Teba (luna)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje


Teba
Thebe.jpg
Teba, kot jo je 4. januarja 2000 posnelo vesoljsko plovilo Galileo
Odkritje
Odkritelj: Stephen P. Synnott / Voyager 1
Datum odkritja: 5. marca 1979
Značilnosti tira
Periapsida: 218.000 km[1]
Apoapsida: 226.000 km[1]
Srednji polmer orbite: 221889,0 ± 0,6 km (3,11 RJ)[2]
Izsrednost: 0,0175 ± 0,0004[2]
Obhodna doba: 0,674536 ± 0,000001 d (16 h 11,3 min)[2]
Povp. tirna hitrost: 23,923 km/s[1]
Naklon tira: 1,076 ±0,003° (na Jupitrov ekvator)[2]
Obkroža: Jupiter
Fizikalne značilnosti
Razsežnosti: 116×98×84 km[3]
Srednji polmer: 49,3 ± 2,0 km[3]
Prostornina: ~500.000 km³[1]
Masa: 4,3 · 1017 kg[1]
Srednja gostota: 0,86 g/cm³ (domnevno)
Ekvatorialna površinska težnost: ~0,020 m/s2 (0,004 g)[1]
ubežna hitrost: ~0,040 km/s[1]
Vrtilna doba: sinhrono
Nagib vrtilne osi: ničeln
Albedo: 0,047 ± 0,003[4]
Temperatura: ~124 K

Téba (starogrško Θήβη, Tébe) je četrti Jupitrov naravni satelit. Spada v skupino notranjih Jupitrovih satelitov in je po oddaljenosti od planeta četrti po vrsti.

Luno so odkrili z Voyagerjem 1 leta 1979. Najprej je dobila začasno ime S/1979 J 2. Označujejo jo tudi kot Jupiter XIV. V letu 1983 je dobila uradno ime po nimfi Tebe iz grške mitologije. Pozneje so jo odkrili na fotografijah, ki so bile posnete že 27. februarja 1979.

Teba je od Jupitra najbolj odddaljena notranja luna, spada v Amaltejino skupino Jupitrovih lun.

O sami luni je zelo malo znanega. Na površini lahko opazimo samo tri ali štiri kraterje. Največji je dobil ime Zetus. Majhna gostota kaže na to, da je sestavljena v glavnem iz ledu in manjšega dela kamnin.

Opombe in reference[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 1,2 1,3 1,4 1,5 1,6 Izračunano na podlagi drugih parametrov.
  2. ^ 2,0 2,1 2,2 2,3 Cooper, N.J.; Murray, C.D.; Porco, C.C.; Spitale, J.N. (2006). "Cassini ISS astrometric observations of the inner jovian satellites, Amalthea and Thebe". ICARUS (v angleščini) 181: 223–234. doi:10.1016/j.icarus.2005.11.007. 
  3. ^ 3,0 3,1 Thomas, P.C.; Burns, J.A.; Rossier, L.; et.al. (1998). "The Small Inner Satellites of Jupiter". ICARUS (v angleščini) 135: 360–371. doi:10.1006/icar.1998.5976. 
  4. ^ Simonelli, D.P.; Rossiery, L.; Thomas, P.C.; et.al. (2000). "Leading/Trailing Albedo Asymmetries of Thebe, Amalthea, and Metis". ICARUS (v angleščini) 147: 353–365. doi:10.1006/icar.2000.6474. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]