Romanje

Romanje (iz italijanske besede Roma, Rim) pomeni potovanje v versko pomemben kraj. Včasih se za romanje uporablja tudi izraz božja pot.

Islamski romarji v Meki opravljajo hadž

Vrste romanja

Pobožnost romanja je razširjena v večini religij. V islamu je romanje v Meko ena od temeljnih dolžnosti vernika. Budisti romajo od enega do drugega templja v pričakovanju razsvetljenja. Judje romajo v spomin na dolgo potovanje njihovih prednikov proti »obljubljeni deželi«. V krščanstvu je romanje predvideno pri katoličanih in pravoslavcih, ne pa pri protestantih. Za pravoslavje je romanje predvsem oblika molitve, s katero želi romar potrditi svojo vero.

Katoliška romanja

Gospa Sveta na avstrijskem Koroškem

Katoliška vera je poznala najprej spokorna romanja, kjer je bilo dolgo potovanje oblika pokore za storjene prekrške. Iz tega se je pozneje razvila navada, da se je vernik zaobljubil obiskati določen posvečeni kraj v zahvalo za božjo pomoč v stiski.

Spokorno romanje je bilo od osmega stoletja dalje najhujša kazen, ki je lahko zadela predvsem cerkvene dostojanstvenike, ki pač niso bili kaznivi po laičnem pravu. V primeru hudih zločinov (umora ali krvoskrunstva) je moral grešnik potovati peš do papeža, ki mu je določil kazen ali ga odvezal greha. V poznem srednjem veku, ko so bili vsi verniki prepričani, da nosijo kako krivdo, so vsa romanja postala spokorna; verniki niso več hodili v Rim, da bi pobožno počastili grobove prvih apostolov, pač pa so hodili po »odpuščanje grehov«.

Katoliška Cerkev sprva ni bila naklonjena romanju, predvsem zaradi tega, ker je bil Jeruzalem, glavno mesto krščanstva, v muslimanskih rokah, zato naj bi vsak vernik poiskal v svojem srcu »svoj lastni Jeruzalem«. Pozneje je Cerkev priznala duhovne vrednote romanja in ga sprejela med krepostna dejanja.

Po letu 1000 so se ljudje znebilli strahu pred koncem sveta in so se začeli zanimati tudi za izboljšanje življenjskih pogojev. Med drugim so začeli tudi potovati v trgovske namene in romarske poti so postale svoja vrsta trgovskih poti. Zrasla so prenočišča in hospitalia (ambulante) za romarje. Važnost teh sprememb je najprej spoznala Clunyska opatija, ki je razglasila Santiago de Compostela za romarsko mesto: dejansko je bil močan dotok romarjev v naslednjih stoletjih znatna podpora rekonkviste.

Božje poti

Glavni cilji romarjev so bili od tedaj trije: Jeruzalem, Rim in Santiago. Ker pa niso vsi verniki imeli možnosti za tako dolga romanja, so se začele graditi »domače« božje poti. Kot pove beseda, so to bile v začetku zares poti, to je zaporedje cest in krajev, ki jih je bilo treba prehoditi do končnega cilja - cerkve ali drugega nabožnega objekta. Prve take božje poti so si omislili okoli leta 1500 frančiškanski menihi ob povratku iz Palestine na Apeninski polotok in so bile baje tudi po naravni legi podobne krajem v Palestini. Pozneje se je ta navada zelo razširila, a potovanje je bilo vedno krajše, zato pa bolj gosto posejano s postajami, ki so služile bodisi za oddih kot za molitev. Prve take poti, imenovane Sacro Monte (= sveta gora), so bile zgrajene v Piemontu in večina jih še stoji. Za vse je značilna več ali manj dolga pot, ob kateri je več različnih kapel, ki so zgrajene na razglednih točkah, kar daje še posebno prijeten vtis. Po navadi skupno s cerkvijo na koncu poti predstavljajo skrivnosti rožnega venca. Med eno kapelo in drugo so postavljene manjše zgradbe, ki so nekdaj služile za oddih romarjev in včasih tudi za prenočišče.

Slovenske romarske poti

V naših krajih je tipična božja pot v srednjeveškem pomenu Stara gora nad Čedadom. Čeprav je dobila današnji videz šele pred kakimi sto leti, ko je bila obnovljena, sega prvotna gradnja svetišča v zgodnji srednji vek, gradnja prvotnih kapelic pa v enajsto stoletje.

Ostala pomembnejša slovenska romarska svetišča so: Brezje, Sveta gora pri Gorici in Ptujska Gora, romanja pa so pogosta tudi na Svete Višarje, Kurešček, h Gospe Sveti in v Crngrob ter v kraje Marijinih prikazovanj: Lourdes, Fatima in Međugorje.