Virus hepatitisa C

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Hepatitis C virus
Posnetek virusa hepatitisa C z elektronskim mikroskopom. Merilo: črna črtica = 50 nm
Posnetek virusa hepatitisa C z elektronskim mikroskopom. Merilo: črna črtica = 50 nm
Razvrstitev virusov
Skupina: Skupina IV ((+)ssRNA)
Družina: flavivirusi
Rod: hepacivirusi
Tipska vrsta
virus hepatitisa C

Virus hepatitisa C (VHC, angl. HCV) je virus iz rodu hepacivirusov in je povzročitelj hepatitisa C.[1] Je majhen virus RNK, velikosti 55–65 nm, z virusno ovojnico in pozitivno usmerjeno enojnoverižno RNK iz družine flavirusov.

Zgradba[uredi | uredi kodo]

Poenostavljen prikaz zgradbe VHC (core = sredica, viral RNA = virusna RNK, envelope = ovojnica, envelope glycoproteins = glikoproteini ovojnice..

Virus hepatitisa C vsebuje dednino v obliki RNK, obdano z ikozaedričnim beljakovinskim plaščem ter še z lipidno ovojnico. V lipidni ovojnici sta prisotni dve vrsti virusnih glikoproteinov, E1 in E2.[2]

Genom[uredi | uredi kodo]

Organizacija genoma pri VHC.

Dedni zapis virusa hepatitisa C se nahaja v sredici v obliki pozitivno usmerjene enojnovijačne RNK. Genom meri 9600 nukleotidov z enim odprtim bralnim okvirjem.[3] S prevajanjem nastane en beljakovinski produkt, ki se nato nadalje cepi na manjše aktivne beljakovine.

Na 5'- in 3'-koncu RNK se nahajata neprevajalni regiji (angl. UTR), ki se ne prevedeta v beljakovino, pomembni pa sta za proces prevajanja in podvojevanja virusne RNK. 5'-UTR ima vezavno mesto za ribosom[4] (IRES – angl. internal ribosome entry site = notranje ribosomsko vezavno mesto), kjer se začne prevajanje zelo dolge beljakovine, ki vsebuje okoli 3000 aminokislin. Ta dolgi preprotein se nato s celičnimi in virusnimi proteazami razcepi na 10 manjših beljakovin, ki omogočajo virusno podvojevanje v gostiteljevi celici in združevanje virusnih komponent v zrele virusne delce.[5]

Strukturne beljakovine, ki jih proizvaja virus hepatitisa C, so: protein sredice (angl. core protein), E1 in E2; nestrukturne pa NS2, NS3, NS4, NS4A, NS4B, NS5, NS5A in NS5B.

Podvojevanje[uredi | uredi kodo]

Podvojevanje virusa hepatitisa C poteka v več korakih. Poteka zlasti v hepatocitih, kjer po ocenah vsaka okužena celica dnevno proizvede 50 virionov (virusnih delcev), kar izračunano pomeni skupno bilijon nastalih virionov. Razmnožuje se lahko tudi v enojedrnih celicah v periferni krvi, kar naj bi povzročalo številne imunološke motnje pri kronično okuženih bolnikih. Virus ima številne genotipe ter naglo mutira zaradi pogostih napak pri delovanju virusne od RNK odvisne RNK-polimeraze. Mutacije povzročajo hiter nastanek številnih virusnih variant, ki jih nekateri imenujejo virusne kvazivrste.[6] Vstop v celico poteka preko zapletenih interakcij virusa z molekulami na površini gostiteljeve celice (CD81, receptor LDL, SR-BI, DC-SIGN, klavdin-1 in okludin).[7][8]

Poenostavljen prikaz podvojevanja virusa hepatitisa C.

V jetrni celici se VHC posluži znotrajceličnega ustroja gostiteljeve celice za pomoč pri lastnem podvojevanju.[9] S prevajanjem virusnega genoma nastane samo ena vrsta virusne beljakovine, ki meri okoli 3011 aminokislin. Nastali poliprotein se z virusnimi in celičnimi proteazami proteolitično cepi in s tem nastanejo 3 strukturne in 7 nestrukturnih beljakovin. Premik bralnega okvirja v core regiji lahko povzroči nastanek proteina ARFP.[10]

Virus hepatitisa C zapisuje 2 proteazi, cisteinsko avtoproteazo NS2 in serinsko proteazo NS3-4A. Beljakovine NS omogočijo vključitev virusnega genoma v replikacijski kompleks. Podvojevanje RNK poteka s pomočjo od RNK odvisne RNK-polimeraze NS5B, ki povzroči sintezo negativno usmerjene RNK. Le-ta nato služi kot matrica za nastanek nove kopije pozitivno usmerjene virusne RNK. Nastale kopije genoma se lahko prevajajo, nadalje podvajajo ali zapakirajo v nove virusne delce. Na novo nastali virusni delci zapustijo celico.

Genotipi[uredi | uredi kodo]

Na osnovi genetskih razlik med izolati virusa hepatitisa C se le-ta razvršča v sedem genotipov (1–7) s številnimi podtipi znotraj posameznega genotipa (podtipe označujejo s podpisanimi črkami).[11]. Podtipe nadalje razvrščajo v kvazivrste na osnovi njihove genetske raznolikosti. Porazdelitev genotipov se po svetu geografsko razlikuje. Na primer, v Severni Ameriki prevladuje genotip 1a, sledijo mu 1b, 2a, 2b in 3a. V Evropi je prevladujoč genotip 1b, sledijo mu 2a, 2b, 2c in 3a. Genotipa 4 in 5 se nahajata korajda izključno le v Afriki. Genotipi so klinično pomembni in napovedujejo potencialni odziv na zdravljenje z interferonom ter potrebno trajanje zdravljenja. Genotipa 1 in 4 se slabše odzivata na zdravljenje z interferonom kot pa genotipi 2, 3, 5 in 6.[12]

Okužba z enim genotipom virusa ne zagotavlja imunosti proti drugim genotipom, možna pa je hkratna okužba z dvema različnima genotipoma. V večini takih primerov eden od genotipskih sevov izloči drugega iz gostitelja v kratkem časovnem obdobju. To odpira možnost izpodrivanja na zdravljenje neodzivnih sevov s sevi, ki so na zdravljenje bolje odzivni.[13]

Genotip 6 je najpogostejši genotip v Aziji in predstavlja okoli 1/3 vseh primerov okužbe.[14]

Cepivo[uredi | uredi kodo]

Za razliko od hepatitisa A in B trenutno cepivo proti okužbi s hepatitisom C ni na voljo.[15]

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ http://lsm1.amebis.si/lsmeds/novPogoj.aspx?pPogoj=virus; Slovenski medicinski e-slovar, vpogled: 15. 1. 2012.
  2. ^ Op De Beeck A, Dubuisson J (2003). "Topology of hepatitis C virus envelope glycoproteins". Rev. Med. Virol. 13 (4): 233–241. doi:10.1002/rmv.391. PMID 12820185. 
  3. ^ Kato N (2000). "Genome of human hepatitis C virus (HCV): gene organization, sequence diversity, and variation". Microb. Comp. Genomics 5 (3): 129–51. PMID 11252351. 
  4. ^ Jubin R (2001). "Hepatitis C IRES: translating translation into a therapeutic target". Curr. Opin. Mol. Ther. 3 (3): 278–287. PMID 11497352. 
  5. ^ Dubuisson J (2007). "Hepatitis C virus proteins". World J. Gastroenterol. 13 (17): 2406–2415. PMID 17552023. 
  6. ^ Bartenschlager R, Lohmann V (July 2000). "Replication of hepatitis C virus". J. Gen. Virol. 81 (Pt 7): 1631–48. PMID 10859368. 
  7. ^ Zeisel, M.; Barth, H.; Schuster, C.; Baumert, T. (2009). "Hepatitis C virus entry: molecular mechanisms and targets for antiviral therapy". Frontiers in bioscience : a journal and virtual library 14 (8): 3274–3285. Bibcode:2009CNSNS..14.3274H. doi:10.1016/j.cnsns.2008.11.006. PMC 3235086. PMID 19273272.  uredi
  8. ^ Kohaar, I.; Ploss, A.; Korol, E.; Mu, K.; Schoggins, J.; O'Brien, T.; Rice, C.; Prokunina-Olsson, L. (2010). "Splicing diversity of the human OCLN gene and its biological significance for hepatitis C virus entry". Journal of Virology 84 (14): 6987–6994. doi:10.1128/JVI.00196-10. PMC 2898237. PMID 20463075.  uredi
  9. ^ Lindenbach B, Rice C (2005). "Unravelling hepatitis C virus replication from genome to function". Nature 436 (7053): 933–938. doi:10.1038/nature04077. PMID 16107832. 
  10. ^ Branch, A. D.; Stump, D. D.; Gutierrez, J. A.; Eng, F.; Walewski, J. L. (2005). "The Hepatitis C Virus Alternate Reading Frame (ARF) and Its Family of Novel Products: The Alternate Reading Frame Protein/F-Protein, the Double-Frameshift Protein, and Others". Seminars in Liver Disease 25 (1): 105–117. doi:10.1055/s-2005-864786. PMID 15732002.  uredi
  11. ^ Nakano, Tatsunori (10/9/2011). "An updated analysis of hepatitis C virus genotypes and subtypes based on the complete coding region". Liver International. doi:10.1111/j.1478-3231.2011.02684.x. 
  12. ^ Simmonds P, Bukh J, Combet C, Deléage G, Enomoto N, Feinstone S, Halfon P, Inchauspé G, Kuiken C, Maertens G, Mizokami M, Murphy D, Okamoto H, Pawlotsky J, Penin F, Sablon E, Shin-I T, Stuyver L, Thiel H, Viazov S, Weiner A, Widell A (2005). "Consensus proposals for a unified system of nomenclature of hepatitis C virus genotypes". Hepatology 42 (4): 962–973. doi:10.1002/hep.20819. PMID 16149085. 
  13. ^ Laskus T, Wang LF, Radkowski M, Vargas H, Nowicki M, Wilkinson J, Rakela J. (2001). "Exposure of hepatitis C virus (HCV) RNA-positive recipients to HCV RNA-positive blood donors results in rapid predominance of a single donor strain and exclusion and/or suppression of the recipient strain". Journal of virology 75 (5): 2059–2066. doi:10.1128/JVI.75.5.2059-2066.2001. PMC 114790. PMID 11160710. 
  14. ^ Anonymous (1997) Hepatitis C. Wkly Epidemiol Rec 72(10):65-69
  15. ^ Yu CI, Chiang BL (2010). "A new insight into hepatitis C vaccine development". J. Biomed. Biotechnol. 2010: 548280. doi:10.1155/2010/548280. PMC 2896694. PMID 20625493.