Kačji pastirji

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Kačji pastirji
Fosilni razpon: perm - recentno
Rumeni kamenjak (Sympetrum flaveoleum)
Rumeni kamenjak (Sympetrum flaveoleum)
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo: Animalia (živali)
Deblo: Arthropoda (členonožci)
Razred: Insecta (žuželke)
Red: Odonata
Fabricius, 1793
Podredovi

Kačji pastirji (znanstveno ime Odonata, grško zobje), so dobro znan red žuželk z okoli 5.500 opisanimi vrstami, ki jih najlaže prepoznamo po vitkem, podolgovatem zadku, dvema paroma velikih kril in razmeroma velikih sestavljenih očeh. S preučevanjem kačjih pastirjev se ukvarja odonatologija, ki sodi v entomologijo. Slovensko ime so dobili po tem, da jih pogosto najdemo v bližini vode, kjer se zadržujejo tudi kače, npr. belouška. Navkljub zastrašujočemu videzu večjih vrst človeku niso nevarni.

Telesne značilnosti[uredi | uredi kodo]

So razmeroma velike žuželke (med 20 in 135 mm dolžine), nekatere vrste so zelo pisanih barv in jih je po vzorcih možno tudi prepoznavati, vendar barva ni povsem zanesljiv določevalni znak. Glede na telesno zgradbo jih lahko jasno ločimo v dva podredova, enakokrile in raznokrile kačje pastirje.

Sestavljene oči raznokrilega kačjega pastirja
Modri ploščec (Libellula depressa), predstavnik raznokrilih kačjih pastirjev

Največji del glave zasedajo velike sestavljene oči, ki so lahko pri raznokrilih kačjih pastirjih sestavljene tudi iz 30.000 omatidijev in se na vrhu glave stikajo. Enakokrili kačji pastirji imajo manjše, polkrožne oči, postavljene široko vsaksebi. Obustni aparat je izoblikovan kot močno grizalo, usmerjeno navzdol, na glavi pa so poleg njih še majhne, neopazne tipalnice. Glava je nasajena na zelo gibljivem vratu in jo lahko kačji pastirji prosto obračajo. Prvi člen oprsja (predprsje) je majhen in razločen, zadnja dva, ki nosita krila, pa sta zlita skupaj v izrazit pterotoraks (dobesedno »kriloprsje«). Ta se je z razvojem močno zakrivil nazaj - spodnja površina, kjer izraščajo noge je tako nagnjena naprej, zgornja, iz katere izraščajo krila, pa nazaj. Navzgor in nazaj podaljšan del sredoprsja tako tvori značilen »ščit« pred krili. Nagnjenost spodnje površine pa povzroči, da sta zadnja dva para nog pomaknjena naprej, skupaj s sprednjim parom tvorijo nekakšno košaro. To omogoča kačjim pastirjem, da v letu zagrabijo plen in ga požrejo. Povečana prostornina oprsja pa vsebuje letalne mišice. Oba para kril sta si med seboj podobna; krila enakokrilih kačjih pastirjev imajo značilen ozek pecelj, pri raznokrilih pa je zadnji par nekoliko širši od sprednjega. Položaj glavnih žil je pri vseh kačjih pastirjih podoben, omrežje prečnih žil pa je pri raznokrilih kačjih pastirjih mnogo bolj razvito kot pri enakokrilih. Enakokrili kačji pastirji krila med mirovanjem držijo navpično nad telesom ali rahlo razprta, raznokrili pa vedno povsem razprta. Vsako krilo ima neodvisno oživčenje, zato jih lahko premikajo nesinhrono. Blizu konca kril imajo skoraj vsi kačji pastirji odebeljeno, obarvano celico, pterostigmo. Zadek je dolg in ozek, v splošnem pri raznokrilih kačjih pastirjih bolj čokat. Zgrajen je iz desetih izrazitih členov z ostanki enajstega. Samci imajo par dobro razvitih okončin na desetem členu, od vseh drugih žuželk pa se ločijo po posebnih spolnih organih na drugem in tretjem členu zadka. Samice nekaterih vrst imajo ovipozitor na osmem in devetem členu zadka, mnoge samice raznokrilih kačjih pastirjev pa tako kot samci tudi okončine na desetem členu.

Ličinka zelenomodre deve (Aeshna cyanea) (raznokrili kačji pastirji)

Imajo nepopolno preobrazbo - ličinke so zelo podobne odraslim živalim, le brez kril in genitalij. Živijo pod vodo kjer, dihajo s pomočjo trahealnih škrg - tankih plošč kutikule z gostim omrežjem vzdušnic, ki so pri ličinkah raznokrilih kačjih pastirjev skrite znotraj gub zadka, pri ličinkah enakokrilih pa štrlijo nazaj z zadnjega člena zadka. Spodnja ustna (labium) je preoblikovana v pripravo za lovljenje plena - je podaljšana z zgibom v sredini, na koncu pa je par palpov, preoblikovanih v premične klešče. Med mirovanjem je zložena pod glavo in pokriva večino obraza, zaradi česar ji pravimo obrazna maska.

Kačje pastirje zaradi značilne telesne zgradbe težko zamenjamo s katero drugo žuželko; podobni so jim kvečjemu volkci, ki sodijo med mrežekrilce. Tudi ličinke lahko na podlagi obrazne maske enostavno ločimo od vodnih ličink drugih žuželk.

Življenje[uredi | uredi kodo]

Samica vrste Aeshna canadensis odlaga jajčeca v vodo

Samice, ki imajo ovipozitor, z njim prerežejo rastlinsko tkivo in izležejo jajčeca v notranjost, ostale pa jih bodisi raztrosijo po površini vode, bodisi vstavljajo posamič pod gladino sladkovodnih vodotokov ali jezer. Ličinke so brez izjeme plenilske, plen ujamejo tako, da bliskovito iztegnejo spodnjo ustno in ga nabodejo na zobce. Dolžina stadija ličinke je v veliki meri odvisna od temperature vode in dostopnosti hrane. V splošnem ličinke vseh enakokrilih kačjih pastirjev odrastejo v enem letu, razvoj raznokrilih kačjih pastirjev pa traja od enega do pet let, lahko tudi dlje. Večinoma se levijo devet- do dvajsetkrat, po vsaki levitvi so večje in bolj podobne odraslim živalim. Tik pred zadnjo levitvijo se ličinka splazi na breg ali steblo vodne rastline. Kmalu poči koža na sprednjem delu telesa in odrasla žival se izvleče iz leva z glavo naprej, nato pa se ji počasi razprejo krila, pred tem zgubana znotraj kutikule.

Mladi odrasli se zadržujejo blizu vodotokov, kjer so se izlegli, mnogo njih ostane tam do konca življenja. Prehranjujejo se z manjšimi mušicami in komarji. So dnevne živali, pri lovu se v celoti zanašajo na vid. Njihove velike sestavljene oči so zelo občutljive na premike in jim omogočajo, da z močnimi nogami lovijo druge žuželke v letu. Vsako od kril je neodvisno oživčeno, zaradi česar jih lahko premikajo ločeno od ostalih, to pa jim omogoča prave akrobacije v zraku, vključno z lebdenjem in letenjem nazaj. Raznokrili kačji pastirji so eni najboljših letalcev med žuželkami, enakokrili pa so šibkejši letalci, ti pogosto ne lovijo plena v zraku, temveč ga pobirajo z rastlinja. Raznokrili kačji pastirji večino življenja preživijo v zraku; na kopnem, največkrat na navpičnih steblih rastlin, samo počivajo, zaradi položaja nog namreč ne morejo hoditi po ravnem. Znani so tudi po tem, da vzpostavijo teritorij, s katerega preganjajo druge kačje pastirje. Teritorialnost se zmanjša samo v obdobju parjenja, vendar samo v odnosu do osebkov nasprotnega spola.

Par modrih bleščavcev (Calopteryx virgo) med parjenjem
Zelenomodra deva (Aeshna cyanea) ob preobrazbi v odraslo žival

Pred parjenjem prenese samec spermo iz genitalne odprtine na desetem členu zadka na spolne organe na drugem in tretjem členu zadka. Ko najde ustrezno samico, jo z okončinami na koncu zadka zagrabi za vrat, ona pa zvije zadek in s konico pobere spermo z njegovega. Temu položaju pravimo koleselj. Par lahko v tem položaju tudi leti, večinoma pa med parjenjem mirujeta na rastlinju. Po parjenju lahko samice letijo s samcem v "tandemu" (ko jo on še drži za vrat), pri nekaterih vrstah enakokrilih kačjih pastirjev pa samica v tem položaju že prične odlagati jajčeca.

V območjih z zmernim podnebjem živijo odrasli do deset tednov. Prezimijo največkrat kot ličinke.

Ekologija[uredi | uredi kodo]

Raznokrili kačji pastir kot pajkov obrok, Queensland, Avstralija

Večinoma so tropske živali, saj se morajo za delovanje močnih letalnih mišic dovolj ogreti. Kljub temu mnogo vrst živi tudi v območjih z zmernim podnebjem, največje med njimi pa po velikosti ne zaostajajo veliko za največjimi tropskimi.

Ličinke vseh kačjih pastirjev živijo v sladkih vodah - najraje imajo stoječe ali počasi tekoče vode, kjer se prehranjujejo z manjšimi žuželkami, večje pa napadejo tudi žabje paglavce in majhne ribe. Zato odrasle živali pogosto najdemo blizu vodotokov ali jezer, kjer so se izlegli. Predvsem raznokrili kačji pastirji pa so močni letalci, zato živijo tudi na odprtih travnatih habitatih daleč od vode. Kot plenilci so pomembni za reguliranje populacij manjših žuželk, kot so komarji, s čemer koristijo tudi človeku.

Njihovi naravni sovražniki so ptice, mravlje in pajki, ličinke pa so pogosto tudi plen rib.

Kačji pastirji so zaradi vezanosti ličink na vodno okolje in pogostosti pomembni bioindikatorji pri ugotavljanju stanja vodotokov - upoštevata jih saprobni indeks ter biotični indeksi, a so razmeroma neobčutljivi na onesnaženost, zato njihova odsotnost pomeni, da je vodotok že zelo onesnažen ali reven s kisikom. Kot pokazatelji saprobnosti in toksičnosti so tako manj uporabni, bolj pa kot pokazatelji krajinsko-ekološkega stanja okolja zaradi vsestranskih zahtev do določenih struktur okolja (sestava substrata, poraščenost, vrstna sestava plena in plenilcev itd.) in velike mobilnosti. Še posebej so kot bioindikatorji primerni zato, ker jih je razmeroma enostavno najti in določiti.

Sistematika in evolucija[uredi | uredi kodo]

Grmiščna zverca (Lestes barbarus), enakokrili kačji pastir

Kačji pastirji imajo primitivno zgradbo kril in nekaj drugih zelo specifičnih znakov, zato jih z enodnevnicami uvrščamo v izvorno skupino žuželk, Palaeoptera, iz katere naj bi se razvili vsi ostali redovi. Tradicionalno jih delimo v tri podredove:

  • Zygoptera (enakokrili kačji pastirji) - približno polovica danes živečih vrst
  • Anisozygoptera (prakrili kačji pastirji) - večinoma fosilni, samo en še živeči rod (Epiophlebia) z dvema vrstama; po vsej verjetnosti neveljaven, nekateri avtorji ga obravnavajo kot podskupino raznokrilih kačjih pastirjev
  • Anisoptera (raznokrili kačji pastirji) - druga polovica vrst

Monofiletski status je jasen samo za raznokrile kačje pastirje. Razvili naj bi se iz podredu Anisozygoptera, ti pa iz enakokrilih kačjih pastirjev, kar pomeni, da sta slednja parafiletska in kot taka v sodobni filogenetski klasifikaciji neustrezna, a ustreznejšega sistema še ni.

So zelo stara skupina žuželk, ki je svoj vrhunec doživela konec perma in se od takrat ni bistveno spreminjala.

Kačji pastirji v Sloveniji[uredi | uredi kodo]

Modri bleščavec (Calopteryx virgo), eden najpogostejših kačjih pastirjev v Sloveniji

V Sloveniji so kačji pastirji razmeroma dobro raziskana skupina žuželk, ki sta jo prva preučevala že Valvazor v 17. in Scopoli v 18. stoletju. Slovenski ljubiteljski in profesionalni odonatologi so danes združeni v Slovensko odonatološko društvo, ki koordinira raziskave na našem ozemlju. V Sloveniji živi 73 vrst in podvrst kačjih pastirjev, kar je velika številka, če upoštevamo, da so do sedaj v Evropi našli okoli 130 vrst. Velika pestrost vrst je na našem ozemlju prisotna na račun raznolikosti habitatov in razmeroma toplega podnebja. V Sloveniji je po Uredbi o zavarovanju ogroženih živalskih vrst zaščitenih 24 vrst kačjih pastirjev[1]

Viri in opombe[uredi | uredi kodo]

Dva para travniškega škrlatca (Coenagrion puella) v tandemu

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]