Magellanov preliv

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Magellanov preliv ali Magellanova ožina (špansko Estrecho de Magallanes) je plovna pot na skrajnem jugu celinske Južne Amerike. Ta ožina predstavlja najpomembnejši naravni prehod med Atlantikom in Tihim oceanom, vendar velja za navigacijsko zahtevno pot zaradi neprijaznega podnebja in ožine prehoda.

Ožino je 21. oktobra 1520 med svojo plovbo okoli sveta odkril Ferdinand Magellan. Ker je njegovo ladjevje vplulo v ožino 1. novembra, so jo sprva poimenovali Ožina Vseh svetih (portugalsko Estreito de Todos los Santos ).

Magellanov preliv

Na desni nenavadno jasni sliki v pravih barvah, ki jo je zajel Nasin satelitski inštrument MODIS, je viden celoten preliv. Vzhodno ustje je širok zaliv na meji med Čilom (na obali preliva) in Argentino (severno in jugovzhodno). Na zahodu so številne vhodne točke iz Tihega oceana; tu najvidnejša je približno 200 km dolga ožina iz arhipelaga kraljice Adelaide (v sredini, levo) do večine preliva (v spodnji sredini). Otoki in gore so pokriti s snegom, medtem ko nižje ležeča pokrajina na severu in vzhodu ostaja kopna. To sliko je posnel satelit Aqua 27. avgusta 2003.

Magellanov preliv je bil, vse do odprtja panamskega prekopa leta 1914, pogosto edina varna pot prehoda iz Atlantskega v Tihi ocean. Ladje so se na ta način izognile nevarnemu Drakovemu prelivu, relativno ozki ožini med rtom Horn (skrajno južno konico Južne Amerike) in Antarktiko, kjer so bile vode znane kot vrtinčaste, nenapovedljive in posejane z ledenimi gorami in morskim ledom. V Magellanovem prelivu je bilo morje, zaščiteno z Ognjeno zemljo na jugu in preostankom Južne Amerike, mirno in plovba varna. Do odprtja panamskega prekopa je bil preliv druga najbolj uporabljana pot med oceanoma (plovba skozi Drakov preliv je bila kljub vsemu pogostejša).

To pot so prečkali zgodnji raziskovalci, med drugimi že omenjeni Magellan, Francis Drake in Charles Darwin, pa tudi iskalci zlata med kalifornijsko zlato mrzlico leta 1849.

Pedro Sarmiento de Gamboa je bil prvi, ki je preliv obplul od zahoda proti vzhodu in pri tem zarisal prve natančnejše zemljevide. Da bi preprečil plovbo angleškim piratom, je leta 1584 obalo utrdil z dvema oporiščema. Večina posadk je zaradi neprijaznih razmer kmalu umrla od mraza ali lakote, zato je Thomas Cavendish leta 1587 eno teh oporišč, v katerem je našel le še trupla, preimenoval v »pristanišče lakote« oz. Puerto Hambre. Čile si je 21. septembra 1843, ko je odprava pod poveljstvom Juana Williamsa pričela graditi utrdbo Fuerte Bulnes, prilastil vso ožino in ta ostaja pod njegovo suverenostjo še danes. Na obali preliva ležita mesto Punta Arenas in vas Porvenir.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]


Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Koordinati: 53°28′51″S 70°47′00″W / 53.48083°S 70.7833333°W / -53.48083; -70.7833333