Grad Miramar

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Grad Miramar

Grad Miramar italijansko Castello di Miramare; nemško Schloss Miramar; (miramar pomeni v španščini »pogled na morje«) je grad oz. dvorec 6 kilometrov severozahodno od Trsta.

Zgodovina gradu[uredi | uredi kodo]

Grad je dal zgraditi nadvojvoda Ferdinand Maksimilian I. Habsburško-Lotarinški (1832-1867), mlajši brat cesarja Franca Jožefa. Načrte stavbe v mešanici gotike, srednjega veka in renesanse[1] je naredil arhitekt Carl Junker, gradnja pa je potekala med letoma 1856 in 1860. Grad naj bi prvotno imel tri nadstropja, vendar se je Maksimilian, ki je gradnjo financiral iz lastnih sredstev, zaradi pomanjkanja denarja tretjemu nadstropju odpovedal. V času gradnje je s soprogo, Šarloto Belgijsko, živel v Castelletu, manjšem objektu v grajskem parku, kjer je Šarlota do preselitve v Belgijo živela tudi, ko se ji je zaradi moževe usode omračil um. Potem, ko je bil Ferdinand Maksimilian v Mehiki leta 1867 usmrčen, je grad služil kot občasna rezidenca Habsburžanov, v tridesetih letih 20. stoletja pa je v prvem nadstopju živel princ Amadej Savojski, 3. vojvoda d'Aosta.

Grajska stavba[uredi | uredi kodo]

Danes je grad urejen kot muzej. V pritličju si je mogoče ogledati zasebne prostore Maksimiliana in njegove žene. Ker je bil Ferdinand Maksimilian navdušen pomorščak, tudi vrhovni poveljnik cesarske vojne mornarice, je del prostorov urejen po vzoru kabine na avstrijski poveljniški ladji SMS Novara (1850). V prvem nadstropju se nahajajo razkošnejši reprezentativni prostori oz. prostori za Maksimilianove goste in v slogu tridesetih let preurejeno stanovanje Amadeja Savojskega.

Grajski park[uredi | uredi kodo]

Poleg samega gradu se nahaja 22 hektarjev velik park z redkimi eksotičnimi rastlinami, ki jih je Ferdinand Maksimilian deloma prinesel s svojih potovanj.

Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. Brooks-Motl Hannah (2021). 100 najlepših gradov na svetu. Mladinska knjiga. str. 160. COBISS 41873923. ISBN 978 961 01 6038 0.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Miramare, vodnik po gradu in parku, Bruno Fachin Editore, Trieste, ISBN 88 85289-8
  • Bufon, Milan; Kalc, Aleksej Krajevni leksikon Slovencev v Italiji, Prva knjigaː Tržaška pokrajina, Založništvo tržaškega tiska d.d., Trst, 1990 (COBISS)
  • Dolhar, Rafko (2006). Zahodni rob: avtovertikala: kulturno-turistični vodnik. Mohorjeva družba, Celovec. COBISS 228982784. ISBN 978-3-7086-0218-9.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]