Strah

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Strah je eno izmed osnovnih čustev, ki ga doživljamo, ko se počutimo ogrožene. To je osnovni mehanizem za preživetje, ki se sproži kot odgovor na določene dražljaje, kot so bolečina ali nevarnost. Je čustvo, ki primarno služi zaščiti in varnosti organizma. Strah je sposobnost prepoznavanja nevarnosti in vodi k potrebi po soočenju z nevarnostjo ali begu pred njo (temu rečemo odziv boj ali beg). V izrednih primerih doživljanja strahu (groza) je možen odziv tudi otrpnitev telesa (nepremičnost). Pomembno je tudi, da razlikujemo med strahom in tesnobnostjo. Strah je pogosto povezan z določenimi vedenji bega in izogibanja, tesnobnost pa je posledica groženj, ki jih občutimo kot neizogibne in za katere se nam zdi, da jih ne moremo nadzirati. Strah se skoraj vedno nanaša na prihodnje dogodke, kot so poslabšanje trenutne situacije, ali pa nadaljevanje nevzdržne situacije. Strah je lahko tudi takojšnji odziv na trenutno dogajanje. Vsi ljudje imamo instinktiven odziv na potencialno nevarnost, ki je zelo pomemben za preživetje vrste. Razlikovati pa moramo tudi med normativnim strahom in fobijami. Veliko ljudi se npr. boji višine, a jih ta strah ne ovira v normalnem funkcioniranju. Šele ko ta strah postane tako intenziven, da človeka onemogoča v aktivnostih, ki jih je prej normalno opravljal, lahko govorimo o fobiji.

Pridobitev strahu[uredi | uredi kodo]

Za emocionalne procese je značilno, da so delno prirojeni in delno naučeni. Večina strahov je naučeno vedenje[1]. Pri tem sodelujejo različne vrste učenja. S fiziološkimi reakcijami je najbolj neposredno povezano klasično in instrumentalno pogojevanje. Vendar pa emocionalno učenje vključuje tudi vrste učenja, ki niso neposredno povezane s fiziološkimi reakcijami [2]. Taki obliki sta učenje s posnemanjem in verbalno učenje, ki vključujeta mišljenje, na učenje pa vplivata predvsem preko kognitivnih procesov[3].Po Rachmanu[4] lahko strah pridobimo na tri načine: neposredno s pogojevanjem in posredno z opazovanjem (ang. vicarious or observational learning) oziroma s posredovanjem neke verbalne informacije (ang. verbal threat information). Torej se lahko strahu naučimo tudi, ko ni neposrednega kontakta z dražljajem. To nam pove dejstvo, da ljudje poročajo o strahu pred objekti, s katerimi niso bili v stiku, in pred situacijami, ki jih niso doživeli[5]. Različni tipi informacij vplivajo na prepričanja o strahu. Negativna informacija lahko vpliva na porast strahu, pozitivna pa prepričanje o njem nekoliko zmanjša. Pri otrocih je pomembno, katera oseba preda informacijo. Odrasla oseba učinkoviteje preda informacijo o strahu na otroka kot njegov vrstnik[6]. Poleg tega verbalna informacija o strahu vpliva tudi na približevanje (v primeru pozitivne informacije) oziroma izogibanje (v primeru negativne informacije) do nekega objekta[7].

Pogojevanje strahu[uredi | uredi kodo]

Opredelitve in pojmi

Pogojevanje strahu je vedenjska paradigma, kjer se organizem nauči bati pogojnega dražljaja, povezanega z averzivnimi dogodki. Brezpogojni dražljaj je dražljaj, ki brezpogojno, naravno in avtomatsko sproži vedenjski odziv. Pogojni dražljaj je sprva nevtralen dražljaj, vendar z rednim združevanjem z brezpogojnim dražljajem sproži enak vedenjski odziv kot brezpogojni dražljaj. Pogojni odziv je vedenjski odziv, izzvan s strani pogojnega dražljaja po pogojevanju. Reprezentacije so predstave ali spomini senzoričnih atributov pogojnih ali brezpogojnih dražljajev.

Na osnovi korenitih sprememb v vedenju v odgovor na pogojni dražljaj, velja, da se pogojni dražljaj med pogojevanjem na nekaj asociira[8][9], vendar ostaja narava tistega nečesa kontroverzna. Mišljeno je, da se pojavi asociacija med reprezentacijami pogojnega in brezpogojnega dražljaja, ki sta definirana z njuno senzorično vsebino in izomorfizmom dražljajev iz okolja[10][11][12][13][14]. V nekaterih modelih termin asociacija opisuje vez, ki povezuje reprezentacije pogojnega in brezpogojnega dražljaja v možganih[15]. Torej, pogojni dražljaj aktivira reprezentacijo pogojnega dražljaja, ki prek vzdražnih asociacij sproži reprezentacije brezpogojnega dražljaja, ta pa nato izzove pogojni odziv. Raje kot vezi smatra konvergenčni model asociacije kot mesta prekrivanja med reprezentacijami pogojnega in brezpogojnega dražljaja znotraj basolateralne amigdale[16]. Te tradicionalne teorije dominirajo temu področju kljub pomanjkanju neposrednih dokazov za kodiranje reprezentacij brezpogojnega dražljaja. Pojem reprezentacij brezpogojnega dražljaja se dodatno zaplete zlasti pri enkratnem pogojevanju zaradi dejstev, kot so: 1) pogojevanje pogosto obsega le kratek brezpogojni dražljaj, ki lahko ni zadosten za oblikovanje trajnih reprezentacij brezpogojnega dražljaja; 2) pogojni odziv zamrzuje vedenje, čeprav se pričakuje, da bi neposredna aktivacija reprezentacij brezpogojnega dražljaja sprožila pogojni odziv, ki je podoben brezpogojnemu odzivu; 3) strah je lahko pridobljen tudi med odsotnostjo brezpogojnega dražljaja, ali prek pogojevanja drugega reda[17] ali posredovanjem verbalne informacije ali z opazovanjem[18][19]. Ta opažanja predlagajo, da nastanek reprezentacij brezpogojnega dražljaja ni ključen za pogojevanje strahu, kar pušča odprto vprašanje, kaj je tisto, kar asociira s pogojnim dražljajem[20].

Strah pred uspehom[uredi | uredi kodo]

Koncept motiva o izogibanju uspehu je bil najprej zastavljen s strani psihologinje Homer. Homerjeva je trdila, da se ženske vidijo kot neprimerljive z moškimi in da je uspeh nasprotje ženskosti. Zaradi tega ima veliko žensk motiv izogibanja uspehu, kar vodi tudi v to, da postanejo zaskrbljene ob svojih dosežkih. Pričakujejo namreč negativne posledice, kot so zavrnitev družbe in/ali občutje neženskosti. V originalni študiji Homerjeve so ugotovitve sledeče: pri ženskah je pojav strahu pred uspehom veliko večji kot pri moških. Prav tako so se ženske z visokim strahom pred uspehom slabše odrezale v nalogah, kjer je bila prisotna tekmovalnost. Homerjevi so predvsem očitali, da je ocenjevala vedenje, ki je bilo specifično za določene situacije, ni pa upoštevala splošnih osebnostnih lastnosti posameznika, zato sta Zukerman in Allison (1976) razvila nov merski pripomoček, ki naj bi ponudil bolj objektiven vpogled v problem. Na izbrano temo je bilo opravljenih veliko raziskav, vendar si te velikokrat prihajajo v nasprotje.

Goh in Mealiea (1984) [21] sta se v svoji študiji poglobila v zvezo med strahom pred uspehom in delovno storilnostjo, trajanjem zaposlitve na trenutnem delovnem mestu in želenih rezultatov dela pri ženskah. Ugotovila sta, da imajo posameznice z nizkim strahom pred uspehom visoko samopodobo in visoko delovno motivacijo, ter obratno posameznice z visokim strahom pred uspehom, prav tako se ženske, ki imajo nizek strah pred uspehom ocenjujejo kot bolj delovno storilne. Ženske z visokim strahom pred uspehom bolj pogosto iščejo službe, ki so tipično ženske, medtem ko jih ženske z nizkim strahom pred uspehom manj pogosto. Rezultati so pokazali, da strah pred uspehom nima vpliva na trajanje zaposlitve.

Strah pred letenjem[uredi | uredi kodo]

Strah pred letenjem ali aerofobija je kombinacija ene ali več fobij, povezanih z letenjem. To so klavstrofobija ali strah pred zaprtimi prostori, in akrofobija ali strah pred višino. Je simptom in ne bolezen. Povzroči pa jo lahko veliko različnih dejavnikov. Strahu pred letenjem posvečajo vedno več časa, saj je potovanje z letalom vedno bolj popularno in za modernega človeka že skoraj neizbežno. Pri ljudeh, ki imajo zelo izražen strah pred letenjem je dovolj, že samo omemba o letenju, da pri njih vzbudi visoko anksioznost. Večina ljudi, pa se ne boji samega letenja ampak paničnih napadov, ki jih povezujejo z letenjem.[22]

Strah pred letenjem naj bi bil prisoten pri kar 10-40% človeške populacije.[23] Raziskava Monice Martinussen, Elisabeth Gundersen in Reidar Pedersen (2011)[24] je potrdila, da ima strah pred letenjem več žensk kot moških, ter da na strah pred letenjem zelo vplivajo izkušnje iz letališča (check in, varnostni pregled, prijaznost zaposlenih..).

Na temo strahu pred letenjem je bila leta 2011 (Janice Hawkins-Gilligan, Judith A. Dygdon in Anthony J. Conger)[25] izvedena raziskava o značaju oz. lastnostih strahu pred letenjem in ali je ta strah povezan s pogoji na letalu sli s stopnjo že »vkoreninjenega« « (angl. flight-embedded) strahu. Ljudi s strahom pred letenjem naj bi delili v tri skupine: tisti, ki sploh ne letijo, tisti, ki letijo samo če je to res nujno in tisti, ki letijo, a jim je ob tem skrajno neprijetno. Raziskovalci so menili (in tudi potrdili), da je strah pred letenjem posebna oblika strahu, ki lahko obstaja tudi brez specifičnih dejavnikov, ki naj bi strah povzročili (torej je lahko vrojen).

S to temo so se ukvarjali tudi Aliza Fleischer, Anat Tchetchik in Tomer Toledo (2012) [26], katere je zanimal vpliv strahu pred letenjem na izbiro letalskih družb in tudi same poti. Rezultati so pokazali, da so ljudje s strahom pred letenjem pripravljeni plačati več za »udobje« (oz. dejavnike, ki se zdijo posameznikom pomembni in jim dajejo občutek varnosti) na letalu, ki njihov strah zmanjšuje.

Strah pred letenjem je torej prisoten pri mnogih ljudeh in ti so pripravljeni storiti marsikaj, da bi svoj strah zmanjšali.


Strah otrok pred živalmi[uredi | uredi kodo]

Otroci so starostna skupina, ki doživlja mnogo strahov. Mnogo bolj so dovzetni za dražljaje iz okolja, ki povzročijo specifične odzive. Ni redko, da se bojijo teme, krvi, zobozdravnikov, živali, višine itd. Nekateri otroci doživljajo strah pred živalmi, ki je neprilagodljiv, vztraja dolgo časa in povzroča veliko stisko tako njim kot ljudem v njihovi okolici. Takšne oblike strahov pogosteje imenujemo fobije. King idr.[27] navajajo najpogostejše odzive otrok, ki trpijo za fobijami. Lahko se pojavijo misli o prestrašenosti, povečan srčni utrip, sprememba dihanja, toga drža, sesanje palca in izogibanje pred težavami. Rachman [28]je razvil teorijo treh poti, ki govori o treh načinih pridobitve strahu. Ti so direktno pogojevanje (npr. pes napade otroka), modelno učenje (npr. otrok v prisotnosti psa opazuje prestrašen odziv staršev) in navodila oz. informacije (npr. otrok sliši novice o napadu psa).


Učenje strahu do živali z modelnim učenjem v obdobju otroštva[uredi | uredi kodo]

Strahovi v otroštvu so lahko zelo intenzivni, a jih večina izgine prav tako hitro, kot se pojavijo. Pri manjšini otrok pa strahovi ne izginejo in imajo velik vpliv na njihovo življenje. Nekateri so fobijam in strahovom bolj podvrženi kot drugi, kar je posledica različnih okoljskih in genetskih dejavnikov. Eden izmed okoljskih dejavnikov je tudi modelno učenje ali učenje z opazovanjem modela. Kar pomeni, da se otroci naučijo strahu do živali tako, da opazujejo nek model, ki v interakciji s to živaljo izraža strah, zato tudi sami v prihodnje do te živali izražajo strah tudi, če jim je nepoznana. Modeli za učenje strahu so najpogosteje starši ali bratje in sestre, največji vpliv na učenje strahu pa imajo matere. Vpliv matere na modelno učenje strahu do živali je največji, ko je otok star od 12 do 21 mesecev, nato se ta vpliv vedno bolj manjša. V večih različnih raziskavah, v katerih so preučevali učenje strahu do živali z opazovanjem nekega modela, so raziskovalci prišli do podobnih rezultatov, kar se tiče modelnega učenja strahu. V vseh raziskavah, so uporabili slike prestrašenih otrokovih mater ali pa slike prestrašenih neznancev. Te slike so otrokom pokazali skupaj s sliko njim neznane živali. Ugotovili so, da se stopnja strahu do živali pri otrocih znatno poveča po tem, ko vidijo, sliko prestrašene osebe ob sliki nepoznane živali. [29] Ta strah se kaže v tem, da se otroci tej živali izogibajo, ne upajo si ji približati in imajo povišan srčni utrip ob približevanju ter so do teh živali pristranski. Ugotovili so tudi, da se lahko otoci strahu do živali naučijo tudi, ko opazujejo model, ki v interakciji z neko živaljo izraža gnus. [30] Zanimivo pa je, da se lahko strahu do živali tudi odučimo in sicer na zelo podoben način, kot se ga naučimo, seveda pa nismo vedno uspešni.

Strah pred neuspehom[uredi | uredi kodo]

Strah pred neuspehom se nanaša na pričakovanje negativnih izidov ali slabih rezultatov pri reševanju nalog in je povezan z izogibanjem situacijam, v katerih oseba lahko doživi neuspeh [31]. Strah pred neuspehom je pogosto razlog za manjšo učinkovitost, saj posamezniki, ki dvomijo v svoje sposobnosti in doživljajo velik strah pred neuspehom, manj uresničujejo svoje cilje [32].

Strah pred neuspehom v športu[uredi | uredi kodo]

Sagar idr.[33] trdijo, da se v športu strah pred neuspehom kaže predvsem v burnem reagiranju na odločitve sodnikov, dopingu in osipu mladih v športu ter ovirah, ki so za njih prisotne v športnih aktivnostih . Zgodnji teoretiki, ki so se ukvarjali s storilnostno motivacijo pojmujejo strah pred neuspehom kot motiv, ki temelji na izogibanju in usmerja posameznika k preprečevanju neuspeha, ki mu povzroča občutek sramu. Sodobni teoretiki pa sram postavljajo v samo bistvo strahu pred neuspehom. Strah pred neuspehom je v športu močno prisoten in ima velik vpliv na posameznika in njegovo vedenje. Še posebej je ta fenomen prisoten pri mladih športnikih.

Strah pred neuspehom v šolstvu[uredi | uredi kodo]

Ko je učenec soočen s situacijo, da ga v bližnji prihodnosti čaka test, se lahko nanjo različno odzove. Neuspehu na testu se lahko izogne tako, da se usmeri k pozitivnemu cilju in uspešno opravi test ali pa spremeni za njega osebni pomen neuspeha. To lahko naredi tako, da zelo zniža svoja pričakovanja za uspeh in je posledično manj razočaran zaradi slabšega rezultata ali pa tako, da vzrok za neuspeh ne pripisuje svojim zmožnostim, ampak poišče drug razlog, npr. odlašanje z delom. Če je posameznika strah pred neuspehom, mu lahko usmerjenost k uspehu služi kot zaščita, ki omili strah pred neuspehom. Ko pa želja po uspehu ni prisotna, ima strah večji vpliv na šolski uspeh in se povezuje s pogostejšim odlašanjem z delom ter slabšimi rezultati. Odlašanje ali iskanje drugih razlogov za neuspeh je najpogosteje pri učencih, ki imajo visok strah pred neuspehom in hkrati nizko usmerjenost k uspehu [34]. Strah pred neuspehom povzroča večjo neorganiziranost in slabše počutje med pripravo na test. Na uspeh na testu pa bistveno vpliva le počutje [31]. Haghbin, McCaffrey in Pychyl (2012) so raziskovali odnos med strahom pred neuspehom in odlašanjem. Ugotovili so, da je razmerje med strahom pred neuspehom in odlašanjem odvisno od kompetentnosti. Manj kompetentni študentje se bodo bolj verjetno zamotili z izvajanjem manj skrb vzbujajočih dejavnosti, ker verjamejo, da so posledice neuspeha odbijajoče in grozeče, kar v njih vzbuja negativna čustva. Avtorji so ugotovili tudi, da igra pomembno vlogo pri skupini bolj kompetentnih študentov občutek neodvisnosti, pri skupini manj kompetentnih študentov pa občutek neodvisnosti ni imel vloge. Pri bolj kompetentnih študentih je odnos med strahom pred neuspehom in odlašanjem nasproten. Ko študent čuti večji strah pred neuspehom bo manj zavlačeval, razen če povečan strah pred neuspehom zmanjša njihov občutek neodvisnosti. Torej manjša neodvisnost lahko pri teh študentih sproži odlašanje. [35]


Strah pred padanjem[uredi | uredi kodo]

Padec je najpogostejša oblika nesreče pri starejših ljudeh. Murphy [36] trdi, da zaradi vsakodnevnega soočanja s padci pri vsakdanjih opravilih, veliko ljudi v starejših letih razvije strah pred padanjem, ta pa ima mnogo slabih posledic. Čeprav zaradi samega padca ni bilo nujne fizične poškodbe, strah pripravi osebka do zmanjšanja fizične in mentalne aktivnosti. Strah vpliva na samopodobo in samozavest ter povzroči občutek slabosti in nesposobnosti. Zaradi pretiranega strahu lahko pride tudi do depresije, ki vodi k slabši kvaliteti življenja. Ljudje, ki doživljajo strah, se ne bi smeli bati tega priznati, ampak bi morali biti deležni fizične in psihične pomoči.

Strah pred osamljenostjo[uredi | uredi kodo]

V današnjem času je na eni strani zelo prisoten strah pred navezanostjo, bodisi na drugo osebo, žival, predmet, blagovne znamke itd., ter na drugi pred tem, da bi ostali sami. Zahodna družba ohranja ideologijo, da je romantični odnos najpomembnejše družbeno razmerje. Takšna prepričanja v ljudeh vzbujajo strah pred posledicami v primeru, da svojega življenjskega partnerja ne najdejo. Ta pritisk in strah pred tem, da bi ostali sami, lahko ljudi privede tako daleč, da se jim vsakršno razmerje zdi boljše kot pa, da so samski, kljub temu, da imajo določena pričakovanja in zahteve (fizična privlačnost, socialni status, potencial za intimnost itd.). Vsak človek hrepeni po nekom, saj potrebuje nekoga s katerim se razume, počuti ljubljenega in mu predstavlja varen prostor, kamor se lahko zateče v stresnih trenutkih. Ti osnovni biološki in psihološki pritiski po socialnih povezavah lahko vodijo do strahu pred tem, da bi ostali sami. Spielmann, MacDonald, Maxwell, Joel, Peragine, Muise, Impett, (2013) [37] so izvedli raziskavo v kateri so ugotovili, da strah pred tem, da bi ostali sami povzroča, da so ljudje manj selektivni, ne iščejo tistega kar hočejo in se sprijaznijo s tistim kar dobijo. Rezultati kažejo, da osamljenost predstavlja veliko skrb za veliko število ljudi.

Strah pred intimnostjo[uredi | uredi kodo]

Ljudje se bojijo samote, zato neprestano iščejo bližino in zvezo. Kljub temu nekateri niso sposobni imeti zdravih medsebojnih odnosov, ki bi temeljili na zaupanju, izmenjevanju čustev in bi bili dolgotrajni. Ta pojav imenujemo strah pred intimnostjo. Za ljudi, ki se bojijo tesnih medosebnih odnosov, v katerih bi se počutili varne, je značilno, da so njihovi odnosi neprilagojeni in težavni.

Dejavniki, ki vplivajo na strah pred intimnostjo[uredi | uredi kodo]

Slabši medosebni odnosi oziroma strah pred intimnostjo je večji pri ljudeh, ki so bili v otroštvu spolno ali fizično zlorabljeni, ki so bili deležni neprimerne vzgoje ter jim starši niso izkazovali dovolj ljubezni in so imeli negativne izkušnje v predhodnih odnosih. Slovenska psihologinja dr. Tanja Repič (2005) [38]je v raziskavi preučevala kako sta povezana fizična zloraba v otroštvu in strah pred intimnostjo v partnerskih odnosih. V raziskavi je preučevala 4 skupine ljudi, ki so v različnih partnerskih odnosih. Te skupine so sestavljali: ločeni, poročeni, neporočeni pari, ki živijo skupaj in neporočeni pari, ki ne živijo skupaj. Ugotovila je, da se intimnosti najbolj bojijo ločeni, najmanj pa tisti, ki niso poročeni in živijo skupaj. Vsi tisti, ki so bili v otroštvu fizično zlorabljeni, so se bolj bali intimnosti kot tisti, ki v otroštvu niso bili fizično zlorabljeni. Tako je fizična zloraba eden izmed dejavnikov, ki je povezana s strahom pred intimnostjo.

V zadnjem času, ko je prišlo do porasta nasilja, so starši govorili otrokom, da ne smejo zaupati tujcem. Znanstveniki so ugotovili, da je to povezano s strahom pred intimnostjo pri mladostnikih. Tisti mladostniki, ki so jih starši učili nezaupanja v tujce, so se bolj bali intimnih odnosov. Predvsem se je to kazalo pri dekletih, ki so poleg strahu pred intimnostjo občutila tudi osamljenost.

Tudi tisti, ki so v otroštvu doživeli travmatsko izkušnjo, kot je na primer holokavst, so se kot odrasli bolj bali intimnih odnosov. Predvsem tisti, ki so bili zaprti v taborišča, so se kasneje v življenju bali tesnih odnosov.

Strah pred zaprtimi prostori (klavstrofobija)[uredi | uredi kodo]

Fobija je oblika bolezenskega strahu pred nekimi predmeti, položaji, bitji ali pojavi . Klavstrofobija pa je torej nek situacijski strah, ki ga spremlja močna tesnoba v odnosu do zaprtih prostorov in psihološko omejujočih situacij. Posamezniki, pri katerih so izraženi znaki klavstrofobije, se ponavadi bojijo omejevanje na več različnih načinov oziroma omejevanja v mnogih različnih prostorih, kot so npr. majhne sobe, predori, dvigala, vlaki, avtobusi in prenatrpani prostori. Mnogi klavstrofobični posamezniki se bojijo tudi zadušitve. Skrbi jih namreč, da v prostoru, ki jih omejuje, ne bo dovolj kisika, ki bi omogočal normalno dihanje [39].

Nekateri avtorji trdijo, da se vzrok za klavstrofobijo skriva v napačnem subjektivnem zaznavanju in doživljanju prostora, ki nam je blizu. [39] Spet drugi pa poudarjajo tudi biološke dejavnike, ki lahko vplivajo na pojav klavstrofobije. Ti dejavniki so npr. razna vnetja v človeškem organizmu in pospešeno bitje srca [40].

Strah pred smrtjo[uredi | uredi kodo]

Strah pred smrtjo naj bi bil prirojen in univerzalen, vse kar namreč ogroža naše telo, čutimo kot nelagodje. Kljub temu vsak posameznik strah pred smrtjo različno dojema in se z njim spopada, njegovo doživljanje pa se spreminja skozi različna življenjska obdobja. Nekateri menijo, da ima pojem smrti in strah pred njim pomembno vlogo pri pojavu depresije, v psihopatologiji ter v primerih psihosomatskih motenj. Strah pred smrtjo naj bi bila univerzalna reakcija in se pojavlja pri vseh ljudeh.

Herman Feifel in Vivian Tong Nagy (1981)[41] sta v svoji raziskavi pokazala, da je odziv na spremenljivke vrednotenje koncepta smrti, dejavnik zavedanja smrti, dejavnik veroizpovedi in odnos do udeleževanja pogrebov povezan s stopnjo strahu pred smrtjo. In sicer, višji kot je strah pred smrtjo, nižji je koncept vrednotenja smrti. Posamezniki iz skupin z visoko stopnjo strahu so smrt večkrat opisali kot slabo, kruto in temno v primerjavi s posamezniki iz skupin z nizko stopnjo strahu, imeli pa so tudi višji dejavnik zavedanja smrti. Pogosteje so razmišljali o smrti in brali osmrtnice. Udeleženci te skupine so bili tudi manj verni in so se pogosteje izogibali pogrebom, kar kaže na to, da ima vera pozitiven vpliv pri soočanju s smrtjo. To sta Herman Feifel in Allan B. Branscomb (1973)[42] pokazala tudi v raziskavi, kjer so tisti udeleženci raziskave, ki so strah pred smrtjo zanikali, sebe ocenili kot mnogo bolj verne od vseh ostalih, ki so potrdili, da se smrti bojijo. Ugotovila sta tudi, da so tisti, ki so priznali strah pred smrtjo občutno mlajši od udeležencev raziskave, ki so strah zanikali. Na strah pred smrtjo pa ne vpliva samo starost, ampak tudi spol, kar je v svoji študiji potrdila Jennifer Lyke (2013).[43] Rezultati njene raziskave so pokazali, da se moški in ženske pomembno razlikujejo z vidika strahu pred smrtjo in umiranjem. V obeh primerih so o večjem strahu poročale ženske.

Strah pred višino[uredi | uredi kodo]

Akrofobija (strah pred višino) je ena od najpogostejših fobij. Prisotna je pri enem izmed dvajsetih posameznikov; seveda pa višina pogosto vzbuja strah pri vseh ljudeh, kar nakazuje na možnost, da akrofobija predstavlja hipersenzitivno manifestacijo vsakodnevnega, racionalnega strahu.[44] Carlos M. Coelho in Wallis Guy (2010) [44] sta ugotovila, da strah pred višino povzroči močna čustva nelagodja in strahu pri drugače mirnih posameznikih.

Akrofobija se pogosto povezuje z depresijo in ostalimi anksioznostnimi motnjami. Ugotovitve študij nakazujejo na korelacijo med akrofobijo in anomalijami v nadzoru ravnotežja. Prav tako se pri ljudeh z akrofobijo pojavljajo anomalije v vizualni percepciji gibanja; posamezniki s strahom pred višino so bolj dovzetni za interakcije med ravnotežjem in kognicijo. [45]

Akrofobija pri dojenčkih[uredi | uredi kodo]

Splošno znano je, da se plazeči dojenčki izogibajo nevarnih prepadov, ker je tudi pri njih prisoten strah pred višino, vendar nedavne raziskave na tem področju nakazujejo na dejstvo, da temu morda ni tako-ni dokazov s katerimi bi lahko trdili, da je pri dojenčkih res prisoten strah pred višino. Dojenčki se izogibajo nevarnim prepadom površine po kateri se plazijo, ker se zavedajo svojih gibalnih sposobnosti in lastnosti fizičnega okolja. Edina telesna reakcija, ki nakazuje na prisoten strah pred višino, v prisotnosti zaradi višine nevarne situacije, je pospešeno bitje srca, ki bi ga lahko pripisali tudi splošni navdušenosti nad neznano situacijo. Prisotni niso niti obrazni izrazi, ki se na splošno pojavljajo pri doživljanju straha-v večini primerov so se dojenčki v takšnih situacijah celo smejali. [46]


Strah pred posmehom[uredi | uredi kodo]

Gelotofobija ali strah pred posmehom je ena izmed oblik socialnega strahu. Posameznika je strah, da bi pred drugimi izpadel neumno in bi se mu zaradi tega smejali. Prav tako smeh drugih brez pravega razloga poveže s sabo in meni, da je namenjen njemu. Dios idr.(2010)[47]. so v študiji ugotovili, da je strah pred posmehom bolj izrazit pri socialno anksioznih ljudeh. Ugotavljajo tudi, da je strah pred posmehom po vsej verjetnosti rezultat izkušenj iz preteklosti, in sicer tega ali in kako so se nekomu že posmehovali.



Reference[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Marjanovič Umek, L. in Zupančič, M. (2009). Razvojna psihologija (str. 232 - 255).Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete
  2. ^ Lamovec, T. (1984). Emocije. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za psihologijo
  3. ^ Lamovec, T. (1984). Emocije. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za psihologijo
  4. ^ Rachman, S. (1976). The conditioning theory of fear-acquisition: a critical examination. Behaviour research and therapy, 15(5), 375-387.
  5. ^ Rachman, S. (1976). The conditioning theory of fear-acquisition: a critical examination. Behaviour research and therapy, 15(5), 375-387.
  6. ^ Field, A. P., Argyris, N. G. in Knowles. (2001). Who's afraid of the big bad wolf: a prospective paradigm to test Rachman's indirect pathways in children. Behaviour research and therapy, 39(11), 1259-1276.
  7. ^ Field, A.P. in Lawson, J. (2003). Fear information and the development of fears during childhood: effects on implicit fear responses and behavioural avoidance. Behaviour research and therapy, 41(11), 1277-1293
  8. ^ Rescorla, R.A. and Heth, C.D. (1975) Reinstatement of fear to an extinguished conditioned stimulus. J. Exp. Psychol. Anim. Behav. Process 1, 88–96
  9. ^ Myers, K.M. and Davis, M. (2002) Behavioral and neural analysis of extinction. Neuron 36, 567–584
  10. ^ Delamater, A.R. (2004) Experimental extinction in Pavlovian conditioning: behavioural and neuroscience perspectives. Q. J. Exp. Psychol. B. 57, 97–132
  11. ^ Debiec, J. et al. (2010) The amygdala encodes specific sensory features of an aversive reinforcer. Nat. Neurosci. 13, 536–537
  12. ^ Rescorla, R.A. and Cunningham, C.L. (1978) Within-compound flavor associations. J. Exp. Psychol. Anim. Behav. Process 4, 267–275
  13. ^ Gallistel, C.R. (1990) Representations in animal cognition: an introduction. Cognition 37, 1–22
  14. ^ Blundell, P. et al. (2001) Lesions of the basolateral amygdala disrupt selective aspects of reinforcer representation in rats. J. Neurosci. 21, 9018–9026
  15. ^ Bouton, M.E. (1993) Context, time, and memory retrieval in the interference paradigms of Pavlovian learning. Psychol. Bull. 114, 80–99
  16. ^ Maren, S. and Quirk, G.J. (2004) Neuronal signalling of fear memory. Nat. Rev. Neurosci. 5, 844–852
  17. ^ Falls, W.A. (1998) Extinction: a review of theory and the evidence suggesting that memories are not erased with nonreinforcement. In Learning and Behavior Therapy (O’Donohue, W.T., ed.), pp. 205–229, Pearson Higher Education
  18. ^ Olsson, A. and Phelps, E.A. (2007) Social learning of fear. Nat. Neurosci. 10, 1095–1102
  19. ^ LeDoux, J.E. (2000) Emotion circuits in the brain. Annu. Rev. Neurosci. 23, 155–184
  20. ^ Tronson, N. C., Corcoran, K. A., Jovasevic, V. in Radulovic, J. (2012). Fear conditioning and extinction: emotional states encoded by distinctsignaling pathways. CellPRESS, 35(3), 145–155
  21. ^ Goh, S. C., Mealiea, L. W. (1984). Fear of success and its relationship to the job performance, tenure, and desired job outcomes of women. Canadian Journal of Behavioural Science/Revue canadienne des sciences du comportement, 16(1), 65-75.
  22. ^ -Price, L., Rothbaum, B., Hodges, L., Smith, S., & Hwan Lee, J. (2000). A controlled study of virtual reality exposure therapy for the fear of flying. V: Journal of consulting and clinical Psychology, 68(6), 1020-1026
  23. ^ Van Gerwen, L.J. and Diekstra, R.F.W. (2000). Fear of flying Treatment Programs for Passengers: An international review. Aviation, space and enviromental medicine, 71, 430-437.
  24. ^ Martinussen M., Gundersen E., Pedersen R. (2011). Predicting fear of flying and positive emotions towards air travel. Aviation Psychology and Applied Human Factors, 2, 70-74.
  25. ^ Hawkins Gilligan J., Dygdon J.A., Corgen A.J. (2011). Examining the nature of fear of flying. Aviat Space Environ Med, 82, 964-71.
  26. ^ Fleischer A., Tchetchik A., Toledo T. (2012) The Impact of Fear of Flying on Travelers' Flight Choice: Choice Model with Latent Variables. Journal of Travel Research, 51.
  27. ^ King, N. J., Hamilton, D. I. in Ollendick, T. H. (1988). Children’s Phobias: A behavioural Perspective. Wiley: Chichester, UK.
  28. ^ Rachman, S. (1977). The conditioning theory of fear acquisition: a critical examination. Behaviour Research and Therapy, 15, 375-387.
  29. ^ Askew, C., Çakır, K., Põldsam, L., Reynolds G. (2014). The Effect of Disgust and Fear Modeling on Children’s Disgust and Fear for Animals. Journal of Abnormal Psychology, 3, 566–577. Dunne, G., Askew, C. (2013). Vicarious Learning and Unlearning of Fear in Childhood Via Mother and Stranger Models. Emotion, 5, 974–980. Reynolds, G., Field, A. P., Askew, C. (2014). Effect of Vicarious Fear Learning on Children’s Heart Rate Responses and Attentional Bias for Novel Animals. Emotion, 5, 995-1006.
  30. ^ Askew, C., Çakır, K., Põldsam, L., Reynolds G. (2014). The Effect of Disgust and Fear Modeling on Children’s Disgust and Fear for Animals. Journal of Abnormal Psychology, 3, 566–577.
  31. ^ 31,0 31,1 Berger, S. in Freund, A.M. (2012). Fear of failure, disorganisation and subjective well-being in the context of preparing for an exam. Swiss Journal of Psychology, 71(2), 83-91.
  32. ^ Caraway, K., Tucker, C. M., Reinke, W. M. in Hall, C. (2003). Self-efficacy, goal orientation, and fear of failure as predictors of school engagement in high school students. Psychology in the Schools, 40(4), 417–427. doi: 10.1002/pits.10092
  33. ^ Sagar, S. S. (2009). Fear of failure in youth sport: Building on the momentum of the new research. Sport & Exercise Psychology Review, 5(1), 5-15.
  34. ^ De Castella, K., Byrne, D. in Covington M. (2013). Unmotivated or motivated to fail? A cross-cultural study of achievement motivation, fear of failure, and student disengagement. Journal of Educational Psychology, 105(3), 861-880.
  35. ^ Haghbin, M., McCaffrey, A. in Pychyl, T. A. (2012). The complexity of the relation between fear of failure and procrastination. Journal of Rational-Emotive and Cognitive-Behaviour Therapy, 30, 249–263. doi: 10.1007/s10942-012-0153-9.
  36. ^ Li, F., Fisher, K. J., Harmer, P., McAuley, E. in Wilson, N. L. (2003). Fear of Falling in Elderly Persons: Association With Falls, Functional Ability, and Quality of Life. Journal of Gerontology: Psychological Sciences. 58B (5), 283-290.
  37. ^ Spielmann, S. S. , MacDonald, G., Maxwell, J. A., Joel, S., Peragine, D., Muise, A., Impett, E. A. (2013). Settling for less out of fear of being single. Journal of Personality and Social Psychology, 105(6), 1049–1073.
  38. ^ Repič, T. (2005). Fizična zloraba v otroštvu in strah pred intimnostjo v partnerskem odnosu. Psihološka Obzorja, 14(3), 107-124.
  39. ^ 39,0 39,1 Lourenco, S. F., Longo, M. R., & Pathman, T. (2011). Near space and its relation to claustrophobic fear. Cognition, 119(3), 448-453. doi:10.1016/j.cognition.2011.02.009
  40. ^ Katznelson, R., Djaiani, G. N., Minkovich, L., Fedorko, L., Carroll, J., Borger, M. A., & ... Karski, J. (2008). Prevalence of claustrophobia and magnetic resonance imaging after coronary artery bypass graft surgery. Neuropsychiatric Disease And Treatment, 4(2), 487-493. doi:10.2147/NDT.S2699
  41. ^ Feifel, H. in Nagy, V. T. (1981). Another Look at Fear of Death. Journal of Consulting and Clinical Psychology, 49, 278-286.
  42. ^ Branscomb, A. B. in Feifel, H. in B (1973). Who's Afraid of Death?. Journal of Abnormal Psychology, 81, 282-288.
  43. ^ Lyke, J. (2013). Associations among aspects of meaning in life and death anxiety in young adults. Death studies, 37, 471-482.
  44. ^ 44,0 44,1 Coelho, C. M. in Wallis, G. (2010). Deconstructing acrophobia: Physiological and psychological precursors to developing a fear of heights. Depression And Anxiety, 27(9), 864-870. doi:10.1002/da.20698
  45. ^ Boffino, C. C., Cardoso de Sá, C. S., Gorenstein, C., Brown, R. G., Basile, L. H. in Ramos, R. T. (2009). Fear of heights: Cognitive performance and postural control. European Archives Of Psychiatry And Clinical Neuroscience, 259(2), 114-119. doi:10.1007/s00406-008-0843-6
  46. ^ Adolph, K. E., Kretch, K. S., & LoBue, V. (2014). Fear of heights in infants?. Current Directions In Psychological Science, 23(1), 60-66.
  47. ^ Carretero-Dios, H., Ruch, W., Agudelo, D., Platt, T. in Proyer, R. T. (2010). Fear of being laughed at and social anxiety: A preliminary psychometric study. Psychological Test and Assessment Modeling, 52, 108-124.