Celično dihanje

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Celično dihanje ali celična respiracija je skupno ime za metabolne reakcije v celici, s katerimi ta pridobiva biokemijsko energijo iz organskih molekul. Energija se sprošča v procesu oksidacije organskih molekul in se porablja za sintezo energetsko bogatih prenašalcev. Reakcije, udeležene pri celičnem dihanju, sodijo med katabolne.

Celično dihanje poteka v citosolu, delu citoplazme in mitohondriju. Sestavljeno je iz treh sklopov reakcij: - Glikolize (poteka v citosolu) = glukoza se pod vplivom encimov razgradi na dva piruvata - dobimo 2 ATP - Krebsov cikelj (matriks mitohondrija) = nastaja šest molekul C02 - dobimo 2 ATP - Dihalna veriga (notranja membrana mitohondrija) = 12 elektronov in protonov vodika se pridruži kisiku. Nastane 12 molekul vode, katerih šest se porabi v krebsovem ciklu, ostalih šest pa predstavlja končni produkt reakcije - dobimo 34 ATP - KONČNI DOBIČEK - 38 ATP

Med organskimi molekulami, ki jih celice porabljajo pri celičnem dihanji, so glukoza, aminokisline in maščobne kisline, najobičajnejši oksidant (prejemnik elektronov) pa je molekularni kisik (O2). Obstajajo pa tudi organizmi, ki uporabljajo namesto kisika druge organske molekule, npr. molekularni dušik (N2). Respiraciji, kjer je končni prejemnik elektronov kisik, pravimo aerobna, kjer so prejemnik druge molekule pa anaerobna.

Energija, ki jo celica pridobi s celičnim dihanjem, se porablja za sintezo molekul, ki služijo kot kemična shramba. Ena najbolj razširjenih takih molekul je adenozintrifosfat (ATP), ki posreduje shranjeno energijo za mnogo drugih reakcij. Zaradi njegove razširjenosti je poznan kot »univerzalna energetska valuta«, njegova količina v celici namreč pove, koliko energije je na voljo za energetsko zahtevne procese.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]