MPTP

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
MPTP
MPTP.svg
IUPAC-ime 1-metil-4-fenil-1,2,3,6-tetrahidropiridin
Druga imena MPTP
Identifikatorji
Številka CAS 28289-54-5
PubChem 1388
EINECS število 248-939-7
KEGG C04599
MeSH 1-Methyl-4-phenyl-1,2,3,6-tetrahydropyridine
ChEBI 17963
SMILES
InChI
ChemSpider 1346
Lastnosti
Molekulska formula C12H15N
Molekulska masa 173,25 g/mol
Če ni navedeno drugače, podatki veljajo za
material v standardnem stanju (pri 25 °C, 100 kPa)

MPTP (1-metil-4-fenil-1,2,3,6-tetrahidropiridin) je nevrotoksin, ki preko presnovka MPP+ povzroči trajne znake Parkinsonove bolezni tako, da uniči dopaminergične nevrone v črni substanci (latinsko substancia nigra) v možganih.

MPTP je stranski produkt pri sintezi opioida MPPP (desmetilprodin), vendar nima analgetičnih učinkov. Nevarni stranski učinki so bili odkriti preko odmevnega primera leta 1982 v Kaliforniji, ZDA, ko je več odvisnikov po uporabi MPPP-ja, ki je kot nečistočo vseboval tudi MPTP, naglo razvilo znake Parkinsonove bolezni.

Strupenost[uredi | uredi kodo]

MPTP sam po sebi ni strupen in je lipidotopna spojina, ki lahko prehaja krvno-možgansko pregrado. Po prehodu ga monoamin oksidaza B (MAO-B) pretvori v toksični kationski presnovek oz. metabolit MPP+ (1-metil-4-fenilpiridin). Omenjeni presnovek ima visoko afiniteto za dopaminergične nevrone, verjetno zaradi privzema v živčne končiče preko dopaminskega transporterja.

V celici blokira kompleks I v elektronski transportni verigi, pomembni komponenti presnove oz. metabolizma v mitohondrijih. To sproži oksidativni stres zaradi sproščanja prostih radikalov in v končni fazi povzroči celično smrt. Posledično se okvari nigrostriatalna pot, ki nadzira zapleteno motoriko, kar se izrazi v obliki parkinsonizma, ki ga označujejo tremor, rigidnost in problemi s hojo ter kognitivni in vedenjski problemi, kot je demenca.

Na osnovi presnove se lahko nevrotoksičnost MPTP-ja prepreči s selektivnimi inhibitorji MAO-B, kot je selegilin. Slednji se sicer klinično uporablja prav tako za zdravljenje Parkinsonove bolezni, verjetno preko inhibicije presnove MPTP-ju podobnih spojin; domnevano je, da bi lahko v patogenezi bolezni igral pomembno vlogo tudi endogeni dopamin, saj oksidacija dopamina povzroči nastanek potencialno toksičnih presnovkov.

MPTP povzroči parkinsonizem pri primatih, torej vključno s človekom. Po drugi strani so podgane skorajda neobčutljive na stranske učinke te spojine.[1]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Nevrotoksičnost MPTP-ja je bila dejansko odkrita leta 1976, ko je Barry Kidston, študent kemije, sintetiziral MPPP, pri čemer je kot stranski produkt nastal MPTP, in si vbrizgal pripravek v žilo. Po treh dneh je Barry začel kazati znake Parkinsonove bolezni. Nacionalni inštitut za mentalno zdravje (NIMH) je našel sledove MPTP-ja in drugih petidinskih analogov v njegovem laboratoriju; substance so sicer testirali na podganah, vendar so bili rezultati zaradi njihove odpornosti negativni. Bolezen so uspešno pozdravili z levodopo, vendar je 18 mesecev kasneje umrl zaradi predoziranja s kokainom. Avtopsija je pokazala propad dopaminergičnih nevronov v črni substanci.[2]

Leta 1982 v Kaliforniji je 7 ljudi začelo kazati znake Parkinsonove bolezni po uporabi MPPP-ja. Nevrolog J. William Langston je v sodelovanju z Nacionalnimi inštituti za zdravje uspel povezati nevrotoksičnost MPTP-ja in parkinsonizem pri primatih.[3]

Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Langston, J.W. (2002). "The Impact of MPTP on Parkinson's Disease Research: Past, Present, and Future". V: Parkinson's Disease. Diagnosis and Clinical Management (ur. Factor, S.A. & Weiner, W.J.). Demos Medical Publishing.
  2. ^ Fahn, S. (1996). "The Case of the Frozen Addicts: How the Solution of an Extraordinary Medical Mystery Spawned a Revolution in the Understanding and Treatment of Parkinson's Disease". The New England Journal of Medicine 335 (26): 2002. 
  3. ^ »Success reported using fetal tissue to repair a brain«. The New York Times, 26. november 1992.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Rang, H.P. & Dale, M.M. s sod. (2007). Rang and Dale's Pharmacology, 6. izdaja. Edinburgh: Churchill Livingstone, str. 518. ISBN 0-443-06911-5 (COBISS)
  • Hodgson E., Mailman R.B. in Chambers J.E. (1998). Dictionary of toxicology, 2. izdaja. Basingstoke: Macmillan, str. 307. ISBN 0-333-54700-4 (COBISS)