Kajak in kanu (šport)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Kajak na divjih vodah
Kanu enoklek (C-1 ženske) med tekmovanjem na mirnih vodah

Kájak in kanú (tudi kajak-kanu) je tekmovalni šport in področje športne rekreacije ter olimpijski šport. Ločita se dve varianti: na mirnih in na divjih vodah. Dvojno ime športa izvira iz dveh vrst čolnov, kajaka in kanuja. Čeprav se čolna razlikujeta, najbolj po načinu uporabe (sedenje in vrsta vesla), je uporabnost in sposobnost obeh podobna. Z obema se tekmuje na enakih progah.

Osnovno razpoznavanje kajaka in kanuja[uredi | uredi kodo]

Za kajak je značilno nizko sedenje in uporaba dvostranskega vesla. Sodobnemu kajaku je najbližji inuitski čoln, ki je narejen iz lesenega ali koščenega ogrodja, preko katerega je napeta šivana živalska koža. Najprej so tudi za šport in tekmovanja izdelovali podobne kajake, z ogrodnjem in gumirano prevleko. Čolni so bili zložljivi; od tod prvotna oznaka F (nemško: Faltboot, zložljivi čoln).

Za kanu je značilno sedenje na klopci in uporaba enojnega vesla. Tekmovalci na divjih vodah klečijo na obeh kolenih in se z zadnjico opirajo na sedež ali klopico, tako, da imajo popoln nadzor nad lego čolna in telesa. Tekmovalci na mirnih vodah klečijo na enem kolenu. Predhodnik sodobnega kanuja je severnoameriški (kanadski) indijanski čoln, ki je bil tradicionalno izdelan največkrat iz lesenega ogrodja in oplate iz lubja. Lepi so leseni kanuji, ki so sestavljeni iz reber iz tršega, prožnega lesa (jesen, brest) in lahke oplate, na primer iz smrekovine. Oplata je na rebra pribita, na primer z bakrenimi zakovicami. Obliko ohranjajo še vzdolžne in povezovalne letve. Vodotesnost dosežejo s platneno prevleko, prepojeno z oljno barvo.

Sodobni tekmovalni čolni so vsi izdelani iz armirane plastične mase. Armatura so steklena ali druga trdna vlakna.

Tekmovalne discipline[uredi | uredi kodo]

Dejan Stevanovič, kanu na divjih vodah

Na mirnih vodah se tekmuje na ravnih progah različnih dolžin (200m, 500m, 1000m), na čas in s skupinskim štartom. Tekmujejo v enojcih, dvojcih ali četvercih. Kajakom rečemo eno, dvo oz. štirisedi, kanuji pa so eno, dvo oz. štirikleki, ker tekmovalci klečijo na enem kolenu. Tekmuje se v moški in ženski konkurenci. Oznake za kajak so K-1, K-2, K-4, za kanu pa C-1, C-2 in C-4 (redko).

Na divjih vodah pa se tekmuje v slalomu, kjer šteje čas in kazenske točke za dotik ali napačno vožnjo glede na vratca, in v spustu, kjer šteje samo čas. Štart je posamičen. Tekmuje se v enosedih kajakih in v eno in dvosedih oz. eno in dvoklekih kanujih. Tekmuje se v moških, ženskih in mešanih posadkah. Kategorije čolnov so: K-1, C-1 in C-2. Tekmovalk v kategoriji C-1 in C-2 večinoma ni dovolj za primerno konkurenco. Redki so nastopi tudi v kategoriji C-2mix: mešani (moški-ženska) kanuji-dvosedi. Na divjih vodah tekmujejo tudi tričlanske ekipe, zlasti v slalomu. Sočasni sput treh čolnov po slalomski progi je izziv za skladnost skupne vožnje; posebno v kategoriji 3xC-2, kjer se mora uskladiti šest tekmovalcev.

Slovenski športniki v kajaku in kanuju[uredi | uredi kodo]

Peter Kauzer

Slovenski športniki že dolga leta dosegajo vidne tekmovalne uspehe[1].

Prvi veliki uspehi so bile kolajne na svtovnih prvenstvih v slalomu na divjih vodah. Leta 1953 je v Meranu bronasto kolajno osvojil kajakaš (K-1) Milan Zadel. Na svetovnem prvenstvu leta 1961 v Spittalu pa je bilo dvojno slavje: v kategoriji C-2 mešano sta osvojila zlato kolajno Alenka Bernot in Borut Justin, ter v kategoriji C-2-moški srebrno kolajno brata Natan in Dare Bernot.

Leta 1996 je Andraž Vehovar osvojil srebrno kolajno na olimpijskih igrah v Atlanti v slalomu na divjih vodah, kategorija K-1.

Viri in opombe[uredi | uredi kodo]