Rolf M. Zinkernagel

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Rolf Martin Zinkernagel
Rolf M. Zinkernagel (2005)
Rolf M. Zinkernagel (2005)
Rojstvo: (1944-01-06) 6. januar 1944 (70 let)
Riehen, Basel-Stadt, Švica
Ustanova: Univerza v Zürichu
Alma mater: Univerza v Baslu
Avstralska narodna univerza
Poznan po: raziskave delovanja celic ubijalk
Pomembne nagrade
in priznanja:
Laskerjeva nagrada za temeljne medicinske raziskave (1995)
Nobel prize medal.svg Nobelova nagrada za fiziologijo ali medicino (1996)

Rolf Martin Zinkernagel, švicarski imunolog, patolog in akademik, nobelovec, * 6. januar 1944, Riehen, Basel-Stadt, Švica.

Leta 1966 je skupaj z avstralskim imunologom Petrom Dohertyjem prejel Nobelovo nagrado za fiziologijo ali medicino za odkritja o specifičnosti celično posredovanega imunskega odziva organizma.[1]

Življenje in delo[uredi | uredi kodo]

Odraščal je v rojstni vasi Riehen blizu Basla. Po srednji šoli je vpisal študij medicine na Univerzi v Baslu, kjer je tudi spoznal svojo bodočo ženo Kathrin, a ga klinična praksa ni pritegnila, zato se je preusmeril v biomedicino in se na tem področju usposabljal na univerzah v Baslu, Zürichu in Lausanni. V tem času se je začel ukvarjati z imunologijo. Leta 1973 je dobil položaj raziskovalca na Avstralski narodni univerzi v Canberri, kamor se je preselil z družino. Tu je pričel sodelovati s takratnim podoktorskim raziskovalcem Petrom Dohertyjem in vpisal doktorski študij.

Z Dohertyjem sta raziskovala delovanje celic ubijalk oz. citotoksičnih limfocitov T in njihovo vlogo pri limfocitnem horiomeningitisu, virusni bolezni miši. S serijo poskusov sta razkrila vlogo poglavitnega histokompatibilnostnega kompleksa (MHC) pri celično posredovanem imunskem odzivu - odkrila sta, da mora celica ubijalka prepoznati dva signala: celici lastno molekulo MHC in hkrati še virusni antigen, ki se izraža na površini te celice. Če je »lastni« signal prisoten hkrati z virusnim, celica ubijalka povzroči smrt okužene celice, sicer (v primeru da so limfociti vbrizgani v drugo miš) pa ne reagira in do imunskega odziva ne pride.

Po doktoratu je kratek čas deloval na Scrippsovem raziskovalnem inštitutu v La Jolli (Kalifornija, ZDA), nato pa se je leta 1979 vrnil v Švico, kjer je postal izredni profesor na Univerzi v Zürichu. Tu je nadaljeval z raziskavami celic ubijalk in do leta 1988 napredoval do rednega profesorja ter vodje univerzitetnega Inštituta za eksperimentalno imunologijo. Kot strokovnjak za imunologijo je bil leta 1999 imenovan v upravni odbor farmacevtskega podjetja Novartis, med leti 2000 in 2003 pa je bil tudi v upravnem odboru podjetja Cytos Biotechnology.

Priznanja[uredi | uredi kodo]

Za odkritja nekaterih ključnih mehanizmov delovanja imunskega sistema sta z Dohertyjem prejela več nagrad, med njimi leta 1995 Laskerjevo nagrado za temeljne medicinske raziskave in leto kasneje še Nobelovo nagrado za fiziologijo ali medicino. Poleg tega sta bila povišana v Red Avstralije.

Zinkernakel je bil izvoljen tudi za člana več akademskih ustanov, med njimi Nacionalne akademije znanosti ZDA in Ruske akademije znanosti.

Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "The Nobel Prize in Physiology or Medicine 1996". nobelprize.org. Nobelov sklad. Pridobljeno dne 3.7.2012. 

Viri[uredi | uredi kodo]