Parkinsonova bolezen
| Parkinsonova bolezen | |
|---|---|
| Klasifikacija in zunanji viri | |
 Ilustracija parkinsonove bolezni, avtor sir William Richard Gowers iz A Manual of Diseases of the Nervous System, 1886 |
|
| MKB-10 | G20, F02.3 |
| MKB-9 | 332 |
| DiseasesDB | 9651 |
| MedlinePlus | 000755 |
| eMedicine | neuro/304 neuro/635 v mladosti pmr/99 rehab. |
Parkinsonova bolezen je degenerativna bolezen bazalnih ganglijev v osrednjem živčevju, ki nastane zaradi propada dopaminskih receptorjev in se kaže v upočasnjeni gibljivosti (bradikineziji), mišični rigidnosti in značilnem ritmičnem tremorju. Pri močno napredovani bolezni pride do popolne nezmožnosti gibanja (akinezije). Kot sekundarni simptomi se pojavijo tudi motnje v čustvovanju in zaznavanju.
Primarni simptomi so posledica zmanjšane stimulacije možganske skorje iz bazalnih ganglijev. Vzrok je pomanjkanje živčnega prenašalca dopamina; njegova koncentracija je znižana zlasti v striatumu. Parkinsonova bolezen je kronična in napredujoča bolezen.
V večini primerov pravega vzroka bolezni ne poznamo. Redkeje pa lahko določimo vzrok, na primer genetsko mutacijo, poškodbo možganov ali vpliv toksičnih snovi – tedaj govorimo o parkinsonizmu.
Vsebina |
Pogostnost [uredi]
Parkinsonova bolezen je za Alzheimerjevo boleznijo druga najpogostejša degenerativna bolezen.[1] Razširjenost (število vseh bolnikov z boleznijo v kaki populaciji v času opazovanja) je okoli 0,3 % v celotni populaciji v razvitem svetu. Pogosteje se pojavlja pri starejših; razširjenost se iz 1 % pri ljudeh, starih nad 60 let, povzpne na 4 % pri starejših od 80 let.[2] Povprečna starost, pri kateri se bolezen pojavi, je 60 let, 5–10 % primerov pa se pojavi pri posameznikih, starih od 20 do 50 let.[3] Manj pogosta naj bi bila pri Afričanih in Azijcih, vendar dokazi za ta podatek niso enotni.[2] Nekatere študije kažejo večjo pogostnost med moškimi, druge pa razlik niso dokazale.[2] Pogostnost Parkinsonove bolezni je 8 do 10 bolnikov na 100.000 ljudi na leto.[2]
Simptomi [uredi]
Klinične značilnosti parkinsonove bolezni lahko razdelimo v tri sklope:[4]
- presimptomatke: npr. motnja voha, motnja spanja REM in zaprtje. Pojavijo se lahko več let pred motoričnimi znaki parkinsonove bolezni in so prvi znak te bolezni;
- motorične: glavne motorične klinične značilnosti parkinsovove bolezni so borno in počasno gibanje (akineza), povišan mišični tonus (okorelost oz. rigidnost), tresenje (tremor) in v napredovali fazi bolezni tudi motnje ravnotežja (posturalne motnje). Bolezenski znaki se značilno pojavijo asimetrično, najprej na eni strani telesa, sčasoma pa prizadanejo celo telo;
- nemotorične: so številne in se delijo v več skupin ter po navadi še bolj vplivajo na bolnikobo kakovost kot motorični simptomi. Motnje v delovanju avtonomnega živčevja so: zaprtje, motnje mokrenja, erektilna disfunkcija, suha usta, motnje potenja, padec krvnega tlaka v stoje (ortostatska hipotenzija). Motnja spanja REM je (kot tudi zaprtje) že predklinični oz. predsimptomatski znak parkinsonove bolezni, kasneje pa se pridružijo še nespečnost, pogosto zbujanje, prekomerna dnevna zaspanost in nenadni napadi spanja. Pogoste so tudi nevropsihiatrične in kognitivne težave: depresija, strah, panični napadi, apatičnost, motnje spomina, težave z načrtovanjem, demenca in psihoza. Bolniki so bolj utrudljivi in imajo pogoste bolečine raznih delov telesa.
Zdravljenje [uredi]
Prvo zdravilo, ki se je uspešno uporabljalo pri blaženju simptomov parkinsonove bolezni, je bil atropin. Atropin je alkaloid iz volčje češnje, ki deluje kot antagonist na acetilholinskih receptorjih. Pri tej bolezni namreč zaradi pomanjkanja dopamina prevlada učinek acetilholinskega sistema in z zaviranjem le-tega se zmanjšajo simptomi.
Najpogosteje se uporablja levodopa, ki je prekurzor dopamina. Samega dopamina ne moremo uporabiti, ker ne prehaja krvno-možganske pregrade. Po prestopu krvno-možganske pregrade se levodopa v osrednjem živčevju z encimom dekarboksilazo pretvori v dopamin. Običajno se v kombinaciji z levodopo daje še zaviralec dekarboksilaze (na primer karbidopa) – slednji preprečuje pretvorbo levodope v dopamin izven osrednjega živčevja, sam pa ne prehaja v osrednje živčevje in tam zato ne moti biotransformacije levodope v dopamin. Poleg levodope se v terapiji uporabljajo tudi drugi agonisti dopamina, na primer bromokriptin.
V zdravljenju se uporabljajo tudi zaviralci katehol-O-metiltransferaze, ki zavirajo razgradnjo dopamina.
Med nemedikamentne načine zdravljenja spada stimuliranje nevronov z implantiranimi elektrodami.
Viri [uredi]
- ^ Obradović, M. "Farmakoekonomika zdravil za zdravljenje Alzheimerjeve in Parkinsonove bolezni." Farmacevtski vestnik letnik 59. številka 2 (2008) str. 90–98.
- ^ 2,0 2,1 2,2 2,3 de Lau LM, Breteler MM (2006). "Epidemiology of Parkinson's disease". Lancet Neurol. 5 (6): 525–535. doi:10.1016/S1474-4422(06)70471-9. PMID 16713924.
- ^ Samii A, Nutt JG, Ransom BR (2004). "Parkinson's disease". Lancet 363 (9423): 1783–1793. doi:10.1016/S0140-6736(04)16305-8. PMID 15172778.
- ^ Trošt M.: Parkinsonova bolezen. Farmacevtski vestnik 2008; 59: 60–63.
