Pokrče

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Koordinati: 46°39′0″N 14°27′0″E / 46.65°N 14.45°E / 46.65; 14.45

Pokrče
Poggersdorf
Coat of arms of Poggersdorf
Pokrče se nahaja v državi Austria
Pokrče
Upravna delitev in vodenje
Država Zastava Avstrije Avstrija
Dežela Koroška
Okraj Celovec-dežela
Župan Arnold Marbek
Geografske značilnosti
Površina 3.074 km²
Nadmorska višina 465 m  
Statistika prebivalstva
Prebivalstvo 3.053 (1 januar 2013)[1]
 - Gostota 1 preb/km²
Ostale informacije
Časovni pas CET/CEST (UTC+1/+2)
Poštna številka 9130
Območna številka 04224
Impresija s Celovškega Polja pri Mišljah

Pokrče (nem. Poggersdorf) je zgodovinsko dvojezična občina z 3029 prebivalci (stanje 1. januar 2011) v okraju Celovec-dežela na avstrijskem Koroškem.

Geografija[uredi | uredi kodo]

Geografski položaj in osnovni podatki[uredi | uredi kodo]

Pokrče ležijo na vzhodnem robu Celovškega polja ali Celovške ravnine, osrednjem delu Celovške kotline, približno 10 km vzhodno od Celovca. Na severu in na zahodu predstavlja občinsko mejo večinoma reka Krka , na jugu, med mostom čez Krko in Rutami, pa (stara) državna cesta Celovec-Velikovec.

  • Registracijska tablica = KL (Celovec dežela),
  • Avtocesta = A2 (izvoz Pokrče, Grabštanj),
  • NUTS = AT211,
  • Naslov občinskega urada = Hauptplatz/Glavni trg 1, A-9130 Poggersdorf/Pokrče, Koroška.

Sosednje občine[uredi | uredi kodo]

Razdelitev občine[uredi | uredi kodo]

Občina Pokrče je razdeljena v štiri katastrske občine: Ličja vas (Leibsdorf), Lečja Gora (Linsenberg), Pobreže (Pubersdorf) in Slovenji Šmihel (St. Michael ob der Gurk). Občina je sestavljena iz sledečih vasi in zaselkov (v oklepaju z nemškimi ustreznicami[2] in s številom prebivalstva, stanje 2001):

  • Blato (Raunachmoos) (2)
  • Breg (Rain) (122)
  • Čajnža vas (Sankt Johann) (45)
  • Goriče (Goritschach) (22)
  • Hrovače (Krobathen) (9)
  • Lečja Gora (Linsenberg) (60)
  • Ličja vas (Leibsdorf) (616)
  • Mišlje (Annamischl) (16)
  • Olše (Erlach) (33)
  • Ovčjak (Eibelhof) (1)
  • Pri Krajcarju (Kreuzergegend) (98)
  • Pobreže (Pubersdorf) (510)
  • Pokrče (Poggersdorf) (592)
  • Slovenji Šmihel (Sankt Michael ob der Gurk (zgod. Windisch Sankt Michael) (87)
  • Stregle (Ströglach) (37)
  • Svamene Gorice (Ameisbichl) (13)
  • Škofji Dvor (Pischeldorf / (28)
  • Rute (Kreuth) (18)
  • Vabnja vas (Wabelsdorf) (281)
  • Vanca vas (Lanzendorf) (95)
  • Virnja vas (Eiersdorf) (106)
  • Vresje (Haidach) (37)
  • Zvirče (Wirtschach) (22)

Prebivalstvo[uredi | uredi kodo]

Zgodovinska slika[uredi | uredi kodo]

Po zadnjem Avstro-Ogrskem popisu prebivalstva iz leta 1910 je okoli 59% prebivalcev takratne občine Pokrče (Poggersdorf) navedlo slovenščino kot svoj vsakdanji pogovorni jezik.[3]

Občina Število slovensko govorečih 1910 Število nemško govorečih 1910
Pokrče/Poggersdorf 859 (59%) 600 (41%)

Danes[uredi | uredi kodo]

farna cerkev v Slovenjem Šmihelu

Po ljudskem štetju 2001 imajo Pokrče 2.850 prebivalcev, od teh 97,8 % avstrijsko državljanstvo. 87,5 % prebivalstva je rimsko-katoliške veroizpovedi, 2,9 % evangeličanov in 0,7 % muslimanov. 6,2 % se neprišteva k nobeni religiji.

Slovenščina je zgodovinsko prisotna, tako da sta v Vabni vasi javna dvojezična ljudska šola in fara (nemško-slovenska).

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

podružnična cerkev Šentmartin v Ličji vasi

Vzhodno Celovško Polje (oz. Celovška ravnina) je v zgodovini pripadalo raznim oblastem. V zgodnjem in v visokem srednem veku so predstavljaji karantansko-slovenski kosezi zelo vpliven in pravno privilegiran družbeni sloj z lastnim sodstvom, tako npr. bližna gospoda Ovčjak (ki bi morala imeti po zakonu iz leta 1972 dvojezičen krajevni napis) in Bučinja vas. Iz teh koseških sodnih okrajev so deloma nastale katastrske občine. Najprej karantanski, kasneje slovenski koseški stan, ki se je ohranil zato, ker je za zgodnji srednji vek značilen dvojni pravni red (Franki/Bavarci so imeli svojega, Slovani/Slovenci pa svojega, kot to dokazuje pravni institut decima slavonica.). Ker so bili kosezi volilni možje karantanskega/koroškega vojvoda, so bili po nemškem pravu plemiškega stanu in s tem visoko prestižni člani družbe s posebnimi privilegiji, tako davčnimi kot sodnimi.[4]

Ko je bila leta 1850 ustanovljena občina, je pripadala sodnemu okraju Gospa Sveta. Najprej je bila ustanovljena pod imenom Slovenji Šmihel, leta 1896 se je preimenovala v Pokrče. V okviru občinske reforme leta 1973 je bil del stare občine Trdnja vas priključen občini Pokrče.

Začetek dvajsetega stoletja je Hranilnica in posojilnica v Šenttomažu, danes občina Štalenska gora oskrbovala domačine.

Stoletja je kmetijstvo zaznamovalo občino, v zadnjih nekaj desetletjih vse več ljudi dela v Celovcu, kar je sociolingvistično močno vplivalo na domači jezik.

Slovensko narečje[uredi | uredi kodo]

podružniška cerkev Šentilj v Lečji Gori

Občina Pokrče v celoti pripada poljanskemu govoru oz. poljanščini Celovškega Polja (oz. Celovške ravnine), ki je prehodno narečje med rožanščino in podjunščino (glej Slovenska narečja). Kot posebna različica rožanščine je bila že identificirana s strani Janeza Scheinigga in potrjena v mednarodno priznani dijalektološki disertacij dr. Katje Sturm-Schnabl. Scheinigg v svojem delu "Die Assimilation..." razdeli rožanščino v tri enote in sicer spodnji Rož, zgornji Rož in Celovška ravnina: "...Die dritte Unter-Mundart herrscht in der Ebene um Klagenfurt (kl.), sie hat mit der ersten die Aussprache des e und o gemein, unterscheidet sich aber von den beiden vorhergehenden durch die häufige Zurückziehung des Accentes, wo ihn jene auf den Endsilben haben; dies gilt namentlich vom Neutrum der Substantive und Adjktive, z.B. [...]".[5]

Kultura in znamenitosti[uredi | uredi kodo]

  • Krištofov grad
  • Mednarodni meditacijski center Avstrija v Slovenjem Šmihelu
Mednarodni meditacijski center Avstrija v Slovenjem Šmihelu
Krištofov grad
  • dvojezična župnijska cerkev Pokrče (slovenski križev pot, votivna slika dv. Ursuli v slovenščini, slovenski nagrobni kamen)
    • dvojezična podružniška cerkev Bučinja vas
    • dvojezična podružniška cerkev Dolina (slovenska božja pot) (občina Grabštanj)
    • podružniška cerkev Ličja vas
    • dvojezična podružniška cerkev Bučinja vas
  • Župnijska cerkev Slovenji Šmihel (slovenski spomenik padlemu leta 1920)
    • podružniška cerkev Lečja Gora (slovenski spomenik padlim iz Prve svetovne vojne)
  • k dvojezični župnijski cerkvi v Tinjah, danes mestna občina Velikovec, pripadata
    • podružniška cerkev Vabnja vas
    • podružniška cerkev Virna vas
  • Krška elektrarna Breg (neo-klasicistična)

Kmečko stavbarstvo[uredi | uredi kodo]

Tipične kmečke hiše v Celovški ravnini so zidane z opeko in imajo pravokotni tloris, čopasto streho ter so večinoma iz poznega 18. in 19. stoletja. Drugi tip je na nadstropje. Hlevi in skednji nad njimi imajo zidane stebre na višini skednja. Prostor med stebri pa zavzamejo ali mreže iz opeke ali pa leseni opaži z odprtinami. Posebno zanimiv primer tega stavbarstva najedmo Pri Krajcarju štev. 1 iz leta 1878. Poseben primer skladišča za žito pa najdemo na kmetiji p.d. Hovnik v Zgornji Lečji Gori štev. 2, ki je verjetno iz 18. stoletja.

Grb[uredi | uredi kodo]

Grb občine Pokrče ima zeleno ozadje, ki predstavlja kmečki značaj občine, črni obrnjeni trikotnik na vrhu pa rudarstvo ter nekdanjo pridelavo šote na barju v Blatu. Znamenje v črnem trikotniku predstavlje tipičen primer znamenja z Južne Koroške, kot jih najdemo v velikem številu tudi v Pokrčah, tako v Virni vasi, v Vabni vasi, na Lečji Gori in v Blatu. Sulica in orodje v zelenem polju predstavljata obrambne naloge in kmečke dejavnosti karantansko-slovenskih kosezov, ki so še dolgo v srednjem veku imeli imenitno vlogo v celotni regiji. Klešče simbolizirajo pridelavo železa na lokaciji Notburga.

Grb in zastava sta bila podeljena občini Pokrče 13. februarja 1996. Zastava je zeleno-rumena z vdelanim grbom.

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Johann Scheinigg, Die Assimilation im Rosenthaler Dialekt, Ein Beitrag zur Kärntner-Slovenischen Dialektforschung. Erschienen in XXXII Programm des k.k. Staatsgymnasium zu Klagenfurt 1882.
  • Katja Sturm-Schnabl: Kulturno življenje v fari Št. Tomaž od začetka 20. stoletja do nemške okupacije. V: Koroški koledar 2009, Drava, Klagenfurt/Celovec 2008, S. 139-156.
  • Katja Sturm-Schnabl, Slovensko narečje v funkciji komunikacijskega sredstva za tuje prisilne delavce v letih 1938 – 1945 v političnem okraju Celovec. Dokumentacija o slovenskem življu do druge svetovne vojne. V: Obdobja 26 – Metode in zvrsti. Slovenska narečja med sistemom in rabo. Ljubljana 2009, 371 – 391.
  • M. Mitrović: Geschichte der slowenischen Literatur, Von den Anfängen bis zur Gegenwart, Aus dem Serbokroatischen übersetzt, redaktionell bearbeitet und mit ausgewählten Lemmata und Anmerkungen ergänzt von Katja Sturm-Schnabl, Hermagoras, Klagenfurt / Celovec 2001.
  • K. Sturm-Schnabl, Die slovenischen Mundarten und Mundartreste im Klagenfurter Becken : Phil. Diss. Wien : [S. K. Sturm-Schnabl], 1973, 287 S.
  • Pavel Zdovc, Slovenska krajevna imena na avstrijskem Koroškem, razširjena izdaja. Sie slowenischen Ortsnamen in Kärnten, erweiterte Auflage, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Razred za filološke in literarne vede, Ljubljana 2010, ISSN 0560-2920.

Viri in reference[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Statistik Austria - Bevölkerung zu Jahres- und Quartalsanfang, 2013-01-01.
  2. ^ Pavel Zdovc, Slovenska krajevna imena na avstrijskem Koroškem, razširjena izdaja. Sie slowenischen Ortsnamen in Kärnten, erweiterte Auflage, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Razred za filološke in literarne vede, Ljubljana 2010, ISSN 0560-2920.
  3. ^ Popis prebivalstva za deželo Koroško iz leta 1910, http://www.omm1910.hu/?/en/databank
  4. ^ nach Wilhelm Wadl: Magdalensberg: Natur – Geschichte – Gegenwart. Gemeindechronik. Verlag Johannes Heyn, Klagenfurt 1995, ISBN 3-85366-812-7, S. 59 ff.
  5. ^ Johann Scheinigg, Die Assimilation im Rosenthaler Dialekt, Ein Beitrag zur Kärntner-Slovenischen Dialektforschung. Erschienen in XXXII Programm des k.k. Staatsgymnasium zu Klagenfurt 1882. citirano po: Katja Sturm-Schnabl, Die slowenischen Mundarten und Mundartreste im Klagenfurter Becken, phil. Diss, Wien 1973, 287 strani (stran 33).