Severo Ochoa

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Severo Ochoa
Severo Ochoa statue Madrid 3250.JPG  *
Kip Severa Ochoe v Madridu
Rojstvo (1905-09-24)24. september 1905
Luarca, Asturija, Španija  *
Smrt 1. november 1993 (1993-11-01) (88 let)
Madrid, Španija  *
Bivališče Španija, Združeno kraljestvo, Nemčija, Združene države Amerike
Področja biokemija, molekularna biologija
Ustanove Univerza v New Yorku
Rochejev inštitut za molekularno biologijo (Nutley)
Poznan po raziskave sinteze RNK
Vplivi Otto Meyerhof
Vplival na Arthur Kornberg
Pomembne nagrade Nobel prize medal.svg Nobelova nagrada za fiziologijo ali medicino (1959)
Nacionalna medalja znanosti (1979)


Severo Ochoa, špansko-ameriški zdravnik in biokemik, nobelovec, 24. september 1905, Luarca, Asturija, Španija, † 1. november 1993, Madrid.

Študiral je na kolidžu v Málagi, kjer je diplomiral leta 1921. Navdihnjen z delom Ramóna y Cajala je po tistem vpisal študij medicine na Univerzi v Madridu in leta 1929 pridobil naziv doktorja medicine. Nato je odšel v Heidelberg, kjer je raziskoval različne fiziološke procese pod vodstvom Otta Meyerhofa.

Leta 1931 je postal predavatelj fizologije na Univerzi v Madridu in leta 1934 napredoval še do vodje oddelka za fiziologijo na Medicinskem inštitutu v Madridu. V tem obdobju se je izpopolnjeval v Londonu, kjer je prvič prišel v stik z raziskavami na področju encimologije. Med leti 1936 in 1941 je deloval v različnih laboratorijih v tujini, med drugim v Heidelbergu, Plymouthu in na Univerzi v Oxfordu. Tu so njegovo pozornost pritegnile encimske reakcije oksidativne presnove, katerih raziskavam se je posvetil v ZDA; sprva je deloval na Univerzi Washingtona v St. Louisu, od leta 1942 pa na medicinski fakulteti Univerze v New Yorku. Motiva pogostih selitev sta bila tako iskanje najboljših pogojev za raziskave kot tudi težavne družbenopolitične razmere v Evropi pred izbruhom druge svetovne vojne. Na univerzi v New Yorku je predaval biokemijo in famakologijo, kasneje pa je postal tudi predsednik oddelka za biokemijo. Leta 1956 je pridobil ameriško državljanstvo in ostal na Univerzi v New Yorku do svoje upokojitve leta 1974.

Njegove raziskave encimskih procesov, biološke oksidacije in energetskega metabolizma so močno pripomogle k razumevanju kemičnih procesov v telesu. Njegovo najvidnejše odkritje je encim polinukleotidna fosforilaza, za katerega so sprva mislili, da je odgovoren za biosintezo ribonukleinske kisline. Kasneje se je izkazalo, da ima v tem procesu zgolj pomožno vlogo, a je bil kasneje s pridom uporabljen v raziskavah, s katerimi so razvozlali genetski kod.

Za svoje delo je prejel več nagrad, med njimi leta 1959 skupaj z Arthurjem Kornbergom Nobelovo nagrado za fiziologijo ali medicino in leta 1979 Nacionalno medaljo znanosti. Tudi po prejemu najuglednejše nagrade v znanosti se zaradi nasprotovanja Francovemu fašističnemu režimu ni mogel vrniti v Španijo. V domovino sta se z ženo Carmen vrnila šele leta 1985.

Viri[uredi | uredi kodo]