Trst

Za druge pomene glej Trst (razločitev).

Tŕst (italijansko Trieste, nemško Triest, madžarško " Trieszt " ; preb. 207.069 (31. 12. 2001)) je mesto v severovzhodni Italiji ob Tržaškem zalivu, blizu slovenske meje ter sedež dežele Furlanija-Julijska krajina ter Tržaške pokrajine.

Trst z griča Svetega Justa

Zgodovina

Trst je bil pod nadzorom Rimljanov že leta 177 pr. n. št.. Julij Cezar mu je podelil status kolonije; pod latinskim imenom Tergeste ga leta 51 pr. n. št. omenja tudi v svojem delu Comentarii de bello Gallico.

Po razpadu Rimskega cesarstva je mesto ostalo važno trgovsko središče, predvsem zato, ker so preko njegovega ozemlja potekale vse poti med balkanskimi deželami in severno Italijo. Niti Langobardi, niti Karel Veliki niso veliko vplivali na razvoj mesta.

Problemi so nastajali le z Benečani, s katerimi so se Tržačani stoletja borili za oblast nad severnim Jadranom, dokler se ni mesto leta 1382 postavilo pod okrilje avstro-ogrske monarhije.

Na ta način so se Tržačani sicer uradno odpovedali samostojnosti, vendar so ostali praktično avtonomni. Trgovina in promet sta se nemoteno razvijala. Leta 1719 je Trst postal prosta luka, s čimer se je začelo za mesto najugodnejše obdobje njegove zgodovine.

V srednjem veku je Trst zrasel v pomembno pristanišče in trgovsko središče. Njegova vloga glavnega trgovskega pristanišča Avstro-Ogrske je bila še poudarjena leta 1857 z dograditvijo železnice Dunaj-Trst.

Leta 1867 je Trst postal prestolnica južnega »Küstenlanda« avstrijskega imperija. Dobil je naziv »drugo mesto monarhije«, kar ga je po važnosti postavljalo neposredno za Dunaj.

Misel na italijansko prebivalstvo pod avstrijsko nadvlado je bila trn v peti italijanskim nacionalistom, ki so na Trst gledali kot na »neodrešeno ozemlje« - odtod izvira termin iredentizem za gibanje, ki zahteva priključitev vseh dežel z italijanskim prebivalstvom matični deželi.

Leta 1921 je z razpadom Avstro-Ogrske ob koncu prve svetovne vojne Trst skupaj z Istro in Kvarnerskimi otoki prešel pod Italijo. To je bil močan udarec za tržaško gospodarstvo, saj se je mesto znašlo na skrajnem robu države, ki sploh ni potrebovala ne njegovega pristanišča, ne njegovih trgovskih vezi in izkušenj z deželami, ki takrat niso bile zaželene kot komercialni partnerji. Mesto je obubožalo.

Poleg gmotnih težav so Tržačani izkusili tudi izgrede fašističnih skrajnežev, ki so se grobo znašali nad prebivalstvom, predvsem slovenskim. Uradni napotki za »italijanizacijo« prebivalstva so bili strogo uresničeni, večinoma s silo. Slovenski kulturni center Narodni dom, delo arhitekta Maksa Fabianija je bil julija 1920 požgan.

V času druge svetovne vojne je bil Trst predmet spopadov, saj so si ga lastile vse strani, medtem ko so prebivalci sami hoteli samostojnost. V mestu samem so bili močno zastopani Judje, italijanski iredentisti, »rdeči« Slovenci, »beli« Slovenci in neodvisneži, kar je povzročalo nevarna trenja. Ko so leta 1944 Nemci začeli uporabljati Rižarno kot zapor in krematorij, je tudi napetost med prebivalci pogubila veliko ljudi. Računajo, da je v Rižarni končalo okoli 5000 življenj.

2. maja 1945 so enote 4. armade Jugoslovanske armade in 9. korpusa slovenske NOVJ iztrgale Trst iz rok nemške vojske, ki je bila Trst zasedla po kapitulaciji fašistične Italije leta 1943. Istega dne so v Trst prispele tudi novozelandske zavezniške enote.

Slika:Trst 002.jpg

Tržaška borza

Pod pritiskom zahodnih zaveznikov je Jugoslovanska armada zapustila Trst 12. junija 1945.

Po koncu druge svetovne vojne je leta 1947 z mirovno pogodbo z Italijo Trst postal sedež nevtralne države, imenovane Svobodno tržaško ozemlje (STO). Razdeljeno je bilo na cono A, ki je bilo pod anglo-ameriško vojaško upravo in cono B, ki je bilo pod jugoslovansko vojaško upravo. S Spomenico o soglasju iz leta 1954 (t.i. londonski sporazum) je STO prenehalo obstajati, cona A s Trstom vred je bila priključena Italiji, cona B pa Jugoslaviji. Dokončno je bila meja med Italijo in Jugoslavijo potrjena z Osimskim sporazumom, ki sta ga podpisali Socialistična federativna republika Jugoslavija in Republika Italija 10. novembra 1975 v italijanskem mestu Osimo.

Zanimivosti Trsta

Iz rimske dobe je v mestu samem in v okolici veliko ostankov, na primer dobro ohranjen amfiteater v samem centru. Na griču Svetega Justa so ostanki civilne bazilike in druge izkopanine iz rimske dobe in prvih časov krščanstva, na katerih je bila zgrajena sedanja cerkev. V zadnjih letih je bil delno obnovljen stari predel mesta. Pri tem so bila odkrita obsežna arheološka najdišča, ki jih še raziskujejo.

Zanimiva so razna poslopja, večinoma iz devetnajstega stoletja: Tergesteo, Palazzo Carciotti, Glavna Pošta, Vojaška Bolnica in druge. Trg Unità, ki je bil priča vsem večjim zgodovinskim dogodkom, saj se nahaja na obali, je prav tako obkrožen z zanimivimi palačami. Razen Občinske palače, so tukaj Lloyd, Vladna palača, Vanoli, palača Stratti, Pitteri in Modello.

Veliko zanimivosti je tudi v neposredni okolici mesta, med katerimi je grad Miramar (italijansko: Castello di Miramare) , zgrajen konec 19. stoletja v romantičnem slogu za avstrijskega nadvojvodo Maksimilijana in njegovo ženo. V njegovi bližini je Mednarodno središče Abdusa Salama za teoretično fiziko, ki deluje pod okriljem UNESCO in IAEA. Je sedež Univerze v Trstu.

Kultura

Ob koncu 19. stoletja je bil Trst živahno kozmopolitansko mesto, v katerem so se prepletale italijanska, nemška in slovenska kultura, in je privabljalo umetnike, kot so bili James Joyce, Zlatko Baloković in Italo Svevo.

Trst in Slovenci

V Trstu živi slovenska manjšina. Najstarejša "priča" slovenskega prebivalstva v Trstu je arhiv benedektincev pri cerkvi Svetih mučencev (1114-1738), iz katerega je razvidna navzočnost Slovencev v velikem številu, bodisi v mestni okolici, kot v centru samem. Tradicionalno slovenski je bil kraški rob od kamnoseškega centra Nabrežina do Barkovelj, kjer je bilo vse do vzpona fašizma središče slovenskega ribištva. Iz študij Pavla Merkuja se da razbrati, da je takrat približno tretjina Tržačanov bila slovenskega porekla, oziroma slovensko govoreča. To razmerje se je ohranilo vse do poznega osemnajstega stoletja. Šele uvedba proste luke in ekonomski razmah, ki ji je sledil, sta spremenila razmerje med etničnimi skupinamiv mestu. Leta 1848 je Pietro Kandler, hoteč poudariti italijanski značaj Trsta, ugotovil: «V mestu je preko 50 tisoč italijansko govorečih ljudi, na podeželju preko 3 tisoč, kjer je 14 tisoč slovensko govorečih; vsega skupaj je v občini 21 tisoč Slovencev proti več kot 53 tisoč Italijanov« (Sulla nazionalita' del popolo di Trieste, »L'Istria«. III, str. 176). Po avstrijskem popisu iz leta 1910 je v Trstu živelo 65 % Italijanov, 25 % Slovencev, 6 % Nemcev ter 5% drugih narodov (Hrvatov, Grkov itd.).

Pripomniti je treba, da sta ostali dve tretjini, ki jih Merku omenja, ena italijansko-beneška in druga tržaško-furlanska. V ocenah Kandlerja so tržaško govoreči pripisani Italijanom, kar je od tedaj postala navada. Avstrijski podatki sicer tega razmerja ne menjajo, poudarjajo pa seveda prisotnost nemško govorečega prebivalstva.

Središče slovenstva v Trstu je bil Narodni dom.

V Trstu je osrednji sedež Slovenskega raziskovalnega inštituta.

Glej tudi

• seznam mest v Italiji
• seznam pristanišč v Italiji