Župnija Strunjan

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Župnija Strunjan
Portret
Ustanovitev1961
Veroizpovedrimskokatoliška
Uprava
DekanijaKoper
ŠkofijaKoper
MetropolijaMetropolija Ljubljana
Vodstvo
ŠkofJurij Bizjak
ŽupnikBojan Ravbar
Splet
Uradna stranzupnija-strunjan.si

Župnija Strunjan je rimskokatoliška teritorialna župnija dekanije Koper, ki je del škofije Koper.

Zgodovina župnije[uredi | uredi kodo]

Prvotna cerkvica je stala na tem mestu že okoli leta 1200. Zanjo so skrbele redovnice benediktinke, ki so imele svoj samostan pri cerkvici sv. Bassa (kjer je danes vila Tartini). Po njihovem odhodu iz teh krajev (okoli leta 1221), so zanjo skrbeli patri benediktinci, ki so živeli v samostanu onkraj solin, v tej cerkvici pa so se zbirali čez dan k molitvi, kadar so delali v okoliških vinogradih. Ko so benediktinci samostan zapustili (ob koncu 14. stoletja), so svetišče prevzeli duhovniki iz Pirana, ki so do 16. stoletja prihajali od tam, od tega časa naprej pa so imeli v Strunjanu stalnega duhovnika, ki je bival v kaplaniji poleg cerkve. Cerkev je močno načel zob časa, leta 1463 pa jo je dala obnoviti bogata piranska vdova Osvalda Petronio Barcazza in po njej je svetišče dobilo ime Barcazza.

Župnijska cerkev Svete Marije od Prikazanja[uredi | uredi kodo]

Francesco Valerio: oltarna podoba Marijinega prikazanja

Po legendi se je v noči med 14. in 15. avgustom 1512 pri vratih stare porušene cerkvice prikazala Marija čuvajema vinogradov Giovanniju Grandiju in Pietru di Zagabria. Po tem dogodku so cerkev preimenovali v »Sveta Marija od prikazanja« (Santa Maria della Visione). Kmalu je postala najpomembnejša istrska božja pot. Dogodek prikazanja je slikar Francesco Valerio okoli leta 1520 naslikal na les in ta podoba še danes krasi glavni oltar.

glavni oltar s podobo Marijinega prikazanja

V naslednjih desetletjih so cerkev povečali. Današnja enoladijska cerkev z ravnim stropom in s sosvodnicami nad okni ima na stropu poslikavo, na stenah ladje pa je piranski župnik Tomaž Gregorin, odličen slikar, ustvaril cikel desetih velikih oljnih slik s prizori iz Marijinega življenja, od rojstva do vnebovzetja, ki so nastali med 1656-1671. Jeseni leta 1907 so skrb za svetišče prevzeli frančiškani tridentinske province iz Trenta, ki so dali pred slovesnostjo 400-letnice prikazovanja obnoviti nekatere slike v cerkvi, ter poslikati strop z obodom v ladji. Za samo obletnico leta 1912 pa je tržaško-koprski škof dr. Andrej Karlin ob asistenci ljubljanskega škofa Jegliča in frančiškanskega misijonarskega brata Marconija, z dovoljenjem tedanjega papeža Pija X. slovesno kronal Marijino podobo. Zadnji italijanski frančiškan je umrl v Strunjanu leta 1955, po njegovi smrti pa so upravo svetišča prevzeli slovenski frančiškani province sv. Križa, ki ima sedež v Ljubljani. Marca 1961 je Strunjan postal samostojna župnija, romarska cerkev pa je od tedaj tudi župnijska.

Zaplemba in vrnitev[uredi | uredi kodo]

Cerkev s samostanom leži na južni strani strunjanskega zaliva in daje s svojo lego poseben poudarek kulturni krajini. Župnija se razteza na ozemlju občin Piran in Izola, od tega tri četrtine v Krajinskem parku Strunjan s posebnim režimom. Poleg cerkve je samostanski del, ki ga je komunistični režim 17. maja 1955 zaplenil in nacionaliziral. V njem so uredili zapore, kasneje pa sta bila v njem šola in dom za učence s posebnimi potrebami. Šele leta 2010, 65 let po zaplembi in dvajset let po demokratizaciji Slovenije, je bilo samostansko poslopje s še ohranjenim križnim hodnikom vrnjeno cerkvi. Leta 2014 je upravljanje župnije prevzel škofijski duhovnik.

Sklici[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Naldini Paolo, Cerkveni krajepis ali opis mesta in škofije Justinopolis, ljudsko Koper (COBISS)
  • Špeh Rožana Marija, kras Strunjana: strunjanska pesmarica 1512 -2012, Župnijski urad Strunjan, Strunjan, 2009 (COBISS)
  • Petrič, Franci (2008). Slovenske božje poti. Založba Družina, Ljubljana. COBISS 240604416. ISBN 978-961-222-692-3. 
  • 500 let Marijinega prikazanja Strunjan (1512-2012)
  • Curk, Jože; Vidmar, Polona; Radovanovič, Sašo (2008). Samostani na Slovenskem do leta 1780. Maribor, Založba Ostroga. COBISS 242283264. ISBN 978-961-92431-5-2. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]