Strah

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Strah je eno izmed osnovnih čustev, ki ga doživljamo, ko se počutimo ogrožene. To je osnovni mehanizem za preživetje, ki se sproži kot odgovor na določene dražljaje, kot so bolečina ali nevarnost. Strah je sposobnost prepoznavanja nevarnosti in vodi k potrebi po soočenju z nevarnostjo ali begu pred njo (temu rečemo odziv boj ali beg). V izrednih primerih doživljanja strahu (groza) je možen odziv tudi otrpnitev telesa (nepremičnost). Pomembno je tudi, da razlikujemo med strahom in tesnobnostjo. Strah je pogosto povezan z določenimi vedenji bega in izogibanja, tesnobnost pa je posledica groženj, ki jih občutimo kot neizogibne in za katere se nam zdi, da jih ne moremo nadzirati. Strah se skoraj vedno nanaša na prihodnje dogodke, kot so poslabšanje trenutne situacije, ali pa nadaljevanje nevzdržne situacije. Strah je lahko tudi takojšnji odziv na trenutno dogajanje. Vsi ljudje imamo instinktiven odziv na potencialno nevarnost, ki je zelo pomemben za preživetje vrste.

Pridobitev strahu[uredi | uredi kodo]

Za emocionalne procese je značilno, da so delno prirojeni in delno naučeni. Večina strahov je naučeno vedenje[1]. Pri tem sodelujejo različne vrste učenja. S fiziološkimi reakcijami je najbolj neposredno povezano klasično in instrumentalno pogojevanje. Vendar pa emocionalno učenje vključuje tudi vrste učenja, ki niso neposredno povezane s fiziološkimi reakcijami [2]. Taki obliki sta učenje s posnemanjem in verbalno učenje, ki vključujeta mišljenje, na učenje pa vplivata predvsem preko kognitivnih procesov[3].Po Rachmanu[4] lahko strah pridobimo na tri načine: neposredno s pogojevanjem in posredno z opazovanjem (ang. vicarious or observational learning) oziroma s posredovanjem neke verbalne informacije (ang. verbal threat information). Torej se lahko strahu naučimo tudi, ko ni neposrednega kontakta z dražljajem. To nam pove dejstvo, da ljudje poročajo o strahu pred objekti, s katerimi niso bili v stiku, in pred situacijami, ki jih niso doživeli[5]. Različni tipi informacij vplivajo na prepričanja o strahu. Negativna informacija lahko vpliva na porast strahu, pozitivna pa prepričanje o njem nekoliko zmanjša. Pri otrocih je pomembno, katera oseba preda informacijo. Odrasla oseba učinkoviteje preda informacijo o strahu na otroka kot njegov vrstnik[6]. Poleg tega verbalna informacija o strahu vpliva tudi na približevanje (v primeru pozitivne informacije) oziroma izogibanje (v primeru negativne informacije) do nekega objekta[7].


Strah pred uspehom[uredi | uredi kodo]

Koncept motiva o izogibanju uspehu je bil najprej zastavljen s strani psihologinje Horner. Hornerjeva je trdila, da se ženske vidijo kot neprimerljive z moškimi in da je uspeh nasprotje ženskosti. Zaradi tega ima veliko žensk motiv izogibanja uspehu, kar vodi tudi v to, da postanejo zaskrbljene ob svojih dosežkih. Pričakujejo namreč negativne posledice, kot so zavrnitev družbe in/ali občutje neženskosti. V Hornerjini originalni študiji so ugotovitve sledeče: pri ženskah je pojav strahu pred uspehom veliko večji kot pri moških. Prav tako so se ženske z visokim strahom pred uspehom slabše odrezale v nalogah, kjer je bila prisotna tekmovalnost. Študije so se nadaljevale in nekatere so potrdile Hornerjine hipoteze, spet druge pa zagovarjale dejstvo, da se strah pred uspehom ne razlikuje po spolu, temveč ga je potrebno raziskovati tako pri ženskah kot pri moških.[8]

Strah pred letenjem[uredi | uredi kodo]

Strah pred letenjem ali aerofobija je kombinacija ene ali več fobij, povezanih z letenjem. To so klavstrofobija ali strah pred zaprtimi prostori, in akrofobija ali strah pred višino. Je simptom in ne bolezen. Povzroči pa jo lahko veliko različnih dejavnikov. Strahu pred letenjem posvečajo vedno več časa, saj je potovanje z letalom vedno bolj popularno in za modernega človeka že skoraj neizbežno. Pri ljudeh, ki imajo zelo izražen strah pred letenjem je dovolj, že samo omemba o letenju, da pri njih vzbudi visoko anksioznost. Večina ljudi, pa se ne boji samega letenja ampak paničnih napadov, ki jih povezujejo z letenjem.[9]

Strah otrok pred živalmi[uredi | uredi kodo]

Otroci so starostna skupina, ki doživlja mnogo strahov. Mnogo bolj so dovzetni za dražljaje iz okolja, ki povzročijo specifične odzive. Ni redko, da se bojijo teme, krvi, zobozdravnikov, živali, višine itd. Nekateri otroci doživljajo strah pred živalmi, ki je neprilagodljiv, vztraja dolgo časa in povzroča veliko stisko tako njim kot ljudem v njihovi okolici. Takšne oblike strahov pogosteje imenujemo fobije. King idr.[10] navajajo najpogostejše odzive otrok, ki trpijo za fobijami. Lahko se pojavijo misli o prestrašenosti, povečan srčni utrip, sprememba dihanja, toga drža, sesanje palca in izogibanje pred težavami. Rachman [11]je razvil teorijo treh poti, ki govori o treh načinih pridobitve strahu. Ti so direktno pogojevanje (npr. pes napade otroka), modelno učenje (npr. otrok v prisotnosti psa opazuje prestrašen odziv staršev) in navodila oz. informacije (npr. otrok sliši novice o napadu psa).

Strah pred neuspehom v športu[uredi | uredi kodo]

Sagar idr.[12] trdijo, da se v športu strah pred neuspehom kaže predvsem v burnem reagiranju na odločitve sodnikov, dopingu in osipu mladih v športu ter ovirah, ki so za njih prisotne v športnih aktivnostih . Zgodnji teoretiki, ki so se ukvarjali s storilnostno motivacijo pojmujejo strah pred neuspehom kot motiv, ki temelji na izogibanju in usmerja posameznika k preprečevanju neuspeha, ki mu povzroča občutek sramu. Sodobni teoretiki pa sram postavljajo v samo bistvo strahu pred neuspehom. Strah pred neuspehom je v športu močno prisoten in ima velik vpliv na posameznika in njegovo vedenje. Še posebej je ta fenomen prisoten pri mladih športnikih.

Strah pred padanjem[uredi | uredi kodo]

Padec je najpogostejša oblika nesreče pri starejših ljudeh. Murphy [13] trdi, da zaradi vsakodnevnega soočanja s padci pri vsakdanjih opravilih, veliko ljudi v starejših letih razvije strah pred padanjem, ta pa ima mnogo slabih posledic. Čeprav zaradi samega padca ni bilo nujne fizične poškodbe, strah pripravi osebka do zmanjšanja fizične in mentalne aktivnosti. Strah vpliva na samopodobo in samozavest ter povzroči občutek slabosti in nesposobnosti. Zaradi pretiranega strahu lahko pride tudi do depresije, ki vodi k slabši kvaliteti življenja. Ljudje, ki doživljajo strah, se ne bi smeli bati tega priznati, ampak bi morali biti deležni fizične in psihične pomoči.

Reference[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Marjanovič Umek, L. in Zupančič, M. (2009). Razvojna psihologija (str. 232 - 255).Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete
  2. ^ Lamovec, T. (1984). Emocije. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za psihologijo
  3. ^ Lamovec, T. (1984). Emocije. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za psihologijo
  4. ^ Rachman, S. (1976). The conditioning theory of fear-acquisition: a critical examination. Behaviour research and therapy, 15(5), 375-387.
  5. ^ Rachman, S. (1976). The conditioning theory of fear-acquisition: a critical examination. Behaviour research and therapy, 15(5), 375-387.
  6. ^ Field, A. P., Argyris, N. G. in Knowles. (2001). Who's afraid of the big bad wolf: a prospective paradigm to test Rachman's indirect pathways in children. Behaviour research and therapy, 39(11), 1259-1276.
  7. ^ Field, A.P. in Lawson, J. (2003). Fear information and the development of fears during childhood: effects on implicit fear responses and behavioural avoidance. Behaviour research and therapy, 41(11), 1277-1293
  8. ^ Goh, S. C., Mealiea, L. W. (1984). Fear of success and its relationship to the job performance, tenure, and desired job outcomes of women. Canadian Journal of Behavioural Science/Revue canadienne des sciences du comportement, 16(1), 65-75.
  9. ^ -Price, L., Rothbaum, B., Hodges, L., Smith, S., & Hwan Lee, J. (2000). A controlled study of virtual reality exposure therapy for the fear of flying. V: Journal of consulting and clinical Psychology, 68(6), 1020-1026
  10. ^ King, N. J., Hamilton, D. I. in Ollendick, T. H. (1988). Children’s Phobias: A behavioural Perspective. Wiley: Chichester, UK.
  11. ^ Rachman, S. (1977). The conditioning theory of fear acquisition: a critical examination. Behaviour Research and Therapy, 15, 375-387.
  12. ^ Sagar, S. S. (2009). Fear of failure in youth sport: Building on the momentum of the new research. Sport & Exercise Psychology Review, 5(1), 5-15.
  13. ^ Li, F., Fisher, K. J., Harmer, P., McAuley, E. in Wilson, N. L. (2003). Fear of Falling in Elderly Persons: Association With Falls, Functional Ability, and Quality of Life. Journal of Gerontology: Psychological Sciences. 58B (5), 283-290.