Panamski prekop

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Zemljevid Paname s prekopom

Panamski prekop (špansko Canal de Panamá) je prekop, ki seka Panamsko ožino in s tem povezuje Atlantski in Tihi ocean. Odprt je bil 15. avgusta 1914 in meri 82 km. Z njegovo izgradnjo je bila pomorska pot med vzhodno in južno obalo Amerike korenito skrajšana in olajšana, saj ladjam ni bilo več potrebno pluti okrog viharnega rta Horn. Pot med New Yorkom in San Franciskom se je skrajšala za skoraj 29.000 kilometrov. Kanal danes uporablja več kot 80 držav, na njem pa se stika 144 mednarodnih pomorskih poti.

Promet skozi kanal je trenutno bistveno večji od prometa, ki so ga načrtovali graditelji. Leta 1934 so maksimalno kapaciteto ocenili na 80 milijonov ton letno,[1] do 2007 pa je skupna letna tonaža ladij, ki so plule skozenj, dosegla že več kot 312 milijonov ton.[2] Skoraj polovica ladij dosega maksimalno širino, pri kateri še lahko plujejo skozi zapornice, 10 % pa maksimalno dolžino.[3] Trenutno tako poteka projekt izgradnje tretjega sklopa zapornic, ki naj bi bil končan do leta 2015 in bo po načrtih podvojil kapaciteto prekopa.[4]

Gatúnske zapornice

Zgradba[uredi | uredi kodo]

Prekop ima dva sklopa zapornic na tihooceanski in enega na atlantski strani. Med njima leži Gatúnsko jezero s številnimi otoki. Njegova gladina leži 26 metrov nad morjem, napaja pa ga v ta namen zajezena reka Chagres. Trojne atlantske zapornice (vsaka je visoka 20 m in tehta 745 ton) pri Gatúnu so tako dobro uravnotežene, da za njihovo premikanje zadostuje 30-kilovatni motor. Iz jezera nato ladje plujejo skozi prvi tihooceanski sklop pri Pedro Miguelu, nato pa še skozi drugega pri Mirafloresu. Pacifiška ima mnogo višje plime od atlantske. Vse zapornice so podvojene, da lahko ladje plujejo v obe smeri. Skozi prekop jih vlečejo z majhnimi lokomotivami.

Nekaj tehničnih podatkov: globina ugreza ladje je omejena na 12,6 m, širina zapornic je 33,53 m - širina ladij je omejena na 32 m, vsaka zapornica je dolga 320 m, obdajajo jo betonske stene debeline 15 m pri temeljih in 3 m na vrhu; jeklena vrata zapornic so debela 2 m, široka 19,5 m ter visoka 20 m. Ladje za pot v povprečju potrebujejo od 8-10 ur.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Prve ideje o skrajšanju poti med zahodnimi obalami Amerik na poti v Evropo so se porodile že Špancem v 16. stoletju. Prvi "projekt" je naročil izdelati Karel V. leta 1529.

Dolgoletne sanje o prekopu prek ene od ožin Srednje Amerike so pričele dobivati resnejšo obliko v 20. letih 19. stoletja. Razpravljalo se je o treh poteh: prek Tehuantepeške ožine v Mehiki, prek Nikaragve in prek Paname.

Francozi so se po uspešni izgradnji Sueškega prekopa počutili sposobne zgraditi tudi povezavo med Atlantskim in Tihim oceanu. Na mednarodnem kongresu, ki se je maja 1879 odvijal v Parizu, so delegati iz 22 držav premlevali vse tri možnosti in se odločili za Panamo. Za graditelja so izbrali Ferdinanda de Lessepsa, ki je vodil že izgradnjo Sueškega prekopa. Dela so se začela 1. januarja 1880.

Že pred tem je bila med letoma 1850 in 1885 zgrajena Panamska železnica, ki je bila pomemben razlog za odločitev, da se bo prekop gradil ravno v Panami. Na njej so delali številni delavci zelo različnih narodnosti, od katerih jih je nemalo umrlo, brez da bi kdorkoli vedel, kdo sploh so. Njihova trupla je železniška družba prodajala univerzam in bolnišnicam, da so se lahko na njih učili bodoči zdravniki.

Ko se je začela gradnja, so Francozi spoznali, da se delo v suhi peščeni puščavi močno razlikuje od tukajšnjega v džungli. Delo je zastajalo zaradi poplav in zdrsov blata. Malarija, rumena mrzlica in druge tropske bolezni ter delovne nesreče so neusmiljeno kosile med delavci (22.000 umrlih). Francozi so gradnjo zaradi zelo zahtevnih geoloških razmer in velikih človeških žrtev po desetih letih opustili.

Ameriški predsednik Theodore Roosevelt je bil prepričan, da so ZDA sposobne delo dokončati in da je nadzor nad prehodom iz Atlantika v Pacifik zanje vojaško in trgovsko pomemben. Tedaj je bila Panama še del Kolumbije, zato je potem, ko je kolumbijski senat zavrnil pogodbo, Roosevelt panamskim upornikom obljubil pomoč ameriške mornarice pri osamosvajanju v zameno za nadzor nad prekopom.

Panama je neodvisnost razglasila 3. novembra 1903. Roosevelt je poslal proti panamski obali ameriške bojne ladje, zato Kolumbija nastanku nove države ni upala nasprotovati. 23. februarja 1904 je Panama za 10 milijonov dolarjev podelila ZDA nadzor nad Kanalsko cono, 8,1 kilometrskim pasom ozemlja na vsaki strani prekopa. Najprej so Američani zatrli komarje, povzročitelje rumene mrzlice. Dela so se nadaljevala pod vodstvom Johna Findleya Wallacea. Ta si je zamislil sistem zapornic z umetnim jezerom Gatun in 13 km dolgim usekom za kanal Gaillard. Prvo leto po odprtju prekopa, ki je bil 15. avgusta 1914, je skozi Panamski prekop plulo 1000 ladij, v letu 2011 pa že 14.684 plovil. Dnevno odpremijo med 35 in 40 ladij.

Območje Panamskega prekopa je leta 1999 prevzela panamska vlada.

Projekt posodobitve[uredi | uredi kodo]

Prve ideje o širitvi prekopa so se pojavile v tridesetih letih prejšnjega stoletja zaradi potreb ameriške mornarice, saj so bile nekatere ladje prevelike za plovbo skozi obstoječi kanal. Prva dela so se začela leta 1939, a so jih zaradi izbruha druge svetovne vojne ustavili.

Avgusta 2014 bo minilo že 100 let od odprtja Panamskega prekopa. Takrat naj bi Uprava Panamskega prekopa (Autoridad del Canal de Panamá - ACP) odprla razširjen in posodobljen prekop. Dela se intenzivno izvajajo že od septembra 2007, ko je Panamski predsednik Martin Torrijos z razstrelitvijo zemljine svečano otvoril pričetek gradnje. 23. oktobra 2006 so volivci na referendumu podprli širitev prekopa, ki naj bi omogočil promet tudi večjim (širšim) ladjam, s tem povečal promet in še dodatno spodbudil trgovino [1]. Razširitev bo omogočila, da bo lahko prekop preplulo bistveno več ladij, tudi velike tovorne ladje, tankerji in križarke, ki so za sedanji prekop preširoke oziroma prevelike.

Sistem zapornic bo tokrat drugačen, drsni, in bo omogočal pretakanje vode v posebej zgrajene komore (vodohrane). Na ta način bo 60 % sladke vode iz jezera Gatun ponovno uporabljene, s tem pa bo rešen tudi živelj v jezeru, ki je v sušnih obdobjih zelo ogrožen. Iz jezera danes namreč v morje izteče ob vsakem ciklu 101.000 m³ vode. Nove zapornice bodo omogočale prehod ladjam, ki so 366 m dolge ter 48 m široke in lahko prevažajo 12.000 zabojnikov, kar je 2,5-krat več od trenutne zmogljivosti.

Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]