Hania

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Pogled na pristanišče

Hania (grško Χανιά) je drugo največje mesto na Kreti in glavno mesto istoimenske prefekture. Leži ob severni obali otoka, okoli 70 km zahodno od mesta Rethymno in 145 km zahodno od Herakliona. Leta 2001 je imelo mesto uradno 55.838 prebivalcev. V širšem območju mesta živi okoli 70.000 ljudi. Hania je bila glavno mesto otoka Kreta od leta 1841 do 1971.

Geografija[uredi | uredi kodo]

Lokacija[uredi | uredi kodo]

Pristanišče v Hanijskem zalivu
Panorama Hanije

Mesto Hania se nahaja na severni obali otoka Kreta, približno 100 kilometrov zahodno od današnje prestolnice otoka Heraklion. Do leta 2010 je bila občina Hania po površini najmanjša od prefektur, saj je bila skoraj izključno omejena na urbano območje. Hania je bila do leta 1971 upravno središče celotnega otoka. Danes je mesto prevladujoča metropola zahodne Krete z več kot tretjino prebivalcev regije.

"Kretsko morje" severno od otoka med polotokoma "Rodopou" in "Akrotiri" tvori "Hanijski zaliv", na jugovzhodni strani katerega je bilo na prevlaki zgrajeno pristaniško mesto Akrotiri. Vzhodno od prevlake je "Zaliv Soda", naravno pristanišče, zaščiteno s polotokom "Akrotiri". Južno od Hanie se notranjost vztrajno dviguje in tvori pregrado proti južni obali z gorovjem Bele gore (Lefka Ori), ki se ob jasnem vremenu dobro vidi na celi Kreti.

Sosednje občine[uredi | uredi kodo]

Do leta 2010 je občino Hania sestavljalo le ožje mestno območje in je na vzhodu in jugovzhodu mejila na občini Akrotiri in Souda. Zahodno od mesta je ležala občina Nea Kydonia. Južno predmestje, ki meji na zaprto urbano ureditev v smeri hitre ceste (Nova cesta) je že pripadalo občini Eleftherios Venizelos.

Leta 2010 so bile občine Akrotiri, Eleftherios Venizelos, Keramia, Nea Kydonia, Souda in Theriso združene z mestom Hania v občino Hania. Od takrat občina na vzhodu meji na občino Apokoronas, na jugu na Sfakia in na zahodu na občino Platanias. Hania je ponovno pridobila svoj pomen kot pristaniško mesto z vključitvijo Souda. Vse trajektne linije s ciljno destinacijo "Hania" vodijo v globoko naravno pristanišče "Zaliv Souda" (Όρμος Σούδας), saj ima mestno pristanišče Hania premajhno globino vode za večje ladje.

Mestna struktura[uredi | uredi kodo]

okrožje Kastelli

Območje mesta Hanie je razdeljeno na okrožja Halepa, Evraiki, Kastelli, Kumkapi, Nea Hora, Splantzia in Topanas.

Podnebje[uredi | uredi kodo]

Kreta ima mediteransko podnebje z blagimi, deževnimi zimami in vročimi, suhimi poletji. Med različnimi regijami otoka so velike podnebne razlike. Na primer, povprečne temperature na južni obali so nekoliko toplejše kot na severni, v gorskih predelih pa so na splošno nekoliko hladnejše. Manj padavin je tudi na vzhodu in jugu otoka kot v središču, zahodu in severu. Zaradi visokih gora Krete se vremenske razmere pogosto hitro spreminjajo in nastajajo vetrovi, ki se okrepijo tudi v orkanske nevihte.

Hania se nahaja na zahodno severni obali otoka Kreta. Podnebje tukaj velja za zmerno ter toplo in suho. Od maja do septembra skorajda ni padavin, na splošno sonce sije 70 odstotkov dni v letu. V nekoliko hladnih zimskih mesecih od novembra do marca so možne snežne padavine v Bele gore južno od Hanie, ki le zelo redko dosežejo ravnice na severni obali. Snežna odeja v gorah ostane do konca maja. Vroči in suhi poletni meseci pomenijo, da vegetacija, ki je zaradi vlažne zime in tople pomladi brez umetnega namakanja na otoških ravnicah bujno rasla, ovene.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Antika[uredi | uredi kodo]

Prvi sledovi poselitve starega mestnega okrožja Kastelli segajo v neolitsko dobo 3400 do 3000 pr.n.št.. Zaradi tega je Hania eno najstarejših stalno naseljenih naselij v Evropi. Kot mesto je bilo zgrajeno v minojski 'predpalačni dobi' (3000–1900 pr.n.št.) pod imenom Kudonija, od koder izvira kasnejše starinsko ime Kidonija (po Tabuli Peutingeriani: Cydonia). Ime Kudonija (ku-do-ni-ja) je prvič dokumentirano v Linearni pisavi B na glineni tabli iz Knossosa. Po starodavni tradiciji je mesto ustanovil mitski kralj Minos in ga poimenoval po Herosu Kidonu, sinu Apolona in poimenovan po Akakallis, Minosovi hčerki.[1]

Minojska izkopavanja na hribu Kastelli

V "novem" in "postpalacijskem" minojskem obdobju (1600-1100 pr.n.št.) je bila "Kudonija" uspešno mesto z velikimi samostojnimi bivalnimi hišami med ulicami in trgi in najverjetneje s palačo kot središčem. Dejstvo, da v Haniji niso našli minojske palače, je verjetno posledica dejstva, da naselje ni bilo nikoli zapuščeno in so poznejše generacije svoje zgradbe gradile predvsem z gradbenim materialom, ki so ga pridobivali iz starejših zgradb v mestu. Kudonija je imela pomembne lončarske in trgovske povezave z Egiptom, Ciprom in Palestino. Tudi v času, ko so večino kretskih palač uničile Mikene, je mesto poleg Knossosa preživelo precej nepoškodovano, čeprav je bilo verjetno ponovno zgrajeno, saj je bilo okoli leta 1450 pr.n.št. prepoznavno kot območje uničenja. Arheološka najdišča minojske kulture se večinoma nahajajo na "Hribu Kastelli", na 550 m² pri "Odos Kanevaro", nekropola se je nahajala pred južnim in vzhodnim delom takratnega mesta na območju Mazali in na območju današnjega stadiona.

Po letu 1400 pr.n.št. je prevladovala mikenska kultura celinske Grčije. Do izmenjave obeh kultur, minojske in mikenske, je prišlo že pred mikenskim osvajanjem otoka od leta 1450 pr.n.št. naprej. Nekateri zgodovinarji domnevajo, da je npr. »Knosos« ni bil uničen kot druge palače na Kreti, ker je bilo tam že veliko število ahajskih kolonistov, ki so poskrbeli, da je bilo mesto hitro predano. Enako bi lahko veljalo tudi za severozahodno trgovsko metropolo Kudonijo.

Medtem ko druge minojske palače po njihovem uničenju niso bile nikoli več zasedene, so ahajsko-mikenski vladarji vladali v Knososu in morda tudi v pristaniškem mestu, ki se danes imenuje Kidonija na območju današnje Hanije.[2] Multikulturno mesto je ostalo tudi po postopnem propadanju mikenske kulture in začetku dorskega priseljevanja na Kreto. V Odiseji, ki jo pripoveduje Homer, ki je postavljena v to obdobje, je Kidonija omenjena dvakrat.

V obdobju Geometrične umetnosti (1050 - 700 pr.n.š.) se je Kidonija razvila v enega najpomembnejših Polisov zahodne Krete. Najpomembnejša mesta na Kreti in tudi v celotni Grčiji so tvorila majhne neodvisne mestne države (polise), ki so se pogosto spopadale med seboj. Tudi v arhaičnih časih, leta 525 pr.n.št., je bila Kidonija ponovno kolonizirana iz Samosa. Sledili so kasnejši naseljenci iz Egine. Drugi val priseljevanja s teh dveh otokov je prišel po letu 431 pr.n.št.. Obstajale so tudi tesne povezave s Kirenami. Novi naseljenci so prevzeli ime Kidonija iz mikenskega obdobja, kar v prevodu pomeni "kutina". Klasični kovanci »Kidonias« so kot grb mesta prikazovali sadje, uvoženo iz Bližnjega vzhoda v Evropo.

Glinena figura iz Kidonije
(4. do 3. stoletje pr.n.št.)

Leta 429 pr.n.št. je prišlo do napada Atenske flote med Peloponeško vojno, ki je opustošil obalno območje pri Kidoniji, medtem ko Atenci mesta niso mogli zavzeti. Konkurenčna mesta so bila večinoma polisi v soseščini, kot so Aptera, Elyros, Polyrrhenia s pristaniščem Phalasarna « in »Knosos«. Vojna leta 220 pr.n.št. kaže, da so se med seboj občasno sklepala zavezništva. med Knososom in Lyktosom, v katerih se je Kidonija borila ob Knososu.

Po kratkem zavezništvu »Kidonijcev« z Makedonijo leta 220 pr.n.št., ko je ta posredovala na Kreti, da bi stabilizirala razmere, je Makedonija izgubila hegemoniji nad Grčijo leta 196 pr.n.št. po drugi vojni proti Rimu. Neodvisno od tega so se med rivalskimi kretskimi mesti znova izbruhnile vojne. 189 pr.n.št. se je borila Kidonija proti Knososu in Gortynu, 184 pr.n.št. je mesto osvojilo polis Polyrrhenia s pristaniškim mestom Phalasarna zaradi sporov glede nadzora Diktinskega svetišča na polotoku Rodopou. Ti spopadi so se končali šele leta 67 pr.n.št., ko so otok zasedle rimske čete.

Od leta 69 pr.n,št. je Rimsko cesarstvo začelo zasedati Kreto. Leta 67 pr.n.št. je otok je postal rimska provinca. Kidonija je bila eno prvih mest na Kreti, ki je prišlo pod vplivno sfero rimskega cesarstva in je zaradi svojega prorimskega odnosa dobila status svobodnega mesta. Do 3. stoletja n.št. je izpričana pravica do lastnega kovanja denarja, kovanci iz Kidonije so predstavljali na primer Nimfo z vencem in Herosa Kidona, ki ga je dojila psička. Rimska osvojitev Krete je pomenila konec državljanskih vojn in začetka dolgega obdobja miru z gospodarske blaginje. Glavno mesto province Kreta in Cirenajke (Creta et Cyrene) je postal Gortin, ki je bil med osvajanjem otoka zaveznik Rima. V obdobju rimske vladavine je prišlo v 3. in 4. stoletju tudi do postopne kristjanizacije otoka. Kidonija se v cerkvenih virih omenja kot sedež škofa, ki je bil udeleženec Serdiške sinode (Sofija) v letih 343/344 našega štetja.

Srednji vek[uredi | uredi kodo]

Bizantinsko in arabsko obdobje[uredi | uredi kodo]

Eno leto po smrti cesarja Teodozija I. leta 394 je prišlo do razdelitev rimskega cesarstva. Kidonija je bila s Kreto v njenem vzhodnem delu, ki se je od leta 610 iz Vzhodnega rimskega cesarstva z latinsko prevlado spremenilo v grško prevladovano Bizantinsko cesarstvo. Hkrati pa so se nenehne obrambne bitke proti Slovanom in Bolgarom na severu, Sasanidom (Perzijci) na vzhodu in Saraceni oz. (Arabci) na jugu in jugovzhodu odrazile na vsebini Vzhodnega cesarstva. Večina mest starodavne civilizacije je bila zapuščena ali skrčena na velikost utrjenih vasi, imenovanih Kastra.

O "Kidoniji" iz prve bizantinske dobe je malo znanega. Arheološka izkopavanja dokazujejo le obstoj velike zgodnjekrščanske bazilike na hribu Kastelli. Kreti je bila v veliki meri prihranjeno s političnimi pretresi, dokler je niso v 9. stoletju osvojili arabski pirati iz takratne mavrske Španije. V letih od 824 do 828 so Saraceni osvojili otok, pri čemer je bila "Kidonija" verjetno uničena kot večina mest na Kreti. Verjame se, da so osvajalci bili Arabci, ki so po uporu v Emiratu Kordoba v današnji Španiji pobegnili v Aleksandrijo, ki so pod svojim vodjo Emirjem Abu Hafs Omarjem, okoli leta 823 že vdrli na južno Kreto. Med arabsko okupacijo od 826-961 so ti mavrski Saraceni obnovili stara pristaniška mesta in tudi ustanovili nova na severni obali otoka, ki je zdaj redko poseljena. Namesto večinoma uničenega mesta Gorti je Heraklion postal novo središče otoka kot Rabd al Khandak. Več poskusov ponovne osvojitve oslabljenega Bizantinskega cesarstva v letih 825, 826, 828 in 902 je bilo neuspešnih.

Arabsko osvajanje Krete
(Upodobitev v Kroniki Ioannis Scylitzesa)

Sedanje ime mesta Hania izhaja iz časa vladavine Saracenov nad Kreto. Prvotno to ni bilo arabsko ime. Namesto tega je bilo za naselje, na novo zgrajeno po uničenju "Kidonije", uporabljeno ime nekdanjega predmestja "Alhanía" (po bogu "Velhanos" ali starogrško "Hefaistos". V arabščini je to postalo "Al Hanim", kar pomeni "gostišče". Po bizantinski ponovni osvojitvi otoka leta 960/961 pod generalom Nikeforom Fokasom, poznejšim cesarjem Nikeforom II., je arabsko zveneča predpona "Al" zamenjana z grškim členom "Ta" (množina: ti ) v »Ta Hania«, ki je pozneje v latinščini postalo »La Canea«. Vsekakor je bilo vse do prvega stoletja Beneške vladavine kraju, le majhno, čeprav utrjeno kmečko naselje.

Potem ko je bizantinski general Nikeforos Fokas po šestmesečnem obleganju prestolnice leta 961 končno uspel ponovno zavzeti vso Kreto za bizantinskega cesarja Romana II, se je začelo drugo bizantinsko obdobje do leta 1204, v katerem je bilo krščanstvo ponovno uvedeno, ki je močno upadlo med Arabsko oblastjo. Po letu 961, ko je bila Kreta ponovno vključena v Bizantinsko cesarstvo, je helenistično mestno obzidje "Kidonije" okoli "Hriba Kastelli", ki je bilo verjetno uničeno, nadomestila nova utrdba, da bi preprečila nadaljnje arabske napade. Veliko vojakov Nikofora Foke se je naselilo na Kreti, grški naseljenci pa so prišli tudi iz drugih delov cesarstva, kar je nadomestilo izgubo prebivalstva, ki sta jo povzročila vojna in izseljevanje med arabsko vladavino. Mirna fevdalna vlada je otoku prinesla novo blaginjo in trgovina je cvetela ne le s Konstantinoplom, prestolnico Vzhodnega rimskega cesarstva, ampak tudi z Rusijo. Med razkolom leta 1054 na zahodno rimskokatoliško in vzhodno bizantinsko pravoslavno cerkev je Kreta ostala zvesta carigradskemu patriarhu in je dobila celo svojega metropolita. Od leta 1082 je cesar Aleksej I. Komnen na otoku naselil večje število plemiških družin, ki so dobile velika posestva in privilegije.

O mestu Hania iz tega časa ni veliko znanega, razen rednega omenjanja v zapisnikih cerkvenih sinod. Druga bizantinska epoha Krete se je končala po zavzetju Konstantinopla 13. aprila 1204 s strani križarske vojske, ki so jo financirali Benečani v okviru četrte križarske vojne pod vodstvom Piemontskega mejnega grofa Bonifacija Montferraškega, ki je leta 1210 prodal otok Benečanom za 10.000 srebrnih mark za poplačilo vojnih dolgov.

Beneška vladavina[uredi | uredi kodo]

Beneška republika se je najprej morala boriti proti ligurski Genovi in kretskemu prebivalstvu za oblast nad otokom. Genovčanom, ki so bili tekmeci Benetk, je od leta 1207 pod Enrico il Pescatore uspelo zasesti dele Krete. Po izgonu Genovčanov leta 1212 in zavzetju celotnega otoka do leta 1218, ob nenehnih uporih lokalnega prebivalstva in poskusih Bizanca ponovne osvojitve, so novi gospodarji otoka naselili Benečane iz matičnega mesta, da bi utrdili svojo oblast. Po različnih virih je tako na Kreto prišlo med 3.000 in 10.000 ljudi, med njimi tudi člani številnih plemiških družin. Kreta je bila za Benetke in njene morske trgovske poti izjemno pomenbna, zato se je za Kreto začelo beneško obdobje, ki je trajalo do 1669. Za zaščito novih gospodarjev so bile v naslednjih desetletjih zgrajene številne utrdbe, med drugim v Kastelli Kissamos, Paleochora, Frangokastello, Ierapetra, Sitia in Mirabello blizu Agios Nikolaos.

Kot La Canea je bila Hania sprva upravni sedež Exarhata Dorsoduro, kasneje Okraja Canea. V "La Caneo" je prišlo tudi veliko Benečanov, ki so se najprej naselili na "Hribu Kastelli", zdaj imenovanem "Castel Vecchio" znotraj bizantinskega mestnega obzidja, kasneje tudi zunaj starih utrdb v novo nastajajočem stanovanjskem naselju Vourgo. Zgrajenih je bilo več novih fontan in akvadukta, v središču pa so bile zgrajene veličastne zgradbe beneškega plemstva. Iz tega obdobja izvirajo glavna ulica La Corsa ter cerkvi Santa Maria in Duomo.

Pristanišče Canea

Leto 1252 se s porastom prebivalstva šteje za ponovno vzpostavitev kraja kot mesta. Za izboljšanje trgovine so Benetke dale obnoviti pristanišče Canea (Hania) že leta 1252. Potem ko so Genovčani leta 1263 odvzeli "La Caneo" Benečanom, so slednji, potem ko so jo 22 let pozneje leta 1285 ponovno zavzeli, z novim obzidjem utrdili razširjeno mestno območje okoli "Castel Vecchio". Od leta 1320 se je začela gradnja pristanišča z gradnjo mola. Prek njega je "La Canea" postala najpomembnejša gospodarska in politična povezava med Kreto in Benetkami, od tod tudi vzdevek Hanie kot "Benetke s Krete". Družbeno pa je vzpostavitev beneškega fevdalnega sistema in poskus odločne omejitve pravoslavlja povzročila številna uporniška gibanja. V obdobju dveh stoletij je omenjenih 27 večjih ali manjših lokalnih pretresov družbenega in narodnega značaja. V več kot 450-letni vladavini Benetk nad otokom Kreta je prebivalstvo močno nihalo. V fazi osvajanja in vstaje od približno 1211 do 1300 je imela Kreta nekaj več kot 50.000 prebivalcev. Da bi nadomestile pomanjkanje delovne sile v "La Canei", so Benetke leta 1302 odločile, da mora vsak, ki ne pozna svojega fevdalca, avtomatsko biti podvržen komuni.[3] Število prebivalcev se je nato spet povečalo, in nato spet močno upadlo med uporom beneških naseljencev (1363 do 1366), dokler prebivalstvo ni doseglo okoli 100.000 ljudi okoli leta 1400. Stoletje pozneje, okoli leta 1500, je imel otok verjetno okoli 200.000 prebivalcev.[4] Grško-pravoslavna večina prebivalstva se je soočala s katoliško družbo beneškega višjega sloja, ki so jo sestavljali fevdalci ter civilna in vojaška uprava. Njihov škof je bil imenovan v Benetkah,[5] pa tudi vojaški poveljnik, kastelan.[6] Štirje najvišji svetniki Krete so bili sprva dolžni preživeti drugo leto svojega uradnega mandata kot rektorji "La Canea" ali "Retimo", današnjega Rethymna, v stalni rotaciji, po dva pa v "Kandiji" danes Heraklion. Šele leta 1306 je vsako leto na novo izvoljeni rektor opravljal funkcijo v Canei.[7] Kreta je v 15. in 16. stoletju doživela nov razcvet, zlasti zaradi trgovine z začimbami z Orientom. V ta namen so najprej pridelovali žito, kasneje pa skoraj po vsem otoku gojili vino.

Podobno kot v Benetkah je za varnost na ulicah skrbela policija, ki jo je vodil "Domini de nocte" ali "Domini de die" ("Gospodar noči" / "Gospodar dneva"). Tam je bil tudi zapor. Že leta 1331 so bile zgrajene tri žitnice za oskrbo prebivalstva in flote.[8]

Beneško pristanišče Hania

Še preden so Osmani leta 1453 osvojili Carigrad, je Kreta veljala za zelo ogroženo. Niso se izogibali pošiljanju obsojenih zločincev sem v izgnanstvo, če so bili plemiči. V enem primeru je bil morilec, ki je kljub mučenju ostal neobsojen, deportiran v "La Caneo".[9] Leta 1456 je Svet desetih ustrelil Giacoma Foscarija, ki naj bi si s sultanom izmenjal kodirana pisma in pozval Mehmeta, naj pošlje floto v La Caneo.[10] Leta 1462 je prišlo do druge zarote, ki jo je vodil Siphi Vlastos.[11] Kultura italijanske mestne republike ne bi mogla preživeti brez stalne prisotnosti Benetk na Kreti in njenih beneških naseljencev, ki so bili vse bolj manjšina proti večini grškega prebivalstva, kar se zdi tudi posledica dejstva, da se je po Otomanski osvojitvi Carigrada leta 1453 na otok naselilo veliko grških beguncev iz bizantinskega cesarskega mesta, vključno z aristokrati, duhovniki in umetniki, ki so pripomogli k ponovnemu razcvetu grško-bizantinske umetnosti in kulture.

Novi vek[uredi | uredi kodo]

Na začetku 16. stoletja so širitvena prizadevanja Otomanskega cesarstva prvič ogrozila otok Kreto. Zato je bila leta 1536 načrtovana in začeta gradnja nove utrdbe s petimi obrambnimi stolpi, širokim jarkom in trdnjavo (grško "Firkas") pri pristanišču za "La Canea", ki je pravokotno obkrožala mesto. Oblikovalec je bil veronski arhitekt Michele Sanmicheli. Dela na približno dva kilometra dolgem zunanjem trdnjavskem pasu okoli hitro rastočega mesta so trajala do leta 1590. V teh letih, ki jih lahko opišemo kot razcvet beneške "La Canee", je večina palač, ki so še danes ohranjene, in tudi pristanišče, vključno z velikim "Arsenalom" "(Neoria), ladjedelnice za skladiščenje in popravilo ladij, je dobilo svoj današnji videz.

Osmansko obdobje[uredi | uredi kodo]

Osmani, pod vodstvom admirala Hajredina Barbaroseso leta 1538 začasno osvojili dele osrednje in zahodne Krete. Ta prvi napad se je ustavil zunaj zidov Herakliona. 25. junija 1645, na začetku Vojne za Kreto, se je 60.000-članska osmanska vojska izkrcala iz 400 ladij (po drugih virih 123 ladij)[12] zahodno od La Canea v Zalivu Gogna, blizu samostana Moni Odigitrias Gonias v Kolymbari in naslednji dan zavzela utrjen otok San Todero (Agii Theodori) v Hanijskem zalivu pred mestom Canea. Po skoraj dveh mesecih obleganja od 26. junija 1645 pod vodstvom rumelijskega Beylerbeya, Hasan paše (turški Küçük Hasan Paşa, 'mali Hasan paša'), je 17. avgusta kapitulirala "La Canea" in padla kot eno prvih mest na Kreti v roke turških osvajalcev. Po pogojih predaje so Benečani 22. avgusta 1645 dobili prost umik na petih ladjah.[13] Leta 1645, ko je bilo mesto zavzeto, so muslimanski Turki v pristanišču zgradili mošejo imenovano Mošeja Hasan paše, danes znamenitost Hanie kot Janičarske mošeje. Druge mošeje so bile zgrajene s prezidavo nekdanjih cerkva takoj po prihodu Osmanov na oblast.

Utrdba Canea v času Kretske vojne (1651)
Pristanišče v otomanskih časih

Mesto, ki se zdaj v turščini imenuje Hanja, je postalo upravno središče celotnega otoka leta 1651, saj je dejanska prestolnica Krete Heraklion zdržala otomansko obleganje kar 21 let. "Hanja" je ostala sedež paš in s tem nova otoška prestolnica (čeprav nominalno šele od leta 1841) tudi po zavzetju "Herakliona" leta 1669. Otoka trdnjave "Gramvousa" in "Souda" sta prišla v otomanske roke šele leta 1692 oziroma 1715, prvi med poskusom Benečanov, da bi ponovno zavzeli "Hanjo".

Pod otomansko oblastjo se je spremenil tudi videz mesta. Cerkve so preuredili v mošeje in dogradili minarete, javna kopališča (Hamam) in fontane, turški priseljenci, predvsem v četrti Kastelli in Splantzia, pa so zgradili številne velike zasebne hiše z lesenim jedrom. Številni kristjani so zapustili Kreto, da bi se izognili zatiranju novih vladarjev in našli zatočišče na Jonskih otokih. Pod otomansko okupacijo je prišlo do več uporov grškega pravoslavnega prebivalstva otoka, ki jih je Otomanska oblast zadušila, največjega leta 1770 pod vodstvom Daskalogiannisom. Leta 1821, v letu začetka grške revolucije, je bilo v Hanji veliko kristjanov ubitih, škof iz Kissamosa Melhisthek Thespotakis pa je bil obešen v Splantzia. Zdelo se je, da je grška vstaja že uspela, ko je egiptovski namestnik Muhammad Ali paša podprl otomanskega sultana Mahmuda II. pri zatiranju revolucije med leti 1824 do 1827. S posredovanjem velikih sil Velike Britanije, Francije in Rusije, ki so uničile egiptovsko floto v bitki pri Navarinu, pa so bili otomanski vladarji prisiljeni podpisati Londonski protokol z dne 3. februarja 1830, s čimer so ponovno vzpostavili grško državo, čeprav v majhnem obsegu. Po tem se je grško prebivalstvo Krete želelo združiti z domovino. Do leta 1840 pa je bil otok pod egiptovskim podkraljem, ki je nato, vključno s Sirijo in Palestino, po posredovanju Velike Britanije, Rusije, Prusije in Avstrije je moral vrniti Osmanom.

Po "veliki kretski vstaji" od 1866 do 1868, v kateri je bil uničen samostan Arkadi, je kretsko vprašanje znova zaposlovalo velike sile. Toda šele po porazu Osmanov v rusko-turški vojni 1877-78 so bile kristjanom zagotovljene določene pravice. Želja po svobodi je ostala neomajna, zato se je vstaja leta 1889 in od maja 1896 nadaljevala. Slednjo je podprla neodvisna Grčija z rednimi četami in prostovoljnimi silami, ki so 21. februarja 1897 zasedle Kreto, kar je vodilo v Turško-grško vojno. Leta 1897 je bila grška zastava prvič dvignjena na "Profitis Ilias", 122 metrov visoki gori na vzhodu mesta Hania. Zato je za Krečane izjemnega nacionalnega pomena. Vojna se je končala z vojaško zmago Osmanov. Grške čete pod vodstvom prestolonaslednika Konstantina so bile odločilno poražene tako na Kreti kot v Tesaliji.

Kljub temu je Kreta z mirovno pogodbo z dne 4. decembra 1897 na pritisk velikih evropskih sil prejela obsežno avtonomijo. Otok je bil na tem razglašen za mednarodni protektorat z imenovanjem Princa Jurija Grškega za visokega komisarja. Do njegovega prihoda na oblast 9. decembra 1898 je v glavnem mestu Hania izvršni odbor kretskih revolucionarjev pod Eleftheriosom Venizelosom prevzel upravo. Venizelos, rojen leta 1864 v Mournies, tri kilometre južno od Hanie, je leta 1897 kot vodja kretskega gibanja Enosis dosegel avtonomijo otoka pred velikimi silami. Pod princem Jurijem je bil do leta 1901 minister za pravosodje v prvi vladi. Kratka delna neodvisnost Krete iz leta 1898 je Hanii prinesla naziv neodvisne države. Zaradi sedeža vlade so se številni diplomati naselili v okrožju Halepa do leta 1913.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Dr. Antonis Sp. Vassilakis (arheolog): "Kreta", založnik I. Mathioulakis & Co.
  2. [http: //www.kreta-reise.info/Hauptseiten/museum.htm Minojska kultura, postpalacialno obdobje (kreta-reise.info)]
  3. Freddy Thiriet, Délibérations n. 66, 23. avgusta 1302.
  4. Hippolyte Noiret, Documents inédits pour servir à l'histoire de la domination vénitienne en Crète de 1380 à 1485, Pariz, str. 1895. .
  5. Na primer leta 1387 na volitvah med Giovannijem Lombardom, karmeličanom, ki je prevladal nad frančiškanom Giovannijem Querinijem (Freddy Thiriet, Délibérations des Assemblyées vénitiennes, št. 882, julij 1387).
  6. Torej približno leta 1391 Andrea Dandolo, čeprav je bil njegov brat Marco že kastelan iz Rethimna (Freddy Thiriet, Délibérations n. 914, 15. januar 1391).
  7. Freddy Thiriet, Délibérations št. 125, 27. november 1306.
  8. Freddy Thiriet, Délibérations št. 464, 25. februar 1331.
  9. Freddy Thiriet, Délibérations št. 1459, 26. marec 1451.
  10. Freddy Thiriet, Délibérations n 1525, 7.–12. junija 1456.
  11. Freddy Thiriet, Délibérations št. 1617, 28. julij 1462.