Celiakija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Celiakija
Klasifikacija in zunanji viri


Biopsija tankega črevesa, ki prikazuje celiakijo in se kaže v atrofiji črevesnih resic, hiperplazijo kripte in limfocitov, ki prehajajo v kripto .

DiseasesDB = 2922
MKB-10 K90.0
MKB-9 579.0
OMIM 212750

Celiakija je sistemska bolezen, pri kateri povzroči uživanje glutena pri osebah z dednim nagnjenjem avtoimunsko vnetje.[1]

Etiologija[uredi | uredi kodo]

Za nastanek celiakije je pomembno dedno nagnjenje, izpostavljenost glutenu in imunski odziv proti lastnim celicam. Dedno nagnjenje predstavljata pri 95 % bolnikov prisotnost DQ2 in DQ8 poglavitnega kompleksa tkivne skladnosti (MHCII). K razvoju celiakije je nagnjenih kar 30 % belcev. Prisotnost HLADQ2 in/ali DQ8 predstavlja tveganje za razvoj bolezni, ne pomeni pa, da se bo celiakija v resnici tudi razvila. Kandidatni geni, povezani s celiakijo, se nahajajo na 2., 5., 6., 11. in 19. kromosomu.[1] Pri bolnikih s celiakijo se glutenski epitopi vežejo na DQ2 in aktivirajo na gluten občutljive limfocite T, kar povzroči vnetni odziv v črevesju.[2]

Diagnoza[uredi | uredi kodo]

Diagnostika celiakije temelji na klinični sliki, določanju seroloških označevalcev za celiakijo (antigliadinska protitelesa (AGA) razredov IgG in IgA, antiendomizijska protitelesa (EMA) razreda IgA in protitelesa proti tkivni transglutaminazi (t-TG) razreda IgA in IgG), genetskih preiskavah in biopsiji sluznice tankega črevesa z dokazom okvare črevesne sluznice.[3]

Simptomi[uredi | uredi kodo]

Za celiakijo ni značilne tipične bolezeske slike. Nekateri bolniki so popolnoma asimptomatski, lahko imajo znake pomanjkanja nekaterih hranil, lahko pa se kažejo hudi znaki v prebavilih. Simptomi se lahko začnejo kazati pri otrocih, takoj ko jim v prehrano uvedejo žita. Lahko zaostaja v rasti, je apatičen, neješč, bled. Simptomi so lahko še generalizirana hipotonija, trebušna napihnjenost, zavrt razvoj mišičja. Pri starejših otrocih lahko pride do slabokrvnosti in zvrte rasti. Pri odraslih se pogosto pojavljajo utrujenost, slabotnost in neješčnost. Lahko se pojavlja blažja in prehodna driska. Pogosti so znaki pomanjkanja vitamina D in kalcija (npr. osteopenija, osteoporoza). Nekateri bolniki izgubljajo telesno maso, pojavijo se lahko tudi razjede v ustih, stomatitis in glositis. Pri okoli 10 % se pojavi herpetiformni dermatitis v obliki srbečega izpuščaja.[2]

Zelo pomembne so tudi težave, ki prizadenejo reproduktivni sistem. Dokazano je, da pride pri dekletih in fantih z nezdravljeno celiakijo do zapoznele pubertete, pogostejše pa so tudi druge težave, predvsem neplodnost, pri ženskah tudi neredne menstruacije, pogostejši splavi, rojstvo otrok z nižjo porodno težo. Tudi nevrološke težave so pri celiakiji dobro opisane. Že dalj časa je znano, da se pri bolnikih z nezdravljeno celiakijo pogosteje pojavljajo nevrološki zapleti (miopatije, epilepsija, cerebralna ataksija). V literaturi so kot zaplet celiakije opisane tudi nekatere psihiatrične bolezni. Sorazmerno pogosto, predvsem pri starejših bolnikih s celiakijo, so zvišane vrednosti serumskih transaminaz, ki kažejo na okvaro jeter, ta pa je reverzibilna in ob ustrezni dieti ne vodi v kronično jetrno okvaro. Najresnejši zaplet celiakije je razvoj rakavih bolezni, predvsem malignega limfoma tankega črevesa.[3]

Zdravljenje[uredi | uredi kodo]

Edino dokazano uspešno zdravljenje celiakije je stroga prehrana brez glutena, ki se je mora bolnik držati vse življenje. Iz prehrane je treba izključiti vsa živila, ki vsebujejo gluten (pšenica, in ječmen; oves ne povzroča celiakije, vendar zaradi predelave pogosto vsebuje sledove drugih žit). Dokazana pomanjkanja vitaminov in mineralov se zdravijo usmerjeno, z dodajanje le-teh, npr. pri pomanjkanju železa se dajejo železovi pripravki. Vsaj prve pol leta po ugotovitvi celiakije se priporoča uživanje multivitaminska pripravka. Pri nekaterih bolnikih vztrajajo znaki slabšega vsrkavanja hranil, predvsem maščob, kljub uvedbi diete. Vzrok je lahko prehodno nezadostno izločanje encimov iz trebušne slinavke, ki je posledica manjšega hormonskega spodbujanja izločanja zaradi okvarjenega delovanja sluznice tankega črevesa. Takšno prehodno pomanjkanje encimov trebušne slinavke se zdravi z nadomestki pankreatičnih encimov.[1]

Epidemiologija[uredi | uredi kodo]

V Evropi danes ocenjujejo, da je razširjenost celiakije 1 bolnik na 100 do 200 prebivalcev, kar pomeni, da je celiakija ena najpogostejših kroničnih bolezni nasploh. Naraščanje števila novoodkritih bolnikov je opazno tudi v Sloveniji.[3]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 1,2 Brecelj J., Sedmak M. Celiakija. MED RAZGL 2010; 49: 471–478.
  2. ^ 2,0 2,1 Beers MH, Porter RS, Jones TV, Kaplan JL, Berkwits M. The Merck Manual, 18th Ed. Merck & Co., Inc., 2006., str. 144–146.
  3. ^ 3,0 3,1 3,2 Dolinšek J., Urlep - Žužej D., Mičetić - Turk D.SODOBNI PRINCIPI DIAGNOSTIKE CELIAKIJE. ZDRAV VESTN 2006; 75: II-89–97.