Komarji

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Komarji
Fosilni razpon: kreda - recentno
Aedes aegypti sesa kri na človeku
Aedes aegypti sesa kri na človeku
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo: Animalia (živali)
Deblo: Arthropoda (členonožci)
Razred: Insecta (žuželke)
Red: Diptera (dvokrilci)
Podred: Nematocera (komarji in »mušice«)
Nižji red: Culicomorpha
Naddružina: Culicoidea
Družina: Culicidae
Meigen, 1818
Poddružine

Komarji (znanstveno ime Culicidae) so družina dvokrilcev, v katero uvrščamo okoli 3.500 danes živečih opisanih vrst žuželk. Večina vrst se prehranjuje tudi s krvjo in so za človeka pomemben dejavnik razširjanja mikroorganizmov, ki povzročajo bolezni. Tako so komarji iz rodu Anopheles glavni prenašalci povzročitelja malarije, za posledicami katere vsako leto umre več kot milijon ljudi, prenašajo pa tudi povzročitelje drugih hudih bolezni, kot so rumena mrzlica, denga in filarioza. Splošno znano je, da komarji za preživetje ne potrebujejo nujno krvi. Samci tako sesajo samo rastlinske sokove, samice pa potrebujejo obrok krvi le za razvoj potomstva.

Telesne značilnosti[uredi | uredi kodo]

Prečni prerez obustnih okončin komarja
a: labrum; b: epifarinks; c: kanal za hrano; d: maksilarni palp; e: mandibula; f: maksila; g: hipofarinks; h: kanal za slino; i: labium

V splošnem so komarji vitki dvokrilci z dolgimi nogami in majhne velikosti; največji dosežejo nekaj več kot centimeter dolžine, večina vrst pa je velika samo nekaj milimetrov.

Na glavi imajo živali obeh spolov jasno vidno bodalo (proboscis), ki ga na zunaj sestavlja ustna (labium), v vzdolžni gubi katere se nahajajo druge obustne okončine. Sama ustna ne vstopi v rano, njena konica z mnogimi kemoreceptorji sodeluje samo pri iskanju ustreznega mesta za vbod. Pri samicah strukturo za prebadanje tkiva sestavljajo dolge in ostre maksile ter mandibule. Poleg njih v rano vstopita tudi ustnica (labrum) in hipofarinks, ki skupaj tvorita dva kanala, enega za slino in drugega za sesanje tekočine. Samci nimajo ostrih maksil in mandibul. Poleg obustnih okončin se na glavi nahajajo še majhne sestavljene oči ter tipalnice, ki so pri samcih grmičasto razvejane in sodelujejo pri iskanju samice.

Glava komarja vrste Culex pipiens

Kot drugi dvokrilci imajo komarji zadnji par kril preobražen v kijaste utripače. Sprednji par je dolg in ozek, žile in zadnji rob poraščajo drobne luskice. Zlagajo jih plosko nad zadkom. Njihova ožiljenost je pri vseh predstavnikih bolj ali manj enaka; iz žil izraščajo majhne luskice, podobne tistim pri metuljih, njihova barva daje krilom nekaterih komarjev pikčast videz. Noge so dolge in tanke, ob mirovanju komarji zadnji par držijo značilno kvišku in se podlage držijo samo s sprednjima paroma.

Ličinke imajo dobro razvito glavo in glede na preostanek telesa zelo široko oprsje. Po celem telesu so porasle s ščetinami, ki sodelujejo pri plavanju. Dihajo skozi podaljšane odprtine sistema vzdušnic - spirakle, ki se kot dihalne cevke odpirajo na površino vode.

Življenje[uredi | uredi kodo]

Ličinke komarja iz rodu Culex pod vodno gladino

Vsi komarji imajo vodne ličinke, ki pa se razlikujejo po lastnostih vodnega telesa, kjer se lahko razvijajo. Samica odloži jajčeca največkrat na površino vode; pri vrstah iz rodov Culex in Culiseta so zlepljena skupaj v nekakšne splave, samice ostalih vrst pa jih izlegajo posamič bodisi na površino vode ali v bližino vodnega telesa. Ličinke se izležejo iz jajčec po okoli 48 urah. Prehranjujejo se večinoma s praživalmi in drugimi mikroorganizmi; s ščetinami na glavi ustvarjajo vodni tok in jih usmerjajo proti ustom. Nekaj vrst je tudi plenilskih, te lovijo ličinke drugih komarjev. Premikajo se s trzanjem telesa. Njihov razvoj je tesno odvisen od temperature okolice. Buba prav tako diha z odprtinami, ki se odpirajo skozi gladino vode na površje, vendar so ti dihalni rožički oz. »sifoni« na zadnjem delu glave. Ta stadij traja od nekaj dni do nekaj tednov. Ko se iz nje izleže odrasla žival, uporabi odvržen lev kot splav in se iz njega izmota na površje.

Življenjska doba pogostejših vrst komarjev je okoli enega meseca. Večina komarjev je aktivna ponoči ali v somraku, čez dan počivajo v skrivališčih. So šibki letalci in največkrat ne zaidejo dlje kot nekaj sto metrov od vodnega telesa, kjer so se izlegli. V severnejših delih območja razširjenosti imajo samo eno generacijo letno, južneje pa se število generacij na leto veča. Zimo preživijo kot jajčeca ali odrasle samice.

Ekologija[uredi | uredi kodo]

Komar pri sesanju rastlinskih sokov

Komarji živijo primarno v krajih s tropskim podnebjem, vendar je njihova prilagodljivost omogočila, da so poselili tudi območja skoraj do polarnega kroga. Kot družina so tako kozmopoliti. Ličinke komarjev so pomembna hrana za druge vodne in obvodne živali. Tako se z njimi prehranjujejo ribe, ličinke kačjih pastirjev in druge živali.

Odrasle živali se prehranjujejo večinoma z rastlinskim sokom in nektarjem, vendar pa hranljive snovi v njem ne zadostujejo samicam med razvojem jajčec. Zadostno količino energije v tem obdobju zagotovijo tako, da sesajo kri vretenčarjev, predvsem sesalcev, pa tudi ptic in plazilcev. Ob piku izbrizga komar v gostitelja slino, ki vsebuje sredstvo proti strjevanju krvi (antikoagulant). Količina izsesane krvi ne predstavlja večje grožnje gostitelju, so pa komarji zelo pomembni vmesni gostitelji in prenašalci mnogih patogenih virusov in praživali, ki povzročajo bolezni. Med sesanjem krvi okuženega gostitelja zaidejo ti organizmi v prebavilo samice komarja. Tam se namnožijo, vendar ne zmanjšajo bistveno njene sposobnosti za preživetje, saj ne povzročajo za bolezen značilnih simptomov. Ko samica ponovno sesa na drugem gostitelju, s slino izbrizga vanj tudi patogene, ki so se namnožili v žlezah slinavkah. Druga pot prenosa je na površini obustnega aparata.

Pomen za človeka[uredi | uredi kodo]

Tigrasti komar (Aedes albopictus) med sesanjem krvi na človeku

Komarji so s sesanjem krvi na človeku in prenašanjem bolezni posredno eden glavnih dejavnikov smrtnosti v tropih. S sesanjem krvi na okuženem človeku zaidejo povzročitelji bolezni v komarjev organizem in ta jih prenese do naslednjega gostitelja, kjer jih s pikom vnese v krvni obtok ter s tem okuži. Walter Reed, William C. Gorgas in sodelavci iz medicinskega korpusa ameriške vojske so s študijami na Kubi in ob Panamskem prekopu v začetku 20. stoletja prvi dokazali, da rumeno mrzlico in malarijo prenašajo komarji na ta način.[1] Ocenjujejo, da komarji v Afriki, Južni in Srednji Ameriki, Mehiki ter velikem delu Azije z nalezljivimi boleznimi okužijo okoli 70 milijonov ljudi letno.[2] Med najresnejšimi boleznimi, ki se prenašajo s komarji, so malarija, rumena mrzlica in filarioza. Od teh samo malarija letno povzroči smrt več kot milijona ljudi, največ med njimi otrok v podsaharski Afriki. V razvitih državah z zmernim podnebjem so večinoma le nadloga, ki povzroča srbeče izpuščaje, vendar še vedno povzročijo nekaj smrti vsako leto.[3]

Komarja med samim prehranjevanjem človek redko zazna. Pik postane opazen šele zaradi imunskega odziva na slino in antikoagulante, ki jih komar vbrizga v rano. Imunski sistem v odgovor na antigene v njih tvori protitelesa in vnetne spojine, ki povzročijo srbečico in lokalno oteklino. Pri otrocih se to zgodi v roku 24 ur od pika, ta doba pa se skrajša, ko postane imunski sistem občutljivejši ob ponavljajočih se pikih komarjev. Nekateri ljudje postanejo sčasoma neobčutljivi na antigene v komarjevi slini, pri drugih pa se razvije preobčutljivost in pri njih sproži pik obsežnejše vnetje, ki ga spremljajo izpuščaji in druge kožne tvorbe.

Nadzor[uredi | uredi kodo]

Mreža proti komarjem

Za omejevanje škodljivega vpliva komarjev na človeka uporabljamo dva glavna pristopa: zatiranje populacij komarjev in sredstva, ki preprečujejo stik komarjev z ljudmi. Ukrepi se izvajajo tako na ravni organiziranih dejavnosti na večjem območju, kot tudi na ravni vsakega posameznika. Najučinkovitejša je kombinacija več metod.

Zatiranje komarjev je lahko usmerjeno proti ličinkam ali odraslim živalim in se izvaja na tri načine: s kemijskimi spojinami (insekticidi), izsuševanjem vodnih teles, kjer se razmnožujejo, in naseljevanjem naravnih plenilcev. Te metode morajo biti dovolj temeljite da so lahko učinkovite, zato se tovrstni ukrepi izvajajo na državni ali občinski ravni. Med najučinkovitejšimi plenilci so kačji pastirji, ki lovijo osebke vseh stadijev, preučujejo pa tudi možnost biološke kontrole z ličinkami rodu Toxorhynchites, ki plenijo ličinke drugih komarjev. Široko uporabljana za zatiranje komarjev sta bila DDT in dieldrin, s katerima so na nekaterih ožjih endemnih območjih malarije v 50. in 60.-ih letih uspeli iztrebiti komarje, vendar so projekt ustavili zaradi omejenega učinka in škodljivega vpliva DDT-ja na okolje. Težavo predstavlja tudi to, da so ob dolgotrajni izpostavljenosti komarji postali odporni na DDT in dieldrin, zaradi česar je bilo potrebno razviti zapletenejše (in dražje) spojine, kar je zmanjšalo možnost kemijske kontrole v nerazvitih državah. [4] Razmeroma enostaven ukrep je tudi izsuševanje ali odstranjevanje manjših vodnih teles, kjer živijo ličinke komarjev (npr. lončkov z rastlinami, odvrženih avtomobilskih plaščev, kolesnic ipd.).

Na ravni posameznika se lahko prepreči komarjem dostop do kože s fizičnimi in kemijskimi metodami. Med najpomembnejšimi inovacijami za zmanjšanje števila pikov komarjev so mreže proti komarjem, ki razgrnjene nad posteljo preprečujejo njihov dostop do človeka ponoči, ko so najbolj aktivni. Večkrat jih tudi prepojijo z insekticidom. Podnevi se na območjih z veliko komarji priporoča nošenje dolgih oblačil. Med repelenti se največ uporabljajo rastlinski izvlečki, npr. navadne melise, limonine trave ipd., ter N,N-dietil-meta-toluamid, bolj znan pod imenom DEET. Srbeče izpuščaje, ki jih povzročajo piki, oskrbujejo z antihistaminiki, učinkovita pa sta tudi kis in amoniak.

Sistematika in evolucija[uredi | uredi kodo]

Komar (v sredini) in muha (zgoraj) v kosu jantarja, starem med 40 in 60 milijoni let

Najstarejši ohranjeni fosilni primerek komarja je samica vrste Burmaculex antiquus iz jantarja v Mjanmaru, katerega starost ocenjujejo na 90-100 milijonov let. Vendar pa so komarji verjetno precej starejša skupina, saj je izumrla sestrska družina Chaoboridae opisana po fosilih iz jure, starih okoli 150 milijonov let in so torej komarji stari vsaj toliko.[5] Komarji imajo mehak skelet, zato se primerki ohranijo le izjemoma, kot je v primeru, da jih zalije drevesna smola in se spremeni v jantar.

Komarje in njihove sorodnike uvrščamo na osnovi telesnih značilnosti v nedvoumno monofiletski nižji red Culicomorpha. Na podlagi zgradbe obustnega aparata domnevajo, da so se s krvjo prehranjevali že predniki komarjev in ostalih družin, ki jih uvrščamo v ta nižji red, od takrat pa se je ta značilnost sekundarno izgubila pri nekaterih predstavnikih. Po manj uveljavljeni teoriji se je prehranjevanje s krvjo razvilo večkrat ločeno. Sorodnost komarjev in drugih družin še ni natančno pojasnjena, splošno sprejeto je le, da je sestrska skupina komarjem družina Chaoboridae.

Tradicionalno delimo komarje na tri poddružine: Anophelinae, Culicinae in Toxorhynchitinae. Slednjo sestavlja samo en rod komarjev (Toxorhynchites), odrasli osebki katerega so nenavadno veliki in barviti, plenilske ličinke pa lovijo tudi ličinke drugih vrst komarjev. Novejše študije kažejo, da je Toxorhynchites dejansko zelo specializiran rod znotraj poddružine Culicinae.

V Evropi živi okoli 120 vrst komarjev, kar je glede na skupno število vrst malo, a so njihove populacije zelo velike. V zadnjem času opažajo spreminjanje arealov nekaterih vrst, verjetno kot posledica globalnih klimatskih sprememb. Tudi v Sloveniji odmeven primer je tigrasti komar (Aedes albopictus), ki izvira iz Azije in se v zadnjih letih širi po Sredozemlju.[6]

Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]

Samica vrste Culiseta longiareolata
  1. ^ Crosby, M.C. (2005). The American Plaque. New York: Berkley Books. ISBN 0-425-21202-5
  2. ^ Fradin, M.S. (1998). »Mosquitoes and Mosquito Repellents: A Clinician's Guide«. Annals of Internal Medicine 128: 931-940.
  3. ^ "Malaria Facts". Centers for Disease control and Prevention. 11.4.2007. Pridobljeno dne 10.2.2008. 
  4. ^ "Vector Control". Centers for Disease control and Prevention. 10.1.2008. Pridobljeno dne 10.2.2008. 
  5. ^ Borkent, A. & Grimaldi, D.A. (2004). »The earliest fossil mosquito (Diptera: Culicidae), in Mid-Cretaceous Burmese amber«. Annals of the Entomological Society of America 97 (5): 882-888.
  6. ^ Šuligoj, B. (18.8.2008) »Skrb zbujajoče širjenje tigrastih komarjev«. Delo.

Viri[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

(v angleščini)
(v slovenščini)
  • gea-on.net: Komarji Zakaj pijejo kri?