DDT

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
DDT
DDT.svg
DDT-from-xtal-3D-balls.png
DDT-from-xtal-3D-vdW.png
IUPAC-ime 1,1,1-trikloro-2,2-di(p-klorofenil)etan
Identifikatorji
Številka CAS 50-29-3
Oznaka ATC P03AB01
SMILES
ChemSpider 2928
Lastnosti
Molekulska formula C14H9Cl5
Molekulska masa 354.49 g/mol
Gostota 0.99 g/cm³
Tališče

109 °C

Nevarnosti
Glavne nevarnosti Hazard T.svg Hazard N.svg
strupeno (T), okolju nevarno (N)
R-stavki R25
S-stavki S36/37 (S45) (S61)
LD50 113 mg/kg (rat)
Če ni navedeno drugače, podatki veljajo za
material v standardnem stanju (pri 25 °C, 100 kPa)

DDT (kratica trivialnega imena Dikloro-Difenil-Trikloroetan) je aromatska klorova spojina, eden najbolj znanih sintetičnih pesticidov.

Prvič so ga sintetizirali leta 1874, njegovo insekticidno delovanje pa so odkrili šele leta 1939. V drugi polovici 2. svetovne vojne so ga pričeli uspešno uporabljati za zatiranje komarjev, ki prenašajo malarijo, in zajedavskih uši, ki prenašajo tifus, kar je privedlo do bistvenega zmanjšanja pojavnosti teh dveh bolezni. Za odkritje, da DDT deluje kot kontaktni strup za mnoge členonožce, je švicarski kemik Paul Hermann Müller leta 1948 prejel Nobelovo nagrado za fiziologijo ali medicino[1] Po vojni sta se proizvodnja DDT-ja in njegova uporaba v kmetijstvu močno povečala.[2]

Leta 1962 pa je izšla knjiga Tiha pomlad (Silent spring) ameriške biologinje Rachel Carson. V njej je avtorica zbrala dokaze o škodljivih vplivih nepremišljenega pršenja DDT na okolje v Združenih državah Amerike in podvomila v logiko vnašanja velikih količin kemikalij v okolje brez znanja o vplivih na ekosistem in zdravje ljudi. Postavila je tezo, da lahko uporaba DDT in drugih pesticidov povzroča raka in da njegova uporaba v kmetijstvu predstavlja grožnjo divjim živalim, predvsem ptičem. Objava je povzročila burno reakcijo javnosti, posledica česar je bila prepoved široke uporabe DDT v ZDA.[3] Ta dogodek smatramo za enega ključnih pri nastanku okoljevarstvenega gibanja. Kasneje je bil DDT po Stockholmski konvenciji prepovedan povsod po svetu, vendar se v manjših količinah ponekod še uporablja za zatiranje prenašalcev nalezljivih bolezni.[4]

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ NobelPrize.org: The Nobel Prize in Physiology of Medicine 1948 Pridobljeno 17.10.2008.
  2. ^ Environmental Health Criteria 9: DDT and its derivatives, World Health Organization, 1979.
  3. ^ Lear L. (1997). Rachel Carson: Witness for Nature. New York: Henry Hoyten.
  4. ^ Larson K. (December 1, 2007). "Bad Blood". On Earth (Zima 2008). Pridobljeno dne 17.10.2008. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

  • Podatki o DDT na straneh ameriške agencije za varstvo okolja (v angleščini)