Sabljanje

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Rus Igor Tourchine in Američan Weston Kelsey sabljata v drugem krogu moške posamične discipline meč na Poletnih olimpijskih igrah 2004 v helskinški Sabljaški dvorani (17. avgusta 2004).

Sabljanje je družina športov in dejavnosti, ki zajemajo oborožene spopade, ki vključujejo rezanje, vbadanje ali udarjanje s pomočjo hladnega orožja. Primeri orožja vključujejo: meče, nože, kopja, bajonete, kije in podobna orožja. V sodobni splošni uporabi se sabljanje po navadi nanaša na evropske šole mečevanja in moderni olimpijski šport, ki se je razvil iz njih.

Sabljanje je eden od štirih športov, ki so na sporedu na vseh poletnih olimpijskih igrah. Trenutno se uporabljajo tri vrste orožja na olimpijskih igrah.

Vrste udarcev[uredi | uredi kodo]

Sekanje - uporabljeno pri težjih različicah mečev (težki enoročni, enoinpolročni, dvoročni) povzroča udarno škodo, ki je mnogokrat kritična. Cilja na fizično rušilno moč udarca, ki se pogosto izraža v zlomljenih kosteh. Uporabljalo se je predvsem v času uporabe težkih oklepov. Udarec je krožen, raba pa lahka in instinktivna, saj spominja na rabo palice oz. sekire.

Rezanje - nasprotno od sekanje se ti udarci ne zanašajo na moč udarca vendar na ostrino rezila. Uporablja se prevsem pri lažjih mečih (katana, rapir...), saj teža tu ne igra velike vloge. Cilj takih udarcev je upočasniti oz. raniti nasprotnika. Smrtni so le, če zadenejo kritično točko (vrat, zile). Udarec je krožen, vendar se po zadetku konča z rezom (navadno poteg meča nazaj v gard oz. napon novega udareca). Priljubljena je bila raba v dvobojih, saj sekanje navadno nima smrtnega izida. Prav tako v dvoboju zgrešen vbod nima hitrega povratka oz. velike možnosti za nadaljnje kombinacije, vbod, ki zadene, je sicer navadno smrten, vendar nima hitrega povratka v blok (npr. v boju z več nasprotniki).

Zabadanje - uporablja se pri vseh vrstah mečev. Za razliko od zgornjih načinov, tukaj ne gre za krožen, ampak za linijski udarec - vbod. Uporabljan je za zadajanje smrtih ran nasprotniku. Manjše poškodbe so možne le na redkih mestih (rame ipd), drugje navadno povzroči kritično škodo. Uporabno predvsem v vojaških razmerah, ko je bil cilj čimhitrejša smrt nasprotnika, borilo pa se je v skupinah. V obdobju lahkega enoročnega meča, je vojska uporabljala krajše različice, kjer je bil vbod hitrejši. Prav zaradi vojaške rabe ter svoje smrtonosnosti je delež vboda skoraj vedno prevladoval nad deležem rabe sekanja oz. rezanja.

Razvoj[uredi | uredi kodo]

Zgodovina mečevanja je stara skoraj toliko kot zgodovina človestva. Človek je kot ranljivo, a inteligentno bitje, že v pradavnini odkril nujo posredovanja orožja za potrebe preživetja. Golorok se pri samoobrambi žal ni mogel zoperstaviti mnogo močnejsim, hitrejšim in napadalnejšim zverem. Prvo orožje se je razvilo iz orodja, ki so ga uporabljali praljudje. Kmalu so spoznali, da so kamni, kosti in palice primerni tudi za obrambo proti zverem ter seveda lov. Zaradi učinkovitosti orožja se je uporaba iz samoobrambne hitro razsirila tudi v napadalno rabo proti drugim pripadnikom ljudske vrste.

In tako se je vse začelo. Človek je sproti izkustveno v vsakodnevni rabi ugotavljal, kateri so tisti atributi orozja, ki ga delajo učinkovitejsega. Tako je primarno orozje palica moralo postati sprva tezje - tako se rodi gorjača, kol. Za večjo učinkovitost, s hkratno manjso uporabo sile pa je manjkalo se nekaj. To je bila ostrina. Prve ostre različice orozja so predstavljale zlomljene kosti zivali, prvo pravo rezilo , ki ga je oblikoval človek, pa je bilo izklesano iz kamna. Tako obdelane kamne je zatem namesčal na palico in jo uporabil kot zelo učinkovito orozje. A vseeno to ni bilo tisto kar si je zamisljal. Z odkritjem brona in zeleza človek tako prvič v zgodovini dobi priloznost, da izdela orozje po lastnih zamislih. In nastal je meč, revolucionarno orozje, ki so ga uporabljale vojske več tisočletij od prvih civilizacij dalje.

V tem času se je spreminjala njihova dolžina, širina... vse odvisno od načina uporabe. Pehotne enote so skozi zgodovino uporabljale večinoma krajše, enoročne meče (kot na primer rimski Gladius z dolzino cca 60 cm, grski meč z dolzino 65 cm ter srednjeveški meči z dolzino med 90 in 95 cm), katerih primarni namen je bilo zabadanje, ki se je ze prej izkazalo za smrtonosnejse od udarcev. Pri krajšem meču je namreč povratek iz vboda hitrješi (vendar zato izgubi na sekanju - kompromisi). Z razvojem bojevanja v oklepih se je v srednjem veku razsirila uporaba tezkih mečev. Sprva so bile v rabi tezje različice enoročnih mečev, ki so povzročile večjo skodo tudi z udarca, dvoročni meči pa so se uporabljali predvsem za obredne namene ter usmrtitve. Sele pozneje so se uveljavili v boju, kjer so dominirali zaradi svojega velikega dosega (dosegali so do 140 cm dolzine) ter smrtonosnih udarcev, ki so bili posledica teze meča (tudi čez 3kg). Prednosti pa so imele svojo ceno, saj so ti meči zahtevali močnega in izkusenega uporabnika. Kmalu se je pojavila vmesna različica - enoinpolročni meč, ki velja za najučinkovitejsi meč v tem obdobju. Ti dve druzini mečev (cca 14.-17. stl.) sta bili tudi edini, ko se je v Evropi uporabljala dvoročna tehnika mečevanja. Pred uporabo tezjih mečev so juzni narodi (Rimljani, Grčija) dajali povdarek predvsem vbodu, medtem ko so severni narodi (Germani, Vikingi, Kelti) povdarjali sekanje. Z uvedbo tezjih mečev ter mesanja juzne in severne tehnike se razmerja uporabe sekanja in vboda prenese vprid vboda, ko so se uporabljali tezki enoročni meči, saj je tu sekanje povzročalo le manjse rane (zaradi uporabe sčitov in oklepov ter relativno lahkega meča). Z pridobitvijo dvo in enoinpolročnih mečev, ki nasprotniku povzročijo veliko skode tudi z bočnih udarcev pa se je razmerje prevesilo na račun sekanja.

Na evropskih tleh zasledimo hiter razvoj mečevanja, ki stremi k čimvečji učinkovitosti (čimhitrejša onesposodobitev nasprotnika). Razlog tiči v veliki raznolikosti evropskih narodov ter stalnih medsebojnih vojn in vdorov roparskih plemen. Tako se ni mogla vzpostaviti neka tradiciolana podlaga kot npr. na vzhodu, kjer so težili k tradicionalnim, kompleksnejšim metoda. Tako tehnike mečevanja v Evropi kmalu postanjeo učinkovitejše od orientalih (orientalnih, ne pa nujno aziatskih - Perzija, Indija, Huni...), kar se kaže tudi z absolutno prevlado Evropejcev, ko je prišlo do dvobojev. V Evropi je cilj čimpreprostejši sistem mečevanja, ki se ga lahko vojska (in po potrebi vpoklicano prebivalstvo - čeprav je bila zanje navadno rezervirana raba sulic in helebard) hitro nauči, zaobvladajo pa ga le mojstri, ki nato veščino učijo dalje. Predvsem roparski pohodi imajo za posledico željo po čimhitrejšem uničenju nasprotnika, saj si je vsak želel obraniti svoj dom in družino pred roparskimi vpadi (tukaj ne govorimo le o barbarskih pohodih, vendar tudi o taktičnih napadih na obmejne vasi ipd.). Prav tako se v Evropi kmalu pojavijo pisni viri - učbeniki, ki so jih mojstri mečevanja napisali po navodilih svojih vladarjev, ali pa pozneje kot pripomoček svojim učencem. Sprva vsebujejo predvsem ilustracije, s časom pa vse več opisnega teksta (nekatera dela so celo v verzih).

Z vdori aziatskih narodov (Huni, Avari, Obri, Mongoli...) v Evropo pride še ena oblika meča - sablja. Odlikuje jo ukrivljeno rezilo, ki je predvsem učinkovito pri uporabi na konju. Zaradi svoje učinkovitosti se kmalu uveljavi v lahki konjenici. Sprva se uveljavi v v Evropi (Rusija... 12.stl), ter se le počasi pomika proti zahodu (npr. Francija dobi lahko konjenico cca. 1690, Anglija pa cca. 1750). Pozneje se njena uporaba razsiri na vso konjenico (v konjenici ni več ločevanja lahke in tezke konjenice). Z zatonom konjenice izgine tudi vojaska raba sablje.

Zaradi razvoja tehnologije (uveda strelnega orozja, odprava tezkih oklepov, napredek v tehniki izdelave mečev) se je meč sčasoma ponovno spremenil. Odprava tezkih in okornih oklepov je zahtevala tudi reformo meča. Postal je lazji, okretnejsi in hitrejsi ter se razvil v vrsto rapirjev. Ker je bil lazji, posledično sekanje ni imelo svojega pravega učinka. Vendar pa je bil zato meč vse lazji, hitrejsi in ostrejsi. Tako se pojavi nova oblika udarca: rezanje, ki ne temlji na tezi vendar na ostrini meča. Najlazja različica rapirja je znani floret, ki se uporablja izključno za zabadanje. Rapir se je uporabljal predvsem v dvobojih, kjer je sicer kraljevala kombinacija rapirja in bodala (dage). Ker so bili dvoboji spontani, so rapirji postali del vsakodnevne opreme aristokracije ter zato postali lepse oblikovani, saj so predstavljali nekaksen modni dodatek (podobno pozneje velja za sprehajalno palico - canne). V vojski so se uporabljale krajse različice rapirjev, poimenovane preprosto majhni meči (small sword). Uporaba v vojski je sčasoma hlapela zaradi razvoja tehnologije ter spremembe načina boja (sterlno ororzje). Meč se je v vojski ohranil kot statusna oprema generalov in poveljnikov se dolgo po tem, ko se ga v boju ni več uporabljalo (npr. Japonska v 2. sv. vojni) in se ohranja celo v danasnjih časih kot del svečane vojaske uniforme (npr. v slovenski vojski dobijo brigadirji brigadirsko sabljo, ki je simbol njihovega statusa v oboroženih silah).

Od najbolj rane zgodovine dalje pa so vojskovodje svojo vojsko, preden so jo peljali v bitko, morali naučiti ravnati z mečem, kar pomeni, da so morali vojaki osvojiti določeno tehniko, ne da bi si pri tem prizadejali poskodbe ze pred bitko. Tako se zaradi varnostnih in seveda ekonomskih vzrokov treningi obrambe in napada nikoli niso izvajali s pravim orozjem. Prav tako se je, predvsem pri plemstvo, veščine mečevanja pričelo učiti že otroke, ki so bili prešibki za uporabo težkega meča. Sprva (plemstvo) so poznejši treningi potekali z topimi železnimi meči, v poznejših obdobjih (vojska) pa so bili redkejši.

Spretnost s palico oz. lesenimi replikami je vedno predstavljala nekakšen uvod v rokovanje s pravim orožjem. V pravo borilno veščino se razvije, ko pride v veljavo prepoved nošenja orožja. V mečevanju izurjeni zgornji sloji vlogo meča kot statusnega simbola nadomestijo z sprehajlnimi palicami, ki jih prav tako uporabljajo v samoobrambne namene. Pozneje rabo palice prevzame francoska vojska v sklopu borilne veščine Savate (predvsem baton v mornarici, canne pa kot sredstvo samoobrambe). Poleg samoobrambe raba palice vedno predstavlja nekakšen uvod v rokovanje z mečem, pozneje pa v bližnje dvoboje z mušketami in bajoneti.

Dandanes se zaradi razvoja modernejšega, to je strelnega orožja, mečev ne uporablja več v vojaške namene (razen statusnega, okrasnega simbola). Mečevanje (ter raba palice) je preraslo v tekmovalni šport, katerega tehnike segajo v zgodovino mnogo dlje, kot pri marsikaterem drugem človeku poznanem športu. Rabo palice še vedno zasledimo pri policijskih enotah ter kot pogosto sredstvo samoobrambe.

Zaščita[uredi | uredi kodo]

Najpogostejša oblika obrambe je blokiranje, ki se izvaja z orožjem, priporočljivo z bočnim (topim) delom orožja. Prav tako so na možnost izmiki. V zgodovini sta se uporabljala predvsem oklep in ščit. Glavo pa že od nekdaj ščiti čelada. V poznejših obdobjih sta ščit in oklep postala preokorna. V boju se je namreč pojavilo strelno orožje, meč pa se je razvil v lahko in hitro orožje. V civilni rabi se je v obrambi uporabljalo tudi plašč ali pa pregrinjalo ter posebne rokavice, s katerimi se je lahko prijelo rezilo meča.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]