Glina (reka)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Glina v Celovcu

Glina (nem.: Glan) je reka na avstrijskem Koroškem. Izvira v Osojskih Turah v občini Teholica in teče najprej proti vzhodu mimo mesteca Trg na Koroškem, potem skozi srednje gorovje in Glinsko dolino s centrom Glanegg.

Glina se izliva v Krko

V Šentvidu ob Glini zavije proti jugu in teče skozi Gosposvetsko polje ter teče mimo starega mestnega jedra Celovca skozi Celovško polje. V Žrelcu priteče potoček Jezernica, ki je naravni odtok Vrbskega jezera ter se izliva nekaj kilometrov dalje v reko Krko, ki je dvakrat tako velika reka. Pri svojemu izlivu je pretok Gline okoli 0m³/sec.

Dolžina reke Gline meri od izvora (Klammbachmündung) do odtoka v Krko 64,329 km, njeno povodje meri 826,51 km².[1]

Nekoč je bila reka dokaj onesnažena zaradi industrije iverice v Šentvidu ob Glini, toda se njene vode sedaj biološko čistijo skopšaj s odpadnimi vodami občin Glanegg, Liebenfels, Frauenstein in Šentjurij ob Dolgem jezeru. Očiščene vode se zopet izlivajo v Glino.

Glina pripada preko Krke in Drave donavskemu porečju in njene vode se izlivajo v Črno morje.

Ime[uredi | uredi kodo]

Ime »Glina« izvira iz keltskega jezika in pomeni »svetlo, bistro, tekoče«; Glanos pa je tudi ime keltskega vodnega božanstva.[2]

Ob prihodu Slovanov in ustalitve državnosti Karantanije je bilo ime inkulturirano, torej poslovenjeno. Ime pa ni izvor nemškega imena mesta Celovec, ki ima svojo slovensko etimologijo, kot mesto ob vodi.[3]

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ [1]- Sondermessprogramm Glan - Fischereiliche Untersuchungen 2011 Friedl, T., M. Konar, E. Lorenz, G. Winkler, M. Schönhuber, G. Santner, H. Kaufmann & G. Kerschbaumer, Kärntner Institut für Seenforschung
  2. ^ Medienimperium Daggoth - Etymologie "Glan" und "Abersee" 25. April 2007
  3. ^ Heinz Dieter Pohl: Kärnten. Deutsche und slowenische Namen/Koroška. Slovenska in nemška imena; v: Österreichische Namenforschung 28 (2000), Heft 2–3; Klagenfurt: Mohorjeva/Hermagoras, 2000; hier: S. 83; ISBN 3-85013-802-X;
    Paul Gleirscher: Wie Aquiliu zu Klagenfurt wurde; v: isti.: Mystisches Kärnten. Sagenhaftes, Verborgenes, Ergrabenes.; Klagenfurt: Carinthia, 2007; S. 59–65; ISBN 978-3-85378-603-1

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]