Nedohranjenost

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Nedohranjenost
Klasifikacija in zunanji viri

Oranžna pentlja - znamenje ozaveščanja o nedohranjenosti
MKB-9 263.9
MedlinePlus 000404
eMedicine ped/1360
MeSH D044342

Nedohranjenost je stanje, ki je posledica uživanja hrane, v kateri je količina hranil premajhna ali prevelika v takšnem obsegu, da povzroča zdravstvene težave.[1][2] Hranila, vpletena v nastanek nedohranjenosti so kalorije, beljakovine, ogljikovi hidrati, vitamini in minerali.[2] Navadno opisuje podhranjenost, kjer ni dovolj kalorij, beljakovin ali mikrohranil; izraz prav tako vključuje prenahranjenost.[3][4] Če se stanje podhranjenosti pojavi med nosečnostjo ali pred 2. letom starosti, lahko sledijo stalne težave s telesnim in duševnim razvojem.[2] Ekstremna podhranjenost, znana kot stradanje, se lahko kaže s simptomi kot so nizka rast, drobno telo, nizka energijska raven, otekline nog in trebuha.[2][3] Ljudje pogosto zbolijo zaradi okužb in jih zebe.[3] Znaki pomanjkanja mikrohranil so odvisni od tega, katero mikrohranilo manjka.[3]

Podhranjenost najpogosteje nastane, ker ljudje nimajo na voljo dovolj kvalitetne hrane.[5] To je pogosto povezano z visokimi cenami hrane in revščino.[5][2] K podhranjenosti prispeva premalo dojenja in mnoge okužbe kot so gastroenteritis, pljučnica, malarija in vodene koze, ki povečajo potrebno po hranilih.[5] Obstajata dva glavna tipa podhranjenosti: beljakovinsko-energijska podhranjenost in prehranske pomanjkljivosti.[4] Beljakovinsko-energijska podhranjenost ima dve hudi obliki: marazem (pomanjkanje beljakovin in kalorij) in kvašiorkor (pomanjkanje samo beljakovin).[3] Mikrohranila, ki jih pogosto ni dovolj, so železo, jod in vitamin A.[3] Med nosečnostjo je zaradi povečanih potreb pomajkanje še pogostejše.[6] V nekaterih razvitih državah se skupaj s prekomerno prehranjenostjo v obliki debelosti v isti skupnosti pojavlja tudi podhranjenost.[7] Drugi vzroki nedohranjenosti so nervozna anoreksija in bariatrična kirurgija.[8][9] Pri starejših je nedohranjenost pogostejša zaradi fizičnih, psiholoških in socialnih dejavnikov.[10]

Napori za izboljšanje prehranjenosti so najučinkovitejša oblika razvojne pomoči.[11] Dojenje lahko zmanjša delež podhranjenih otrok in njihovo smrtnost,[2] promocija dojenja poveča delež dojenih otrok.[12] Pri majhnih otrocih je rezultat boljši, če se jim v starosti od 6 mesecev do 2 let poleg dojenja zagotovi še drugo hrano.[12] Nadomeščanje številnih mikrohranil med nosečnostjo in med otroci v deželah v razvoju je učinkovito.[12]

Učinkovita načina za zagotavljanje hrane ljudem, ki jo potrebujejo, sta dobava hrane in zagotavljanje denarja, s katerim si lahko kupijo hrano na lokalnih tržnicah.[13][11] Hranjenje ljudi v šolah ni dovolj.[11] Oskrba hudo podhranjene osebe na njenem domu je z vnaprej pripravljeno terapevtsko hrano možna večino časa.[12] Pri osebah, ki imajo poleg hude nedohranjenosti tudi druge zdravstvene težave, se priporoča zdravljenje v bolnišnici.[12] To pogosto vključuje urejanje nizke ravni krvnega sladkorja, podhlajenosti, dehidracije in stopenjsko hranjenje.[12][14] Rutinska uporaba antibiotikov je navadno priporočena zaradi visokega tveganja okužb.[14] Dolgoročni ukrepi vključujejo izboljšanje kmetijske prakse,[15] zmanjševanje revščine, izboljševanje sanitarnih razmer in opolnomočenje žensk.[11]

Leta 2010 je bilo na svetu 925 milijonov nedohranjenih ljudi; od leta 1990 se je število povečalo za 80 milijonov.[16][17] Milijardi ljudi primanjkuje vitaminov in mineralov.[11] Zaradi beljakovinsko-energijske podhranjenosti je bilo leta 1990 zabeleženih 883.000 smrti, leta 2010 pa 600.000.[18] Druga prehranska pomanjkanja, kot so pomanjkanje joda in anemija zaradi pomanjkanja železa, so povzročile smrt dodatnih 84.000 ljudi.[18] Nedohranjenost, kot je bila leta 2010, je obsegala 1,4 % izgubljenih »zdravih« let življenja.[11][19] Tretjina otrok umre zaradi nedohranjenosti, vendar to pogosto ni navedeno kot vzrok smrti.[5] Leta 2010 je podhranjenost prispevala k 1,5 milijona smrti žensk in otrok.[20] Nekatere ocene so višje od 3 milijonov.[21] Dodatnih 165 milijonov otok zaostaja v rasti zaradi bolezni.[12] Podhranjenost je pogostejša v deželah v razvoju.[22]

Definicija[uredi | uredi kodo]

Otrok v ZDA z znaki kvašiorkorja, prehranskega pomanjkanja beljakovin.

Nedohranjenost povzroči uživanje hrane, v kateri je hranil premalo ali preveč v takšnem obsegu, da povzroči zdravstvene težave.[23] To je kategorija bolezni, ki vključujejo podhranjenost in prenahranjenost.[24] Prenahranjenost lahko vodi v prekomerno telesno težo in debelost.

Malnutricija pogosto pomeni le podhranjenost.[25] Podhranjenost se včasih uporablja kot sinonim za beljakovinsko-energijsko podhranjenost.[3] Drugi vključujejo v definicijo podhranjenosti tudi pomanjkanje mikrohranil.[4] To se razlikuje od omejitve kaloričnega vnosa, kjer omejitev kalorij ne vodi do negativnih učinkov na zdravje. Hipoalimentacija pomeni premajhno hranjenje.[26]

Nedohranjenost obsega zastoj rasti, hujšanje in pomanjkanje osnovnih vitaminov in mineralov (mikrohranil). Termin lakota, ki opisuje občutek neugodja zaradi neuživanja hrane, opisuje nedohranjenost, posebno v povezavi z negotovim dostopom do hrane.[27]

Termin huda nedohranjenost ali huda malnutricija se navadno navezuje na beljakovinsko-energijsko podhranjenost.[28] Ta je pogosto povezana s pomanjkanjem mikrohranil.[28] Njeni obliki sta kvašiorkor in marazem in navadno sta prisotni sočasno.[23]

Vzrok kvašiorkorja je neprimeren vnos beljakovin, čemur sledi nizka koncentracija aminokislin v organizmu.[23] Glavni znaki so otekline, hujšanje, povečanje jeter, hipoalbuminemija, steatoza in včasih depigmentacija kože in las.[23] Kvašiorkor označuje otekanje okončin in trebuha, kar lahko prikriva dejansko stanje prehranjenosti.[29]

Vzrok marazma je neprimeren vnos beljakovin in energije. Glavni znaki so hudo hujšanje, z malo ali celo brez edemov, minimalni delež podkožne maščobe, huda izguba mišične mase in nenormalne ravni serumskih albuminov.[23] Marazem se lahko pojavi kot posledica dolgotrajnega načina prehranjevanja s premajhnim vnosom energije in beljakovin. Presnova se prilagodi, da podaljša preživetje.[23] Marazem je tradicionalno prisoten tam, kjer so ljudje izstradani zaradi lakote, ali v hudih primerih neješčosti.[23] Stanje označuje ekstremna izguba mišic in mršav videz.[29]

Nedohranjenost v revnih deželah[uredi | uredi kodo]

Države po deležu nedohranjenega prebivalstva, po podatkih United Nations World Food Programme

Nedohranjenost je pogosta zdravstvena težava zlasti v državah v razvoju. Za to je kriv niz različnih razlogov:

V večini primerov je prisotnih več od zgoraj navedenih vzrokov. V državah tretjega sveta umre dnevno od 20.000 do 100.000 ljudi zaradi neposrednih ali posrednih posledic nedohranjenosti. Točni podatki niso dosegljivi, saj vlade teh držav ne navajajo dosledno natančnih vzrokov smrti.

Diagnosticiranje[uredi | uredi kodo]

Sodelavci dobrodelne organizacije Zdravniki brez meja uporabljajo za takojšnjo diagnozo nedohranjenosti meritev obsega nadlakti. Te metode se poslužujejo zlasti pri otrocih. Če je obseg otrokove nadlakti manjši od 12,5 centimetra, zdravnik diagnosticira nedohranjenost. Otroka v tem primeru sprejmejo v poseben center, kjer skrbijo za njegovo prehrano in zdravstene težave.

Nedohranjenost v razvitem svetu[uredi | uredi kodo]

V razvitem svetu so vzroki za nedohranjenost drugi, saj je na teh območjih hrana praviloma vsem dosegljiva. Nedohranjenost je v tem primeru posledica bolezni kot sta nervozna anoreksija in bulimija. Lahko pa je nedohranjenost namerno povzročena, na primer pri gladovni stavki.

Nedohranjenost zaradi pomanjkanja hrane je bila v razvitem svetu do nedavnega zelo redka, vendar v zadnjih dvajsetih letih zopet postaja aktualen problem. Zaradi večanja razlik med revnimi in bogatimi je vse več ljudi, ki nimajo denarnih sredstev za ustrezno prehrano (na primer brezdomci). V posameznih primerih se pojavlja nedohranjenost pri otrocih, katerih starši jih zlorabljajo, jim namerno odtegujejo hrano ali jih zanemarjajo. Zaradi zanemarjanja prihaja do primerov nedohranjenosti tudi v domovih za ostarele in negovalnih domovih.

Nedohranjenost pri starostnikih[uredi | uredi kodo]

Starostnik ima zvišano stopnjo presnove pri poškodbah in boleznih. Predvsem je v ospredju primanjkljaj beljakovin. Prav prenizek vnos beljakovin je najpogostejša oblika nedohranjenosti pri starostnikih, ki pa je prepogosto spregledana.

Najvišja pojavnost nedohranjenosti je pri kronično bolnih in pri tistih, ki bivajo v okviru različnih institucij. Ameriški podatki kažejo, da ima 16 % starostnikov dnevni vnos hranil manj kot 1000 kcal, kar ne zadošča njihovim potrebam. 40 % starostnikov ima premajhen vnos treh ali večih hranilnih snovi. S problemom nedohranjenosti se srečujemo tudi pri 12-50 % bolnikov v akutni bolnišnični oskrbi in pri 25-60 % bolnikov, ki so v dolgotrajni oskrbi.

Vendar pa tudi previsoki energijski vnosi oz. previsoki vnosi posameznih hranil vodijo do bolezenskih stanj (povišan nivo krvnih maščob, hipervitaminoza, debelost ...). Zavedati se moramo, da je tudi debel pacient lahko nedohranjen.

Patofiziologija[uredi | uredi kodo]

Beljkovinsko-energijska podhranjenost je posledica neprimernega vnosa hrane (npr. stradanje) ali je povezana s fiziološkimi mehanizmi, ki se aktivirajo ob pojavu bolezni in vplivajo na presnovo in sestavo telesa ter apetit (npr. kaheksija). Pri premajhnem vnosu hrane (primarno kalorično pomanjkanje) se telo prilagodi tako, da porablja maščobne zaloge in ne izkorišča beljakovin in mišic. Fiziološke spremembe so povratne – ko se povečata vnos hranil in aktivnost, se izboljša prehransko stanje. Kaheksijo označuje faza akutnega vnetnega odgovora, ki je povezan s povišanimi vnetnimi posredniki (TNF-a in IL-6) in povečano razgradnjo beljakovin in mišic. Za izboljšanje stanja ni dovolj le povečati vnos hrane. Čeprav je kaheksija navadno povezana s specifičnimi kroničnimi bolezenskimi stanji (npr. rak, okužba), se lahko pri starejših razvije tudi brez očitnega vzroka. Te fiziološke spremembe so spremenljive. Treba je biti pozoren pri načrtovanju zmanjševanja izgube telesne teže in funkcijskega upada, ki pogosto spremljata kaheksijo.

Etiologija[uredi | uredi kodo]

Do nedohranjenosti pri starostnikih pride zaradi različnih delavnikov.

Socioekonomski dejavniki

Prehrana je odvisna od višine rednih finančnih prejemkov starostnikov. Tisti z nižjo pokojnino si težje privoščijo kakovostno hrano, imajo večje težave pri nakupovanju hrane. Poleg tega imajo lahko starostniki okrnjen dostop do hrane zaradi socialne izoliranosti, slabih možnosti shranjevanja hrane, neustrezne kuhinje.

Problem je lahko tudi v pomanjkanju znanja o prehranjevanju. Veliko starostnikov je odvisnih od drugih oseb, ki skrbijo zanje (skrbniki, institucije).

Fiziološki dejavniki

Starostniki imajo zmanjšano moč oziroma aerobno zmogljivost telesa. Obenem imajo zmanjšane gibalne sposobnosti zaradi bolezni kot sta artritis in možganska kap.

Oslabi jim voh, okus in vid, kar starostniki občutijo kot slabši okus hrane, hrana jim ne diši več tako kot nekoč. Dolgoletno kajenje, slaba skrb za ustno higieno, spremenjena presnova in druge bolezni, med katere spadajo tudi kronične, dodatno poslabšajo apetit.

Slabo zobovje, kserostomija (suhost ustne votline zaradi zmanjšanega izločanja sline), disfagija (oteženo požiranje) nastalo zaradi kapi ali druge nevrološke motnje, kot tudi ezofagealna bolečina, nastala zaradi kandidiaze, poslabšajo vnos hrane.

Malabsorpcija, ki je nastala zaradi insuficience pankreasa, kot tudi malabsorpcija pri celiakiji, lahko pripomore k nastanku nedohranjenosti.

Starostno se pojavi oteženo hranjenje, zlasti zaradi tremorja, ki je nastal po kapi, pri Parkinsonovi bolezni ali drugi bolezni. Pri Parkinsonovi bolezni je zaradi povečanega metabolizma dodatno telesno stanje dodatno poslabšano.

Zdravila, ki jih starostniki prejemajo, lahko pripomorejo k razvoju nedohranjenosti. Ob jemanju določenih antibiotikov, teofilina, aspirina se kot stranski učinek pojavlja slabost, ki zmanjša vnos hrane. Nekatera zdravila povzročajo izgubo teže (npr. digoksin, hidralazin, psihoaktivne snovi), druga spodbudijo presnovo (npr. teofilin, tiroksin), nekatera pa povzročijo malabsorpcijo (npr. holestiramin). Do izgube teže pride pri ukinitvi določenih zdravil (npr. anksiolitikov, psihoaktivnih snovi). Na starostnikovo težo vplivajo tudi NSAR, SSRI, opiati, levodopa, metformin, železo …

Nedohranjenost lahko povzročijo tudi Addisonova bolezen, maligna obolenja, žočni kamni, kronične okužbe, (npr. tuberkuloza, driska povzročena z bakterijo Clostridium difficile, okužba s Helicobacter pylori), kronična obstruktivna pljučna bolezen, hiperkaliemija, hipertiroidizem, feokromocitom, prekomerno uživanje alkohola in razne diete.

Psihološki dejavniki

Eden izmed najpogostejših vzrokov je depresija. Pri starostnikih se depresija pogosteje kaže z izgubo teže kot pri mlajših osebah.

Nekateri starostniki ostanejo sami, izgubijo voljo do življenja in posledično voljo do priprave hrane in prehranjevanja.

Nervozna anoreksija se prav tako lahko pojavlja pri starejših. Čeprav morda velja prepričanje, da je neustrezna percepcija lastnega telesa in zmanjšan vnos hrane predvsem problem mladih, opažajo v zadnjem času porast tega problema tudi med starostniki. Ogroženi so predvsem tisti, ki so že v obdobju adolescence imeli težave z motnjami hranjenja. Kadar težave privedejo do resne izgube telesne teže govorimo o tardivni anoreksiji.

Problemi se lahko pojavijo pri dementnih bolnikih, ki preprosto pozabijo jesti. Zgodi se lahko tudi ravno nasprotno, oboleli za demenco pozabijo, koliko so pojedli in pride do prekomernega dnevnega vnosa hrane.

Težave s prehranjevanjem, poleg naštetih, povzročijo tudi izguba ljubljene osebe, tesnoba, preganjavica, manija in prisotnost strahu.

Akutna bolezen ali hospitalizacija

Do nedohranjenosti pri starostnikih, ki bivajo v različnih ustanovah ali so akutno zboleli, pride zaradi preslabega spremljanja vnosa hranil in telesne teže starostnika, zaradi neupoštevanja presnovnih potreb starejših, pri iatrogenem stradanju (potrebno je biti na tešče za določene preiskave) in ko je prepozno uvedena prehranska podpora.

Diagnoza[uredi | uredi kodo]

Ocena prehranskega stanja starostnika je kompleksna in tesno povezana z natančno anamnezo (tudi heteroanamnezo) in kliničnim pregledom.

Anamneza mora biti natančna, zanimajo nas starostnikove prehranjevalne navade in njihove spremembe, morebitna nihanja telesne teže, spremembe apetita in delovanja prebavil. Vprašamo po prisotnosti težav pri požiranju, spremembi okušanja, slabosti, bruhanju, bolečinah, aspiraciji ali regurgitaciji hrane.

Klinični pregled vključuje meritev indeksa telesne mase, oceno mišične mase in podkožnih zalog maščevja (debelina kožne gube, mišični obseg, prisotnost atrofij mišic), oceno hidracije (kožni turgor), ugotavljanje prisotnosti edemov in ascitesa, inspekcijo in oceno znakov hipovitaminoz (dermatitis, glositis). Pri bolnikih, ki jih zdravimo z zdravili, iščemo znake interakcij zdravil z učinkom na delovanje prebavil (driska, zaprtje, slabost).

Natančno spremljanje telesne teže, ki odraža neravnovesje med vnosom kalorij ter energijsko porabo je najlažja metoda za ugotavljanje nedohranjenosti. Izguba telesne teže za 5 % glede na prvotno težo bolnika je povezana s povečano umrljivostjo, zato jo moramo odkriti in preprečiti nadaljevanje izgub. Zmanjšanje telesne teže za 10 % zaradi bolezenskega stanja pomeni slabši klinični izid, izguba 15-20% ali več telesne teže pa kaže na hudo nedohranjenost. Posebej moramo biti pozorni na spremembo telesne teže pri hospitaliziranih pacientih in jih redno tehtati.

Poleg pridobljenih podatkov si pri diagnostiki pomagamo še z laboratorijskimi rezultati koncentracije beljakovin in števila levkocitov v krvi. Biokemične in imunološke meritve albuminov, transferina in limfocitov niso specifični označevalci nedohranjenosti, vendar nam dajejo informacijo o prognozi. Pri izgubi telesne teže za več kot 20% je serumski albumin < 21g/L, transferin < 1g/L in celokupno število limfocitov < 800/μL, kar nakazuje na hudo proteinsko nedohranjenost.

Pred zdravljenjem poskušamo najti vzroke, ki so pripeljali do nedohranjenosti in jih zdraviti. Pri starostnikih so vzroki pogosto multipli in težje opredeljivi. Raziskave kažejo, da so najpogostejši vzroki izgube telesne teže starostnikov depresija, gastrointestinalna obolenja (peptični ulkus in motnje motilitete) ter maligne bolezni.

Večinoma diagnosticiramo vzrok z anamnezo, telesnim pregledom in osnovnimi laboratorijskimi testi (analiza urina, kompletna krvna slika, serumski elektroliti, ledvična, jetrna in ščitnična funkcija, pregled blata na prisotnost krvi in rentgen prsnega koša). Če ne najdemo vzroka, smernice priporočajo opazovanje in spremljanje.

Presejanje[uredi | uredi kodo]

S pomočjo presejanja lahko prepoznamo bolnike s tveganjem za razvoj podhranjenosti in bolnike, pri katerih je podhranjenost že prisotna. Pri prvih lahko zgodnji ukrepi prehranske podpore preprečijo razvoj podhranjenosti, pri drugih pa lahko izboljšamo prehranjenost bolnikov.

Dva najpomembnejša testa, ki se uporabljata za presejanje sta:

  • MNA (Mini Nutritional Assessment, mini prehranska ocena), ki se večinoma uporablja za presejanje starejše populacije
  • SCALES (Sadness, Cholesterol level, Albumin level, Loss of weight, Eating problems in Shopping and food preparation problems) se uporablja pri hospitaliziranih bolnikih z gastrointestinalnimi težavami. Poleg ocenjevanja žalosti po lestvici za ocenjevanje depresije geriatrične populacije, vrednosti holesterola in albuminov v krvi in izgube teže v določenem obdobju, ocenjuje tudi težave pri hranjenju ter oviranost pri pripravi in kupovanju hrane. Tveganje za pojav nedohranjenosti se ocenjuje točkovno (npr. izguba telesne teže za 1 kg v enem mesecu je ena točka, 3 kg v šestih mesecih pa dve točki).

Mini prehranska ocena (MNA)

A
Ali se je vnos hrane v zadnjih treh mesecih zmanjšal zaradi izgube apetita, prebavnih težav z žvečenjem in požiranjem? 0 = močna izguba apetita
1 = zmerna izguba apetita
2 = ni izgube apetita

B

Izguba telesne teže v zadnjih treh mesecih?
0 = več kot 3 kg
1 = ne ve
2 = med 1 in 3 kg
3 = brez izgube telesne teže.

C

Pomičnost pacienta?
0 = vezan na posteljo ali voziček,
1 = lahko vstane iz postelje/vozička, vendar ne hodi ven,
2 = hodi ven.

D

Ali je pacient utrpel psihološki stres ali je bil v zadnjih treh mesecih akutno bolan?
0 = da
2 = ne

E

Nevropsihološke težave
0 = težja oblika demence ali depresije
1 = lažja oblika demence
2 = brez nevropsiholoških težav

F

Indeks telesne mase (ITM) [kg/m²]
0 = manjši od 19
1 = med 19 in 21
2 = med 21 in 23
3 = 23 ali več

V testu prehranske ocene je najvišje število točk 14. 12 točk ali več govori za normalno prehranjenost bolnika in ne predstavlja tveganja za podhranjenost. 11 točk ali manj opredeljuje možno podhranjenost in priporoča nadaljnjo diagnostiko.

Zdravljenje nedohranjenosti[uredi | uredi kodo]

Starejše osebe, ki ne zadostijo svojim kaloričnim ter beljakovinskim zahtevam, potrebujejo prehransko podporo. Bolniki pogosto ne vnašajo zadostnih količin hranil, ali pa imajo pomanjkanje nekaterih nujno potrebnih vitaminov ali mineralov. Pri zdravljenju je nujno potrebno poiskati vzrok podhranjenosti in ga tudi, če je možno, vzročno zdraviti. Za pomoč pri zdravljenju nam je lahko spodnji algoritem.

Dnevni vnos kalorij naj bo okrog 60kcal/kgTT, od tega 1,2-2g beljakovin na kg telesne teže. Nadomeščanje hranil najprej poskusimo z ustrezno in uravnoteženo prehrano, ki ima dovolj visoko kalorično vrednost in zadostno prisotnost mikroelementov in vitaminov. Hrana naj se vnaša peroralno, če bolniki ne zmorejo prežvečiti hrane, naj se uporablja tekoča hrana.

Veliko vlogo pri zdravljenju igrajo svojci. Bolnikom priporočamo pogostejše obroke in prigrizke ter zagotovimo hrano, ki jo radi uživajo. Prav tako izboljšamo okus hrane, predvsem s tem da ne omejimo vnosa soli, vnosa holesterola ter da ne dajemo diabetičnih obrokov, kar je pogost vzrok nedohranjenosti. Pomembno je tudi dodajanje beljakovinskih in kaloričnih dodatkov, v kolikor ne dosežemo želenega vnosa kalorij in pa dodajanje multivitaminskih pripravkov.

Če ti ukrepi niso uspešni, se lahko poslužimo tudi farmakoloških prijemov. Pomagamo si lahko s stimulatorji apetita in anabolnimi hormoni, v kolikor imamo vzrok nedohranjenosti v določeni bolezni, pa zdravimo vzročno. Velikokrat se pojavi pri starejših nedohranjenost povezana z depresijo, zato bolnika zdravijo ponavadi z antidepresivi, ali pa ga pošljejo naprej v specialistično obravnavo.

Fizična aktivnost dokazano pozitivno vpliva na apetit in fukncionalni status. Priporočljivo je vključevanje bolnika k izvajanju fizične aktivnosti, seveda do te mere, kjer ni večje možnosti poškodb.

Hude oblike nedohranjenosti je nujno potrebno zdraviti v bolnišnici. Sprva je pomembno popraviti elektrolitsko in tekočinsko ravnovesje, ter začeti zdraviti okužbe oziroma druga stanja, ki so privedla do nedohranjenosti. Sledi vnos hranil, če je le možno postopamo najprej s peroralnim načinom hranjenja, v kolikor pa to ni mogoče pa dodajamo nutriente preko nazogastrične sonde ali preko gastrostome. Parenteralna prehrana je indicirana pri izredno hudih oblikah nedohranjenosti in pri tistih, ki ne prenašajo enteralnega hranjenja. V kolikor se odločimo za parenteralno prehrano, imamo na voljo dostop preko perifernih ven, ali preko centralnih ven. Čeprav lahko pride do nevarnih komplikacij, se bolj priporoča dostop preko centralni veni (v. Subclavia ali v. Jugularis interna), saj se lahko dodajajo večje koncentracije npr. aminokislin ter dekstroze, ki se v periferne vene ne smejo dajati. Bolniki parenteralno prehrano dobro prenašajo, da se jo dobro in natančno regulirati, prav tako bolnik nima tveganja za aspiracijo. Težave, ki se lahko pojavijo so povezane predvsem z infekcijo ob vstavljenem katetru.

Zapleti zdravljenja[uredi | uredi kodo]

Zdravljenje podhranjenosti lahko povzroča komplikacije, t.i. »reefeeding« sindrom, ki se kaže s presežkom tekočine v telesu, elektrolitskim deficitom, hiperglikemijo, srčnimi aritmijami, diarejo. Diareja je običajno milejše oblike in hitro izgine. Ker podhranjenost moti ledvično in srčno funkcijo, hidracija povzroči volumsko preobremenitev kardiovaskularnega sistema. Zdravljenje zmanjša ekstracelularni kalij in magnezij. Pomanjkanje teh ionov vodi v aritmije. Metabolizem ogljikovih hidratov med zdravljenjem stimulira inzulin. Ta povzroča premik fosfata v celice. Hipofosfatemija povzroča mišično šibkost, parestezije, komo ali aritmije. Ker se nivo fosfata med zdravljenje močno spreminja, je potrebno natančno spremljati njegov nivo v krvi. Med zdravljenjem lahko postane endogeni inzulin neučinkovit, kar vodi v hiperglikemijo. Pride lahko do dehidracije in hiperosmolarnosti. Možen je tudi pojav ventrikularnih aritmij. Nadomeščanje hrane pri podhranjenih povzroči padec krvnega tlaka, kar lahko povzroča sinkope in poveča tveganje za padce. Padec krvnega tlaka povzroča hrana bogata z ogljikovimi hidrati, saj se iz nje sprošča vazodilatorni kalcitoninu podoben peptid.

Kakršnokoli zdravljenje preko sonde poveča tveganje aspiracije. Zadnje študije so pokazale, da je dolgotrajnejše zdravljenje s sondo povezano s številnimi komplikacijami, zato je prognoza bolezni enaka ali slabša kot pri tistih, kjer ni uporabljena sonda. Pomembno je torej, da se natančno določi, kateri bolniki bodo imeli korist od nje.

Posebne prehranske zahteve[uredi | uredi kodo]

Zlom kolka

Raziskave kažejo, da je kar polovica starejših bolnikov z zlomom kolka podhranjenih. Prav tako je pogost nezadosten prostovoljni vnos hrane po operaciji zaradi zloma kolka in ne zagotavlja povečanih potreb po energiji, proteinih in mikrohranilih. Tako je priporočeno pri teh starostnikih uvesti peroralne prehranske dodatke, saj ugodno vplivajo na rehabilitacijo in zmanjšajo število zapletov. Enteralna prehrana se uvede zgolj pri zelo podhranjenih bolnikih z močno zmanjšanim vnosom hranil.

Depresija

Depresija je eden najpogostejših vzrokov podhranjenosti pri starostnikih. Uporaba enteralne prehrane, predvsem s peroralnimi prehranskimi dodatki, je priporočena kot podporna terapija bolnikov z depresijo, še v zlasti v zgodnji fazi, ko sta prisotni huda anoreksija in izguba motivacije. Tako lahko preprečimo ali zmanjšamo razvoj podhranjenosti.

Demenca

Pri bolnikih z demenco lahko z uporabo enteralne prehrane (peroralni prehranski dodatki ali sondno hranjenje) izboljšamo prehransko stanje. Med zgodnjo in zmerno demenco se ta oblika hranjenja priporoča, saj s tem zagotovimo zadosten vnos energije in hranil ter preprečujemo podhranjenost. Pri bolnikih s terminalno demenco hranjenje preko hranilne sonde ni indicirano, saj je povečano tveganje aspiracije in ostalih komplikacij.

Nevrološka disfagija

Pri starostnikih z motnjami požiranja zaradi nevroloških vzrokov je priporočljivo uvesti zgodnje enteralno hranjenje. Če predvidevamo, da bo zdravljenje trajalo več kot 4 tedne, uporabimo raje perkutano endoskopsko gastrostomo (PEG), ker jo spremlja manj zapletov.

Bolnike s hudo nevrološko disfagijo čimprej začnemo hraniti po sondi. Enteralno hranjenje mora hkrati spremljati intenzivna fizioterapija za izboljšanje požiranja, dokler ne dosežemo varnega in zadostnega oralnega vnosa normalne hrane.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ malnutritionv Dorland's Medical Dictionary
  2. ^ 2,0 2,1 2,2 2,3 2,4 2,5 Facts for life (4th ed. izd.). New York: United Nations Children's Fund. 2010. str. 61 and 75. ISBN 978-92-806-4466-1. 
  3. ^ 3,0 3,1 3,2 3,3 3,4 3,5 3,6 Young, E.M. (2012). Food and development. Abingdon, Oxon: Routledge. str. 36-38. ISBN 9781135999414. 
  4. ^ 4,0 4,1 4,2 Essentials of International Health. Jones & Bartlett Publishers. 2011. str. 194. ISBN 9781449667719. 
  5. ^ 5,0 5,1 5,2 5,3 "Maternal, newborn, child and adolescent health". WHO. Pridobljeno dne 4 July 2014. 
  6. ^ Konje, editor, Mala Arora ; co-editor, Justin C. (2007). Recurrent pregnancy loss (2nd ed. izd.). New Delhi: Jaypee Bros. Medical Publishers. ISBN 9788184480061. 
  7. ^ "Progress For Children: A Report Card On Nutrition". UNICEF. 
  8. ^ Prentice, editor-in-chief, Benjamin Caballero ; editors, Lindsay Allen, Andrew (2005). Encyclopedia of human nutrition (2nd ed. izd.). Amsterdam: Elsevier/Academic Press. str. 68. ISBN 9780080454283. 
  9. ^ Stoelting's anesthesia and co-existing disease (6th ed. izd.). Philadelphia: Saunders/Elsevier. 2012. str. 324. ISBN 9781455738120. 
  10. ^ editors, Ronnie A. Rosenthal, Michael E. Zenilman, Mark R. Katlic, (2011). Principles and practice of geriatric surgery (2nd ed. izd.). Berlin: Springer. str. 78. ISBN 9781441969996. 
  11. ^ 11,0 11,1 11,2 11,3 11,4 11,5 "An update of ‘The Neglected Crisis of Undernutrition: Evidence for Action’". www.gov.uk. Department for International Development. Oct 2012. Pridobljeno dne 5 July 2014. 
  12. ^ 12,0 12,1 12,2 12,3 12,4 12,5 12,6 Bhutta, ZA; Das, JK; Rizvi, A; Gaffey, MF; Walker, N; Horton, S; Webb, P; Lartey, A; Black, RE; Lancet Nutrition Interventions Review, Group; Maternal and Child Nutrition Study, Group (2013 Aug 3). "Evidence-based interventions for improvement of maternal and child nutrition: what can be done and at what cost?". Lancet 382 (9890): 452–77. PMID 23746776. 
  13. ^ "World Food Programme, Cash and Vouchers for Food". WFP.org. April 2012. Pridobljeno dne 5 July 2014. 
  14. ^ 14,0 14,1 Guidelines for the inpatient treatment of severely malnourished children. Geneva: World Health Organization. 2003. ISBN 9241546093. 
  15. ^ Jonathan A. Foley, Navin Ramankutty, Kate A. Brauman, Emily S. Cassidy, James S. Gerber, Matt Johnston, Nathaniel D. Mueller, Christine O’Connell, Deepak K. Ray, Paul C. West, Christian Balzer, Elena M. Bennett, Stephen R. Carpenter, Jason Hill1, Chad Monfreda, Stephen Polasky1, Johan Rockström, John Sheehan, Stefan Siebert, David Tilman1, David P. M. Zaks (October 2011). "Solutions for a cultivated planet". Nature 478 (7369): 337–342. doi:10.1038/nature10452. PMID 21993620. 
  16. ^ "Global hunger declining, but still unacceptably high International hunger targets difficult to reach". Food and Agriculture Organization of the United Nations. September 2010. Pridobljeno dne 1 July 2014. 
  17. ^ Food; (FAO), Agriculture Organization of the United Nations (2008). The state of food insecurity in the world, 2008 : high food prices and food security : threats and opportunities. Rome: Food and Agriculture Organization of the United Nations (FAO). str. 2. ISBN 978-92-5-106049-0. "FAO’s most recent estimates put the number of hungry [actually, malnourished] people at 923 million in 2007, an increase of more than 80 million since the 1990–92 base period." 
  18. ^ 18,0 18,1 Lozano R, Naghavi M, Foreman K (December 2012). "Global and regional mortality from 235 causes of death for 20 age groups in 1990 and 2010: a systematic analysis for the Global Burden of Disease Study 2010". Lancet 380 (9859): 2095–128. doi:10.1016/S0140-6736(12)61728-0. PMID 23245604. 
  19. ^ Murray, CJ (2012 Dec 15). "Disability-adjusted life years (DALYs) for 291 diseases and injuries in 21 regions, 1990-2010: a systematic analysis for the Global Burden of Disease Study 2010.". Lancet 380 (9859): 2197–223. PMID 23245608. 
  20. ^ Lim SS, Vos T, Flaxman AD (December 2012). "A comparative risk assessment of burden of disease and injury attributable to 67 risk factors and risk factor clusters in 21 regions, 1990-2010: a systematic analysis for the Global Burden of Disease Study 2010". Lancet 380 (9859): 2224–60. doi:10.1016/S0140-6736(12)61766-8. PMID 23245609. 
  21. ^ Bhutta, ZA; Das, JK; Rizvi, A; Gaffey, MF; Walker, N; Horton, S; Webb, P; Lartey, A; Black, RE; Lancet Nutrition Interventions Review, Group; Maternal and Child Nutrition Study, Group (2013 Aug 3). "Evidence-based interventions for improvement of maternal and child nutrition: what can be done and at what cost?". Lancet 382 (9890): 452–77. PMID 23746776. 
  22. ^ Liz Young (2002). World Hunger Routledge Introductions to Development. str. 20. ISBN 9781134774944. 
  23. ^ 23,0 23,1 23,2 23,3 23,4 23,5 23,6 Nikolaos Katsilambros (2011). Clinical Nutrition in Practice. John Wiley & Sons. str. 37. ISBN 978-1-4443-4777-7. 
  24. ^ "WHO, nutrition experts take action on malnutrition". World Health Organization. Pridobljeno dne February 10, 2012. 
  25. ^ Nikolaos Katsilambros (2011). Clinical Nutrition in Practice. John Wiley & Sons. str. 39. ISBN 978-1-4443-4777-7. 
  26. ^ hypoalimentationv Dorland's Medical Dictionary
  27. ^ Black, R. E.; Allen, L. H.; Bhutta, Z. A.; Caulfield, L. E.; De Onis, M.; Ezzati, M.; Mathers, C.; Rivera, J. et al. (2008). "Maternal and child undernutrition: Global and regional exposures and health consequences". The Lancet 371 (9608): 243–260. doi:10.1016/S0140-6736(07)61690-0. PMID 18207566.  |displayauthors= predlagan (pomoč)
  28. ^ 28,0 28,1 Walker, [edited by] Christopher Duggan, John B. Watkins, W. Allan (2008). Nutrition in pediatrics: basic science, clinical application. Hamilton: BC Decker. str. 127–141. ISBN 978-1-55009-361-2. 
  29. ^ 29,0 29,1 Chowdhury, M. S. I.; Akhter, N.; Haque, M.; Aziz, R.; Nahar, N. (2009). "Serum Total Protein and Albumin Levels in Different Grades of Protein Energy Malnutrition". Journal of Bangladesh Society of Physiologist 3. doi:10.3329/jbsp.v3i0.1799. 

Viri in literatura[uredi | uredi kodo]

  • Halter JB, Ouslander JG, Tinetti ME, Studenski S, High KP, Asthana S (2009). Hazzard's Geriatric Medicine and Gerontology. 6th ed. 
  • Beers MH, Berkow R. (2000). The Merck Manual of Geriatrics. 3rd ed. 
  • Rotovnik Kozjek N (2007). Priporočila za prehransko obravnavo bolnikov v bolnišnicah in starostnikov v domovih za starejše občane. Ljubljana: Ministrstvo za zdravje.