Max Theiler

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Max Theiler
Max Theiler nobel.jpg  *
Rojstvo (1899-01-30)30. januar 1899
Pretoria, Južnoafriška republika  *
Smrt 11. avgust 1972 (1972-08-11) (73 let)
New Haven, Connecticut, ZDA  *
Bivališče Združene države Amerike
Narodnost Južnoafričan, Američan
Področja virologija
Pomembne nagrade nagrada Alberta Laskerja za klinične medicinske raziskave (1949)
Nobel prize medal.svg Nobelova nagrada za fiziologijo ali medicino (1951)


Max Theiler, južnoafriško-ameriški zdravnik in virolog, nobelovec, * 30. januar 1899, Pretoria, Južnoafriška republika (danes Republika Južna Afrika), † 11. avgust 1972, New Haven, Connecticut, Združene države Amerike.

Znan je predvsem kot znanstvenik, ki je razvil učinkovito cepivo proti rumeni mrzlici, za kar je leta 1951 prejel Nobelovo nagrado za fiziologijo ali medicino.[1] Je edini, ki je prejel to priznanje za odkritje cepiva.

Življenje in delo[uredi | uredi kodo]

Rodil se je staršema švicarskega porekla, njegov oče je bil znan veterinar. Zgodnjo medicinsko izobrazbo je pridobil v Južni Afriki, nato pa odšel študirat v Anglijo na medicinsko fakulteto bolnišnice sv. Tomaža in Londonsko šolo higiene in tropske medicine (del Univerze v Londonu), kjer je pridobil naziv doktorja medicine leta 1922.

Po študiju je odšel v Združene države Amerike, kjer je dobil položaj asistenta na oddelku za tropsko medicino medicinske fakultete Univerze Harvard. Pod vplivom takratnega vodje oddelka se je posvetil rumeni mrzlici, smrtonosni nalezljivi bolezni, ki so jo znanstveniki šele v 20 letih pred tem pričeli bolje spoznavati. Theiler je najprej ovrgel teorijo da povzroča bolezen bakterija Leptospira icteroides, s čemer je podal nov dokaz, da jo povzroča virus. Opravil je tudi nekaj primerjalnih imunoloških raziskav z virusnimi sevi iz Zahodne Afrike in Južne Amerike.

Leta 1930 je odšel na Rockefellerjev inštitut (danes Univerza Rockefeller) v New York. V teh letih je na več inštitucijah potekalo intenzivno delo na razvoju cepiva za rumeno mrzlico. Virus so takrat namnoževali in slabili v rezusih, Theiler pa je ugotovil, da je enako učinkovit živalski subjekt hišna miš, ki jo virus lahko prav tako okuži. To je bil pomemben preboj, saj so bile raziskave na laboratorijskih miših bistveno enostavnejše in cenejše kot na opicah. Izkazalo se je, da je v miših oslabljen virus dejansko manj patogen tudi za opice. Theiler je kasneje razvil tudi metodo namnoževanja virusa v piščančjih tkivnih kulturah, kar je omogočilo hkratno delo na stotinah virusnih sevov. S sodelavci je tako preiskušal množico sevov in naposled odkril takega, ki sproži imunski odziv, ne more pa okužiti ne živčnega sistema ne drugih organov. Na tej osnovi so pri Rockefellerjevi fundaciji razvili cepivo, ki se je izkazalo za tako varno in učinkovito, da ga še danes proizvajajo po isti metodi iz istega seva. Theiler je leta 1951 postal direktor inštituta. Poleg rumene mrzlice je raziskoval še dengo, otroško ohromelost in druge bolezni.

Leta 1964 je postal predavatelj imunologije in mikrobiologije na Univerzi Yale. To delo je opravljal tri leta, potem pa postal sodelavec Rockefellerjeve fundacije, kjer je ostal do leta 1972, ko je umrl za pljučnim rakom.

Priznanja[uredi | uredi kodo]

Uspeh cepiva mu je prinesel več priznanj. Leta 1949 je prejel nagrado Alberta Laskerja za klinične medicinske raziskave,[2] leta 1951 Nobelovo nagrado za fiziologijo ali medicino, poleg njiju pa še več manjših.

Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "The Nobel Prize in Physiology or Medicine 1951". Nobelprize.org. Nobelov sklad. Pridobljeno dne 30.8.2012. 
  2. ^ "Albert Lasker Clinical Medical Research Award - 1949 Winners". The Lasker Foundation. Pridobljeno dne 2.9.2012. 

Viri[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]