Louis Adamič

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Louis Adamič

Alojz Adamič oziroma Louis Adamič (znan tudi pod amerikaniziranim priimkom Adamic), slovensko-ameriški pisatelj, prevajalec in politik, * 23. marec 1898,[1] Praproče pri Grosupljem, Slovenija (takrat Avstro-Ogrska), † 4. september 1951, Milford, New Jersey, ZDA.

Po njem se imenujejo tudi številne šole, kot napr.: OŠ Louisa Adamiča, v Grosuplju (in njene podružnice: Kopanj, Žalna...) in glavna ulica v Grosuplju.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Adamič je izhajal iz kmečke družine v kateri je bilo 13 otrok. Bil je četrti otrok po vrsti, prvi trije so umrli že v rani mladosti za otroškimi boleznimi. Šolal se je v Grosuplju in obiskoval gimnazijo v Ljubljani. S 15 leti je decembra 1913 emigriral v ZDA. Kot ameriški vojak je med 1. svetovno vojno sodeloval v bojih na zahodni fronti. Po vojni je delal kot novinar in poklicni pisatelj. Do leta 1929 je živel v Kaliforniji v mestu San Pedro, kjer je bila močna hrvaška izseljenska skupnost. Do leta 1937 je živel v New Yorku. V tem času se je leta 1932 za nekaj mesecev vrnil v Slovenijo in se srečal z uglednimi slovenskimi izobraženci in politiki. Po vrnitvi v New York je delal v uredništvu slovenskega časnika Glas naroda. Leta 1937 se je iz New Yorka preselil v bližnji New Jersey in živel na kmetiji blizu mesta Milford. Bil je dejaven v ameriški politiki kot krščanski socialist in leta 1945 postal vodja Inštituta za etnična vprašanja, bil je častni predsednik Slovensko-ameriškega narodnega sveta (Slovenian American National Council) ter predsednik junija 1943 ustanovljenega Združenega odbora južnoslovanskih Američanov. Med 2. svetovno vojno je dejavno podpiral NOB in Jugoslavijo. Srečal se je z ameriškim predsednikom Rooseveltom in mu svetoval podporo NOB. Po vojni je dejavno nastopal v ameriških in evropskih medijih, ki so poročali o pobojih pripadnikov protikomunističnih sil in civilistov v mestih kot je Kočevski Rog. Trdil je, da se pokoli niso zgodili in da gre za protijugoslovansko propagando. [2]

Od 1949 je bil dopisni član SAZU. Leta 1949 se je drugič vrnil v Slovenijo in se srečal tudi s Titom. V sporu z informbirojem je ostro kritiziral Stalina in Sovjetsko zvezo. Po nekaj mesecih se je znova vrnil v ZDA, kjer je leta 1951 v ne docela pojasnjenih okoliščinah umrl na svoji domačiji v Milfordu, 4. septembra 1951 so ga našli ustreljenega, s puško v rokah. Ker je umrl po vrnitvi iz Slovenije in v času političnih spopadov med Titom in Stalinom, so ameriški mediji omenjali možnost političnega umora. Trdili so, da so ga ubili pripadniki sovjetske tajne policije NKVD ali pa jugoslovanske UDBA. Že prej so mu namreč grozili zaradi knjige Orel in korenine in do katerega rokopisa naj bi se neznanci hoteli dokopati. Umora niso nikoli dokazali, čeprav policija na puški ni našla nobenih prstnih odtisov, niti Adamič ni imel na rokah rokavic. Zato je danes, kjub temu, nekako bolj uveljavljena razlaga, da je storil samomor. Pokopan je na pokopališču Bloomsbury, Hunterdon County, New Jersey.

Delo[uredi | uredi kodo]

Plakat za predavanje leta 1930

Njegovo književno delo kaže zanimanje za obe domovini in njuna socialna in politična vprašanja. V angleščino je tudi prevajal slovenska, hrvaška in srbska književna dela, med drugim Cankarjevo delo Hlapec Jernej.

Močno se je uveljavil z delom Dinamit (Dynamite: The Story of Class Violence in Amerika, 1931), zgodovino socialnih bojev v ZDA. Za naslednjo knjigo Smeh v džungli (Laughing in the Jungle: The autobiography of an Immigrant in America, 1932), je istega leta prejel Guggenheimovo štipendijo.

Po prvem obisku Jugoslavije leta 1932 je napisal knjigo Vrnitev v rodni kraj (The Native's Return, 1934), po drugem obisku 1949 pa Orel in korenine (The Eagle and the Roots, posmrtno 1952).

Njegova dela so slovenski izseljenci odkupili od sorodnikov za 5.000$ in jih leta 1957 podarili univerzitetni knjižnici univerze Princeton, kjer je Louis Adamič večkrat predaval. Tam so sedaj na varnem.

Ostala dela[uredi | uredi kodo]

  • Lucas, kralj Balukov (Lucas, King of the Balucas, 1935) (COBISS)
  • Vnuki: Zgodba iz ameriških usod (Grandsons: A Sory of American Lives, 1935) (COBISS)
  • Zibelka življenja (Cradle of Life: The Story of One Man's Beginnings, 1936)
  • Hiša v Antigui (The House in Antigua: A Restoration, 1937)
  • Kako se pišete? (What's Your Name?, 1942)
  • Narod narodov (A Nation of Nations, 1945)
  • Večerja v Beli hiši (Dinner at the White-House, 1946)

Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Pogosto se za njegovo rojstvo navaja napačen datum 21. marec 1899, ki je med drugim zapisan tudi na Adamičevem nagrobniku; glej Adamič, France (1983). Spomini in pričevanja o življenju in delu Louisa Adamiča. Prešernova družba. str. 19. 
  2. ^ The Times, London, January 16, 1947, Law Report, January 15, 1947, High Court of Justice.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]