Igor Matovič

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Igor Matovič
Minister za finance Slovaške
Na položaju
1. april 2021 – 23. december 2022
PremierEduard Heger
PredhodnikEduard Heger
NaslednikEduard Heger
Predsednik vlade Slovaške
Na položaju
21. marec 2020 – 1. april 2021
PredsednikZuzana Čaputová
PredhodnikPeter Pellegrini
NaslednikEduard Heger
Osebni podatki
Rojstvo11. maj 1973({{padleft:1973|4|0}}-{{padleft:5|2|0}}-{{padleft:11|2|0}})[1] (50 let)
Trnava
Politična strankaObyčajní Ľudia
ZakonciPavlína Matovičová
Otroci2
IzobrazbaUniverza Comenius
Poklicpolitik
Spletna stranmatovic.blog.sme.sk

Igor Matovič, slovaški politik; * 11. maj 1973, Trnava, Slovaška.

Rodil se je v Trnavi, študiral je na Univerzi Komenskega in se ukvarjal z založništvom. Matovič, izvoljen v državni svet leta 2010 na listi stranke Svoboda in solidarnost, je leta 2011 ustanovil desnosredinsko gibanje Navadni ljudje (Obyčajní ľudia), ki je kandidiralo na protikorupcijski listi. Njegovo protikorupcijsko kampanjo so zaznamovali "oglaševalski triki, ki osvetljujejo domnevno cepljenje", predvsem s poudarkom na parlamentarnih privilegijih in podkupovanju.

Matovič je bil izvoljen leta 2020, njegova stranka pa je dobila zadostno število sedežev za vstop v koalicijsko vlado s še tremi centrističnimi in desnimi strankami. Kot predsednik vlade Republike Slovaške je prisegel 21. marca 2020.[2][3] Zaradi politične krize, ki je nastala ob nakupu ruskega cepiva Sputnik 5 proti koronavirusu, je Matovič 1. aprila 2021 odstopil in položaj zamenjal s finančnim ministrom.[4]

Zgodnje življenje[uredi | uredi kodo]

Igor Matovič se je rodil v Trnavi 11. maja 1973. Leta 1993 je začel študirati na Fakulteti za management Univerze Komenskega, kjer je diplomiral leta 1998. Leta 1997 je ustanovil podjetje in med letoma 2002 in 2010 deloval kot izvršni direktor založbe Trnava regionPRESS. Matovič je podjetje kasneje prenesel na svojo ženo Pavlino (rojeno Repaska).[5][6] Agence France-Presse ga je opisala kot "ekscentričnega samozavestnega milijonarja in nekdanjega šefa medijev", ki je postal "medijsko podkovan, a nepredvidljiv politik".[7]

Politična kariera[uredi | uredi kodo]

Leta 2010 je Matovič ustanovil državljansko gibanje Navadni ljudje (Obyčajní ľudia), ki je bilo praviloma desnosredinsko in je poudarjalo boj proti korupciji. Matovič je državljansko gibanje oglaševal z brezplačnimi letaki, ki jih je distribuiralo tiskovno podjetje njegove družine. Skupaj s tremi drugimi poslanci OĽaNO je na volitvah leta 2010 prvič zmagal na listi Svobode in solidarnosti (SaS). V poslanski skupini SaS je sedel do februarja naslednje leto, ko je podprl predloge opozicijske Smerjeve omejitve večkratnega državljanstva.[8] Zaradi Matovičevega nasprotovanja vladnemu stališču je SaS izpadel iz koalicije. Leta 2011 je vlada Ivete Radičove razpadla, kar je privedlo do novih volitev leta 2012. Na čelu z Matovičem so bili navadni ljudje rekonstituirani v neodvisno politično stranko OĽaNO (Navadni ljudje in neodvisne osebnosti). OĽaNO je osvojil 8,55 % in 16 sedežev v parlamentu. V opoziciji je ostal, ker ni hotel sodelovati s Smer-SD.[9]

Kot vodja organizacije OĽaNO je Matovič pozornost pritegnil s kampanjami proti korupciji. Da bi nasprotoval poslanski imuniteti, je avto parkiral na prehodu za pešce in svojo parlamentarno izkaznico pokazal policiji;[10] da bi nasprotoval korupciji, je opravil poligrafski test,[11] v katerem je izjavil, da nikoli ni sprejemal podkupnin. Robert Micovič pa je Matoviča obtožil neprimernosti pri fiktivni prodaji podjetja regionPRESS za 122 milijonov slovaških kron zaposlenemu Pavlu Vandáku, ki naj bi denar dobil z internega računa. Matovič to zanika.[12]

Predsednik vlade Slovaške[uredi | uredi kodo]

Matovičeva stranka OĽaNO je na slovaških parlamentarnih volitvah 29. februarja 2020, prejela več glasov in osvojila 53 sedežev v 150-članskem državnem svetu s 25,02% glasov.[13] Korupcija je bila glavno vprašanje na volitvah, kar je pomagalo Matoviču, ki se je že dolgo pozicioniral kot protikorupcijski aktivist.[14] 13. marca je Matovič sporočil, da je z vladajočo koalicijo dosegel dogovor z ostalimi centrističnimi in desnimi strankami Smo družina, Svoboda in solidarnost in Za ljudi, čeprav se nista dogovorila o skupnem vladnem programu. Izbire za novo sestavi kabineta ni razkril. Matovič je 16. marca predsednici Zuzani Čaputová predložil izbor kabineta.[15] Sestava novega kabineta je bila razkrita 18. marca, prisega pa je potekala 21. marca 2020.[16][17][18]

Julija 2020 je Matovič priznal, da je bilo njegovo magistrsko delo po preiskavi Denníka N ugotovljeno za plagiat, saj da so bile iz virov prevzete celotne strani in grafikoni. Dejal je, da bo odstopil po izpolnitvi vseh volilnih obljub.[19] Univerza Komenskega v Bratislavi je potrdila plagiat magistrskega dela.[20]

Sociolog Bratislavskega političnega inštituta Michal Vašečka je izjavil, da je "Matovič jezo družbe začel preoblikovati v razredno vojno: mesto proti podeželju, izobraženi proti neizobraženim, navadni ljudje proti elitam." Predlagal je, da bi to povzročilo politično polarizacijo.[21] Matovičeva vlada je za obvladovanje epidemije koronavirusa naročila tudi rusko cepivo Sputnik 5, kar je sprožilo mesec dni trajajočo vladno krizo na Slovašem. Slovaška predsednica Zuzana Čaputova je Matoviča 23. marca 2021 pozvala k odstopu.[22] 1. aprila 2021 je položaj zamenjal s finančnim ministrom Eduardom Hegerjem.[4]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Nacionalna zbirka normativnih podatkov Češke republike
  2. »Na Slovaškem zmagala opozicijska desnosredinska stranka Olano«. RTVSLO.si. Pridobljeno 26. marca 2020.
  3. »Nova slovaška vlada: Boj s koronavirusom zasenčil boj s korupcijo«. RTVSLO.si. Pridobljeno 26. marca 2020.
  4. 4,0 4,1 »Slovaška predsednica za novega premierja imenovala Eduarda Hegerja«. RTVSLO.si. Pridobljeno 1. aprila 2021.
  5. Kirschbaum, Stanislav J. (2013). Historical Dictionary of Slovakia (v angleščini). Scarecrow Press. str. 213. ISBN 978-0-8108-8030-6.
  6. »Igor Matovič«. Webnoviny.sk. Pridobljeno 20. marca 2020.
  7. »Slovakia election: seismic shift as public anger ousts dominant Smer-SD party«. The Guardian. Agence France-Presse. 1. marec 2020. Pridobljeno 20. marca 2020.
  8. Michaela Terenzani-Stanková (10. februar 2011). »Coalition loses another MP«. The Slovak Spectator. Pridobljeno 20. marca 2011.
  9. »Igor Matovič«. Webnoviny.sk. Pridobljeno 20. marca 2020.
  10. »Matovič zaparkoval na priechode, mobilizoval pred referendom«. SME. 16. september 2010. Pridobljeno 20. novembra 2020.
  11. Cameron, Rob (4. marec 2020). »Europe's Mr Ordinary prepares for power«. BBC News. Pridobljeno 14. marca 2020.
  12. »Igor Matovič«. Webnoviny.sk. Pridobljeno 20. marca 2020.
  13. »Slovakia election: seismic shift as public anger ousts dominant Smer-SD party«. The Guardian. Agence France-Presse. 1. marec 2020. Pridobljeno 20. marca 2020.
  14. »Slovakia: the end of Smer's rule, the triumph of Igor Matovič«. OSW Centre for Eastern Studies (v angleščini). 2. marec 2020. Pridobljeno 20. marca 2020.
  15. »Slovak election winner secures four-party coalition with cabinet deal«. Reuters (v angleščini). 13. marec 2020. Pridobljeno 14. marca 2020.
  16. »Matovič predstaví ministrov zrejme až v stredu«. Denník SME (v slovaščini). TASR. 17. marec 2020. Pridobljeno 20. marca 2020.
  17. »Nie Grendel, ministrom vnútra bude Mikulec. Matovič predstavil svoju vládu«. HNonline (v slovaščini). TASR. 18. marec 2020. Pridobljeno 20. marca 2020.
  18. Brokaw, Sommer. »Igor Matovic sworn in as Slovakia's prime minister«. UPI. Pridobljeno 21. marca 2020.
  19. »Prime Minister Matovič is a plagiarist too«. The Slovak Spectator (v angleščini). 16. julij 2020. Pridobljeno 18. julija 2020.
  20. »Aj škola si prezrela Matovičovu diplomovku. Verdikt - doslovne odpísaná«. Pravda (v slovaščini). 27. julij 2020. Pridobljeno 28. julija 2020.
  21. Sirotnikova, Miroslava German (5. avgust 2020). »Jan Kuciak: A Murder That Changed Slovakia«. Balkan Insight. Pridobljeno 5. avgusta 2020.
  22. »Slovaška predsednica premierja Matoviča pozvala k odstopu«. www.vecer.com. 23. marec 2021. Pridobljeno 1. aprila 2021.