Rižarna, Trst

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Rižarna)
Skoči na: navigacija, iskanje
Vhod v Rižarno - spomenik
Rižarna, notranjost, kjer je stala peč.
Rižarna - celice
Kij s katerim so žrtev udarili po glavi, preden so jo porinili v peč.

Rižarna (italijansko Risiera di San Saba), zbirno in uničevalno taborišče v Trstu.

Rižarna je velika stavba pri Sv. Soboti (San Sabba), v kateri so najprej luščili riž, leta 1943 pa so jo nacisti spremenili v koncentracijsko taborišče. Leta 1944 so v notranjosti zgradili krematorijsko peč, v kateri so sežgali okrog 4000 do 5000 ljudi. Zmogljivost peči je bila 50 do 70 trupel dnevno. Žrtve so bili po večini Slovenci, nato Hrvati, italijanski protifašisti in Judje. Za hitrejše iztrebljanje so ljudi tudi obešali, ob koncu so v plinsko celico predelali en kamion. Rižarna je bila tudi zbirno središče za nacistična uničevalna koncentracijska taborišča, skozi katero je šlo okrog 20.000 oseb. Rižarno je vodil Odilo Globocnik. Njegova najbolj znana pomočnika sta bila najprej Christian Wirth, nato pa August Dietrich Allers. Dela krvnikov so opravljali razni kolaboracionisti, pazniki pa so bili po večini italijanski fašisti. Njegov najtesnejši sodelavec je bil tudi Gaetano Collotti, vodja političnega odseka posebnega italijanskega policijskega inšpektorata v Trstu. Leta 1965] so Rižarno s predsedniškim odlokom razglasili za državni spomenik. Zgradbo so obnovili pod vodstvom arhitekta Romana Boica in spremenili v mestni muzej (italijansko Civico museo della Risiera di San Sabba).

Ustanovitev[uredi | uredi kodo]

Koncentracijsko taborišče Rižarna je bilo ustanovljeno takoj po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943. Sprva je služilo kot vojaško oz. policijsko taborišče (Polizeilager), že od konca istega leta pa kot uničevalno taborišče (Vernichtungslager). Rižarna je bilo edino nacistično taborišče s krematorijem na tleh današnje Italije. Zapuščen industrijski kompleks nekdanje luščilnice riža, zgrajen tik pred prvo svetovno vojno, je nacistom z vso pripadajočo infrastrukturo ponujal idealne pogoje za njihove zločinske namene.

Delovanje[uredi | uredi kodo]

Posebna enota SS, Einsatzkommando Reinhard, (okrog 100 članov), katere naloge so bile vodenje taborišč na Vzhodu in od koder so se morali zaradi sovjetskega napredovanja zdaj umakniti, že konec oktobra 1943 prispe v Trst. Še prej so uničiti vse sledi za taborišči na okupiranih ozemljih na Vzhodu. Njeno nemško poveljstvo in vojaki, večinoma Ukrajinci, niso imeli nikakršne zveze z borbenimi enotami SS (Waffen-SS). Rižarna jim je najprej služila kot logistična baza oz. Polizeilager za oskrbovanje enot v Istri. Ob ukrajinskih je bilo v Rižarni do 40 italijanskih esesovcev, v sklopu stražarskega bataljona (SS – Wachmannschaften), polovica je bila prostovoljcev, drugo polovico pa so predstavljali precej demoralizirani vojaki. Njihova naloga je bila predvsem zunanja straža taborišča, le v skrajni sili so jih uporabili za likvidacije večjega števila ujetnikov. Močni in dobro izurjeni Ukrajinci so bili v glavnem zadolženi za pobijanje jetnikov.

Prvi poveljnik Rižarne je postal Kriminalkommisär in Sturmbannführer Christian Wirth (»Divji Kristjan«), ki je prej vodil taborišča Hartheim, Belsen, Sobibor in Treblinko, kot idejni vodja »Aktion Tiergarten 4«, programa za evtanazijo duševno bolnih pa je bil tudi odgovoren za poboj 275.000 Nemcev. Ko so Wirtha spomladi 1944 iz zasede ubili partizani, ga je nadomestil Ernst Allers, prej organizator evtanazij v »Aktion Tiergarten 4« ali »Gnadentot« (milostna smrt), kot so tudi imenovali to organizacijo.

V Rižarno so se naselili esesovci, hkrati pa so se tukaj urili pripadniki fašističnih formacij. Kmalu se je Polizeilager dobil še funkcijo prehodne postaje za Jude in njihovo premoženje. Rižarna je tako postala istočasno okupatorjeva vojašnica in zapor, zbirni center za nesrečnike, določene za deportacijo in skladišče naropanega blaga.

Opis objektov[uredi | uredi kodo]

Levo od glavnega vhoda v Rižarno je stražarnica s stanovanjem operativnega poveljnika taborišča v nadstropju, na desni, v stavbi, ki danes ne stoji več pa so bila stanovanja za podoficirje in ukrajinske vojake z ženami. Stavba na levi pred vhodom v drugo dvorišče je bila namenjena pisarnam. Tu so tudi izvajali zaslišanja in izrekali sodbe. Nasproti vhoda v prečni stavbi so bile vojaške spalnice, kuhinja, trgovina, ambulanta, orožarna, pisarne in skladišča. Bogat vozni park je zajemal blindirana in terenska vozila, tovornjake in celo avtobus, imeli pa so tudi odlično avtomehanično delavnico. V taborišču so imeli tudi hleve polne jahalnih konjev pa goveda, koz in perutnine za prehrano. Prehod skozi obokan portal v drugo notranje dvorišče je bil dovoljen le oficirjem in ukrajinskim esesovcem. Zaradi možnosti širjenja informacij so imeli vstop le nekateri Italijani. Tu je bilo na njegovem koncu skladišče za naropano judovsko blago, stavbno krilo na levi pa je bilo namenjeno jetnikom. V 3. nadstropju so bili prostori za tiste, ki so čakali na deportacijo, 2. nadstropje pa je bilo namenjeno krojaški in šiviljski delavnici z nekaj pogradi. V pritličju pa je 17 še danes ohranjenih t.i. celic smrti za hujše osumljence, večinoma na smrt obsojene partizane in civiliste  v sami Rižarni. Celice so bile brez oken, velike le 2 x 1,2 x 2 m, vanje pa so strpali kar 4 do 6 jetnikov. Zraven je bil še en prostor namenjen zasliševanjem, imenovan tudi celica smrti.

Tovarna smrti[uredi | uredi kodo]

Žrtve so pobijali na različne načine. Sprva je bil glavni način s prirejenim tovornjakom, ki je imel izpuh speljan v zadnji del poln žrtev, kasneje pa v improvizirani plinski celici v garaži ob krematoriju. Za ta premična vozila smrti je bil že v Belzecu zadolžen Lorenz Hackenholt, kjer so jih imenovali kar »Hachenholtove ustanove«. Posebnost je bila uporaba kija, ki so ga po vojni našli, kot enega redkih materialnih dokazov (kasneje ukraden iz muzeja). Med najokrutnejše načine je spadalo vlačenje vklenjenega jetnika po dvorišču, dokler ga Polizeimeister ni pokončal s kijem. Ker je slednji mnoge le omamil, so tako pristali v krematorijski peči še živi. Pobijali so tudi s strelnim orožjem skozi posebno lino ali obešanjem, tuje pa jim ni bilo niti davljenje ali rezanje vratov. Da so lažje opravljali  takšne zločine, so si pomagali z alkoholom, ki je bil izredno razširjen. Med esesovci ga niso uživali le trije. Dodatnemu sovraštvu in strahu pa so botrovali vse ambicioznejši napadi partizanov. Nekaterim ujetnikom so sodili (Sondergericht) pred posebnim vojaškim sodiščem, ki mu je predsedoval Allers.

Takoj, ko so me pripeljali v Rižarno, so me do krvi pretepli … Nismo mogli spati, kajti žarnica je gorela podnevi in ponoči. Stražarji  so pogosto nepričakovano odpirali vrata in tako vzdrževali vzdušje nenehnega terorja. Zjutraj so nas zbujali s kričanjem, udarci in psovkami. Zrak v celici je bil težek. Po naših domnevah so krematorij prižgali okrog 21.30. Esesovci so bili pijani, s pijačo pa jih je zalagalo poveljstvo, da bi jih na ta način vzpodbujalo pri njihovem žalostnem početju …

Krematorij[uredi | uredi kodo]

Nasproti celic smrti je stala sušilnica riža, februarja ali marca 1944 po načrtih Ericha Lamberta predelana v krematorij. Dimnika prav tako niso rabili graditi, saj so uporabili že obstoječega, ki se je nasproti krematorija dvigal 40 metrov v višino. Domneva se, da so plinske celice in krematorij uporabljali dva- do trikrat tedensko, kar je bilo odvisno od uspešnosti »čiščenj terena« na Krasu in Istri. Koliko trupel je lahko sprejela peč je še danes vprašanje, saj se ocene gibljejo med 12 in kar 60. Žrtve so polili z bencinom, večinoma pa sežgali s pomočjo drv. Ponoči 29. aprila 1945, tik pred pobegom, so esesovci krematorij, zloglasno garažo in dimnik razstrelili. Še pred tem so v njem zažgali vso dokumentacijo taborišča.

Trupel niso zmeraj sežigali, temveč so jih tudi pokopavali, in sicer ob ulici, ki teče vzporedno s potokom Rio Primario. Ob širitvi cestišča so po vojni našli deset človeških trupel, dva celo brez glav. Kosti, ki so ostale v peči, so metali v morje bližnjega Miljskega zaliva.

Taboriščniki[uredi | uredi kodo]

Kljub zaslišanju številnih prič, popolnih podatkov o številu pobitih ali sežganih v krematoriju ni bilo mogoče dobiti. Vendar pa je po ocenah šlo skozi taborišče Rižarna med 20.000 in 25.000 ljudi, predvsem Slovencev, Hrvatov, Judov in italijanskih antifašistov. Kar 95 odstotkov jih je umrlo, od tega 3.000 do 4.000 v sami Rižarni. Večina je bila Slovencev. Druge so, potem ko so jim ob prihodu odvzeli še vso preostalo premoženje ter ga skladiščili v kompleksu te nekdanje luščilnice, transportirali sprva v Auschwitz, kasneje, ko so se mu približevali Sovjeti, pa v Dachau in Buchenwald. Vse te tovarne smrti je preživelo le 1.500 oseb, ki so šle skozi taborišče Rižarna.

V Trstu leta 1943 še živi okoli 2300 Judov. Večini uspe pobegniti ali pa si uspešno, a drago kupijo svobodo. V posamičnih aretacijah in dveh množičnih jih deportirajo okoli 900. Poslednji konvoj Judov iz je odpeljal 24. februarja 1945. Cilj je bil uničevalno taborišče Bergen Belsen in ne več Auschwitz, saj ga je le mesec dni prej osvobodila sovjetska Rdeča armada. Žrtve, pripeljane v Rižarno, so večinoma deportirali v druga taborišča, preostale namenjene likvidaciji pa so pobili kmalu po njihovem prihodu za opečnate zidove Rižarne. Prič iz tega lagerja zato nikoli ni bilo dosti. Vendar pa so tudi v Rižarni določeni zaporniki preživeli dlje časa. To so bili t.i. dvorni Judje oz. »Hofjude«, ki so  tu opravljali različne funkcije in imeli določene privilegije. Status »delavcev« jim je dodelil Dobuis. V določenem obdobju jih je bilo v Rižarni 28, med njimi kuharica Biserka Hajon, krojača Haimi Wachsberger iz Reke in Paolo Sereni iz Benetk, Josej Montiljo, Alessandro in Rosa Czerkle, Joseph Bodar, Klara, in Rosa Sida (šivilji) in Levi Alhalel ter cela družina znanega tržaškega krojača Emanuela Grinija (Grün). Mnogi so znali več jezikov (italijansko, slovensko, hrvaško), izreden psihološki element pa je pomenilo znanje nemščine. Z uporabo jezika ječarjev so tako z njimi, vsaj na verbalni ravni, vzpostavili enakovreden odnos. Čevljar iz Mostarja Albert Kabilj je postal kapo (šef) te židovske Sonderkommande (posebne enote), kakršne sistem je bil preizkušen že na Poljskem in kjer taboriščniki (Judi) nadzorujejo druge taboriščnike (Jude). Posebno privilegiran položaj je imela tudi Federica Teich, tajnica taboriščnega upravnika Seidla, ki je poleg Kabilja bila edina Judinja, ki je smela jesti z esesovci. Teichova je v Auschwitzu izgubila vso družino, ker pa je zaradi svojega položaja poznala situacijo tako, kar se tiče Seidlovih poslov, kot predvsem podrobnosti o pobijanjih v taborišču, je doživela živčni zlom. Vsi Židje, ki so čakali na deportacijo, so morali delati. Dodeljeni so bili v krojaško in šiviljsko delavnico, v hleve, skladišča, skrbeli so za kurjavo in čistočo ter za gorivo in strelivo za vojaška vozila. Bivali so v 3. nadstropju v stavbi nad celicami smrti ali pa v šiviljski in krojaški delavnici, če so tam delali.

Proces[uredi | uredi kodo]

1. maja 1945 Trst končno zavzamejo jugoslovanske sile. Tu so do sredine junija. V tem času sicer opravijo preiskavo v in o Rižarni, vendar je bil to prekratek čas za konkretne ukrepe. Sodnik Sergio Serbo je konec 60. let opravil več zaslišanj, medtem ko dokumentacije o taborišču Rižarna preprosto ni našel. Dokončno je namreč izginila v obdobju angloameriške administracije. Za odprtje procesa ni bilo političnega interesa ves čas po vojni, dokler se med 16. februarjem in 29. aprilom 1976 le ne odvije proces, čeprav omejen zgolj na dva obtoženca – Allersa, ki je leto prej umrl, in Obernauserja. Sodnik Serbo je imel neizmerne težave izluščiti pravo in popolno sliko dogajanj v Rižarni med nemško okupacijo. Priče so se izmikale, lagale ali »pozabljale«. Poleg prisotnega strahu je bil velik dejavnik sprenevedanja vpletenost širšega kroga tržaškega meščanstva v zgodbi Rižarne, ki se je vključila v strukture oblasti povojne Italije. Proces je imel velik odmev v javnosti, saj je razkril potuhnjeno kolaboracijo na različnih nivojih družbe. Obernauserjeva zatožna klop je bila prav tako prazna, saj je ta zločinec še naprej v miru upravljal svojo pivnico v Münchnu. V odsotnosti je bil obsojen na dosmrtno ječo. Obetal se je še drugi proces, a je bila politična situacija pač neugodna za nadaljnje razkrivanje resnice.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Filibert Benedetič in drugi: Od fašističnega škvadrizma do pokolov v Rižarni, ANED, Trst 1978
  • Miloš Ivančič: Rižarna, radijska oddaja SOM, 23.4.2008, arhiv Radia Koper