Pojdi na vsebino

Jupiter

Uredi povezave
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Jupiter (planet))
Jupiter ♃
Klikni za podroben opis
Slika, posneta s sondo Voyager 1 leta 1979, s poudarjenimi barvami
Oznake
Pridevnikijupiterski
Značilnosti tira
Epoha: J2000
Odsončje816.620.000 km[1][2]
5,46 a.e.
Prisončje740.520.000 km
4,95 a.e.
778.300.000 km
5,203 363 01 a.e.
777.390.000 km
5,197 266 692
Obseg tira
4,888 Tm
32,675 a.e.
Izsrednost0,048 392 66
4.332,589 dni
(11,862 l)
398,88 dni
13,07 km/s
13,72 km/s
12,44 km/s
Naklon tira1,305 30°
(6,09° na Sončev ekvator)
100,556 15°
14,753 85°
Znani Sateliti97 (od leta 2025)[3]
Fizikalne značilnosti
71.492 km
(11,209 Zemljinega)
Polarni polmer
66.854 km
(10,517 Zemljinega)
6,14×1010 km²
(120,5 Zemljine)
Prostornina1,431 28×1015 km³
(1321,3 Zemljine)
Masa1,898 6×1027 kg
(317.8 Zemljine)
Srednja gostota
1,326 g/cm³
24,79 m/s²
(2,358 g)
59,5 km/s
Siderska vrtilna doba
9,925 h[4]
Hitrost vrtenja na ekvatorju
12,6 km/s = 45,300 km/h
3,13°
Rektascenzija severnega pola
268,05° (17 h 52 min 12 s)
Deklinacija severnega pola
64,49°
Albedo0,52
Površinska temp. min srednja max
Kelvin 110 K 152 K N/A
Atmosfera
Površinski tlak
20–200 kPa[5] (plast oblakov)
Sestava~86 % molekularni vodik
~13 % helij
0,1 % metan
0,1 % vodna para
0,02 % amonijak
0,0002 % etan
0,0001 % fosfin
<0,00010 % vodikov sulfid

    Júpiter je zunanji, peti planet od Sonca in je največji planet znotraj našega Osončja. Plinaste orjake Jupiter, Saturn, Uran in Neptun včasih imenujejo tudi »jupitrovski planeti«. Ime je dobil po rimskem bogu Jupitru. Planet ima 97 znanih lun.[3]

    Pregled

    [uredi | uredi kodo]

    Ta plinasti orjak je 2,5-krat bolj masiven od ostalih planetov Osončja skupaj, čeprav ima samo 1/1047 Sončeve mase. Ker ima Jupiter tako veliko maso, leži masno središče Jupitra in Sonca nad Sončevo površino, 1,068 Sončevega polmera od središča Sonca. Jupiter ima 318-krat večjo maso od Zemlje, s premerom 11-krat večjim od Zemlje in s 1310-kratno Zemljino prostornino. Ima 10-krat manjši premer kot Sonce in skoraj enako srednjo gostoto. Mnogi so ga označili kot »neuspešno zvezdo«, čeprav bi bila ta primerjava sorodna označitvi asteroida kot »neuspešne Zemlje«. Čeprav je Jupiter tako velikanski, obstajajo zunajosončni planeti z večjo maso.[6]

    Jupiter ima tudi največjo hitrost vrtenja okoli svoje osi med planeti v našem Osončju, z obodno hitrostjo 12,6 km/s na ekvatorju. Zaradi tega je njegova oblika nekoliko sploščena, kar se da lepo videti skozi daljnogled. Polarni premer je več kot 10.000 km manjši od ekvatorskega premera. Med planeti v našem Osončju je le Saturn bolj sploščen. Njegova najbolj znana vidna lastnost je verjetno Velika rdeča pega, nevihta večja od Zemlje. Planet je neprestano prekrit s plastjo oblakov.

    Jupiter je za opazovalca z Zemlje ob opoziciji četrto najsvetlejše nebesno telo na nebu za Soncem, Luno, in Venero. Včasih je svetlejši le še Mars. Jupiter je znan že iz pradavnine. Galilejevo odkritje leta 1610 Jupitrovih štirih velikih lun: Io, Evropa, Ganimed in Kalisto (sedaj znane kot Galilejeve ali Galilejske lune) je bilo prvo odkritje nebesnega gibanja, ki ni bilo navidezno osredotočeno na Zemljo. To odkritje je močno podprlo Kopernikovo heliocentrično sliko gibanja planetov. Galilejevi javni podpori Kopernikovi teoriji je prišla v navzkrižje inkvizicija.

    Fizikalne značilnosti

    [uredi | uredi kodo]

    Jupiter je plinasti orjak, kar pomeni, da njegovo kemijsko sestavo v večini predstavljata vodik in helij. Ta dva elementa sta v planetarni geologiji klasificirana kot plina, kjer ta termin ne pove agregatnega stanja. Je največji planet v našem Osončju, s polmerom 142.984 km na ekvatorju in prostornino 1.421-krat večjo od Zemeljske.[7][8]Njegova povprečna gostota, 1,326 g/cm3, je nižja od preostalih štirih kamnitih planetov.[9][10]

    Sestava planeta

    [uredi | uredi kodo]

    Jupitrovo atmosfero po masi prestavljata približno 76% vodik in 24% helij. Po volumnu je zgornja atmosfera približno 90% vodik in 10% helij, z nižjim razmerjem zaradi posameznih helijevih atomov, ki so težji od vodikovih molekul v tem delu atmosfere.[11] Atmosfera vsebuje sledne količine elementarnega ogljika, kisika, žvepla in neona,[12] vsebuje pa tudi amonijak, vodne hlape, fosfin, vodikov sulfid in ogljikovodike kot so metan, etan in benzen.[13] Njena najzunanješa plast vsebuje kristale zamrznjenega amonijaka.[14] Planetova notranjost je gostejša, z masno sestavo približno 71% vodika, 24% helija in 5% preostalih elementov.[15][16]

    Razmerje vodika in helija v atmosferi so blizu teoretične sestave prvotne sončne meglice.[17] Neon v zgornjem delu atmosfere glede na maso predstavlja 20 ppm, kar je približno eno desetino tega, kar najdemo v Soncu.[18] Jupitrova pogostost helija je približno 80% Sončne zaradi padavin v obliki kapljic bogatih s helijem, proces živeč globoko v planetovi notranjosti.[19][20]

    Glede na spektroskopijo je Saturn predvidoma podobne sestave Jupitru, preostala orjaška planeta Uran in Neptun pa imata relativno manjšo količino vodika in helija in večji delež ostalih najpogostejših elementov, vključno s kisikom, ogljikom, dušikom in žveplom.[21] Ti planeti so znani kot ledeni orjaki, saj so bili med njihovim nastankom ti elementi predvidoma vključeni v obliki ledu, a sami verjetno vsebujejo malo ledu.[22]

    Velikost in masa

    [uredi | uredi kodo]
    Refer to caption
    Jupitrova velikost v primerjavi z Zemljo in Luno

    Jupiter je približno 10-krat večji od Zemlje (11209 R⊕) in manjši od Sonca (010276 R☉). Jupitrova masa je 318-kratnik Zemljine;[7] 2,5-kratnik vseh ostalih planetov našega Osončja skupaj. Prav tako je tako masiven, da je njegov bari-center s Soncem leži nad Sončevo površino pri 1068 R☉ od Sončeve sredine.[23][24]Jupitrova masa je približno tisočino sončeve mase, saj imata podobni gostoti.[25] "Jupitrova masa" (MJ ali MJup) je uporabljena kot enota za opis mase nebesnih teles, še posebej zunajosončnih planetov in rjavih pritlikavk. Na primer, zunajosončni planet HD 209458 b ima maso 0,69 MJ, rjava pritlikavka Gliese 229 b pa ima maso 60,4 MJ.[26][27]

    Teoretični modeli kažejo, da bi se Jupitrova prostornina zmanjšala, le bi imel več kot 40% večjo maso zaradi povečanja notranjega tlaka, kljub povečani količini snovi. Za manjše spremembe v masi se polmer ne bi bistveno spremenil.[28] Zato verjamemo, da ima planet za svojo sestavo in evolucijsko zgodovino maksimalen radij.[29] Nadaljnja skrčitev z naraščanjem mase, bi se nadaljevala, dokler se ne bi sprožil zadosten zvezdni vžig.[30] Čeprav bi Jupiter potreboval približno 75-kratno maso, da bi lahko prišlo do zlivanja vodika in bi postal zvezda,[31] je njegov premer zadosten, saj imajo najmanjše rdeče pritlikavke lahko radij rahlo večji od Saturnovega.[32]

    Jupiter odda več toplote kot je prejme preko Sončnega sevanja, zaradi Kevin-Helmholtzovega mehanizma znotraj krčeče se notranjosti.[33]:30[34] Ta proces povzroča, da se Jupiter skrči za približno 1 mm na leto.[35][36] Ob času svojega nastanka, je bil Jupiter bolj vroč in je imel približno dvakrat večji premer.[37]

    Atmosfera

    [uredi | uredi kodo]
    Slika atmosfere Jupitra v nepravih barvah, kot jo je posnel Voyager 1. Prikazana je Velika rdeča pega, poleg nje pa še večji bel oval.

    Jupitrovo atmosfero sestavlja ~86 % vodika in ~14 % helija (po številu atomov, atmosfera predstavlja ~75 %/24 % mase z ~1 % mase drugih snovi. Notranjost vsebuje gostejše snovi tako, da je porazdelitev ~71 %/24 %/5 %). Atmosfera vsebuje sledi metana, vodne pare, amonijaka, in »skalnate« snovi. Poleg tega so prisotne majhne količine ogljika, etana, vodikovega sulfida, neona, kisika, fosfatov, in žvepla. Ta sestava atmosfere je zelo podobna sestavi sončne meglice. Saturn ima podobno sestavo, Uran in Neptun pa imata veliko manj vodika in helija. Zgornji sloji Jupitrove atmosfere so izpostavljeni različnemu vrtenju. Pojav je prvi odkril Cassini 1690. Vrtenje Jupitrove polarne atmosfere je daljše za ~5 minut kot vrtenje atmosfere na ekvatorju. Poleg tega se oblaki, na različnih širinah vrtijo v nasprotni smeri. Vzajemno delovanje teh nasprotujočih se krožnih vzorcev povzroča nevihte in vrtinčenja (turbulence). Hitrost vetra je velikokrat 600 km/h.

    Zunanji oblačni sloj atmosfere vsebuje ledene kristale, kristale zmrznjenega amonijaka in kristale amonijevega hidrosulfida.

    Po vsem Jupitru lahko na višini vrha oblakov vidimo različne vzorce gibanja. Velika rdeča pega se vrti nasprotno smeri urinega kazalca, vidna je tudi neenakomerna razporeditev njene visoke meglice. Vzhodno (desno) od rdeče pege se kotalijo in prehajajo drug drugega ovalni oblaki. Z različno hitrostjo se premikajo sosednje vodoravne črte. Nizi majhnih viharjev se vrtijo okrog ovalov na severnih polobli. Velike sivomodre »vroče točke« na severnem robu belega ekvatorialnega pasu se sčasoma, ko potujejo na vzhod, spreminjajo. Ovali na severu se vrtijo nasprotno kot na jugu. Hitro in naključno se v turbulentnih območjih pojavljajo in izginjajo drobna, zelo svetla mesta, iz katerih lahko nastanejo viharji. Merilo: Najmanjše vidne podrobnosti na ekvatorju imajo premer okrog 600 kilometrov. Trajanje: Animacija iz 14 sličic zajema 24 Jupitrovih dni oziroma okrog 10 Zemljinih dni. Gibanje je prikazano s 600.000-kratno hitrostjo dejanske.

    Planetovi obroči

    [uredi | uredi kodo]

    Jupiter ima šibek sestav planetnega obroča. Obroč sestavljajo prašni delci, ki so jih z lun odnesli meteorji. Glavni obroč je nastal iz prahu s satelitov Adrasteje in Metisa. Dva širša tanka obroča obkrožata glavni obroč in izvirata iz Tebe in Amalteje. Na zunanji strani leži izjemno redek in oddaljen zunanji obroč, ki obkroža Jupiter v nasprotni smeri. Njegov izvor je negotov, lahko pa je nastal iz ujetega medplanetarnega prahu.

    Magnetosfera

    [uredi | uredi kodo]

    Jupiter ima zelo veliko in močno magnetosfero. Če bi lahko videli njegovo magnetno polje z Zemlje, bi bilo na nebu navidezno 5-krat večje od ščipa, kljub temu, da je veliko dlje. To magnetno polje zadržuje velik tok sevanja delcev v Jupitrovih sevalnih pasovih kjer tudi nastaja ogromen plinski kolobar in valj toka, povezan z Io. Da je Jupiter močan vir radijskih valov so po naključju odkrili ameriški raziskovalci leta 1955. Večina energije je pri valovnih dolžinah nekaj deset metrov in desetin metrov.

    Raziskovanje Jupitra

    [uredi | uredi kodo]

    Veliko vesoljskih sond so poslali na Jupiter. Vse do sedaj so bile ameriške. Pioneer 10 je letel mimo planeta decembra 1973. Sledil mu je Pioneer 11 natanko leto kasneje. Voyager 1 je letel mimo leta 1977, Voyager 2 pa leta 1979. Sonda Galileo se je utirila v Jupitrovo tirnico leta 1995, vrgla manjši raziskovalni satelit v Jupitrovo atmosfero in opravila več preletov vseh Galilejevih lun. Sonda Galileo je bila leta 1994 priča tudi trku kometa Shoemaker-Levy 9 z Jupitrom, ko se je bližala planetu. Nudila je ugoden pogled na ta presenetljiv dogodek.

    Po odkritju tekočega oceana na Jupitrovi luni Evropa in zaključku odprave Galileo, ki je zapustil tir septembra 2003 NASA načrtuje odpravo, ki bo raziskovala ledene lune. Odprava JIMO bodo izstrelili do leta 2012 ali še pozneje.

    Jupitrovi naravni sateliti

    [uredi | uredi kodo]
    Jupitrove štiri Galilejeve lune na združeni sliki, ki predstavlja primerjavo njihovih velikosti in velikost Jupitra. Vidna je Velika rdeča pega. Od vrha so Io, Evropa, Ganimed in Kalisto.

    Tiri Io, Evrope in Ganimeda tvorijo vzorec znan kot Laplaceova resonanca. Na vsake štiri Lunine obhode okoli Jupitra naredi Evropa natančno dva obhoda, Ganimed pa natanko enega. Ta resonanca povzroča, gravitacijske pojave na vse tri lunine tire in popači njihove tire v eliptične oblike, saj na vsako luno deluje dodatni vlek sosednjih lun v vsaki točki njenega tira. Na drugi strani plimska sila z Jupitra zaokrožuje njihove tire. To stalno vlečno delovanje povzroča redno upogibanje oblik vseh treh lun. Jupitrova težnost razteza lune močneje med območji tirov, ki so bližje planetu in jim dopušča, da privzamejo bolj krogelne oblike, ko so dlje stran. To upogibanje povzroča plimsko segrevanje njihovih jeder. Najbolj opazen je ta pojav pri Ii, kjer njeni ognjeniki neobičajno močno delujejo, manj pa na geološko mladi površini Evrope, ki nakazuje nedavno ponovno preoblikovanje njene površine.

    Razvrstitev Jupitrovih naravnih satelitov

    [uredi | uredi kodo]

    Jupitrove lune delimo v štiri glavne skupine:

    1. Notranjo skupino je v celoti odkrila odprava Voyager razen pri Amalteji. Vse lune imajo premere manj kot 200 km in tire s polosjo manjšo od 200.000 km. Njihov naklon tira je manj kot stopinja.
    2. Galilejeve lune je odkril Galilej. Krožijo v območju med 400.000 in 2.000.000 km. To so največje lune v Osončju.
    3. Tretjo skupino so odkrili v 20. stoletju pred Voyagerjem. Njihovi premeri so manjši od 200 km in tiri med 11.000.000 in 12.000.000 km z naklonom tira med 26° in 29°.
    4. Zunanje lune so tudi odkrili v 20. stoletju pred Voyagerjem. Njihov premer je manjši od 50 km in tiri med 21.000.000 in 24.000.000 km. Še posebej so znane ker so njihovi tiri vzvratni z nakloni med 147° in 163°.

    Predvideva se, da so imele prve tri skupine lun isti izvor. Mogoče kot večja luna ali ujeto telo, ki je razpadlo v obstoječe lune vsake skupine.

    Poleg omenjenih štirih skupin obstaja še veliko manjših lun v dolgih, iz srednjih, vzvratnih tirih okoli Jupitra. Večina v premeru ni večja od kilometra ali dva. Vse te lune so po vsej verjetnosti ujeta asteroidna ali kometna telesa, ki so raztresena v več kosov. Celotno število znanih Jupitrovih lun je trenutno 80, saj so jih leta 2018 našli še 12. Nekatere so slabo raziskane in še brez imena. Nekaj od teh je spodaj naštetih:

    #
    [opomba 1]    		 Oznaka
    [opomba 2]    		 Ime
    		 Slika Premer
    (km)[opomba 3]    		 Masa
    (×1016 kg)    		 Srednja polos tira
    (km)[38]    		 Obhodni čas
    (d)[38][opomba 4]    		 Naklon tira[38] Izsrednost[39] Leto odkritja[40] Avtor prvega opisa[40] Skupina
    [opomba 5]
    1XVIMetis
    		60 × 40 × 34~3,6127690+7h 4m 29s0,06°[41]0,000021979Synnott
    (Voyager 1)    		Notranja
    2XVAdrasteja
    		20 × 16 × 14~0,2128690+7h 9m 30s0,03°[41]0,00151979Jewitt
    (Voyager 2)    		Notranja
    3VAmalteja
    		250 × 146 × 128208181366+11h 57m 23s0,374°[41]0,00321892BarnardNotranja
    4XIVTeba
    		116 × 98 × 84~43221889+16h 11m 17s1,076°[41]0,01751979Synnott
    (Voyager 1)    		Notranja
    5IIo
    		3660,0
    × 3637,4
    × 3630,6    		8931900421700+1,76910,050°[41]0,00411610GalilejGalilejeva
    6IIEvropa
    		3121,64800000671034+3,55120,471°[41]0,00941610GalilejGalilejeva
    7IIIGanimed
    		5262,4148190001070412+7,15460,204°[41]0,00111610GalilejGalilejeva
    8IVKalisto
    		4820,6107590001882709+16,6890,205°[41]0,00741610GalilejGalilejeva
    9XVIIITemisto80,0697393216+129,8745,762°0,21151975/2000Kowal & Roemer/
    Sheppard et al.    		Temisto
    10XIIILeda160,611187781+240,8227,562°0,16731974KowalHimalija
    11VIHimalija
    		17067011451971+250,2330,486°0,15131904PerrineHimalija
    12XLiziteja366,311740560+259,8927,006°0,13221938NicholsonHimalija
    13VIIElara
    		868711778034+257,6229,691°0,19481905PerrineHimalija
    14—S/2000 J 1140,009012570424+287,9327,584°0,20582001Sheppard et al.Himalija?
    15XLVIKarpo30,004517144873+458,6256,001°0,27352003Sheppard et al.Karpo
    16—S/2003 J 1210,0001517739539-482,69142,680°0,44492003Sheppard et al.?
    17XXXIVEvporija20,001519088434-538,78144,694°0,09602002Sheppard et al.Ananka
    18—S/2003 J 320,001519621780-561,52146,363°0,25072003Sheppard et al.Ananka
    19—S/2003 J 1820,001519812577-569,73147,401°0,15692003Gladman et al.Ananka
    20—S/2011 J 11–20155290−582,22162,8°0,29632011Sheppard et al.?
    21—S/2010 J 2120307150-588,36150,4°0,3072010VeilletAnanka?
    22XLIITelksinoja20,001520453753-597,61151,292°0,26842003Sheppard et al.Ananka
    23XXXIIIEvanta30,004520464854-598,09143,409°0,20002002Sheppard et al.Ananka
    24XLVHelika40,009020540266-601,40154,586°0,13742003Sheppard et al.Ananka
    25XXXVOrtozija20,001520567971-602,62142,366°0,24332002Sheppard et al.Ananka
    26XXIVJokasta50,01920722566-609,43147,248°0,28742001Sheppard et al.Ananka
    27—S/2003 J 1620,001520743779-610,36150,769°0,31842003Gladman et al.Ananka
    28XXVIIPraksidika70,04320823948-613,90144,205°0,18402001Sheppard et al.Ananka
    29XXIIHarpalika40,01221063814-624,54147,223°0,24402001Sheppard et al.Ananka
    30XLMnema20,001521129786-627,48149,732°0,31692003Gladman et al.Ananka
    31XXXHermipa40,009021182086-629,81151,242°0,22902002Sheppard et al.Ananka?
    32XXIXTiona40,009021405570-639,80147,276°0,25252002Sheppard et al.Ananka
    33XIIAnanka283,021454952-640,38151,564°0,34451951NicholsonAnanka
    34LHersa20,001522134306-672,75162,490°0,23792003Gladman et al.Karma
    35XXXIAitna30,004522285161-679,64165,562°0,39272002Sheppard et al.Karma
    36XXXVIIKala20,001522409207-685,32165,378°0,20112002Sheppard et al.Karma
    37XXTajgeta50,01622438648-686,67164,890°0,36782001Sheppard et al.Karma
    38—S/2003 J 1920,001522709061-699,12164,727°0,19612003Gladman et al.Karma
    39XXIKaldena40,007522713444-699,33167,070°0,29162001Sheppard et al.Karma
    40—S/2003 J 1520,001522720999-699,68141,812°0,09322003Sheppard et al.Ananka?
    41—S/2003 J 1020,001522730813-700,13163,813°0,34382003Sheppard et al.Karma?
    42—S/2003 J 2320,001522739654-700,54148,849°0,39302004Sheppard et al.Pasifaja
    43XXVErinoma30,004522986266-711,96163,737°0,25522001Sheppard et al.Karma
    44XLIAeda40,009023044175-714,66160,482°0,60112003Sheppard et al.Pasifaja
    45XLIVKalihora20,001523111823-717,81164,605°0,20412003Sheppard et al.Karma?
    46XXIIIKalika50,01923180773-721,02165,505°0,21392001Sheppard et al.Karma
    47XIKarma461323197992-763,95165,047°0,23421938NicholsonKarma
    48XVIIKalira
    		90,08723214986-727,11139,849°0,25822000Spahr, ScottiPasifaja
    49XXXIIEvridoma30,004523230858-723,36149,324°0,37692002Sheppard et al.Pasifaja?
    50—S/2011 J 21–23329710−725,06151,8°0,38672011Sheppard et al.Pasifaja?
    51XXXVIIIPasiteja20,001523307318-726,93165,759°0,32882002Sheppard et al.Karma
    52—S/2010 J 1223314335-722,83163,2°0,3202010Jacobson et al.Pasifaja?
    53XLIXKora20,001523345093-776,02137,371°0,19512003Sheppard et al.Pasifaja
    54XLVIIISilena20,001523396269-731,10140,148°0,41152003Sheppard et al.Pasifaja
    55XLVIIEvkelada40,009023483694-735,20163,996°0,28282003Sheppard et al.Karma
    56—S/2003 J 420,001523570790-739,29147,175°0,30032003Sheppard et al.Pasifaja
    57VIIIPasifaja603023609042-739,80141,803°0,37431908MelottePasifaja
    58XXXIXHegemona30,004523702511-745,50152,506°0,40772003Sheppard et al.Pasifaja
    59XLIIIArka30,004523717051-746,19164,587°0,14922002Sheppard et al.Karma
    60XXVIIsona40,007523800647-750,13165,127°0,17752001Sheppard et al.Karma
    61—S/2003 J 910,0001523857808-752,84164,980°0,27612003Sheppard et al.Karma
    62—S/2003 J 540,009023973926-758,34165,549°0,30702003Sheppard et al.Karma
    63IXSinopa387,524057865-739,33153,778°0,27501914NicholsonPasifaja
    64XXXVI[Sponda20,001524252627-771,60154,372°0,44312002Sheppard et al.Pasifaja
    65XXVIIIAvtona40,009024264445-772,17151,058°0,36902002Sheppard et al.Pasifaja
    66XIXMegaklita50,02124687239-792,44150,398°0,30772001Sheppard et al.Pasifaja
    67—S/2003 J 220,001530290846-1077,02153,521°0,18822003Sheppard et al.?

    Vse Jupitrove lune so plimsko vezane z Jupitrom in zaradi tega je njihova vrtilna doba enaka njihovemu obhodnemu času in tako planetu obračajo vedno isto stran.

    Opombe

    [uredi | uredi kodo]
    1. ↑ Vrstni red glede na poprečno oddaljenost od Jupitra.
    2. ↑ Oznake z rimskimi številkami ustrezajo vrstnemu redu poimenovanja.
    3. ↑ Premeri lun nepravilnih oblik so podani po dimenzijah.
    4. ↑ Negativni obhodni časi so za retrogradne satelite.
    5. ↑ Oznaka "?" za satelite z nezanesljivo določeno skupino.

    Trki kometov

    [uredi | uredi kodo]
    Trki kometa z Jupitrovo površino. Temni oblaki, ki izhajajo od trkov, so večji od Zemlje.

    V času med 16. julijem in 22. julijem 1994 je več kot dvajset drobcev kometa Shoemaker-Levy 9 treščilo v Jupitrovo južno poloblo. Na ta način so prvič neposredno opazovali trk dveh teles v Osončju. V Jupiter zaradi njegove velike mase in položaja blizu notranjega predela Osončja po vsej verjetnosti največkrat trčijo kometi od vseh planetov Osončja.

    Jupiter v leposlovju in filmu

    [uredi | uredi kodo]

    Sir Arthur Charles Clarke je v znanstvenofantastičnem romanu 2010: Druga Odiseja (2010: Odyssey Two) prikazal spremembo Jupitra v zvezdo s pomočjo izredno napredne tehnologije, ki je še povečala gostoto njegovega že gostega jedra. Na Zemlji sta od tedaj na nebu svetili dve zvezdi.

    Po Jupitru se imenuje Jupitrova postaja, domišljijska vesoljska postaja v vesolju Zvezdnih stez.

    Sklici

    [uredi | uredi kodo]
    1. ↑ Williams, David R. (16. november 2004). »Jupiter Fact Sheet« (v angleščini). NASA. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26. septembra 2011. Pridobljeno 21. februarja 2007.
    2. ↑ »Jupiter« (v angleščini). Evropska vesoljska agencija. 20. september 2004. Pridobljeno 21. februarja 2007.
    3. 1 2 »Planetary Satellite Discovery Circumstances«. JPL Solar System Dynamics. NASA. 30. april 2025. Arhivirano iz spletišča dne 27. septembra 2021. Pridobljeno 30. aprila 2025.
    4. ↑ Seidelmann, P.K.; Abalakin, V.K.; Bursa, M.; Davies, M.E.; de Burgh, C.; in sod. (2001). »Report of the IAU/IAG Working Group on Cartographic Coordinates and Rotational Elements of the Planets and Satellites: 2000« (v angleščini). HNSKY Planitarium Program. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 31. oktobra 2018. Pridobljeno 2. februarja 2007.
    5. ↑ Anonymous (Marec 1983). »Probe Nephelometer«. Galileo Messenger (v angleščini). Št. 6. NASA/JPL. Pridobljeno 12. februarja 2007.
    6. ↑ »What is the biggest planet evet found«. www.space.com. Pridobljeno 14. decembra 2024.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava)
    7. 1 2 Williams, David R. (23. december 2021). »Jupiter Fact Sheet«. NASA. Arhivirano iz spletišča dne 29. decembra 2019. Pridobljeno 13. oktobra 2017.
    8. ↑ Denecke, Edward J. (7. januar 2020). Regents Exams and Answers: Earth Science—Physical Setting 2020. Barrons Educational Series. str. 419. ISBN 978-1-5062-5399-2.
    9. ↑ Allen, Clabon Walter; Cox, Arthur N. (2000). Allen's Astrophysical Quantities. Springer. str. 295–296. ISBN 978-0-387-98746-0. Arhivirano iz spletišča dne 21. februarja 2023. Pridobljeno 18. marca 2022.
    10. ↑ Polyanin, Andrei D.; Chernoutsan, Alexei (18. oktober 2010). A Concise Handbook of Mathematics, Physics, and Engineering Sciences. CRC Press. str. 1041. ISBN 978-1-4398-0640-1.
    11. ↑ Guillot, Tristan; Gautier, Daniel; Hubbard, William B. (december 1997). »NOTE: New Constraints on the Composition of Jupiter from Galileo Measurements and Interior Models«. Icarus. 130 (2): 534–539. arXiv:astro-ph/9707210. Bibcode:1997Icar..130..534G. doi:10.1006/icar.1997.5812. S2CID 5466469.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
    12. ↑ Bagenal, Fran; Dowling, Timothy E.; McKinnon, William B., ur. (2006). Jupiter: The Planet, Satellites and Magnetosphere. Cambridge University Press. str. 59–75. ISBN 0521035457.
    13. ↑ Kim, S. J.; Caldwell, J.; Rivolo, A. R.; Wagner, R. (1985). »Infrared Polar Brightening on Jupiter III. Spectrometry from the Voyager 1 IRIS Experiment«. Icarus. 64 (2): 233–248. Bibcode:1985Icar...64..233K. doi:10.1016/0019-1035(85)90201-5.
    14. ↑ Vdovichenko, V. D.; Karimov, A. M.; Kirienko, G. A.; Lysenko, P. G.; Tejfel’, V. G.; Filippov, V. A.; Kharitonova, G. A.; Khozhenets, A. P. (2021). »Zonal Features in the Behavior of Weak Molecular Absorption Bands on Jupiter«. Solar System Research. 55 (1): 35–46. Bibcode:2021SoSyR..55...35V. doi:10.1134/S003809462101010X. S2CID 255069821.
    15. ↑ Gautier, D.; Conrath, B.; Flasar, M.; Hanel, R.; Kunde, V.; Chedin, A.; Scott, N. (1981). »The helium abundance of Jupiter from Voyager«. Journal of Geophysical Research. 86 (A10): 8713–8720. Bibcode:1981JGR....86.8713G. doi:10.1029/JA086iA10p08713. hdl:2060/19810016480. S2CID 122314894.
    16. ↑ Kunde, V. G.; Flasar, F. M.; Jennings, D. E.; Bézard, B.; Strobel, D. F.; in sod. (10. september 2004). »Jupiter's Atmospheric Composition from the Cassini Thermal Infrared Spectroscopy Experiment«. Science. 305 (5690): 1582–1586. Bibcode:2004Sci...305.1582K. doi:10.1126/science.1100240. PMID 15319491. S2CID 45296656.
    17. ↑ »Solar Nebula Supermarket« (PDF). nasa.gov. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 17. julija 2023. Pridobljeno 10. julija 2023.
    18. ↑ Niemann, H. B.; Atreya, S. K.; Carignan, G. R.; Donahue, T. M.; Haberman, J. A.; in sod. (1996). »The Galileo Probe Mass Spectrometer: Composition of Jupiter's Atmosphere«. Science. 272 (5263): 846–849. Bibcode:1996Sci...272..846N. doi:10.1126/science.272.5263.846. PMID 8629016. S2CID 3242002.
    19. ↑ von Zahn, U.; Hunten, D. M.; Lehmacher, G. (1998). »Helium in Jupiter's atmosphere: Results from the Galileo probe Helium Interferometer Experiment«. Journal of Geophysical Research. 103 (E10): 22815–22829. Bibcode:1998JGR...10322815V. doi:10.1029/98JE00695.
    20. ↑ Stevenson, David J. (Maj 2020). »Jupiter's Interior as Revealed by Juno«. Annual Review of Earth and Planetary Sciences. 48: 465–489. Bibcode:2020AREPS..48..465S. doi:10.1146/annurev-earth-081619-052855. S2CID 212832169.
    21. ↑ Ingersoll, A. P.; Hammel, H. B.; Spilker, T. R.; Young, R. E. (1. junij 2005). »Outer Planets: The Ice Giants« (PDF). Lunar & Planetary Institute. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 9. oktobra 2022. Pridobljeno 1. februarja 2007.
    22. ↑ Hofstadter, Mark (2011), »The Atmospheres of the Ice Giants, Uranus and Neptune« (PDF), White Paper for the Planetary Science Decadal Survey, US National Research Council, str. 1–2, arhivirano (PDF) iz spletišča dne 17. julija 2023, pridobljeno 18. januarja 2015
    23. ↑ MacDougal, Douglas W. (2012). »A Binary System Close to Home: How the Moon and Earth Orbit Each Other«. Newton's Gravity. Undergraduate Lecture Notes in Physics (v angleščini). Springer New York. str. 193–211. doi:10.1007/978-1-4614-5444-1_10. ISBN 978-1-4614-5443-4. the barycentre is 743,000 km from the centre of the Sun. The Sun's radius is 696,000 km, so it is 47,000 km above the surface.
    24. ↑ Predloga:Navedi kjnigo
    25. ↑ Davis, Andrew M.; Turekian, Karl K. (2005). Meteorites, comets, and planets. Treatise on geochemistry. Zv. 1. Elsevier. str. 624. ISBN 978-0-08-044720-9.
    26. ↑ Schneider, Jean (2009). »The Extrasolar Planets Encyclopedia: Interactive Catalogue«. Extrasolar Planets Encyclopaedia. Arhivirano iz spletišča dne 28. oktobra 2023. Pridobljeno 9. avgusta 2014.
    27. ↑ Feng, Fabo; Butler, R. Paul; in sod. (Avgust 2022). »3D Selection of 167 Substellar Companions to Nearby Stars«. The Astrophysical Journal Supplement Series. 262 (21): 21. arXiv:2208.12720. Bibcode:2022ApJS..262...21F. doi:10.3847/1538-4365/ac7e57. S2CID 251864022.
    28. ↑ Seager, S.; Kuchner, M.; Hier-Majumder, C. A.; Militzer, B. (2007). »Mass-Radius Relationships for Solid Exoplanets«. The Astrophysical Journal. 669 (2): 1279–1297. arXiv:0707.2895. Bibcode:2007ApJ...669.1279S. doi:10.1086/521346. S2CID 8369390.
    29. ↑ How the Universe Works 3. Zv. Jupiter: Destroyer or Savior?. Discovery Channel. 2014.
    30. ↑ Guillot, Tristan (1999). »Interiors of Giant Planets Inside and Outside the Solar System« (PDF). Science. 286 (5437): 72–77. Bibcode:1999Sci...286...72G. doi:10.1126/science.286.5437.72. PMID 10506563. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 9. oktobra 2022. Pridobljeno 24. aprila 2022.
    31. ↑ Burrows, Adam; Hubbard, W. B.; Lunine, J. I.; Liebert, James (Julij 2001). »The theory of brown dwarfs and extrasolar giant planets«. Reviews of Modern Physics. 73 (3): 719–765. arXiv:astro-ph/0103383. Bibcode:2001RvMP...73..719B. doi:10.1103/RevModPhys.73.719. S2CID 204927572. Hence the HBMM at solar metallicity and Yα = 50.25 is 0.07 – 0.074 M☉, ... while the HBMM at zero metallicity is 0.092 M☉
    32. ↑ von Boetticher, Alexander; Triaud, Amaury H. M. J.; Queloz, Didier; Gill, Sam; Lendl, Monika; Delrez, Laetitia; Anderson, David R.; Collier Cameron, Andrew; Faedi, Francesca; Gillon, Michaël; Gómez Maqueo Chew, Yilen; Hebb, Leslie; Hellier, Coel; Jehin, Emmanuël; Maxted, Pierre F. L.; Martin, David V.; Pepe, Francesco; Pollacco, Don; Ségransan, Damien; Smalley, Barry; Udry, Stéphane; West, Richard (Avgust 2017). »The EBLM project. III. A Saturn-size low-mass star at the hydrogen-burning limit«. Astronomy & Astrophysics. 604: 6. arXiv:1706.08781. Bibcode:2017A&A...604L...6V. doi:10.1051/0004-6361/201731107. S2CID 54610182. L6.
    33. ↑ Elkins-Tanton, Linda T. (2011). Jupiter and Saturn (revised izd.). New York: Chelsea House. ISBN 978-0-8160-7698-7.
    34. ↑ Irwin, Patrick (2003). Giant Planets of Our Solar System: Atmospheres, Composition, and Structure. Springer Science & Business Media. str. 62. ISBN 978-3-540-00681-7. Arhivirano iz spletišča dne 19. junija 2024. Pridobljeno 23. aprila 2022.
    35. ↑ Irwin, Patrick G. J. (2009) [2003]. Giant Planets of Our Solar System: Atmospheres, Composition, and Structure (Second izd.). Springer. str. 4. ISBN 978-3-642-09888-8. Arhivirano iz spletišča dne 19. junija 2024. Pridobljeno 6. marca 2021. the radius of Jupiter is estimated to be currently shrinking by approximately 1 mm/yr.
    36. ↑ Guillot, Tristan; Stevenson, David J.; Hubbard, William B.; Saumon, Didier (2004). »Chapter 3: The Interior of Jupiter«. V Bagenal, Fran; Dowling, Timothy E.; McKinnon, William B. (ur.). Jupiter: The Planet, Satellites and Magnetosphere. Cambridge University Press. ISBN 978-0-521-81808-7.
    37. ↑ Bodenheimer, P. (1974). »Calculations of the early evolution of Jupiter«. Icarus. 23. 23 (3): 319–325. Bibcode:1974Icar...23..319B. doi:10.1016/0019-1035(74)90050-5.
    38. 1 2 3 Natural Satellites Ephemeris Service IAU: Minor Planet Center.
    39. ↑ Sheppard, Scott S. Jupiter's Known Satellites Departament of Terrestrial Magnetism at Carniege Institution for science.
    40. 1 2 Gazetteer of Planetary Nomenclature Working Group for Planetary System Nomenclature (WGPSN). U.S. Geological Survey.
    41. 1 2 3 4 5 6 7 8 Siedelmann P.K.; Abalakin V.K.; Bursa, M.; Davies, M.E.; de Bergh, C.; Lieske, J.H.; Obrest, J.; Simon, J.L.; Standish, E.M.; Stooke, P. ; Thomas, P.C. (2000). The Planets and Satellites 2000 Arhivirano 2018-10-31 na Wayback Machine. (Report). IAU/IAG Working Group on Cartographic Coordinates and Rotational Elements of the Planets and Satellites.


    Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Jupiter&oldid=6545340«