, Marshall W. Nirenberg

za opis genetskega koda in njegovega delovanja pri sintezi beljakovin

1969[uredi | uredi kodo]

Max Delbrück, Alfred D. Hershey, Salvador E. Luria

za raziskave razmnoževanja in genetike virusov

1970[uredi | uredi kodo]

sir Bernard Katz, Ulf von Euler, Julius Axelrod

za raziskave nevrotransmiterjev

1971[uredi | uredi kodo]

Earl W. Sutherland ml.

za odkritje delovanja hormonov, posebej epinefrina, prek sekundarnih prenašalcev

1972[uredi | uredi kodo]

Gerald M. Edelman, Rodney R. Porter

za odkritje kemične zgradbe protiteles

1973[uredi | uredi kodo]

Karl von Frisch, Konrad Lorenz, Nikolaas Tinbergen

za raziskave socialnega vedenja živali, posebej razlago čebeljega plesa in kako se mlade ptice navežejo na svojo mater

1974[uredi | uredi kodo]

Albert Claude, Christian de Duve, George E. Palade

za opis zgradbe in funkcije organelov v celici

1975[uredi | uredi kodo]

David Baltimore, Renato Dulbecco, Howard Martin Temin

za opis delovanja virusa tumorja na genetski material celice

1976[uredi | uredi kodo]

Baruch S. Blumberg, Daniel Carleton Gajdusek

Za odkritja o novih mehanizmih izvora in širjenja nalezljivih bolezni

1977[uredi | uredi kodo]

Roger Guillemin, Andrew V. Schally, Rosalyn Yalow

Guillemin in Schally za delo na peptidnih hormonih, ki jih proizvajajo možgani; Yalow za oblikovanje Yalow-Bersonove metode za meritev neznatnih količin peptidnih hormonov, ki uporabljajo protitelesa

1978[uredi | uredi kodo]

Werner Arber, Daniel Nathans, Hamilton O. Smith

za odkritje restrikcijskih encimov, ki so koristni v molekularni biologiji

1979[uredi | uredi kodo]

Allan M. Cormack, Godfrey N. Hounsfield

za razvoj računalniško podprte tomografije

1980[uredi | uredi kodo]

Baruj Benacerraf, Jean Dausset, George D. Snell

za odkritje genov poglavitnega histokompatibilnostnega kompleksa, ki kodirajo molekule celične površine, pomembne za ločevanje lastnih in tujih antigenov v imunskem sistemu

1981[uredi | uredi kodo]

Roger W. Sperry, David H. Hubel, Torsten N. Wiesel

Sperry za raziskovanje možganskih hemisfer; Hubel in Wiesel za raziskovanje obdelovanja vizualnih informacij v možganih

1982[uredi | uredi kodo]

Sune K. Bergström, Bengt I. Samuelsson, John R. Vane

za odkritje prostaglandinov

1983[uredi | uredi kodo]

Barbara McClintock

za odkritje mobilnih genetskih elementov ali transposonov v koruzi

1984[uredi | uredi kodo]

Niels K. Jerne, Georges J.F. Köhler, César Milstein

za teorije o specifičnosti v razvoju in regulaciji imunskega sistema ter odkritje mehanizma nastanka monoklonskih protiteles

1985[uredi | uredi kodo]

Michael S. Brown, Joseph L. Goldstein

za opis uravnavanje presnove holesterola

1986[uredi | uredi kodo]

Stanley Cohen, Rita Levi-Montalcini

za odkritje rastnega faktorja

1987[uredi | uredi kodo]

Susumu Tonegava

za odkritje, kako je genetsko ustvarjena velika raznolikost protiteles

1988[uredi | uredi kodo]

sir James W. Black, Gertrude B. Elion, George H. Hitchings

Black za razvoj beta blokatorjev in blokatorjev sprejemnikov histamina-2; Elion in Hitchings za razvoj zdravil za zdravljenje raka in preprečitve transplantacijske zavrnitve ; Hitchings za razvoj različnih antibiotikov

1989[uredi | uredi kodo]

J. Michael Bishop, Harold E. Varmus

za odkritje celičnega izvora retrovirusnih onkogenov

1990[uredi | uredi kodo]

Joseph E. Murray, E. Donnall Thomas

za raziskave transplantacije organov in celic

1991[uredi | uredi kodo]

Erwin Neher, Bert Sakmann

za odkritje postopkov, ki pokažejo, da v celični membrani obstajajo ionski kanali in omogočajo raziskovanje njihovih lastnosti

1992[uredi | uredi kodo]

Edmond H. Fischer, Edwin G. Krebs

za odkritje, kako se uporablja fosforilizacija proteinov za uravnavanje bioloških procesov

1993[uredi | uredi kodo]

Richard J. Roberts, Phillip A. Sharp

za odkritje, da geni v evkariotih niso sosednje vrvice, temveč vključujejo introne in da spajanje obveščevalne RNA z namenom uničenja teh intronov lahko poteka v drugačnih smereh, ki dajejo različne proteine iz enakega zaporedja DNK

1994[uredi | uredi kodo]

Alfred G. Gilman, Martin Rodbell

za odkritje G proteinov in njihove vloge pri prenašanju signalov v celicah

1995[uredi | uredi kodo]

Edward B. Lewis, Christiane Nüsslein-Volhard, Eric F. Wieschaus

za odkritje genov, vključenih v razvojnem postopku vinske mušice - the homeobox genes

1996[uredi | uredi kodo]

Peter C. Doherty, Rolf M. Zinkernagel

za opis uporabe molekul MHC pri belih krvničkah za odkrivanje in uničevanje z virusi okuženih celic

1997[uredi | uredi kodo]

Stanley B. Prusiner

za odkritje prionov, kužnih delcev proteinov

1998[uredi | uredi kodo]

Robert F. Furchgott, Louis J. Ignarro, Ferid Murad

za odkritje signalnih lastnosti dušikovega oksida

1999[uredi | uredi kodo]

Günter Blobel

za odkritje, da na novo sintetizirani proteini vključujejo "naslove", ki jih usmerjajo na pravo lokacijo znotraj celice

2000[uredi | uredi kodo]

Arvid Carlsson, Paul Greengard, Eric R. Kandel

Carlsson za dokaz, da je dopamin nevrotransmiter v možganih, katerega pomanjkanje se izraža s simptomi Alzheimerjeve bolezni; Greengard za prikaz delovanja nevrotransmiterjev na celico, pri čemer aktivirajo centralno molekulo, znano kot DARPP-32; Kandel za opis delovanja krato- in dolgoročnega spomina na molekulski ravni

2001[uredi | uredi kodo]

Leland H. Hartwell, R. Timothy Hunt, Paul M. Nurse

za odkritje ciklina in od ciklina odvisne kinaze, osrednjih molekul v regulaciji celičnega cikla

2002[uredi | uredi kodo]

Sydney Brenner, H. Robert Horvitz, John E. Sulston

za ugotovitev natančnega vrstnega reda, v katerem se celice v črvu C. elegans delijo in odmirajo, ter za razjasnitev procesa apoptoze oziroma programirane celične smrti

2003[uredi | uredi kodo]

Paul Christian Lauterbur in sir Peter Mansfield

za svoji odkritji, povezani s slikanjem z magnetno resonanco

2004[uredi | uredi kodo]

Linda B. Buck in Richard Axel

za svoji odkritji olfaktornih receptorjev in organizacije olfaktornega sistema

2005[uredi | uredi kodo]

Barry J. Marshall in Robin Warren

za odkritje bakterije Helicobacter pylori in njene vloge pri razjedi na želodcu in dvanajstniku

2006[uredi | uredi kodo]

Andrew Z. Fire in Craig C. Mello

za odkritje RNA interference - utišanje genov z dvovijačno RNA

2007[uredi | uredi kodo]

Mario Capecchi, Martin Evans in Oliver Smithies

za odkritja na področju ciljanja genov

2008[uredi | uredi kodo]

Harald zur Hausen, Françoise Barré-Sinoussi in Luc Montagnier

za odkritja virusov, ki povzročajo nevarne človeške bolezni - zur Hausen za odkritje humanega papiloma virusa in njegove vloge pri raku materničnega vratu, Barré-Sinoussi in Montagnier pa za odkritje virusa HIV

2009[uredi | uredi kodo]

Elizabeth Blackburn, Carol W. Greider in Jack W. Szostak

za odkritje, kako so kromosomi zaščiteni s telomerami, in encima telomeraze

2010[uredi | uredi kodo]

Robert G. Edwards

za razvoj oploditve in vitro

2011[uredi | uredi kodo]

Bruce Beutler, Jules Hoffmann in Ralph Steinman

Beutler in Hoffmann za odkritja na področju aktivacije prirojene imunosti, Steinman za odkritje dendritičnih celic in njihove vloge pri specifični imunosti

2012[uredi | uredi kodo]

John B. Gurdon in Šinja Jamanaka

za odkritje, da je možno zrele celice reprogramirati tako, da postanejo pluripotentne

2013[uredi | uredi kodo]

James Rothman, Randy Schekman in Thomas C. Südhof

za odkritja mehanizmov regulacije vezikularnega transporta, pomembnega transportnega sistema v naših celicah

2014[uredi | uredi kodo]

John O'Keefe, May-Britt Moser in Edvard I. Moser

za odkritje celic, ki predstavljajo sistem pozicioniranja v možganih

Viri in opombe[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]