Adrasteja (luna)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Adrasteja
Adrastea.jpg
Slika Adrasteje, kot jo je posnel sistem sonde Galileo za slikanje trdnin med novembrom 1996 in junijem 1997.
Odkritje
Odkritelj: David C. Jewitt
G. Edward Danielson
Datum odkritja: 8. julij 1979
Značilnosti tira
Srednji polmer orbite: 129.000 km[1][2]
Izsrednost: 0,0015[1][2]
Obhodna doba: 0,29826 d (7 h 9,5 min)
Povp. tirna hitrost: 31,378 km/s
Naklon tira: 0,03° (glede na Jupitrov ekvator)[1][2]
Obkroža: Jupiter
Fizikalne značilnosti
Razsežnosti: 20×16×14 km[3]
Srednji polmer: 8,2 ± 2,0 km[3]
Prostornina: ~2,345 km³
Masa: ~2 · 1015 kg
Srednja gostota: 0,86 g/cm³ (domnevno)
Ekvatorialna površinska težnost: ~0,002 m/s2 (0,0004 g)
ubežna hitrost: ~0,008 km/s
Vrtilna doba: sinhrono
Nagib vrtilne osi: ničeln
Albedo: ~0,1 ± 0,045[3]
Temperatura: ~122 K

Adrasteja (grško Αδράστεια: Adrásteia) je Jupitrov naravni satelit (luna). Spada v skupino notranjih Jupitrovih satelitov in je drugi po vrsti od planeta.

Luno Adrastejo je leta 1979 odkril Voyager 2. Najprej je dobila začasno ime S/1979 J 1. Označujejo jo tudi kot Jupiter XV. V letu 1983 je dobila uradno ime po Adrasteji iz grške mitologije, ki je bila hčerka Zevsa in Ananke. Je ena izmed najmanjših notranjih Jupitrovih lun saj meri samo 26 x 20 x 15 km s povpečnim premerom 16,4 km. Njena površina je zelo temna, saj odbije samo 10 % svetlobe, ki pade nanjo. Zavrti se v 7 urah in 7,5 minutah in podobno kot Luna (naravni satelit Zemlje) kaže vedno isto stran proti planetu (sinhrona orbita).

Adrasteja je bila prvi naravni satelit, ki je bil odkrit s pomočjo fotografije, ki jo je posnela medplanetarna sonda.

Adrasteja leži znotraj glavnega Jupitrovega obroča in je tako lahko glavni vir za snov, ki obroč sestavlja. Tir lune leži znotraj polmer sinhrona orbita|sinhrone orbite (podobno kot Metis), tako da plimovanje močno vpliva na njeno tirnico in bo v prihodnosti verjetno padla na Jupiter. Njena tirnica tudi leži znotraj Rocheeve meje. Zaradi tega razpad zaradi plimovanja ni verjeten.

V splošnem je malo znanega o tem naravnem satelitu Jupitra, podatki pa se po različnih virih med seboj razlikujejo.

Opombe in reference[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 1,2 Evans, M.W.; Porco, C.C.; Hamilton, D.P. (2002). "The Orbits of Metis and Adrastea: The Origin and Significance of their Inclinations". Bulletin of the American Astronomical Society 34: 883. 
  2. ^ 2,0 2,1 2,2 Burns, J.A.; Simonelli, D.P.; Showalter, M.R.; Hamilton, D.P.; Porco, C.C.; Esposito, L.W.; Throop, H. (2004), "Jupiter’s Ring-Moon System", v Bagenal, F.; Dowling, T. E.; McKinnon, W. B., Jupiter: The planet, Satellites and Magnetosphere (v angleščini), Cambridge University Press 
  3. ^ 3,0 3,1 3,2 Thomas, P.C.; Burns, J.A.; Rossier, L.; et.al. (1998). "The Small Inner Satellites of Jupiter". ICARUS (v angleščini) 135: 360–371. doi:10.1006/icar.1998.5976. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]