Štalenska gora

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Koordinati: 46°42′0″N 14°26′0″E / 46.7°N 14.433333°E / 46.7; 14.433333

Štalenska gora
Magdalensberg
Coat of arms of Magdalensberg
Štalenska gora is located in Avstrija
Štalenska gora
Štalenska gora
Upravna delitev in vodenje
Država Zastava Avstrije Avstrija
Dežela Koroška
Okraj Celovec-dežela
Župan Wedenig Gerhard
Geografske značilnosti
Površina 42,89 km²
Nadmorska višina 450 m  
Statistika prebivalstva
Prebivalstvo 3.286 (1 januar 2014)[1]
 - Gostota 77 preb/km²
Ostale informacije
Časovni pas CET/CEST (UTC+1/+2)
Poštna številka 9064
Območna številka 04224
Cerkev sv.Marije Magdalene in Sv. Helene na Štalenski gori
Mladenič s Štalenske gore
Glavna ladija in presbiterij Štalenske cerkve
Kapela v Partovci, zadnji ostanek koseškega dvorca

Štalenska gora (nemško Magdalensberg, tudi Helenenberg, Štalenski vrh ali Magdalenska gora) je 1059 mnm visoka gora z arheološkim najdiščem nad Gosposvetskim in nad Celovškim poljem v Avstriji ter istoimenska dvojezična občina na avstrijskem Koroškem.

Lega[uredi | uredi kodo]

Štalenska gora (narečno Štalena hora) je koroška občina poimenovana po istoimenskem gorskem osamelcu med Krko in Glino na avstrijskem Koroškem jugovzhodno od Šentvida ob Glini in severvzhodno od Celovca s tudi danes obstoječim istoimenskim razloženim naseljem na južnem pobočju gore.

Štalenska gora, ki ima strma pobočja, se dviguje nad vzhodnim obrobjem Gosposvetskega polja ter nad Celovškim poljem. Na mestu arheoloških izkopavanj naselja Noreja pod vrhom gore na višini okoli 900 mnm se nahaja muzej na prostem.

Sosednje občine[uredi | uredi kodo]

Vasi in zaselki v občini[uredi | uredi kodo]

Občina je sestavljena iz 13 katastrskih občin: Svinča vas (Zinsdorf), Rogarja vas (Reigersdorf), Otmanje (Ottmanach), Bučinja vas (Wutschein), Mizla vas (Gammersdorf), Šurijan (Schurianhof), Timenica (Timenitz), Bela (Vellach), Frajnberk (Freudenberg), Partovca (Portendorf), Čilberk (Zeiselberg), Vasja vas (Lassendorf), Šenttomaž (St. Thomas) in iz 40 vasi in zaselkov s slovenskimi imeni[2] (v oklepaju število prebivalcev, stanje leta 2001):

  • Bela (Vellach) (13)
  • Bezovje(Hollern) (21)
  • Borovje (Farchern) (41)
  • Breza (Pirk) (22)
  • Bučinja vas (Wutschein) (177)
  • Čilberk (Zeiselberg) (81)
  • Domačnja vas (Matzendorf) (v narečju tudi Mačja vas/ves) (51)
  • Dominča vas (Deinsdorf) (138)
  • Frajnberk (Freudenberg) (107)
  • Goričica (Kreuzbichl) (12)
  • Gorje (Göriach) (58)
  • Gundrska vas (Gundersdorf) (50)
  • Krištof, Krištofova gora (Christofberg) (2)
  • Lipnica (Leibnitz) (24)
  • Loče (Latschach) (44)
  • Male Goriče (Kleingörtschach) (5)
  • Mizla vas (Gammersdorf) (30)
  • Nica vas (Eixendorf) (136)
  • Niče (Dürnfeld) (11)
  • Otmanje (Ottmanach) (168)
  • Ovčjak (Eibelhof) (2)
  • Ovše (Gottesbichl) (54)
  • Partovca (Portendorf) (13)
  • Rogarja vas (Reigersdorf) (68)
  • Smolje (Kronabeth) (36)
  • Srepiče (Stuttern) (13)
  • Svinča vas (Zinsdorf) (22)
  • Šentlovrenc (Sankt Lorenzen) (36)
  • Šenttomaž (Sankt Thomas) (176)
  • Škofji Dvor (Pischeldorf) (288)
  • Šmartin (Sankt Martin) (4)
  • Štalenska gora (Magdalensberg) (92)
  • Timenica (Timenitz) (256)
  • Trebeša vas (Treffelsdorf) (98)
  • Vasja vas (Lassendorf) (330)
  • Virnja vas (Geiersdorf) (39)
  • Zapuže (Haag) (152)
  • Zgornje Goriče (Großgörtschach) (44)
  • Žilje (Schöpfendorf) (18)
  • Žilje (Sillebrücke) (48)

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Na južnem in zahodnem pobočju je bilo v času keltske kraljevine Norik mestno naselje Noreja, ki je ležalo na višini okoli 900 mnm in je obstajalo od okoli 2. stoletja pr. n. št. do mirne vojaške zasedbe Rimljanov okoli leta 15 pr. n. št.

Noreja je bila trgovsko in verjetno tudi sakralno, morda pa tudi upravno središče rimskemu imperiju prijatelskega Noriškega kraljestva s svetiščem in naselbino. V njej so bili naseljeni tudi rimski trgovci. Pravi razcvet je naseblina doživela sredi 1. stoletja pr. n. št. Tedaj se je močno povečalo priseljevanje italskih trgovcev in uvoz italskih predmetov. Zgrajen pa je bil tudi javni trg (forum) z baziliko.

V času cesarja Klavdija, ki je Norik uredil kot rimsko provinco, so se prebivalci Štalenske gore okoli leta 45 n. št. preselili v Virun.

Na vrhu Štalenske gore je bil utrjen tempelj Marsa Latobiusa. Danes na tem mestu stoji gotska cerkev sv. Marije Magdalene in sv. Helene po kateri se gora tudi imenuje.

Triglav na Štalenski gori

V zgodnji karantanski dobi so tudi Karantanci uporabljali vrh Štalenske gore kot versko središče nad Gosposvetskim poljem, kot to dokazuje kip Triglava iz 8./9. stoletja, ki je nekoč stal pred cerkvijo in ki ga je premestil znameniti župnik in slovenski narodopisec Pavle Zablatnik v notranjost cerkve.[3] Iz te dobe izvirajo številne koseževine v okolici, ki so ohranjale svoje posebne pravice vse tja do leta 1500, ko je neki kosez iz šentlovrenške skupnosti moral opraviti še neko koseško dolžnost.[4] Ko je torej Primož Trubar leta 1550 pisal Katehizem in 1567 Cerkveno ordningo je na Koroškem naletel na vsaj v spominu še živo državno-pravno tradicijo oz. kontinuiteto.[5] Iz tega časa se je v domačem slovenskem narečju ohranil znameniti pozdrav Bernarda Spanheimskega, ki je bil v 13. stoletju zapisan "Buge Vas primi gralva Venus". Danes je še ohranjen v domačem narečju v naslednji obliki "Bog Vas/te primi". Čez območje občine je tudi potekal spored ustoličevanja iz bljižne Blažnje vasi tja to Krnskega gradu. Partovčani pa so imeli ob ustoličevanju karantanskih knezov tri dni prostega ropa.

Sv. Ciril v Šmartinu pri Frajnberku, fara Timenica

Konec 19. stoletja se intenzivira narodnostni boj. Kot odgovor temu npr. najdemo podobo svetega Cirila in Metoda na vhodu v cerkev v Šentmartinu pod Frajnberkom (medtem ko je tamkajšna gospoda dala zapisati napise v nemščini). Cerkev je poslikal v neorafaelitskem slogu furlanski slikar Jakob Brollo. V Šentlovrencu je Jakob Brollo poslikal cerkev po želji domačinov. Napisi so tu v slovenščini (pod fresko v apsidi piše: Za tri dni zamenoj pridi) Napis nad vhodom na pokopališče se je glasil "Bog jim daj sveti mir in pokoj". Med vojno je bil prepleskan, kasneje sta vreme in dež odstranila belo barvo tako da je stari napis dolga leta spet krasil vhod, toda uničen je bil v 1980ih letih.

Sv. Metod v Šmartinu pri Frajnberku, fara Timenica

Začetek 20. stoletja sta bili ustanovljeni slovensko prosvetno društvo Edinost Št. Tomaž ter Hranilnica in posojilnica Št. Tomaž, ki sta bistveno prispevali k razcvetu kulturne, gospodarske in narodnostne dejavnosti v sami občini Šenttomaž kakor tudi daleč naokoli, zlasti v celotni današnji občini Štalenska Gora, kakor tudi v Gospe Sveti, v Pokrčah in v Grabštanju, v Šentjakobu ob Cesti (danes del Celovca, od koder so prihajali člani društva. Še za časa nemške okupacije so se prisilni delavci dobro naučili slovenščino.[6] 14. aprila 1942 so Nemci deportirali v taborišče dve najvidnejši domači družini.[7] Ta čas je Matjaž Kmecl literarno obdelal v igri pod naslovom Ta hiše je moja a vendar moja ni.[8]

Arheologija[uredi | uredi kodo]

Marko Pernhart, Frajnberk s Krištofovo goro, kjer izvira lastninska struktura srenjskega gozda, ki je bil parceliran šele leta 1880, iz koseških časov, olje na platnu.
Marko Pernhart, železarna, Frajnberk onstran Krke, olje na platnu

Pri arheoloških izkopavanjih od leta 1948 dalje, ki so potekala na področju velikem 3,5 km² so bile odkrite zanimive stavbe naselja Noreja. Zgradbe so bile grajene po rimskem zgledu in so obsegale nastavitvene hiše, delavnice, trgovine in javna kopališča... Najdeni napisi v latinščini pričajo o obširni trgovini z Italijo, ki je bila pomembna predvsem za tu pridobljeno železo.

Slovensko narečje[uredi | uredi kodo]

Občina Štalenska Gora v celoti pripada poljanskemu govoru oz. poljanščini Celovškega Polja (oz. Celovške ravnine), ki je prehodno narečje med rožanščino in podjunščino (glej Slovenska narečja). Kot posebna različica rožanščine je bila že identificirana s strani Janeza Scheinigga in potrjena v mednarodno priznani dijalektološki disertacij dr. Katje Sturm-Schnabl. Scheinigg v svojem delu "Die Assimilation..." razdeli rožanščino v tri enote in sicer spodnji Rož, zgornji Rož in Celovška ravnina: "...Die dritte Unter-Mundart herrscht in der Ebene um Klagenfurt (kl.), sie hat mit der ersten die Aussprache des e und o gemein, unterscheidet sich aber von den beiden vorhergehenden durch die häufige Zurückziehung des accentes, wo ihn jene auf den Endsilben haben; dies gilt namentlich vom Neutrum der Substantive und Adjktive, z.B. ...".[9]

Literarna podoba občine[uredi | uredi kodo]

Bojan-Ilija Schnabl: Domače idile s Štalenske Gore in s Celovškega polja ter domačih ljudi riše v svojih pesmih in pravljicah štalenski avtor Bojan-Ilija Schnabl. Prva izvirno petjezična zbirka je izšla leta 2007 pod dvojezičnim francosko-slovenskim naslovom "Voyages d'amour - Potovanja ljubezni". Poleg podeželskih idil, francoskega art de vivre in pesmih o umetnikih ter o umetninah vsebuje zbirka tudi vrsto protivojnih pesmi, ki so nastale pod vtisom delovanja v Bosni in Hercegovini.[10] Novejše pesmi o Celovškem polju so tudi izšle v cerkvenem listu Nedelja[11] - ter druge v francoskem listu na Dunaju"Le Monde des Anciens"[12], kjer avtor zopet mdr. tematizira vprašanje (literarne) identitete.

V Baladi o veseli dvojezičnosti prikaže avtor na igriv pesniški način, kako se otroka v koroškem okolju enostavno lahko uči več jezikov (avtor sam je zrasel štirijezično). Tako povezuje francosko pojmovanje literature po Baudelairu s koroško slovensko stavrnostjo.[13]

  • Bojan-Ilija Schnabl: Božja pot do Gospe Svete in nazaj, ali Večno mlade lipe. Koroški koledarju Mohorjeve družbe 2012, Celovec 2011, str. 112-116. Pripoved je parabola ljubezni do domačega kraja.
  • Bojan-Ilija Schnabl: Tamnah, Na Tamnah – Temna gora: Zgodovinska črtica o imenu hriba nad Celovškim poljem. V: Koledar Mohorjeve družbe 2013. Celovec 2012, str. 134-137.
  • Bojan-Ilija Schnabl : Bosanski muci (Koroška pravljica o bosanskemu muciju). V: Rastje 7, Revija za literaturo, ustvarjalnost in družbena vprašanja. Celovec 2013, 212–216. ISBN 978-3-85435-731-5.
  • Bojan-Ilija Schnabl: Celovška ravnina [idr.]. V: Rastje 7, Revija za literaturo, ustvarjalnost in družbena vprašanja. Celovec 2013, 93–97. ISBN 978-3-85435-731-5.
  • Bojan-Ilija Schnabl: Magnolija in tulipani, Pripovedi in resnične pavljice s Celovškega polja. Celovec, založba Drava 2014.[14]

Galerija slik[uredi | uredi kodo]

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Bojan-Ilija Schnabl : Aspekti novejše slovenske terminologije s koroškega vidika : izsledki enciklopedijskih raziskovanj. V: Obdobja 32. Ljubljana 2013, str. 365–374, http://www.centerslo.net/files/file/simpozij/simp32/zbornik/Schnabl.pdf
  • Bojan-Ilija Schnabl: Celovško polje, neznani zaklad osrednje slovenske kulturne pokrajine. V: Koroški koledar 2013. Celovec 2012, 107–122.
  • Bojan-Ilija Schnabl: Inkulturacija, fenomen kulturnih procesov na Koropškem. In: Studia Mitologica Slavica XV (Ljubljana 2012) 231-246.
  • Enciklopedija Slovenije,Mladinska knjiga,Ljubljana,1999
  • Veliki splošni leksikon,DZS d.d.,Ljubljana,2006
  • Katja Sturm-Schnabl: Kulturno življenje v fari Št. Tomaž od začetka 20. stoletja do nemške okupacije. V: Koroški koledar 2009, Drava, Klagenfurt/Celovec 2008, S. 139-156.
  • Katja Sturm-Schnabl: Slovensko narečje v funkciji komunikacijskega sredstva za tuje prisilne delavce v letih 1938 – 1945 v političnem okraju Celovec. Dokumentacija o slovenskem življu do druge svetovne vojne. V: Obdobja 26 – Metode in zvrsti. Slovenska narečja med sistemom in rabo. Ljubljana 2009, 371 – 391.
  • Marija Mitrović: Geschichte der slowenischen Literatur, Von den Anfängen bis zur Gegenwart, Aus dem Serbokroatischen übersetzt, redaktionell bearbeitet und mit ausgewählten Lemmata und Anmerkungen ergänzt von Katja Sturm-Schnabl, Hermagoras, Klagenfurt / Celovec 2001.
  • Katja Sturm-Schnabl: Die slovenischen Mundarten und Mundartreste im Klagenfurter Becken : Phil. Diss. Wien : [S. K. Sturm-Schnabl], 1973, 287 S.
  • Paul Zdovc: Slovenska krajevna imena na avstrijskem Koroškem, razširjena izdaja. Sie slowenischen Ortsnamen in Kärnten, erweiterte Auflage, Ljubljana 2010.


Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Statistik Austria - Bevölkerung zu Jahres- und Quartalsanfang, 2014-01-01.
  2. ^ Paul Zdovc, Slovenska krajevna imena na avstrijskem Koroškem, razširjena izdaja. Die slowenischen Ortsnamen in Kärnten, erweiterte Auflage, Ljubljana 2010.
  3. ^ Bojan-Ilija Schnabl: Inkulturacija, fenomen kulturnih procesov. In: Studia Mitologica Slavica XV (Ljubljana 2012) 231-246.
  4. ^ M. Mitrović: Geschichte der slowenischen Literatur, Von den Anfängen bis zur Gegenwart, Aus dem Serbokroatischen übersetzt, redaktionell bearbeitet und mit ausgewählten Lemmata und Anmerkungen ergänzt von Katja Sturm-Schnabl, Hermagoras, Klagenfurt / Celovec 2001
  5. ^ Teodor Domej poudarja pomen takratnje vladajoče ideologije "slovenske kneževine Koroške", katero so zastopali takratni stanovi. Glej: Theodor Domej, Die Slowenen in Kärnten und ihre Sprache mit besonderer Berücksichtigung des Zeitalters 1740 bis 1848. Phil Diss. Universität Wien 1986, VII, 562 S., s. 85 f.
  6. ^ Katja Sturm-Schnabl, Kulturno življenje v fari Št. Tomaž od začetka 20. stoletja do nemške okupacije. V: Koroški koledar 2009, Drava, Celovec 2008, s. 139-156.
  7. ^ Avguštin Malle (ur.), Pregon koroških Slovencev - Die Vertreibung der Kärntner Slowenen 1942-2002, Klagenfurt/Celovec 2002, ter k aspektu posttravmatskega stresa in možnih rešitev glej: Bojan-Ilija Schnabl, Asimilacija (med Koroškimi Slovenci) in sindrom posttravmatskega stresa (SPTS). V: Koroški koledar 2011, Celovec 2010, S. 117-130.
  8. ^ Matjaž Kmecl (Hg.), Ta hiša je moja, pa vendar moja ni : sodobna slovenska literatura na Koroškem, Celovec 1976.
  9. ^ Johann Scheinigg, Die Assimilation im Rosenthaler Dialekt, Ein Beitrag zur Kärntner-Slovenischen Dialektforschung. Erschienen in XXXII Programm des k.k. Staatsgymn zu Klagenfurt 1882. citirano po: Katja Sturm-Schnabl, Die slowenischen Mundarten und Mundartreste im Klagenfurter Becken, phil. Diss, Wien 1973, 287 strani (stran 33).
  10. ^ Bojan Schnabl: Voyages d'amour Potovanja ljubezni, Ključ (BiH) 2007. ISBN 9958-9568-3-6.
  11. ^ http://www.nedelja.at, prilogi 14 dni 13.10.2010 in 1.4.2011
  12. ^ http://www.anciens-eleves.at/journal.htm, januarja 2011
  13. ^ Bojan-Ilija Schnabl, Balada o veseli večjezičnosti. V: Bojan-Ilija Schnabl: Asimilacija med Koroškimi Slovenci in sindrom posttravmatskega stresa (SPTS), V: Koroški koledar 2011, Celovec 2010, str. 117-130 oz. str. 127-130.
  14. ^ prim.: http://drava.at/katalog.php?ansicht=einzeln&retourn_path=/katalog.php&such_nr=go1&titel_ID=793&Anfangsposition=&ks_seite=suche&sis=b55de4c65301b0ce564c77122c2bcec4

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Koroški Slovenci