Pojdi na vsebino

Odilo Globočnik

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Odilo Globočnik
Portret
RojstvoOdilo Lotario Globocnik
21. april 1904({{padleft:1904|4|0}}-{{padleft:4|2|0}}-{{padleft:21|2|0}})[1][2]
Trst
Smrt31. maj 1945({{padleft:1945|4|0}}-{{padleft:5|2|0}}-{{padleft:31|2|0}})[1] (41 let)
Špatrjan
Državljanstvo Tretji rajh
 Avstrija
 Cislajtanija
Poklicstorilec holokavsta
PodpisPodpis

Odilo Lothar Globočnik (tudi Odilo Globocnik ali Odilo Lotario Globocnik), avstrijski inženir, policijski general, politik, vojni zločinec slovenskega rodu * 21. april 1904, Trst, Avstro-Ogrska † 31. maj 1945, Špaterjan (nemško Paternion), avstrijska Koroška.

Življenjepis

[uredi | uredi kodo]

Rodil se je kot drugi sin očetu Francu Globočniku, ki je iz rodnega Tržiča, od koder izvirajo Globočnikovi, prišel v Trst. Oče Franca Globočnika je bil Franz Johann Globotschnig, profesor na gimnaziji Ljubljana. Njegov oče Rochus Globotschnig, Odilov praded, je bil zdravnik v Tržiču, tako kot njegov oče, Odilov pra-praded Josef Globotschnig. Rochus Globotschnig je kot zdravnik sodeloval v vojni proti Napoleonu leta 1809. Mama Odila Globočnika je bila Anna Petschinka, banatska Čehinja iz Vršca, Vojvodina (danes Srbija). Njena mama, Odilova babica, Theresia Hagl, je bila banatska Nemka. Znal je italijansko[3] in po pričevanjih tudi slovensko.[4] Šolal se je v Celovcu. Bil je med prvimi nacisti na Koroškem.

Med 22. majem 1938 in 30. januarjem 1939 je bil Globočnik dunajski "gauleiter", a so ga zaradi nebrzdanega vedenja, nesposobnosti in predvsem kriminalnih dejanj zamenjali. Celo sam šef Gestapa, Heinrich Himmler, je Globočnika v pisnem poročilu, ki so ga po končani 2. svetovni vojni objavili Britanci, označil kot "povsem neobvladljivega". "In povrh vsega sploh ni Nemec, ampak Slovenec!" je še dodal, torej so nacisti še kako dobro vedeli za njegovo poreklo. Globočnik se je pozneje zelo prizadevno vključil v "dokončno rešitev judovskega vprašanja", predvsem na Poljskem. Delal je v Lublinu in bil zadolžen za iztrebitev poljskih Judov. Njegovi sodelavci so morili v akciji T 4 in v akciji Reinhardt. Pred koncem vojne je bil v Trstu, kjer so nacisti načrtovali posebno državno tvorbo. Tam je vodil krvave poboje Slovencev, Hrvatov in Židov. Večino so pobili v Rižarni, ih sežgali v tamkajšnjem krematoriju in njihov pepel vrgli v morje v pristanišču.

Odilo Globočnik je ena izmed najodgovornejših oseb za pomor 6 milijonov ljudi v holokavstu vse do konca 2. svetovne vojne. . Nagrobnik (ali pa mogoče celo grob, če so ga morebiti sorodniki pozneje prekopali iz groba v Špaterjanu) ima na pokopališču v Radlach na avstrijskem Koroškem. Bakrena plošča z njegovim imenom (kot tudi drugih sorodnikov) se nahaja na severni steni, pod cerkvijo na nižjem, novejšem delu pokopališča.

Nacistična stranka in kariera v SS

[uredi | uredi kodo]
Dunajski gauleiter leta 1938

Avgusta 1933 je bil Globočnik prvič aretiran zaradi poskusa stika z zaprtimi nacisti v Celovcu. Aretirali so ga zaradi javne podpore nacistični stranki (NSDAP), saj je član stranke postal leta 1931, ko je bil na Koroškem. Čeprav je bil med letoma 1933 in 1935 aretiran štirikrat, je zaradi različnih političnih obtožb preživel le nekaj več kot eno leto v zaporu. Po dveh letih prepirov med Globočnikom in oblastmi je v njegovo korist posredoval Heinrich Himmler.

Njegova prva dokumentirana dejavnost za NSDAP se je zgodila leta 1931, ko je bilo zapisano, da širi propagando za stranko. Do takrat je skoraj opustil delo gradbenega obrtnika in se zelo tesno povezal z NSDAP. Zadolžen je bil za razvoj kurirske in obveščevalne službe za NSDAP, ki je usmerjala sredstva iz nemškega rajha v Avstrijo. Junija 1933 je bil na Dunaju ubit judovski zlatar Norbert Futterweit, ko so na njegovo trgovino vrgli bombo. To je bil eden prvih umorov v Avstriji, ki jih je mogoče pripisati nacistom, in številni zgodovinarji menijo, da je bil Globočnik vpleten v napad.

Globočnik se je 1. septembra 1934 pridružil SS (Schutzstaffel). Njegova predanost nacistični stvari se je obrestovala, saj je hitro napredoval v partijskem aparatu v Avstriji. Na kratko je postal namestnik gauleiterja na Dunaju, nato je bil med januarjem in majem 1933 na Koroškem. Od leta 1934 do 1936 je bil imenovan za vodjo partijskega obveščevalnega aparata na Koroškem. Od septembra 1936 do maja 1938 je bil načelnik štaba nacionalnega vodstva avstrijske nacistične stranke pod vodstvom Huberta Klausnerja.[5]

Globočnik je bil ključni akter pri uzurpaciji avstrijske vlade s strani nacistov. Z anšlusom je nacistična Nemčija 12. marca 1938 priključila Avstrijo. Nagrajen je bil z imenovanjem za državnega sekretarja v nacistični vladi, ki jo je 15. marca ustanovil kancler Arthur Seyss-Inquart. Na parlamentarnih volitvah 10. aprila je bil izvoljen za nacističnega poslanca v Reichstagu iz novo preimenovane Ostmarke.[6] Nato ga je 22. maja 1938 Adolf Hitler imenoval za gauleiterja Dunaja.

V svojem zgodnjem mandatu kot gauleiter je Globočnik zagovarjal nacistično protijudovsko doktrino: »Ne bom se umaknil radikalnim posegom za rešitev judovskega vprašanja.« Kasneje istega leta je odprl prvo antisemitsko politično razstavo na Dunaju, ki si jo je prvi dan ogledalo 10.000 obiskovalcev. Na razstavi je bil pomemben film »Večni Žid«, ki ga je javnost z navdušenjem sprejela.

Zgodnja gesta prilagajanja novi vladi kardinala Innitzerja niso pomirila avstrijskih nacističnih radikalcev, med katerimi je bil najpomembnejši Globočnik. Začel je križarski pohod proti Cerkvi, nacisti pa so zaplenili premoženje, zaprli katoliške organizacije in poslali številne duhovnike v Dachau.[7] Jeza zaradi ravnanja s Cerkvijo v Avstriji je hitro naraščala in oktobra 1938 se je zgodilo prvo dejanje odkritega množičnega odpora novemu režimu. Na Dunaju se je od maše odpravil shod okoli tisoč ljudi, ki so vzklikali »Kristus je naš firer«, preden jih je razgnala policija.[8] Nacistična drhal je preiskala rezidenco kardinala Innitzerja, potem ko je obsodil nacistično preganjanje Cerkve.[9]

Globočnik je bil 30. januarja 1939 razrešen položajev in odvzetih strankarskih častnih čast, ko so odkrili, da je bil vpleten v nezakonite špekulacije s tujimi valutami. Himmler je Globočnika za kazen premestil v Waffen-SS v čin mlajšega vodnika (Unterscharführer), kjer je služil pri SS Standarte »Germania« med poljsko kampanjo. Himmler je imel Globočnika rad in ga je podpiral. Konec leta 1939 je bil Globočnik pomiloščen, povišan v SS-brigadeführerja in dodeljen Lublinski provinci.

Zločini v okupirani Poljski

[uredi | uredi kodo]

9. novembra 1939 je Himmler imenoval Globočnika za vodjo SS in policije v okrožju Lublin na ozemlju generalne vlade. Po sprva nihajoči strankarski karieri je Globočnik dobil drugo priložnost v vrstah SS in policije. 16. februarja 1940 je Globočnik izjavil: »Evakuirani Judje bi se morali prehraniti sami in jih podpirati njihovi rojaki, saj imajo ti Judje dovolj [hrane]. Če to ne uspe, bi jih morali pustiti stradati.«

V naslednjih letih je bil Globočnik odgovoren za:

  1. 'Likvidacijo' varšavskega geta, v katerem je bilo približno 500.000 Judov, največje judovske skupnosti v Evropi in druge največje na svetu za New Yorkom.
  2. Likvidacijo białystokskega geta, ki se je močno upiral nemški okupaciji.
  3. Preselitev velikega števila Poljakov pod pretvezo 'etničnega čiščenja'.
  4. Izvajanje in nadzor lublinskega rezervata, v katerega je bilo deportiranih 95.000 Judov, skupaj z mrežo prisilnih delovnih taborišč v lublinskem okrožju. Odgovoren je bil tudi za več kot 45.000 judovskih delavcev.

Globočnik naj bi z velikim veseljem ubijal in organiziral uboje Judov, pri čemer je Hössova interpretacija navedla, da je Globočnik »želel biti v ospredju pri svojih iztrebljanjih«, tudi ko prometne zmogljivosti tega niso dopuščale, in je nato »izvajal usmrtitve po lastni presoji«.

Uničevalna taborišča

[uredi | uredi kodo]
Avtobus Action T4 za prevoz do centra za evtanazijo Hartheim

Obstajajo znaki, da je Globočnik skupaj z glavnim sostorilcem Christianom Wirthom morda zasnoval koncept uničevalnega taborišča in industrializiranega umora ter ga predlagal Himmlerju. Na dvournem sestanku s Himmlerjem 13. oktobra 1941 je Globočnik prejel ustno odobritev za začetek gradnje uničevalnega taborišča Belzec, prvega tovrstnega taborišča v generalni guberniji. Malo prej, septembra 1941, sta Globočnika obiskala Philipp Bouhler in Viktor Brack, najvišja uradnika v firerjevem kanclerstvu, odgovorna za program "evtanazije" Aktion T4, v katerem so za usmrtitev številnih žrtev uporabljali plinske celice, prikrite kot tuš kabine. Okoli 1. oktobra 1941 je Globočnik Himmlerju napisal memorandum s predlogi za ukrepe proti Judom "varnostno-politične narave", sestanek 13. oktobra pa je bil namenjen razpravi o tem memorandumu in sorodnih temah.

Sočasni dopis kolega odraža Globočnikovo stanje duha v času sestanka 13. oktobra: Globočnik je dejal, da je treba izvesti "čiščenje celotnega [generalne gubernije] Judov in Poljakov" in je bil "poln dobrih in daljnosežnih načrtov" za dosego tega cilja. Obstajajo znaki, da je Globočnik morda začel graditi preprost poskusni obrat za zastrupljanje s plinom v gozdu blizu Belzeca malo pred srečanjem s Himmlerjem sredi oktobra. Na srečanju s Himmlerjem 13. oktobra 1941 je Globočnik predlagal iztrebljanje Judov po tekočem traku v koncentracijskem taborišču z uporabo plinskih celic. 14. oktobra 1941 – dan po srečanju z Globočnikom – je Himmler imel peturni sestanek z Reinhardom Heydrichom, da bi razpravljali o "usmrtitvah", po katerem so bila zgrajena druga uničevalna taborišča za zastrupljanje s plinom. Nekaj ​​dni pozneje je Himmler prepovedal vse nadaljnje judovske izselitve z ozemlja rajha "zaradi prihajajoče 'končne rešitve' judovskega vprašanja".

Objekte za zastrupljanje s plinom, ki jih je Globočnik v Belzecu vzpostavil kmalu po srečanju s Himmlerjem 13. oktobra, so zasnovali zaposleni v programu T4, ki so mu bili dodeljeni. Uporabljali so ogljikov monoksid, tako kot program T4. Preden je Belzec postal uničevalno taborišče, je bil del Himmlerjevega in Globočnikovega projekta Burggraben. Leta 1942 so sledila izgradnja še treh uničevalnih taborišč, Sobiborja in Majdaneka v okrožju Lublin ter Treblinke pri Małkiniji Gornji. Globočnik je bil sokriv pri iztrebljanju več kot 1,5 milijona Judov poljskega, češkega, nizozemskega, francoskega, ruskega, slovaškega, nemškega, portugalskega, turškega, španskega in avstrijskega porekla ter manjšega števila nejudov v uničevalnih taboriščih pod njegovim nadzorom.

V lastnih uničevalnih taboriščih je izkoriščal Jude in Nejude kot suženjske delavce. Med vodenjem operacije Reinhard je bil odgovoren za zaseg premoženja in dragocenosti umorjenih zapornikov. Čeprav so bile v splošno upravljanje širšega sistema koncentracijskih taborišč vključene tudi druge veje nacistične države, je imel Globočnik nadzor nad taborišči akcije Reinhard in vsa navodila, ki jih je prejel, so prihajala neposredno od Himmlerja. Med letoma 1942 in 1943 je nadzoroval tudi začetek Generalplan Ost, načrta za izgon Poljakov z njihovih ozemelj in naselitev teh ozemelj z nemškimi naseljenci. 9. novembra 1942 je bil Globočnik povišan v SS-Gruppenführerja in generalleutnanta der Polizei.[10]

4. novembra 1943 je Globočnik iz Trsta poročal Himmlerju, da je 19. oktobra 1943 zaključil operacijo Reinhard in da so bila vsa taborišča razpuščena. Poslal je tudi končno poročilo. V svojem odgovoru se je Himmler zahvalil Globočniku in izrazil hvaležnost ter priznanje za velike in edinstvene zasluge, ki jih je opravil celotnemu nemškemu ljudstvu pri izvedbi "Operacije Reinhard".

Dejavnost v Italiji

[uredi | uredi kodo]

Po premirju v Cassibileju je bil Globočnik 13. septembra 1943 imenovan za višjega vodjo SS in policije operativne cone Jadranskega primorja Italije.[11]

Po zaključku operacije Reinhard na Poljskem je bil poslan v Trst, svoj rojstni kraj.

S seboj je v Trst pripeljal veliko število izkušenih morilcev, ki so izpeljali izjemne zločine v različnih iztrebljevalnih operacijah v Nemčiji, Sovjetski Zvezi in taboriščih smrti na okupirani Poljski v Belzecu, Sobiborju in Treblinki. Med njimi je bilo 92 specialistov Einsatzkommanda Reinhard, med katerimi so bili mnogi ukrajinski SS vojaki, moški in ženske... Einsatzkommando Reinhard je bil razdeljen na tri geografska območja, katerih sedež je bil uradno označen z različico črke R – R1 za Trst, R2 za Videm in R3 za Reko.

Potem ko je Globočnik v koncentracijskih taboriščih na okupirani Poljski oropal premoženje, ukradeno žrtvam holokavsta, se je s številnimi svojimi možmi, ki so sodelovali v akciji Tiergarten 4, vključno s Franzom Stanglom iz Treblinke in Franzom Reichleitnerjem iz Sobiborja, odpravil v Italijo. Nekaj ​​dni po 8. septembru 1943 (ko je začelo veljati premirje med Italijo in zavezniki, podpisano 3. septembra), je Christian Wirth prispel v Trst. Skupaj sta star rižev mlin na obrobju mesta preuredila v center za pridržanje s krematorijem, znan kot Rižarna. V Rižarni so po padcu Benita Mussolinija leta 1943 in nemškem prevzemu države pod vodstvom teh mož zasliševali, mučili in umorili na tisoče italijanskih Judov, partizanov in drugih političnih disidentov.[11]

Na Slovenskem Primorju so se proti slovenskim partizanom borili tako Nemci kot Primorska domobranska garda, ki je bila prav tako pod Globočnikovim neposrednim poveljstvom. Nemcem je posredovala sezname lokacij skrivališč Osvobodilne fronte Slovenskega naroda in seznamov sumljivih posameznikov (opisanih kot propagandisti).[12]

Z napredovanjem zavezniških čet se je Globočnik umaknil na avstrijsko Koroško in se nazadnje skril visoko v gorah blizu Weissenseeja, še vedno v družbi svojih najožjih sodelavcev.

Položaji

[uredi | uredi kodo]

Napredovanja

[uredi | uredi kodo]

Odlikovanja

[uredi | uredi kodo]

Globočnika je 31. maja 1945 na avstrijskem Koroškem izsledila in ujela britanska oklepna konjeniška enota. Enota 4. kraljičinega huzarskega polka ga je našla na Möslacher Almu, 1250 m visoki gori v Vzhodnih Alpah, skupaj s sedmimi drugimi iskanimi nacisti: Georgom Michalsenom, Friedrichom Rainerjem, Ernstom Lerchom, Hermannom Höflejem, Karlom Hellesbergerjem, Hugom Herzogom in Friedrichom Plöbom. Globočnika so odpeljali v Špatrjan v okraju Beljak-dežela na zaslišanje. Pred zaslišanjem pa je Globočnik storil samomor, tako da je ugriznil v kapsulo cianida.

Njegovo truplo so odpeljali na pokop na lokalnem pokopališču, vendar je duhovnik domnevno zavrnil, da bi "truplo takega človeka" počivalo v posvečeni zemlji. Zunaj pokopališča, ob zunanjem zidu, so izkopali grob in truplo pokopali brez slovesnosti.

Sodobne fotografije Globočnikovega trupla in zanesljiva poročila, kot sta Regiment Diary in Field Reports of the 4th Queen's Last Hussar, podrobno opisujejo okoliščine njegovega ujetja in samomora. Nekateri so ugibali, da je za njegovo smrt odgovorni partizani ali judovska maščevalna enota ali da so ga Britanci živega izročili ameriškim obveščevalnim službam. Slednja trditev temelji na "uradnem ameriškem dokumentu, ki ga je podpisal ameriški operativni častnik CIC S/A Andrew L. Venters, z dne 27. oktobra 1948, več kot tri leta po njegovi domnevni smrti". Vendar pa je ta dokument v osemdesetih letih prejšnjega stoletja razkrila kot ponaredek preiskovalna pisateljica in zgodovinarka Gitta Sereny; vse podrobnosti navaja v dolgem članku v časopisu The Observer.

V fikciji

[uredi | uredi kodo]

Lik Odila Globocnika se kot glavni antagonist, gestapovski Obergruppenführer pojavi v alternativno zgodovinskem trilerju Roberta Harrisa Veliki rajh 1964, v filmu Očetnjava posnetem po knjigi leta 1994 ga je upodobil John Shrapnel.

Slovenski gledališki režiser Dragan Živadinov je leta 2018 v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in Centra urbane kulture Kino Šiška ustvaril in režiral predstavo Odilo. Zatemnitev. Oratorij. o Globočniku, njegovih zločinih in vlogi v slovenski zgodovini. Predstava z močnim antinacističnim sporočilom je bila zasnovana kot ubijanje Globočnikovega imena ter preprečitev vnovičnega vzpona fašizma in nacizma.[13]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. 1 2 Find a Grave — 1996.
  2. ↑ data.bnf.fr: platforma za odprte podatke — 2011.
  3. ↑ Josef Wulf: Das Dritte Reich und seine Vollstrecker – Die Liquidation von 500.000 Juden im Ghetto Warschau. Berlin 1961, S. 262.
  4. ↑ Ravel Kodrič: Narodnostna vprašanja[mrtva povezava].
  5. ↑ Miller, Michael D.; Schulz, Andreas (2012). Gauleiter. volume 1: Herbert Albrecht-H. Wilhelm Hüttmann (1st printing izd.). San Jose, CA, USA: R. James Bender Publishing. ISBN 978-1-932970-21-0.
  6. ↑ Miller, Michael D.; Schulz, Andreas (2012). Gauleiter. volume 1: Herbert Albrecht-H. Wilhelm Hüttmann (1st printing izd.). San Jose, CA, USA: R. James Bender Publishing. ISBN 978-1-932970-21-0.
  7. ↑ Mazower, Mark (2008). Hitler's empire: Nazi rule in occupied Europe (1. publ izd.). London: Allen Lane. ISBN 978-0-7139-9681-4.
  8. ↑ Mazower, Mark (2008). Hitler's empire: Nazi rule in occupied Europe (1. publ izd.). London: Allen Lane. ISBN 978-0-7139-9681-4.
  9. ↑ Shirer, William L. (2011). The Rise and Fall of the Third Reich. Newburyport: RosettaBooks. ISBN 978-0-7953-1700-2.
  10. ↑ Miller, Michael D.; Schulz, Andreas (2012). Gauleiter. volume 1: Herbert Albrecht-H. Wilhelm Hüttmann (1st printing izd.). San Jose, CA, USA: R. James Bender Publishing. ISBN 978-1-932970-21-0.
  11. 1 2 Klee, Ernst (2003). Das Personenlexikon zum Dritten Reich: wer war was vor und nach 1945?. Frankfurt am Main: S. Fischer. ISBN 978-3-10-039309-8.
  12. ↑ Kranjc, Gregor Joseph (2013). To walk with the devil: Slovene collaboration and Axis occupation, 1941-1945. Toronto ; Buffalo [N.Y.]: University of Toronto Press. ISBN 978-1-4426-4517-2.
  13. ↑ »Odilo. Zatemnitev. Oratorij«. mladinsko.com. Pridobljeno 30. oktobra 2025.
  • Poprzeczny, Joseph (2004). Hitler's Man in the East – Odilo Globocnik. Jefferson and London: McFarland & Company. ISBN 0-7864-1625-4.
  • Pucher, Siegfried J. (1997). »... in der Bewegung führend tätig«: Odilo Globocnik - Kämpfer für den »Anschluss«, Vollstrecker des Holocaust. Klagenfurt/Celovec: Drava Verlag. ISBN 3-85435-278-6.
  • Rieger, Berndt (2007). Creator of Nazi Death Camps: The Life of Odilo Globocnik. London/Portland OR: Vallentine Mitchell. ISBN 9780853035237.
  • Sachslehner, Johannes (2016). Dva milijona smo jih pospravili: Odilo Globocnik – Hitlerjev menedžer smrti. Ljubljana: Cankarjeva založba. ISBN 9789612821821.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Odilo_Globočnik&oldid=6614183«