Pavel Šu

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Pavel Šu Guangči (Xu Guangqi)
kitajščina: 徐光啓
徐光啟.jpg  *
Podoba Pavla Šu Guangčija
minister za obrede
Na položaju
1629 – 1630
PredhodnikMa Zhiqi
NaslednikLi Sunchen
Grand Secretary of the Wenyuan Library
Na položaju
1632 – 1633
Senior Grand SecretaryZhou Tingru
Wen Tiren
Osebni podatki
Rojstvo24. april 1562
Šanghaj, Songjiang, Southern Zhili, Kitajska[1]  *
Smrt8. november 1633 (1633-11-08) (71 let)[2]
Beijing, Shuntian, Northern Zhili, Kitajsko  *
GrobGuangčijev park, Xujiahui, Xuhui District, Šanghaj, Kitajsko
NarodnostKitajec
ZakonciWu[3]
SorodnikiKandida Šu (Xu) (pravnukinja)[4]

(Šu Džun /Xu Zhun)[5]

(Šu Mahoš /Xu Maheux)[5]
OtrociŠu Ži (徐驥)
StaršiŠu Sičeng (Xu Sicheng) (徐思誠), oče
IzobrazbaJinshi Degree (1604)[6]
Poklicmatematik, astronom, prevajalec, politik, pisatelj
Poznan poTrije stebri kitajskega katolištva (Three Pillars of Chinese Catholicism)
prevedel v kitajščino Evklidove prvine
Koledar Čongdžen (Chongzhen calendar)
Popolna razprava o kmetijstvu (Complete Treatise on Agriculture)
Baptismal namePavel Šu (kitajsko-angleško: Paul Xu)
Pavel Šu
Tradicionalno kitajsko
Poenostavljeno kitajsko
Courtesy name
Kitajsko
2. alternativna kitajska imena
Kitajsko
3. alternativna kitajska imane
Tradicionalno kitajsko 保祿
Poenostavljeno kitajsko 保禄
Dobesedni pomenPavel (ime – la: Paulus)

Šu Guangči (Xu Guangqi)
Kircher - Toonneel van China - Ricci and Guangqi.jpg  *
Scholar-bureaucrat, Apologist, Lay leader, Prvi med Tremi stebri kitajskega katolištva (Three Pillars of Chinese Catholicism)
Rojstvo24. april 1562
Šanghaj, Dinastija Ming, Kitajsko  *
Smrt8. november 1633
Beijing, Dinastija Ming, Kitajsko (Ming dynasty China)  *
ČaščenjeKatoliška Cerkev
Romarsko središčeStolnica sv. Ignacija v Šanghaju (Xujiahui Cathedral)
AtributiMing Empire court dress držeč razpelo (crucifix) in and bukve.

Predloga:Family name hatnote

Pavel Šu, Pavel Šu Gvangči, Šu Gvangči, Xu Guangqi ali Hsü Kuang-ch'i, znan po svojem krstnem imenu kot Pavel (Šu) (latinsko Paulus Siu); * 24. april 1562, † 8. november 1633, je bil kitajski poljedelec, zvezdoznanec, matematik, visok politični uradnik in pisatelj za časa Mingove dinastije.[7] Šu je bil tovariš in sodelavec italijanskih jezuitov Mateja Riccija in Sabatina de Ursisa in je pomagal prevajati več klasičnih zahodnih besedil v kitajščino, med katerimi tudi del Evklidovih prvin. Bil je tudi avtor dela Nong Zheng Quan Shu - Popolne razprave o kmetijstvu. Bil je eden od "Treh stebrov kitajskega katolištva". Sedaj mu pripada častni naslov Božji služabnik.[8] Že 15. aprila 2011 je glasnogovornik Svetega sedeža Federico Lombardi najavil poblaženje (beatifikacijo) Pavla Šu Gvangčija.[9][10]

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Ime[uredi | uredi kodo]

Šu Guangči (Xu Guangqi) je polatinjeni mandarinski izgovor (pinyin) kitajskega imena Šu (Xu). Njegovo ime se piše Hsü Kuang-ch‘i po načinu Wade–Giles. Njegovo vljudnostno ime (courtesy name) je bilo Zixian, a umetniško ime (art name|penname) je bilo Xuanhu. V jezuitskih spominih omenjajo, da je nazadnje uporabljal svoje kitajsko ime v obiliki "Siù Hsven Hú".[11]

Pri svojem spreobrnjenju v krščanstvo je dobil krstno ime Pavel (latinsko Paulus). V kitajščini je to uporabljano kot njegovo vljudnostno ime (i.e., Xu Baolu) in jezuiti ga včasih nazivajo "Siù Pao Lò"[11] ali Ciù Paulus.[12] Pogosteje pa ga imenujejo "Doktor Pavel" (latinsko Doctor Paulus;[13][11] portugalsko Doutor Paulo),[14] "Our Paul" (latinsko noster Paulus), ali "Paul Siu"[15] ali "Ciu".[12] [11] [16]

Mladost[uredi | uredi kodo]

Šu Gvangči (Xu Guangqi) se je rodil v Šanghaju v Južni Džili v okraju Songjang (Southern Zhili's Songjiang Prefecture) 24. aprila 1562 [1] pod Mingovo vladarsko hišo. Takrat je bil Šanghaj zgolj malo kitajsko utrjeno mestece in sedež okrožja Šanghaj v starem mestnem jedru Šanghaja okoli današnje četrti Yu. Njegova družina, vključno s starejšo in mlajšo sestro, je živela v četrti Tajčing na južnem koncu mesta. Gvangčijeva veja Šujevih ni bila v sorodu s tistimi, ki so opravili cesarski izpit in se pridružili krajevnim učenjakom-uradnikom-plemičem v Šanghaju. [17] Njegov oče Xu Sicheng (died Predloga:C.)[18] je osirotel pri petih letih osirotel in na lastne oči videl, da je večina njegove dediščine šla po vodi zaradi napadov japonskih gusarjev in prezadolženih prijateljev v 1550-ih letih. [17]

V času Gvangčijevega rojstva je njegov oče obdeloval dvajset mujev (okrog 1¼ hektarja) [19] južno od mestnega obzidja. [20] Približno polovico tega so porabili za preživljanje družine, [21], preostanek pa za dopolnitev njegovega dohodka od male trgovine. [17] Ko je bil Gvangči star šest let, je družina prihranila dovolj, da ga je poslala v krajevno šolo. Hagiograf je zapisal, kako so se njegovi sošolci med seboj pogovarjali, da želijo svoje izobraževanje uporabiti za dosego bogastva ali skrivnih moči. Mladenič pa jim je baje svetoval: "Nobena od teh stvari ni vredna truda. Če se želite pogovarjati o tem, kakšen človek želite postati, potem se morate uveljavljati in slediti pot tao. »Vnesite red v državo in med ljudi. Spoštujte pravoverne in razkrinkajte krivoverne. Ne zapravite priložnosti, da bi postali pomembne osebnosti na tem svetu. "[20] Od leta 1569 do 1573 ga je družina poslala v šolo pri budističnem samostanu Longhua. [1] Verjetno je bila ta šola posvetna in namenjena revnim dijakom, ki si niso mogli privoščiti zasebnih učiteljev. [20]

Njegova mama je umrla 8. maja 1592 in v njeno čast je posvetil obredno žalovanje. [22] Ni sicer gotovo, vendar se zdi, da je padel na deželnem izpitu v Pekingu leta 1594, po koncu žalovanja. [22]

Poklicno delovanje[uredi | uredi kodo]

Leta 1596 se je preselil v Xunzhou (zdaj Guiping) v Guangxiju, da bi pomagal njegovemu upravniku Zhao Fengyuju, domačinu iz Šanghaja, ki je leta 1555 opravil izpite za pravnika (juren). [22] Naslednje leto je spomladi odpotoval v Peking in opravil svoj cesarski deželni izpit in postal "juren". [22] Zdi se, da je tam ostal za pripravo na cesarski izpit naslednje leto , vendar ni uspel. Nato se je okoli aprila vrnil v Šanghaj in se posvetil študiju vojaških in kmetijskih predmetov. [22] Naslednje leto je študiral pri Cheng Jiasui. [23]

Srečanje z Matejem Riccijem[uredi | uredi kodo]

Prvič se je srečal z Matejem Riccijem – sodobnim italijanskim jezuitskim misijonarjem - v Nanjingu marca ali aprila 1600. [22] Z njim je sodeloval pri prevajanju več klasičnih zahodnih besedil - predvsem prvega dela Evklidovih prvin - v kitajščino, pa tudi več kitajskih konfucijanskih besedil v latinščino. [24] Riccijev vpliv je privedel do tega, da se je Šu leta 1603 krstil v katoliški Cerkvi. Njegovi potomci so tudi v 21. stoletju ostali kristjani.

Od 1607 do 1610 so Šuja prisilili, da se je umaknil iz javne službe ter se vrnil na svoj dom v Šanghaju. V tem času je delal poskuse z namakalnimi metodami v zahodnem slogu. [25] Poskusil se je tudi s pridelavo sladkega krompirja, bombaža in grma ligustruma. [25] Še enkrat so ga poklicali med uradništvo, kjer se je povzpel na visok položaj in pozneje postal splošno znan preprosto kot "minister". [24] Kljub temu je med službovanjem še naprej eksperimentiral in se učil o novih kmetijskih pridelavah ter spodbujal uporabo vodnega riža na severovzhodu Kitajske. [25] Od 1613 do 1620 je pogostoma obiskoval Tianjin, kjer je pomagal pri organizaciji samozadostnih vojaških naselij (tun tian). [25]

Leta 1629 so zapiski, ki jih je Šu uspešno prevedel, dvor prepričali, da je smel portugalski kapitan Teixeira-Correa prinesti 10 topov in 4 "odlične obstreljevalce" skozi Kitajsko v prestolnico, da bi dokazal učinkovitost zahodnjaškega topništva. [13] Prejšnja demonstracija leta 1623 je bila katastrofalna, saj je razneslo top, da je ubil enega portugalskega topničarja in tri kitajske opazovalce. Tokrat pa so bili topove preusmerili v Dengzhou (zdaj Penglai) v Shandongu. [26]

Krščanski spreobrnjenec ter Šujev varovanec Ignacij Sun (Juanhua) je bil upravnik v Šandongu ter je tudi sam vneto zagovarjal posodobitev kitajske vojske. [27] Skupaj s kapitanom   Teixeirom in njegovimprevajalcem Tcuzujem, Sun je usposobil svoje čete, da bi zaustavili napredujoče osvajanje Mandžujske Kitajske. Vendar pa jim je Suovo prizanesljivo obravnavanje upora 1632 pod Yudemom in Zhongmingom omogočilo, da so uspešno zavzeli Dengzhou , zasegli topništvo in vzpostavili neodvisno močno postojanko, ki se je sčasoma pridružila Mančujcem. [27] Šujevo posredovanje za pomilostitev ni uspelo; Suna so postavili pred vojaško sodišče in ga usmrtili. [15]

Zavzemal je položaj ministra za obrede ({{lang|zh|禮部 尙 書}), ki je nadzoroval vladne načrte, povezane z omiko, izobraževanjem in zunanjimi zadevami, kakor tudi namestnik velikega tajnika ( 內閣 次 輔), dejansko je torej bil podpredsednik cesarske vlade.

Smrt in spomin[uredi | uredi kodo]

Šujev spomenik v Xujiahuiu, na Severni cesti Caoxi

Smrt[uredi | uredi kodo]

Adam Schall je ostal pri Šuju med njegovo zadnjo boleznijo 1633 in nadzoroval vrnitev njegovega trupla njegovi družini v Šanghaj. [28] Tam je bilo javno izpostavljeno v njegovi vili do leta 1641, ko je bilo pokopano "v času stiske". [15]

Grob[uredi | uredi kodo]

Šujev grob je postal in ostal osrednja točka v šanghajskem Šujevem parku na Nandanski cesti (南丹路), ravno južno od Stolnice sv. Ignacija v Šanghaju (Xujiahui Cathedral)

Obletnice[uredi | uredi kodo]

350-letnica

350-letnico njegove smrti 1983 so javno proslavljali, s slovesnostmi v Šanghaju in z objavo v časniku Beijing Review. Glasilo Kitajske komunistične partije Žen Min Žibao je te spominske slovesnosti spodbujalo; to naj bi pomenilo podporo Deng Xiaopingovi politiki odpiranja in posodabljanja Kitajske.[29]

Večina kitajskih obravnav njegovega življenja in dediščine pa se je omejevala zgolj na njegovo željo po znanstvenem, tehnološkem in političnem napredku ter na njegov vpliv na kitajski razvoj; zahodno časopisje pa je večinoma pripisovalo njegov pomen in uspeh njegovemu spreobrnjenju v krščansko-katoliško vero in iz tega izhajajoče učenje, delovanje in življenje..[29]

Ocena[uredi | uredi kodo]

Jezuiti so lahko uspevali s svojo dejavnostjo na Kitajskem le zaradi kitajskih tovarišev, prijateljev in spreobrnjencev, ki so z njimi sodelovali in celo sovražnikov, ki so se z njimi spopadli. Seveda je bila jezuitova lastna učenost in znanstvena podkovanost pomembna, toda v resnici so dobili le prostor za mizo. Njihovi kitajski spremljevalci so pogovor spremljali kritično.

Pavel Šu Guangči je bil ravno takšen pogovorni tovariš in še veliko več. On je dal pobudo, da je nastala Cerkev v Šanghaju; sodeloval je pri prevajalskih načrtih z Riccijem – (tudi pri Evklidovih prvinah) in je bil pomemben zaščitnik zgodnje Cerkve. Brez Šua ne bi bilo kitajske katoliške Cerkve; zagotovo pa ne take, kot je znana danes. [30]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 1,2 Predloga:Harvp
  2. Dudink (2001), str. 409.
  3. Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici poimenovani duude ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči).
  4. Liam Matthew Brockey, Journey to the East: The Jesuit Mission to China, 1579–1724 (Cambridge: The Belknap Press of Harvard University Press, 2008), 140.
  5. 5,0 5,1 Liam Matthew Brockney, Journey to the East: The Jesuit Mission to China, 1579–1724 (cambridge: The Belknap press of Harvard University Press , 2008), 140.
  6. Liam Matthew Brockey, Journey to the East: The Jesuit Mission to China, 1579–1724 (Cambridge: The Belknap Press of Harvard University Press, 2008), 59.
  7. Predloga:Cite ECCP
  8. Roman Catholic Diocese of Shanghai: 徐光启列品案筹备进程
  9. "Church to beatify early China convert in Shanghai". UCA News. 2011. Pridobljeno dne May 24, 2018.
  10. "In a first, Shanghai-born Ming Dynasty bureaucrat and scientist Xu Guangqi to be beatified". Shanghaiist. May 5, 2018.
  11. 11,0 11,1 11,2 11,3 Predloga:Harvp
  12. 12,0 12,1 Predloga:Harvp
  13. 13,0 13,1 Predloga:Harvp
  14. Vasconcelos (2012), str. 163.
  15. 15,0 15,1 15,2 Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici poimenovani blueblue45 ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči).
  16. Predloga:Harvp
  17. 17,0 17,1 17,2 Predloga:Harvp
  18. Blue (2001), str. 35.
  19. Wilkinson (2000), str. 243.
  20. 20,0 20,1 20,2 Predloga:Harvp
  21. Clunas (1996), str. 40.
  22. 22,0 22,1 22,2 22,3 22,4 22,5 Predloga:Harvp
  23. Cheng Jiasui (poenostavljena kitajščina: 程嘉燧; tradicionalna kitajščina: 程嘉燧; pinjin: Chéng Jiāsuì; Wade–Giles: Ch'eng Chia-sui) (1565-1643) je bil kitajski podeželski slikar in pesnik med Mingovo dinastijo (1368 - 1644).
  24. 24,0 24,1 Stone (2007).
  25. 25,0 25,1 25,2 25,3 Needham (1984), str. 65.
  26. Chan (1976), str. 1147.
  27. 27,0 27,1 Fang (1944).
  28. Blue (2001), str. 42–3.
  29. 29,0 29,1 Predloga:Harvp
  30. "Xu Guangqu". Beyond Ricci. 2016. Pridobljeno dne 15. avgust 2021.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Niz člankov
Krščanstvo
Krščanstvo

Osebnosti
Jezus Kristus
Devica Marija
Apostoli
Cerkveni očetje
Svetniki
Papeži
Kardinali
Nadškofi
Škofi

Zgodovina
Ekumenski koncili
Drugi vatikanski koncil
Velika shizma
Zahodni razkol
Arhidiakon
Katolištvo
Pravoslavje
Protestantizem

Osnove
Sveta Trojica
Cerkev
Sveto pismo
Zakramenti

Molitve
Oče naš
Zdrava Marija
Veroizpoved
Rožni venec

Kitajska
Mifu01.jpg
Splošni podatki

Kitajska · Geografija in podnebje · Kultura · Demografija · Jeziki · Pisava · Religija · Šport · Izumi · Znanost in tehnologija · Medicina

Zgodovina Kitajske

Zgodovina Kitajske · Časovni trak · Zgodovinski vpliv Kitajske · Prazgodovina · Dinastije · Moderna Kitajska

Vsi članki o Kitajski

Viri[uredi | uredi kodo]

Nadaljnje branje[uredi | uredi kodo]

(angleško)
  • Needham, Joseph (1959). Science and Civilisation in China: Volume 3, Mathematics and the Sciences of the Heavens and the Earth. Cambridge: Cambridge University Press; reprinted: Taipei: Caves Books, 1986. OCLC
  • Zhao, Jikai, "Xu Guangqi". Encyclopedia of China (Economics Edition), 1st ed.
  • Mei, Rongzhao, "Xue Guangqi". Encyclopedia of China (Mathematics Edition), 1st ed.
  • Predloga:Cite ECCP
  • Kuang-ch'i, Hsü (Collected Writings of Xu Guangqi). Edited by Wang Chung-min. Shanghai: Chung-hua Book Co., 1963.
  • "Kuang-ch'i, Hsü" in A. H. Hummel, ed., Emminent Chinese of the Ch'ing Period. Library of Congress, 1943-44, pp. 316-19.
  • Kuang-ch'i nien-p'u, Hsü (Chronological Biography of Xu Guangqi). Edited by Liang Chia-mien. Shanghai: Classics Publishing Co., 1981.
  • Chen, Min-sun. "Hsü Kuang-ch'i (1562-1633) and His Image of the West," in Cyriac K. Pullapilly and Edwin J. Van Kley, eds. Asia and the West. Notre Dame, Indiana: Cross Cultural Publications, 1986.
  • Dunne, George H. S. J. Generation of Giants. University of Notre Dame Press, 1962.
  • Trigault, Nicolas. China in the Sixteenth Century: The Journals of Matthew Ricci, 1583-1610. Translated by Louis J. Gallagher, S. J. Random House, 1953.
  • Ronan, Charles E., S. J. Oh, and Bonnie B. C. Oh, eds. East Meets West: the Jesuits in China, 1582-1773. Loyola University Press, 1988.


Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

(angleško)
(kitajsko)