Otroška ohromelost

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Otroška ohromelost
Poliomielitis
Klasifikacija in zunanji viri

Moški z atrofirano desno nogo zaradi poliomielitisa,
MKB-10 A80, B91
MKB-9 045, 138
DiseasesDB 10209
MedlinePlus 001402
eMedicine ped/1843 pmr/6
MeSH C02.182.600.700

Otroška ohromelost, otroška paraliza ali poliomielitis (žargonsko tudi okrajšano kot polio) nalezljiva virusna bolezen z vročino, glavobolom, bruhanjem, včasih z ohlapno omrtvelostjo (pareza) ali ohromitvijo (paraliza) zaradi okvar v prednjih rogovih hrbtnega mozga.[1] Prenaša se s človeka na človeka, zlasti preko fekalno-oralne poti.[2] Povzroča jo virus otroške ohromelosti (poliovirus).

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Cepljenje proti otroški ohromelosti v Mariboru leta 1957

Otroško ohromelost je kot posebno bolezen prvi prepoznal Jakob Heine leta 1840.[3] Povzročitelja, virus otroške ohromelosti, je leta 1908 identificiral Karl Landsteiner.[3] Do konca 19. stoletja ni bilo večjih epidemičnih izbruhov bolezni, v 20. stoletju pa je postala otroška ohromelost ena od najbolj zastrašujočih otroških bolezni in je povzročila mnoge smrti in primere ohromelosti. Ohromila je na tisoče ljudi, zlasti majhne otroke. Do 80-ih let 19. stoletja je bolezen obstajala tisočletja v endemičnem obsegu, ko so se pa začele pojavljati prve epidemije po Evropi. Kmalu zatem so se epidemije razširile tudi v ZDA.[4] Leta 1910 je strmo naraslo število primerov bolezni po večini sveta in epidemije so postale pogoste, zlasti v mestih v toplih obdobjih leta. Te epidemije, ki so terjale tisoče ohromelih otrok in odraslih, so spodbudile, da so začeli iskati učinkovito cepivo. Do razvoja cepiva je prišlo v 50. letih 20. stoletja in cepljenje je povzročilo upad obolevnosti iz več sto tisoč na okoli tisoč primerov letno[5], zahvaljujoč Iniciativi globalnega izkoreninjanja poliomielitisa (Global Polio Eradication Initiative), ki jo je uveljavil konzorcij mednarodnih medvladnih in filantropskih organizacij leta 1988. Cilj tega programa je bila prekinitev širjenje povzročitelja do leta 2007 tudi v zadnjih državah z endemsko prisotnim poliovirusom v Afriki in Aziji[6], kar se žal ni uresničilo. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je leta 2002 proglasila področje Evrope kot poliomielitisa prosto, kar pa je povzročilo zanemarjanje vakcinacije in slabitev nadzora. Po ocenah je danes do 12 milijonov otrok v Evropi necepljenih. Letošnji izbruh obolenja v Somaliji, zlasti pa nedavni primeri v Siriji ter odkritje virusa v odpadnih vodah v Izraelu zdaj opozarjajo na povečano nevarnost za ponoven vnos poliomielitisa tudi v evropski prostor[7]. Po isti študiji Slovenija spada med države z manjšo rizičnostjo obolevnosti.

Prenašanje[uredi | uredi kodo]

Otroška ohromelost je zelo nalezljiva bolezen, ki se zlahka prenese pri stiku med ljudmi.[8] Na endemičnih območjih lahko divji poliovirusi okužijo pravzaprav celotno prebivalstvo.[9] V območjih zmernega podnebja se pojavlja sezonsko; prenašanje doseže vrh poleti in jeseni.[8] V tropskih predelih sezonsko gibanje ni izrazito.[9] Čas od okužbe do nastopa prvih simptomov (inkubacijska doba) znaša okoli 6 do 20 dni; največji možni razpon je 3 do 35 dni.[10] Virusni delci se v stolici pojavljajo več tednov po začetni okužbi.[10] Bolezen se prenaša predvsem po fekalno-oralni poti, z zaužitjem okužene vode ali hrane. Občasno je prenos tudi oralno-oralni[11], kar je znaten način prenosa zlasti na predelih z dobro higieno.[8] Bolnik je najbolj kužen v času 7–10 dni pred nastopom simptomov in 7–10 dni po njem, vendar je prenos okužbe možen dolgo časa po tem, saj se virus zadržuje več tednov v blatu in slini.[11]

Dejavniki, ki povečujejo tveganje za okužbo oziroma verjetnost hude oblike bolezni, so imunska pomanjkljivost[12], nedohranjenost[13], tonzilektomija (odsranitev mandeljnov)[14], telesna aktivnost takoj po nastopu ohromitve[15], poškodba mišice z intramuskularno injekcijo cepiva ali zdravila[16] in nosečnost[17]. Virus sicer lahko prehaja posteljico, vendar kaže, da plod ni prizadet, če se mati okuži ali če je cepljena s cepivom proti poliomielitisu.[18]. Posteljico prehajajo tudi materina protitelesa, kar pomeni za plod pasivno imunizacijo ter ga tako ščiti pred okužbo s poliovirusom še prvih nekaj mesecev po rojstvu.[19]

Simptomi[uredi | uredi kodo]

Pri okoli 90 % bolnikov se simptomi ne pojavijo, vendar pa se lahko pojavijo raznovrstni simptomi, če virus zaide v krvni obtok.[20] Pri okoli 1 % bolnikov virus zaide v osrednje živčevje, kar povzroči mišično oslabelost in akutno ohlapno ohromelost. Nastopijo lahko različne oblike ohromelosti, odvisno od prizadetih živcev. Najpogostejša je hrbtenjačna okužba, ki se kaže kot asimetrična ohromelost, ki prizadene zlasti noge. Pri bulbarnem poliomielitisu (okvari motorična jedra možganskih živcev v podaljšani hrbtenjači) se pojavi ohromelost mišic, ki jih ti živci oživčujejo. Bulbospinalna okužba je kombinacija obeh oblik (prizadeti sta hrbtenjača in jedra možganskih živcev).[21]

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Slovenski medicinski slovar
  2. ^ Cohen JI (2004). "Chapter 175: Enteroviruses and Reoviruses". V: Kasper DL, Braunwald E, Fauci AS, et al. (eds.). Harrison's Principles of Internal Medicine (16th izd.). McGraw-Hill Professional. str. 1144. ISBN 0071402357. 
  3. ^ 3,0 3,1 Paul JR (1971). A History of Poliomyelitis. Yale studies in the history of science and medicine. New Haven, Conn: Yale University Press. str. 16–18. ISBN 0-300-01324-8. 
  4. ^ Trevelyan B, Smallman-Raynor M, Cliff A (2005). "The Spatial Dynamics of Poliomyelitis in the United States: From Epidemic Emergence to Vaccine-Induced Retreat, 1910–1971". Ann Assoc Am Geogr 95 (2): 269–93. doi:10.1111/j.1467-8306.2005.00460.x. PMC 1473032. PMID 16741562. 
  5. ^ Aylward R (2006). "Eradicating polio: today's challenges and tomorrow's legacy". Ann Trop Med Parasitol 100 (5–6): 401–13. doi:10.1179/136485906X97354. PMID 16899145. 
  6. ^ "WHO News Applying best practices to make programmes work" (pdf). WHO. avgust 2006. 
  7. ^ "Polio risk looms over Europe". nature.com. 29. oktober 2013. 
  8. ^ 8,0 8,1 8,2 Kew O, Sutter R, de Gourville E, Dowdle W, Pallansch M (2005). "Vaccine-derived polioviruses and the endgame strategy for global polio eradication". Annu Rev Microbiol 59: 587–635. doi:10.1146/annurev.micro.58.030603.123625. PMID 16153180. 
  9. ^ 9,0 9,1 Parker SP (ed.) (1998). McGraw-Hill Concise Encyclopedia of Science & Technology. New York: McGraw-Hill. str. 67. ISBN 0-07-052659-1. 
  10. ^ 10,0 10,1 Racaniello V (2006). "One hundred years of poliovirus pathogenesis". Virology 344 (1): 9–16. doi:10.1016/j.virol.2005.09.015. PMID 16364730. 
  11. ^ 11,0 11,1 Ohri, Linda K.; Jonathan G. Marquess (1999). "Polio: Will We Soon Vanquish an Old Enemy?". Drug Benefit Trends 11 (6): 41–54. Pridobljeno dne 2008-08-23.  (prosti dostop na Medscape)
  12. ^ Davis L, Bodian D, Price D, Butler I, Vickers J (1977). "Chronic progressive poliomyelitis secondary to vaccination of an immunodeficient child". N Engl J Med 297 (5): 241–5. PMID 195206. 
  13. ^ Chandra R (1975-06-14). "Reduced secretory antibody response to live attenuated measles and poliovirus vaccines in malnourished children". Br Med J 2 (5971): 583–5. doi:10.1136/bmj.2.5971.583. PMC 1673535. PMID 1131622. 
  14. ^ Miller A (July 1952). "Incidence of poliomyelitis; the effect of tonsillectomy and other operations on the nose and throat". Calif Med 77 (1): 19–21. PMC 1521652. PMID 12978882. 
  15. ^ Horstmann D (1950). "Acute poliomyelitis relation of physical activity at the time of onset to the course of the disease". J Am Med Assoc 142 (4): 236–41. PMID 15400610. 
  16. ^ Gromeier M, Wimmer E (1998). "Mechanism of injury-provoked poliomyelitis". J. Virol. 72 (6): 5056–60. PMC 110068. PMID 9573275. 
  17. ^ Evans C (1960). "Factors influencing the occurrence of illness during naturally acquired poliomyelitis virus infections" (PDF). Bacteriol Rev 24 (4): 341–52. PMID 13697553. 
  18. ^ Joint Committee on Vaccination and Immunisation (Salisbury A, Ramsay M, Noakes K (eds.) (2006). Chapter 26:Poliomyelitis. in: Immunisation Against Infectious Disease, 2006 (PDF). Edinburgh: Stationery Office. str. 313–29. ISBN 0-11-322528-8. 
  19. ^ Sauerbrei A, Groh A, Bischoff A, Prager J, Wutzler P (2002). "Antibodies against vaccine-preventable diseases in pregnant women and their offspring in the eastern part of Germany". Med Microbiol Immunol 190 (4): 167–72. doi:10.1007/s00430-001-0100-3. PMID 12005329. 
  20. ^ Ryan KJ, Ray CG (eds.) (2004). "Enteroviruses". Sherris Medical Microbiology (4th izd.). McGraw Hill. str. 535–7. ISBN 0-8385-8529-9. 
  21. ^ Atkinson W, Hamborsky J, McIntyre L, Wolfe S (eds.) (2007). "Poliomyelitis" (PDF). Epidemiology and Prevention of Vaccine-Preventable Diseases (The Pink Book) (10th izd.). Washington DC: Public Health Foundation. str. 101–14.